Jedro

Za dokazovanje istovetnosti družinskih članov begunca in njegovega družinskega razmerja ne morejo veljati enako stroga pravila kot za druge tujce, ki uveljavljajo pravico do združitve družine – tako glede dokaznih zahtev za predložitev uradnih listin kot glede posledic, če listine niso predložene.

Ko je tožnik navedel dovolj okoliščin, ki kažejo na to, da je komunikacija med njim in njegovo ženo zelo otežena, bi tožena stranka morala družinske vezi tožnika z njegovo ženo in njeno istovetnost preveriti tudi s pomočjo mednarodnih organizacij v skladu s tretjim odstavkom 47.a člena ZTuj-2. Tudi v prvem odstavku 173. člena ZUP je namreč določeno, da listine, ki so dokaz, predložijo stranke ali pa jih priskrbi organ, ki vodi postopek.

Izrek

Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140-142/2018/18 (1314-06) z dne 11. 3. 2019 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinskega člana begunca A. A. zaradi združitve družine z B. B., zavrnila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo na podlagi 47.a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinskega člana begunca, in sicer za svojo ženo A. A. rojeno ... 1993 v kraju Adigolagul, državljanko Eritreje. Prošnji je predložil tudi pisano soglasje, s katerim Ministrstvo za notranje zadeve RS dovoljuje, da za preverjanje družinskih vezi podatke družinskem članu posreduje mednarodnim organizacijam, ki delujejo na področju migracij ter pooblastilo za zastopanje. Prošnja je bila pravočasna, vložena v roku 90 dni od priznanja statusa begunca, kar določa tretji odstavek 47.a člena ZTuj-2. Tožena stranka je tožnika pozvala na predložitev manjkajočih dokazil, in sicer dokazil o istovetnosti družinskega člana in dokazil o družinskih vezeh. Rok za vložitev dokazil je bil tožniku dvakrat podaljšan, nato pa je dne 7. 1. 2019 tožnik predložil osebno izkaznico Eritreje, št. ... v izvirniku, izdano dne 6. 1. 2011 na ime A. A. in poročni list Eritreje št. ... za leto 2011 v izvirniku, izdan dne 10. 5. 2011. 2. Tožena stranka je z namenom ugotovitve istovetnosti tožnikove žene in družinske vezi med tožnikom in njegovo ženo v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje v skladu s tretjim odstavkom 47.a člena ZTuj-2 preverjala pristnost dokazil, ki jih je tožnik predložil. Iz poročila o preiskavi z mnenjem nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) št. 233-121/2019/2 (2P505-12) z dne 15. 2. 2019 izhaja, da je osebna izkaznica v celoti ponarejena, poročni list pa je v celoti natisnjen z laserskim tiskalnikom (besedilo, podatkovna polja, tabela), pri čemer ni mogoče potrditi, da je dokument pristen, niti da ni pristen. Na podlagi tako pridobljenega dokaza je tožena stranka ugotovila, da priložena osebna izkaznica Eritreje št. ..., ki je izdana na ime A. A. ni pristna (osebna izkaznica je v celoti ponarejena), zaradi česar je ni mogoče upoštevati kot dokaz, s katerim bi vlagatelj izkazoval istovetnost družinskega člana. Istovetnost A. A. v skladu s tretjim odstavkom 47.a člena ZTuj-2 ni dokazana, s čimer ni izpolnjen pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje družinskega člana, kot to določa šesti odstavek 47.a člena ZTuj-2. 3. Tožena stranka prav tako ocenjuje, da predloženi poročni list ni pristen. Natisnjen je s tiskalnikom, ki je lahko dostopen, na njem je fotografija osebe ženskega spola, za katero vlagatelj zatrjuje, da je njegova žena, popolnoma enaka fotografija pa je tudi na ponarejeni osebni izkaznici in na obrazcu prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje družinskega člana begunca. Ponarejena osebna izkaznica je bila izdana dne 6. 