Jedro

Toženec med postopkom na prvi stopnji ni zanikal, da ni vedel, da so se v letu 2017 izpolnili pogoji za zvišanje cen zdravstvenih storitev in da tega ni pravočasno storil. Vztrajanje v pritožbi, da bi lahko tožnica sama izdala račun v višini, za katero je menila, da je pravilna, za presojo zamude ni pomembno. Utemeljeno bi bilo, če bi se izkazalo, da je toženec izpolnil svoje pogodbene obveznosti, tožnica pa ne, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo, saj toženec ni utemeljeval svoje obrambe na trditvah, da je z neizdajanjem računov tožnica tista, ki je prekršila njuno medsebojno pogodbeno razmerje. Zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za presojo uporabe pravil o učinkih upnikove zamude.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita II. in III. točka izreka izpodbijane odločbe.

II. Toženec mora tožnici plačati 640,50 EUR za stroške odgovora na pritožbo v 15 dneh, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano odločbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zaradi delnega umika tožbe postopek delno ustavilo, v II. točki izreka je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 36.236,33 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka roka za plačilo do plačila in v III. točki izreka tožencu naložilo, da tožnici plača tudi 6.614,51 EUR za pravdne stroške, v 15 dneh in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka roka za plačilo do plačila.

2. Toženec se je zoper odločbo pritožil. Navedel je, da jo izpodbija v II. in III. točki izreka. Uveljavljal je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, pravdne stroške pa odmeri glede na dosežen uspeh toženca, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ni priglasil. 3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, da ni utemeljena in da predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe s stroškovno posledico. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo v višini 875 točk po OT z 22% DDV.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet odločitve so obračunane zakonske zamudne obresti od glavnice 175.832,58 EUR za čas od 1. 3. 2018 do 27. 9. 2020. Glavnico pa predstavlja odškodnina iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti toženca zaradi kršitve sklenjene pogodbe s tožnico. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnici nastala škoda, za katero zahteva odškodnino, v obdobju od 1. 7. 2017 do 10. 1. 2018 (10. točka obrazložitve) in da se v skladu s 165. členom v zvezi z 246. členom OZ šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode. V 11. točki obrazložitve izpodbijane odločbe se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil v konkretnem primeru toženec v zamudi z izpolnitvijo obveznosti že z dnevom zapadlosti ali šele od vložitve tožbe. Zaključilo je, da je tožnica upravičena do zamudnih obresti z dnevom zapadlosti odškodninske terjatve, ne pa šele od vložitve tožbe, kar pritožnik s pritožbo izpodbija.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica zamudnih obresti v konkretnem primeru ni obračunala od zapadlosti odškodninske terjatve dalje, pač pa od 1. 3. 2018. Pojasnila je, da je v zadevi 41 zdravstvenih domov proti tožencu, ki se je vodila pred istim sodiščem (VII Pg 1537/2020), toženec stal na stališču, da računi niso zapadli pred 1. 3. 2018, zato je zaradi poenostavitve postopka tudi v tem primeru obračunala obresti od tega datuma. V odgovoru na pritožbo pa je še dodala, da je tudi Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu v zadevi I Pg 48/2020, ki jo je sicer druga tožnica vodila zoper istega toženca, odločilo v tej smeri, torej, da je bil toženec v zamudi najpozneje od dneva izdelave končnega letnega poračuna, ki ga je bil dolžan opraviti z izvajalci storitev, ki jih plačuje za preteklo leto, to pa je od 1. 3. 2018 dalje. S tem je še dodatno obrazložila svojo odločitev, da obračuna zamudne obresti v skladu s stališčem toženca. Toženec trditvam tožnice, zakaj je obračunala zamudne obresti od 1. 3. 2018, ni ugovarjal. Zato pritožbene trditve, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bil toženec v zamudi z izpolnitvijo obveznosti že z dnevom zapadlosti, niso odločilne in na njih pritožbeno sodišče tudi ni bilo dolžno odgovoriti.

