Jedro

Pritožnik v pritožbi  ugovarja le presoji sodišča o tem, da mu pravica do obveščenosti ni bila kršena. Ta pritožbeni ugovor je neutemeljen, ker sloni na napačnem in ne povsem razumljivem stališču pritožnika, da sodišče v dokaznem postopku ne bi smelo uporabiti zapisnika o osebnem razgovoru. Na zapisnik o osebnem razgovoru se je v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obveščenosti že v tožbi skliceval pritožnik sam, kar je pravilno navedlo tudi Upravno sodišče. Pritožnik je s tem zagotovil tako trditveno podlago o procesnem dejanskem stanju kot dokazni predlog, kar je Upravno sodišče ustrezno upoštevalo in na glavni obravnavi izvedlo dokaz s pregledom listin upravnega spisa. Na tej podlagi se je opredelilo do pritožnikove trditve, da mu je bila kršena pravica do obveščenosti, in presodilo, da to ne drži. Pri tem je izhajalo iz vsebine zapisnika, na kakršno se je ves čas postopka skliceval pritožnik, toženka pa temu ni oporekala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 797/2026-23 z dne 11. 5. 2026 potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-4454/2025/26 (1221-03) z dne 13. 4. 2026, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker je na podlagi meril iz Uredbe Dublin III1 za njeno obravnavanje odgovorna Švicarska konfederacija (2. točka izreka), in določila rok za izvršitev predaje (3. točka izreka).

2.Upravno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo toženki, da tožnikova izkušnja bivanja v švicarskem azilnem domu ne omogoča zaključka, da bi v Švicarski konfederaciji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Presodilo je tudi, da toženka tožniku na osebnem razgovoru ni kršila pravice do obveščenosti, ampak mu je zagotovila možnost predstavitve vseh elementov.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper to sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Ne strinja se s presojo Upravnega sodišča, da mu toženka v postopku osebnega razgovora ni kršila pravice do obveščenosti. Meni, da je sodišče prekoračilo navedbe toženke, ker se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe neposredno oprlo na vsebino zapisnika o osebnem razgovoru. Zatrjuje, da se je toženka v odgovoru na tožbo le sklicevala na obrazložitev izpodbijanega akta in ni podala obrazloženega odgovora na tožbo, zato mu je bila kršena tudi pravica do izjave. Vztraja pri tožbenih navedbah, da ni bil ustrezno informiran o tem, kateri odgovorni državi, Republiki Hrvaški ali Švicarski konfederaciji, bo predan.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožnik v pritožbi ne izpodbija presoje Upravnega sodišča, da navedbe glede razmer v švicarskem azilnem domu ne morejo utemeljiti domneve, da v Švicarski konfederaciji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III.2 Ugovarja le presoji sodišča o tem, da pritožniku pravica do obveščenosti ni bila kršena.

7.Ta pritožbeni ugovor je neutemeljen, ker sloni na napačnem in ne povsem razumljivem stališču pritožnika, da sodišče v dokaznem postopku ne bi smelo uporabiti zapisnika o osebnem razgovoru. Na zapisnik o osebnem razgovoru se je v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obveščenosti že v tožbi skliceval pritožnik sam,3 kar je pravilno navedlo tudi Upravno sodišče.4 Pritožnik je s tem zagotovil tako trditveno podlago o procesnem dejanskem stanju kot dokazni predlog, kar je Upravno sodišče ustrezno upoštevalo in na glavni obravnavi izvedlo dokaz s pregledom listin upravnega spisa. Na tej podlagi se je opredelilo do pritožnikove trditve, da mu je bila kršena pravica do obveščenosti, in presodilo, da to ne drži. Pri tem je izhajalo iz vsebine zapisnika, na kakršno se je ves čas postopka skliceval pritožnik, toženka pa temu ni oporekala. V čem naj bi Upravno sodišče pri tem prekoračilo navedbe toženke, ostaja povsem nejasno, enako kot trditev, da naj bi bila pritožniku s tem kršena pravica do izjave. Vrhovno sodišče v zvezi z vezanostjo Upravnega sodišča na zatrjevano dejansko stanje oziroma na dokazne predloge strank opozarja še na splošna pravila postopka v upravnem sporu, kot so določena v prvem in drugem odstavku 20. člena ZUS-1.

8.Pritožnik tudi ne zatrjuje, da z zapisnikom o osebnem razgovoru ni bil seznanjen, zato z očitkom, da mu je bila kršena pravica do izjave (22. člen Ustave), ne more uspeti.

9.Upravno sodišče je sicer v zvezi z očitano procesno kršitvijo toženke glede pravice do obveščenosti v obrazložitvi izpodbijane sodbe (19. točka) izčrpno in prepričljivo navedlo odločilne razloge za presojo o tem, da je toženka pritožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov in izpolnila svojo sodelovalno dolžnost, na kar pomotna omemba Hrvaške namesto Švice ni vplivala. Ker pritožba to presojo izpodbija z golim nasprotovanjem, za to pa ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov, Vrhovno sodišče presoji v celoti pritrjuje.

10.Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, prav tako niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen Zakona o upravnem sporu).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

3Tožbene navedbe na 2. in 3. strani tožbe.

410. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.