1. 2011, sporen poročni list naj bi bil izdan 10. 5. 2011, prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje družinskega člana begunca pa je bila vložena 26. 7. 2018. Če naj bi bila tako ponarejena osebna izkaznica, kot tudi poročni list, izdana istega leta, torej leta 2011, bi bilo razumljivo, da bi bila na obeh dokumentih uporabljena enaka fotografija, ni pa sprejemljivo, da je enaka fotografija po sedmih letih uporabljena tudi na obrazcu prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje družinskega člana begunca. Deseti odstavek 111. člena ZTuj-2 med drugim določa, da je tujec dolžan prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje predložiti fotografijo predpisane velikosti, ki kaže pravo podobo tujca. Prav tako v skladu s prvim odstavkom 7. člena Pravilnika o načinu izdaje dovoljenja za prebivanje, načinu zajemanja prstnih odtisov in načinu označitve prenehanja dovoljenja za prebivanje (v nadaljevanju Pravilnik) izhaja, da mora fotografija kazati pravo podobo tujca, ne sme biti retuširana, poškodovana in ne sme imeti madežev. To pomeni, da mora fotografija odražati dejansko podobo osebe, ki poseduje določen dokument. Fotografija osebe izpred sedmih let, kot v primeru A. A., ne more kazati njene prave, sedanje podobe oz. podobe v času vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje družinskega člana begunca. Nepristnost navedenega poročnega lista potrjujejo tudi podatki, ki so na njem navedeni, saj je v njem navedena številka ponarejene izkaznice št. ER ID ..., kar pomeni, da je celotna rubrika o podatkih o nevesti A. A. izpolnjena na podlagi ponarejene osebne izkaznice, iz česar izhaja, da je tudi poročni list ponarejen.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Navaja, da meni, da je v postopku storila vse potrebno, da bi bilo mogoče njeni prošnji zaradi izdaje dovoljenja za stalno prebivanje za družinskega člana ugoditi. Tožeča stranka ni mogla v celoti zadostiti tretjemu odstavku 33. člena ZTuj-2, saj dokumentov zaradi specifičnosti iz izvorne države, nikakor ne more pridobiti in dostaviti. Tožena stranka tudi preveč togo in neživljenjsko razlaga svojo odločitev po 47. členu ZTuj-2 in povezavo izkazovanja istovetnosti po prvem odstavku 97. člena istega zakona, kot tudi družinsko vez. Tožeča stranka je toženi stranki že tekom postopka omenila težave, s katerimi se soočajo državljani Eritreje, ko skušajo pridobiti originalne dokumente, še posebej ženski spol, ki dokumentov v državi življenjsko ne potrebuje, če pa jih želi naknadno imeti, pa se izpostavi nevarnosti. S kontaktom civilnega registra bi si njegova soproga sicer lahko pridobila osebni dokument, vendar bi s tem samo ogrozila svojo varnost. NFL za poročni list tudi ni mogel potrditi pristnosti, kot tudi nepristnosti, vendar pa ga je tožena stranka obravnavala kot nepristnega, kar po mnenju tožeče stranke ni pravilno. Če je bilo za osebno izkaznico po forenzični preiskavi ugotovljeno, da je ponarejena, tega za poročni list ni mogoče trditi. Če pa je poročni list javni dokument, je tudi na podlagi tega dokumenta mogoče sklepati o istovetnost tožnikove žene. Takšno strogo gledanje na izpolnitev nemogočih pogojev pa tudi ni v skladu z EU Direktivo o združevanju družine. Tožena stranka tudi v celoti napačno uporablja določila ZTuj-2, saj ni upoštevala, da tožeča stranka mogoče iz objektivnih razlogov ne more pridobiti zahtevanih osebnih dokumentov, nikakor pa tožeča stranka ni imela zakonite podlage za oceno, da je iz ugotovitev NFL mogoče sklepati, da so predlagani dokazi nepristni.

