Jedro

Primerna denarna odškodnina za telesne bolečine je 6.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 5.500,00 EUR. Upoštevajoč še odškodnino za strah 1.500 EUR, je primerna enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo 13.000 EUR (11 PNMP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža za 2.300 EUR (na 4.974,51 EUR) in v III. točki izreka tako, da vsaka stranka krije svoje stroška postopka,

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 109,09 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 7.274,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2018 do plačila, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače pa zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki uvodoma sodišču prve stopnje očita, da je pri odmeri odškodnine za tujo nego in pomoč prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnica je zahtevala za čas štirih mesecev po nesreči le dve uri pomoči dnevno, za nadaljnja dva meseca pa po eno uro dnevno. Izvedenka je objektivizirala potrebo tožnice po tuji negi in pomoči za prvih 14 dni po tri ure dnevno, v nadaljnjih štirih do šestih tednih pa po eno uro dnevno. Sodišče bi tožnici lahko prisodilo maksimalno 70 ur tuje nege in pomoči, to je 350,00 EUR, sodišče pa je prisodilo odškodnino za 84 dni v znesku 420,00 EUR, to je za 70,00 EUR neutemeljeno. V celoti neutemeljeno pa je prisojena odškodnina za nematerialno škodo. Tožena stranka je pred pravdo tožnici za nematerialno škodo plačala znesek 8.000 EUR, kar valorizirano na dan izdaje prvostopne sodbe znaša 8.200 EUR. Neutemeljeno visoko je tožnici prisojena odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti v znesku 6.800 EUR. Tožnico je hudo zabolelo le v trenutku škodnega dogodka, nato pa je trpela le zmerne bolečine v obdobju dva do tri mesece in blažje bolečine v obdobju tri do štiri mesece. Trajnih bolečin tožnica ne bo trpela. Tudi zdravljenje je bilo le konzervativno. Štirinajst dni je imela imobilizirano levo koleno, od tega teden dni v mavčni oblogi, nato pa v plastični snemljivi longeti. V tem času je hodila z berglami, prejemala je injekcije proti strjevanju krvi, analgetike in izvajala 8x ambulantno fizioterapijo. Petkrat je obiskala zdravnika specialista na polikliniki, opravila 2x MR preiskavo kolena, 4x RTG slikanje, 2x pregled pri specialistu ortopedu. Neutemeljeno visoko v višini 1.500,00 EUR je sodišče dosodilo odškodnino za strah. Objektivno je bila tožnica lahko le zmerno do lažje zaskrbljena za izid zdravljenja. Odškodnina za duševne bolečine zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti v znesku 7.000 EUR je previsoka. Tožnica je bila v času nesreče stara 72 let in upokojena, zaradi nesreče ni v ničemer prizadeta v skrbi zase, le pri splošnih opravilih ima blage omejitve. Nobena od življenjskih aktivnosti pri tožnici ni hudo prizadeta, še manj pa onemogočena. Tožena stranka svoje stališče o pravični denarni odškodnini utemeljuje s sodno prakso, kot ta izhaja iz pregleda sodne prakse zbrane v X. poglavju knjige avtorice mag. Alenke Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo.