7. Odgovarja pa pritožniku na njegovo stališče, da je v konkretnem primeru mogoče ugotoviti zamudo toženca šele od dneva, ko je tožnica zoper njega vložila tožbo. Toženec se sklicuje na določbo drugega odstavka 299. člena OZ, ki določa, da v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Dan vložitve tožbe v konkretnem primeru za ugotovitev zamude toženca tudi po stališču pritožbenega sodišča ni pomemben. Pri tem pritrjuje tožnici, ki je v odgovoru na pritožbo pojasnila položaj toženca v sistemu plačevanja zdravstvenih storitev v Republiki Sloveniji. Cene zdravstvenih storitev sestavljajo plače, materialni stroški, amortizacija, drugi prejemki zaposlenih po Kolektivni pogodbi in zakonsko predpisane obveznosti izvajalcev programov. 9. člen Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 določa, da se, če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo aneks h Kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki ureja spremembo plač v javnem sektorju, v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe. Zakaj jih toženec vsaj ob končnem obračunu za leto 2017 ni upošteval, ni pojasnil. V pritožbi sicer pove, da ni bil dolžan plačevati več, kot je glasil posamezen račun tožnice, vendar s tem stališčem pritožbenega sodišča ni uspel prepričati, saj je povišanje cen v njegovi pristojnosti. Stališče, da toženec, glede na svojo zakonsko vlogo v sistemu plačevanja zdravstvenih storitev ni mogel vedeti koliko dolguje tožnici vse do trenutka, ko je tožnica vložila tožbo zaradi plačila odškodnine zaradi kršitve pogodbe, pritožbenega sodišča ni prepričalo, ker ni niti logično niti zanj pritožnik ni ponudil kakšne zakonite podlage.

8. Toženec med postopkom na prvi stopnji ni zanikal, da ni vedel, da so se v letu 2017 izpolnili pogoji za zvišanje cen zdravstvenih storitev in da tega ni pravočasno storil. Tožnica pa je v odgovoru na pritožbo še logično pojasnila, da je bil toženec seznanjen s tem, da je Združenje izvajalcev zdravstvenih storitev v RS, katerih članica je tudi tožnica, zaradi povišanja plač zahtevalo povišanje cen zdravstvenih storitev že v letu 2017, ker pa dogovor ni bil niti v letu 2018 uspešen, so javni zavodi začeli vlagati tožbe, kar je storila tudi tožeča stranka. Sodišče je njeno tožbo prejelo 28. 9. 2020 in od tega dne dalje je toženec tožnici tudi že plačal zakonske zamudne obresti. To pa še ne pomeni, da ji do dneva vložitve tožbe po zakonu ne pripadajo zakonske zamudne obresti za čas, ko bi moral po neizpodbitih ugotovitvah sodišča prve stopnje toženec že določiti in priznati višjo ceno zdravstvenih storitev. Vztrajanje v pritožbi, da bi lahko tožnica, ne glede na navedeno, sama izdala račun v višini, za katero je menila, da je pravilna, za presojo zamude ni pomembno. Utemeljeno bi bilo, če bi se izkazalo, da je toženec izpolnil svoje pogodbene obveznosti, tožnica pa ne, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo, saj toženec ni utemeljeval svoje obrambe na trditvah, da je z neizdajanjem računov tožnica tista, ki je prekršila njuno medsebojno pogodbeno razmerje. Zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za presojo uporabe pravil o učinkih upnikove zamude po drugem odstavku 301. člena OZ.

9. Pritožbeno sodišče pa tudi ne sprejema v pritožbi izraženega stališča, da obračunanih zamudnih obresti tožnici sodišče ne bi smelo priznati, ker so glede na njihovo z zakonom predpisano višino „dokaj privlačna naložba, ker lahko tožeča stranka tako v okviru zastaralnega roka kljub ne notificiranemu zahtevku zahteva zamudne obresti za nazaj“. Navedeno stališče lahko predstavlja subjektivno mnenje, da je zastaralni rok v zakonu predolg, ki pa ga pritožbeno sodišče ob pomanjkanju dodatne argumentacije ni presojalo.

10. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku, da nastop zamude s plačilom ni vedno enak dnevu zapadlosti terjatve. Vendar v konkretnem primeru ne sprejema argumentov, da toženec brez ustreznega računa ni imel podlage za plačilo. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožnica izdajala račune za opravljene storitve in bi jih tudi izdala v višjem znesku, pa jih ni, ker toženec ni potrdil višjih cen storitev, čeprav je bil k temu zavezan, zaradi česar od njega tudi ni zahtevala plačila po naknadno izdanih računih, pač pa plačilo terjatve, ki ga je glede na njene trditve sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot odškodnino za škodo zaradi zmanjšanja tožničinega premoženja.

11. Glede na navedeno se izkaže, da tožnica glede ugotovljene zamude s plačilom ni uspela uveljaviti pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v priglašeni višini (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).