5. Tožeča stranka še poudarja, da je izpodbijani akt zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb samega postopka, nezakonit. Tudi po določilu 11 (2) Direktive o združevanju družine 2003/86/ES, če begunec ne more zagotoviti uradnih listinskih dokazov o družinskem razmerju, države članice upoštevajo druge dokaze o obstoju takšnega razmerja, ki se oceni v skladu z nacionalnim pravom. Odločitev o zavrnitvi ne sme temeljiti samo na dejstvu, da takšnih listinskih dokazov ni.

6. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz tožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Vztrajala je pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Ne strinja se z navedbo tožeče stranke, da je že tekom postopka omenila težave, s katerimi se soočajo državljani Eritreje, ki skušajo pridobiti originalne dokumente, še posebej ženske, ki dokumentov v Eritreji ne potrebujejo, ter da bi s kontaktom civilnega registra z namenom pridobitve osebnega dokumenta sicer lahko pridobila osebni dokument, vendar bi s tem ogrozila svojo varnost. 7. Tožena stranka je tožnici tudi dvakrat podaljšala rok za predložitev dokumentov ter pojasnila dotedanjo prakso v drugih postopkih, v katerih so bile predložene javne veljavne listine. Prav tako je iz spletne strani Evropskega sveta PRADO (Javni register pravih osebnih dokumentov in potnih listin) razvidno, da Eritreja od 1. 5. 2010 državljanom Eritreje izdaja potne liste. Glede izkazovanja istovetnosti družinskega člana pa tožena stranka dodaja, da je bila tožeča stranka pozvana, da lahko istovetnost družinskega člana dokaže tudi z drugo listino oz. dokumentom, ki ga je izdal državni organ, v katerem je fotografija, na podlagi katerega je mogoče ugotovi njegovo istovetnost in ne le s potnim listom ali osebno izkaznico. Iz poročila EASA - maj 2015 tudi izhaja, da mora vsak eritrejski državljani priglasiti rojstvo, poroko, ločitev in smrt eritrejskim državnim organom. Na podlagi take priglasitve, ki se vpiše v elektronski register, se kasneje lahko pridobi potrdilo o prijavi rojstva, poroke, ločitve ali smrti in sicer v Asmari, t.i. Zoba Maekel (pisarna za civilni status). Izpisek o sklenitvi zakonske zveze iz elektronskega registra se lahko pridobi na podlagi prošnje in predloženih dokazil, odvisno od vrste dokumenta, ki ga posameznik zahteva z registra. Tožena stranka tudi razlaga 23. člen Kvalifikacijske direktive, katera je bila v slovenski pravni red prenesena z Zakonom o mednarodni zaščiti, ki že uvodoma v 25. točki drugega člena določa, da se pojem „družinski člani prosilca“ uporabljajo za državljane tretje države ali osebe brez državljanstva, ki so skupaj s prosilcem v Republiki Sloveniji in so člani družine, ki je to postala že pred prihodom v Republiki Sloveniji. V 47.a in 47.b členu ZTuj-2 pa je urejena združitev družine oz. izdaja dovoljenja za prebivanje družinskim članom begunca in osebe s priznano subsidiarno zaščito v Republiki Sloveniji, ki se beguncu oz. osebi s subsidiarno zaščito v Republiki Sloveniji pridružijo po priznanem statusu. Zato se v konkretnem primeru določbe Kvalifikacijske direktive ne uporabljajo. Za konkretni primer združitve družine v pravnem redu Evropske Unije velja Direktiva Sveta 2003/86/ES, ki je v slovenski pravni red glede vstopa in prebivanja prenesena z ZTuj-2. Ureja izkazovanje istovetnosti družinskih članov, kot tudi izkazovanje družinskih vezi begunca z družinskimi člani.