3. Tožnica nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica, ki je bila v času škodnega dogodka1 (25. 1. 2017) stara 72 let, je v njem utrpela udarnino levega komolca (brez posledic), lažje vtisnjen zlom zadnjega kondila leve golenice in delno raztrganino notranje obstranske vezi levega kolena. Kasnejši MRI preiskavi levega kolena (prva štiri mesece, druga pa šestnajst mesecev po škodnem dogodku) sta pokazali še lažjo okvaro zunanje obstranske vezi levega kolena in delno okvaro zadnje vezne vezi levega kolena. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke medicinske stroke dr. A. A. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnico huje zabolelo le v času škodnega dogodka, sicer pa drugih bolečin hude2 intenzitete ni trpela. Zmerne bolečine srednje3 intenzitete je trpela dva do tri mesece, lahke (sprva stalne, nato pa občasne) pa tri do štiri mesece. Tožnica je med zdravljenjem utrpela naslednje nevšečnosti: prevoz z reševalnim avtomobilom, pregled v urgentni ambulanti UKC Ljubljana, 14 dnevna imobilizacija levega kolena v tutor longeti (prvi teden v mavčni, drugi teden v snemljivi plastični), v času imobilizacije enkrat dnevno prejemanje injekcije proti tvorbi krvnih strdkov v podkožje trebuha, uživanje analgetikov v obliki tablet, hlajenje levega kolena, hoja z berglami v prvih 14 dneh po škodnem dogodku, začetno razgibavanje kolena, 8 fizioterapij v ZD X, pet kontrolnih specialističnih pregledov na Polikliniki, 4 RTG slikanja, 2 MRI preiskavi, 2 pregleda pri nevrologu in 2 pri specialistu ortopedu. Trajnih posledic udarnine komolca ni, glede kolena pa se v anatomskem izgledu kažejo v za cca 1 do 2 mm vtisnjenem - znižanem zunanjem robu zunanjega kondila leve golenice na mestu utrpelega vtisnjenega zloma. Do okvare hrustanca ni prišlo, v funkcionalnem smislu je kolenski sklep popolnoma stabilen v vseh smereh, pa tudi klinično izraženega popuščanja kolateralnih in križnih vezi ni. Tožnica je zaradi omejenega in bolečega počepanja na levo nogo blago prizadeta pri opravljanju nalog vsakodnevne rutine, blago do zmerno ovirana je pri hoji na daljše razdalje po ravnem, pri hoji na neravnem terenu (breg, lestev, stopnice), težje dviguje bremena s tal in jih prenaša. Težje opravlja dela, ki so povezana s stanjem, hitrimi obrati, čepenjem, klečanjem. Več truda kot sicer mora vložiti v skrb za psa. Tožnica je po ugotovitvah izvedenke utrpela intenziven primarni strah v času škodnega dogodka. Sekundarni, ki je bil intenzivneje prvih 14 dni, je prešel v zmernega (2 do 3 mesece), nato pa v lažjega, ki je trajal do zaključenega zdravljenja pri specialistu travmatologu, to je do 13. 9. 2017. 6. Tožnica je za celotno nepremoženjsko škodo zahtevala 16.600 EUR, in sicer 7.500 EUR za telesne bolečine, 1.800 EUR za strah in 7.300 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje ji je skupaj prisodilo 15.300 EUR (13 PNMP4), in sicer 6.800 EUR (5,8 PNMP) za telesne bolečine, 1.500 EUR (1,3 PNMP) za strah in 7.000 EUR (6 PNMP) za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Toženkin očitek, da je glede na sodno prakso odmerjena odškodnina previsoka, je utemeljen. Gre za srednje hud primer, ki se po kategorizaciji telesnih poškodb po Fischerju uvršča v III. skupino. Pregled sodne prakse5 pokaže, da je v večini primerov, ko je bilo za primerljive poškodbe kolena prisojenih 136 ali celo samo 127 PNMP, prišlo do hospitalizacije oziroma je bila potrebna operacija, oškodovanci so bili mlajši, zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa povezano na primer z močnejšo atrofijo mišic in omejeno gibljivostjo sklepa, ki pri tožnici ni bila ugotovljena.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na ugotovljeno bolečinsko obdobje in nevšečnosti pri zdravljenju primerna denarna odškodnina za telesne bolečine 6.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 5.500,00 EUR. Upoštevajoč še odškodnino za strah, ki je po presoji pritožbenega sodišča ustrezno odmerjena (1.500) EUR, je primerna enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo 13.000 EUR (11 PNMP).

8. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na zadevo II Ips 440/2002, kjer je bilo tožnici (stari od 40 do 45 let) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojenih 6,1 povprečne plače. Pri njej je bila ugotovljena 10 % invalidnost, omejena upogljivost, lažja kronična oteklina in lažja atrofija mišic desne stegnenice. Koleno je bilo nestabilno. Odločba II Ips 188/2001 pa že zaradi oddaljenosti škodnega dogodka (1994 oziroma datum sodbe sodišča prve stopnje 1998) zaradi dolgoletnega trenda zniževanja odškodnin za manjše škode ne more biti relevantna.

9. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na tujo nego in pomoč. Tožnica je res zahtevala za prve štiri mesece po nesreči 2 uri pomoči dnevno, za nadaljnja dva meseca pa po eno, sodišče prve stopnje pa ji je v skladu z ugotovitvami izvedenke priznalo za prvih 14 dni 3 ure dnevno, za nadaljnjih 6 tednov pa 1 uro dnevno, vendar s tem ni prišlo do prekoračitve tožbenega zahtevka. Tožnica je namreč trdila, da je potrebovala najmanj 300 ur tuje nege in iz tega naslova zahtevala 1.500 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo 420 EUR (za 84 ur po 5 EUR).

10. Tožnici po povedanem pripada 13.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 487,26 EUR za premoženjsko škodo, skupaj 13.487,26 EUR. Po odštetju revaloriziranega zneska odškodnine (8.512,75 EUR) je tožena stranka dolžna tožnici plačati še 4.974,51 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Ker je bila pritožba tožene stranke delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Delna sprememba sodbe je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve za postopek pred sodiščem prve stopnje. Po delni spremembi sodbe je tožnica s svojim zahtevkom po višini uspela z 49,84% (zahtevala je 9.980,03 EUR), zato vsaka stranka nosi svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Pritožnica je s pritožbo delno uspela. Njen pritožbeni uspeh znaša 31,62%, zato je upravičena do povrnitve ustreznega dela pritožbenih stroškov, kar znaša 109,09 EUR (31,62 % od plačane sodne takse v znesku 345 EUR).

1 Tožnica je bil kot peška poškodovana v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Temelj ni bil sporen. 2 Ki bi jih bilo treba blažiti z močnimi analgetiki v obliki injekcij ali opioidnimi analgetiki. 3 Ki ji je bilo treba blažiti z analgetiki v obliki tablet. 4 Povprečnih neto mesečnih plač. 5 mag, Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, X. poglavje. 6 Na primer VS002023 (II Ips 949/2006), VS 002043 (II Ips 56/2007). 7 Na primer VS 001722 (II Ips 140/2006),