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinskega člana begunca (za ženo A. A.) na podlagi tretjega in šestega odstavka 47.a člena ZTuj-2 in ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala istovetnosti in družinske vezi z A. A., saj je predložila ponarejeno osebno izkaznico in ponarejen poročni list. 10. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa je bil tožniku kot prosilcu dne 15. 5. 2018 v Republiki Sloveniji priznan status begunca, prosilec pa je pravočasno, v roku iz tretjega odstavka 47.a člena ZTuj-2, dne 27. 7. 2018 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje družinskega člana begunca za svojo ženo. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik državljan Eritreje, in da ga je tožena stranka v pozivu k dopolnitvi prošnje z dne 14. 8. 2018 pozvala, da za izkazovanje istovetnosti žene v roku 30 dni predloži veljavno potno listino ali veljavno osebno izkaznico oziroma overjeno kopijo takšne listine oziroma katerikoli uradni dokument s fotografijo, ki izkazuje njeno istovetnost, za izkazovanje družinske vezi z zakoncem pa predloži poročni list v izvirniku z uradnim prevodom le tega (poročni list mora biti izdan s strani civilnih/državnih organov in ne verskih skupnosti). Prav tako ga je pozvala, da predloži pisno izjavo s točnimi podatki o imenu in priimku A. A., ter datumom in krajem njenega rojstva. Na prošnjo tožnika z dne 14. 9. 2018 za podaljšanje roka za 45 dni, je tožena stranka le-tej ugodila s sklepom z dne 17. 9. 2018 in tožniku podaljšala rok do 30. 10. 2018. Tožnik je nato dne 25. 10. 2018 ponovno zaprosil za podaljšanje roka, tožena stranka pa je tudi tej prošnji ugodila in s sklepom z dne 23. 11. 2018 rok podaljšala do 9. 1. 2019. Tožnik je nato dne 7. 1. 2019 predložil osebno izkaznico in poročni list za A. A. 11. Določilo člena 23 Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva II) določa, da države članice zagotovijo, da se lahko ohrani enotnost družine, in sicer so upravičeni do mednarodne zaščite družinski člani, ki sami ne izpolnjujejo pogojev za tako zaščito. Tako so upravičeni do ugodnosti iz členov 24 do 35, „skladno z nacionalnimi postopki“ in v obsegu, združljivem z osebnim pravnim statusom družinskega člana. Kvalifikacijska direktiva II pa ni razveljavila V. poglavja iz starejše Direktive o združevanju družine 2003/86/ES, ki se nanaša na pravico do združevanja družine za tujca, ki mu je priznan status begunca.1 Zato so neutemeljena zatrjevanja tožene stranke iz odgovora na tožbo, da v obravnavani zadevi Kvalifikacijska direktiva II ni uporabljiva.

12. Tako morajo biti v skladu s členom 23(2) Kvalifikacijske direktive II določbe nacionalnih procesnih pravil v konkretnih primerih upravnega odločanja uporabljene tako, da je družinskemu članu, ki mu je priznan status begunca, ob uveljavljanju pravice do združitve družine, spoštovana pravica do dobrega upravljanja, katera med drugim zajema pravico do obrambe v tem smislu, da ima stranka možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku pred sprejemom vsake odločbe, ki bi lahko vplivala na njegove pravno zavarovane interese oziroma pravice. To je splošno pravno načelo v EU, ki se nanaša na postopek pred odločitvijo upravnega organa.2

13. Načelo zaslišanja stranke oz. pravica do izjave in do sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se v smislu zgoraj navedenih določb Kvalifikacijske direktive II uporablja tudi v postopkih izdaje dovoljenj za združitev begunca z družino (47.a člen ZTuj-2), je eno izmed temeljih načel upravnega postopka. Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Podrobneje je pravica do izjave konkretizirana v 146. členu ZUP.3 Navedeno načelo velja ne samo za dejstva, pač pa tudi za odločilne dokaze, sploh v primeru, kadar je organ določen dokaz pridobil po uradni dolžnosti.

14. V obravnavani zadevi je sicer tožena stranka z dopisom št. 2140-142/2018/16 (1314-06) z dne 22. 2. 2019 tožnika seznanila, da namerava njegov predlog za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinskega člana begunca zavrniti iz razloga, ker tožnik ni izkazal istovetnosti in družinske vezi z njegovo ženo A. A. Pri tem se je sklicevala na Poročilo o preiskavi z mnenjem NFL št. 233-121/2019/2 (2P505-12) z dne 15. 2. 2019, v zvezi s katerim je navedla, da iz njega izhaja, da je osebna izkaznica Eritreje št. ER2330184 v celoti ponarejena, in da je poročni list Eritreje, št. 0216 za leto 2011 v celoti natisnjen z laserskim tiskalnikom (besedilo, podatkovna polja, tabela), ni pa mogoče potrditi, da je dokument pristen, niti da ni pristen. Vendar pa tožena stranka tožniku ni vročila celotnega poročila NFL z dne 15. 2. 2019. Zgolj kratek povzetek v dopisu z dne 22. 2. 2019, zreduciran na manjši odstavek, pa še ne zadostuje za zagotovitev pravice do izjave v zvezi s po uradni dolžnosti pridobljenim ključnim dokazom, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev. Sodišče zato ugotavlja, da je tožena stranka s tem, ko tožniku pred izdajo odločbe ni vročila celotnega Poročila o preiskavi z mnenjem NFL št. 233-3504/2018/2 (2P505-12) z dne 15. 2. 2019 in ji ni določila roka, da se o tem poročilu izjavi, storila bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, na katero je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

15. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka ponarejenost osebne izkaznice ugotovila na podlagi poročila NFL, na ponarejenost poročnega lista pa je sklepala sama na podlagi primerjave fotografij na poročnem listu in osebni izkaznici iz leta 2011 in fotografije priložene prošnji z dne 20. 7. 2018, prav tako na podlagi dejstva, da je osebna izkaznica, katere številka je navedena na poročnem listu, ponarejena. Vendar pa NFL niti pristnosti niti nepristnosti tega dokumenta ni mogel ugotoviti, ker ni razpolagal s primerjalnimi obrazci ali podatki o pristnih tovrstnih dokumentih, znakov prenarejanja pa na dokumentu ni. Tudi to je razlog, da bi pred odločitvijo tožena stranka tožniku morala poslati celotno poročilo NFL v izjavo.4

16. Sodišče Evropske unije (SEU) je glede tega vprašanja v zadevi E. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie (C-635/17) z dne 13. 3. 2019 navedlo, da iz ciljev Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (v nadaljevanju: Direktiva 2003/86/ES) izhaja, da sta sponzor in njegov družinski član, na katerega se nanaša prošnja za združitev družine, dolžna sodelovati s pristojnimi nacionalnimi organi, zlasti zato, da se ugotovi njuna identiteta, obstoj družinskega razmerja in razlogi, ki opravičujejo njuno prošnjo, kar pomeni, da je treba predložiti, kadar je mogoče, zahtevana dokazila ter po potrebi zahtevana pojasnila in informacije. Poudarjeno je, da posebni položaj beguncev pomeni, da je zanje ali za njihove družinske člane pogosto nemogoče ali nevarno predložiti uradne dokumente ali stopiti v stik z diplomatskimi ali konzularnimi organi v državi izvora (66. točka). Navedeno pa pomeni, da je organ od prosilca (begunca) načeloma upravičen zahtevati predložitev dokumentov, ki jih izdajajo pristojni organi izvorne države, vendar je v primeru njihove nepredložitve dolžan zahtevati pojasnila o razlogih za to. Pri tem mora vzeti v obzir vse upoštevne elemente, tako splošne glede razmer v državi iz izvora, kot tudi glede posebnega (konkretnega) položaja begunca in njegovega družinskega člana ter posebnih težav pri pridobivanju uradnih listinskih dokazov. V tem primeru dolžnost sodelovanja prosilca pomeni dolžnost dati zahtevana pojasnila in informacije. To pa ob nadaljnjem poudarku SEU, da se spodbuja družinsko življenje pomeni, da za dokazovanje istovetnosti družinskih članov begunca in njegovega družinskega razmerja ne morejo veljati enako stroga pravila kot za druge tujce, ki uveljavljajo pravico do združitve družine – tako glede dokaznih zahtev za predložitev uradnih listin kot glede posledic, če listine niso predložene, saj je za doseganje zasledovalnih učinkov Direktive 2003/86/ES obveznost sodelovanja med prosilcem in organom vzajemna.5

17. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, je tožnik že v vlogi z dne 25. 10. 2018 navedel, da je komunikacija z njegovo ženo zelo otežena, saj živi žena na območju brez telefonske ali internetne povezave, zato jima pri prenašanju sporočil pomaga znanec, ki mora vsakokrat prehoditi 2-3 urno pot do vasi, kjer živi njegova žena. Ob tem sta odvisna od njegove razpoložljivosti, in ker z ženo ne more govoriti, je urejanje dokumentov zelo oteženo in dolgotrajno. V vlogi, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve prejelo dne 6. 3. 2019, pa je tožnik pojasnil, da v Eritreji trenutno ne more dobiti nobenih uradnih dokumentov zaradi državnih organov, da so le-ti uradne dokumente v Eritreji prenehali izdelovati že od leta 2015 in da je mnenja, da tudi če bi povedal svoji ženi, da uredi nove dokumente, jih državni organi ne izdajajo in jih ne bo dobila. Prav tako je navedel, da sam ni kriv, če bi naj bili dokumenti ponarejeni. Poudaril je, da je A. A. njegova žena, in da je civilni poročni list pristen. Kot izhaja iz tožnikove prošnje za mednarodno zaščito z dne 16. 2. 2018, je tožnik A. A. navedel že v tej prošnji kot svojo ženo.

18. Po obrazloženem, ko je tožnik navedel dovolj okoliščin, ki kažejo na to, da je komunikacija med njim in njegovo ženo zelo otežena, bi tožena stranka morala družinske vezi tožnika z njegovo ženo in njeno istovetnost preveriti tudi s pomočjo mednarodnih organizacij v skladu s tretjim odstavkom 47.a člena ZTuj-2. Tudi v prvem odstavku 173. člena ZUP je namreč določeno, da listine, ki so dokaz, predložijo stranke ali pa jih priskrbi organ, ki vodi postopek.

19. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev v zvezi z neizkazano istovetnostjo A. A., ker je osebna izkaznica ponarejena, oprla na prvi odstavek 97. člena ZTuj-2, ki določa, da tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana, in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine, ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V luči zgoraj citirane odločbe SEU C-635/17 z dne 13. 3. 2019, je navedeno določbo treba razlagati tako, da velja zgolj za izkazovanje istovetnosti tujca, ki prosi za izdajo določenega lastnega dovoljenja po ZTuj-2, ne pa kadar v skladu s 47.a členom ZTuj-2 kot begunec prosi za izdajo dovoljenja za družinskega člana. V tem primeru morajo za izkazovanje istovetnosti veljati tudi druge dokazne listine, ne zgolj tiste, navedene v prvem odstavku 97. člena ZTuj-2. Tako so lahko v postopku združevanja begunca z družino dokazne listine tudi druge listine.

20. Po obrazloženem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, prav tako je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, posledično pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zato v skladu s 2., 3. in 4. točko 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem bo morala tožena stranka tožniku vročiti celotno poročilo NFL v izjavo z določenim rokom in v skladu z določbo 47.a člena ZTuj-2 preveriti istovetnost tožnikove žene in družinske vezi še s pomočjo mednarodnih organizacij.

21. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

22. O stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom.

1 Tako sodba UPRS I U 1667/2017 z dne 8. 3. 2019. 2 Tako sodba UPRS I U 1667/2017 z dne 8. 3. 2019. 3 Prvi in drugi odstavek 146. člena ZUP določata, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi, navajati sme dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost ugotovljenih dejstev, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. V skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pa pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. 4 Tako tudi sodbi UPRS II U 95/2019 z dne 14. 4. 2021 in II U 96/2019 z dne 2. 6. 2021. 5 Navedeno sodno prakso SEU je povzelo tudi VSRS sodbi I Up 95/2019 z dne 18. 9. 2019.