Jedro

Vsaka dodatna razbremenitev pri delu, ki jo delovni invalid potrebuje, pomeni, da delovni invalid ni več zmožen opravljati dela, ki ga je opravljal dotlej, zato gre za novo invalidnost. Razlogovanje tožnice, ali gre za novo invalidnost ali pa poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, je v tej smeri pravno nerelevantno, saj bodisi v primeru poslabšanja invalidnosti znotraj že ugotovljene kategorije invalidnosti bodisi v primeru poslabšanja, ki pomeni novo kategorijo invalidnosti, gre za položaj, ki zahteva opredelitev novega ustreznega delovnega mesta.

Ugotovitve dokaznega postopka so pokazale, da je pri tožnici zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja nastopila sprememba v stanju invalidnosti, kar zahteva novo opredelitev ustreznega dela. Ker tožnica na dan nastanka spremembe v invalidnosti ni bila v obveznem zavarovanju, mora za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja izpolnjevati tudi pogoj minimalne pokojninske dobe. Ravno slednje je razlog, da ob ugotovitvi, da upoštevajoč razvrstitveno odločbo tožnica ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ob tej ugotovitvi, so bili podani pogoji za nepravo obnovo postopka.

Določilo drugega odstavka 126. člena ZPIZ-2 opredeljuje zakonski primer prenehanja ali spremembe pravice, do katerega pride zaradi nekrivdno nastale spremembe v stanju invalidnosti. Zaradi sprememb v stanju invalidnosti je možna pravna posledica prenehanje ali sprememba pravice. V okoliščinah konkretnega primera je tako neustrezno razlogovanje sodišča, da se sprememba v stanju invalidnosti nanaša na eventualno pridobitev novih pravic, ne pa izgubo starih.

Pritrditi je tožencu, da upoštevajoč določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP na podlagi novega spremenjenega dejanskega stanja (nova invalidnosti) ne gre za poseg v pravnomočno odločbo. Gre za novo dejansko stanje, ki ni bilo predmet pravnomočne odločbe. Ker gre za novo invalidnost, ne more tožnica prejemati dajatve iz naslova pravic, priznanih za predhodno invalidnost. Neutemeljeno priznane nove pravice pa so prenehale z dnem učinka razveljavitve odločbe.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se II. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe z dne 21. 11. 2022 se zavrne. Dosedanja III. in IV. točka izreka postaneta II. in III. točka izreka."

III. Stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožene stranke nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v združenem socialnem sporu zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na odpravo odločbe toženca z dne 20. 10. 2021 v točkah II do VI izreka ter da se tožnico razvrsti v II. kategorijo invalidnosti od 1. 4. 2021 dalje in da se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko, od 1. 4. 2021 dalje in da se odpravi odločba toženca z dne 21. 11. 2022. Spremenilo je I. točko izreka odločbe toženca z dne 21. 11. 2022 tako, da je v I. točki izreka pred besedo "pravic" dodalo besedo "novih". Zavrglo je tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev, da je kot delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni upravičena do nadomestila za invalidnost od 18. 3. 2018 dalje in da je toženec dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti te odločbe s posebno odločbo odločiti o višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska, do plačila. Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in da se tožnici povrnejo vsi stroški postopka. Podredno predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Ključno za presojo, ali gre za novo invalidnost ali poslabšanje stare že ugotovljene invalidnosti je odgovor na vprašanje, kdaj in če sta bili upoštevani diagnozi fibromialgija in somatoformna bolečinska motnja podlaga za priznanje invalidnosti III. kategorije. Izvedensko mnenje s 25. 9. 2022 jasno ugotavlja, da je tožnica invalidnost III. kategorije pridobila ob oceni na IK 19. 3. 2018. Podlaga so težave z levim kolenom, degenerativne spremembe na hrbtenici in dokazan razpršen bolečinski sindrom, katerega posledice so kronične bolečine. Tožnica je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu le še na drugem delovnem mestu s priznanimi stvarnimi razbremenitvami. Diagnozi fibromialgija in somatoformna bolečinska motnja sta bili podlaga za pridobitev invalidnosti III. kategorije. 18. 3. 2021 IK ni našla bistvenih sprememb zdravstvenega stanja, zato ni spremenila kategorije invalidnosti. Dodala je razbremenitev, ki ni bistvena in je bila postavljena že v okviru obravnavanih diagnoz fibromialgije in somatoformne bolečinske motnje. Ali gre v mnenju 6. 9. 2021 za bistveno razbremenitev glede na mnenje 18. 3. 2021 oziroma 19. 3. 2018, ne pojasni ne sodišče in izvedenec. Dodatna nebistvena vsebinska razbremenitev z dvigovanjem rok le do višine ramen v okviru že ugotovljene in priznane invalidnosti in istih diagnoz dejansko ne predstavlja nove invalidnosti niti bistvenega poslabšanja obstoječe invalidnosti. Slednje je bistveno zaradi pravne podlage v 93. členu/1 ZPIZ-2. Dejansko stanje je v tem smislu ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa materialno pravo zmotno uporabljeno, ker sodišče ni dopustilo dokazovanja z dopolnitvijo mnenja in zaslišanjem izvedenca, ki bi lahko pojasnil, ali gre pri tožnici pri istih diagnozah kot leta 2018 ob dodatnih razbremenitvah za poslabšanje že ugotovljene invalidnosti ali pa gre pri istih diagnozah za nov primer invalidnosti in katere diagnoze so podlaga za nov primer invalidnosti. Iz izvedenskega mnenja s 25. 9. 2022 to dejstvo nedvoumno ne izhaja. Sodišču je očitati protispisnost in nasprotje glede odločilnih razlogov diagnoz in invalidnosti, zmotno dejansko stanje ter zmotno uporabo zakona.

Zavrnitev dokaznega predloga z dopolnitvijo mnenja pri revmatologu in psihiatru je sodišče neustrezno pojasnilo, da fibromialgija ni vnetna revmatska bolezen, ki je ne obravnavajo revmatologi, pač pa jo obravnava interdisciplinarni tim za kronično nerakavo bolečino Inštituta A. Nihče od izvedencev, ki je obravnaval tožnico glede kognitivne sposobnosti ni ustrezne specialnosti psihiatrije ali klinične psihologije. Ustrezne izvedence bi sodišče moralo vključiti v okvir interdisciplinarne obravnave tožnice, pa jih ni. Zavrnitev dopolnitve mnenja, za kar se je zavzemala tožnica, se tako pokaže preuranjena. Tudi zato, ker sodišče ni dopustilo zaslišanja obstoječih izvedencev. Sodišče je zmotno zavrglo del tožbe pod III. točko izreka glede na predhodno navedeno. Samo, če se že ugotovljena invalidnost bistveno spremeni in nastane težja oblika invalidnosti, je potrebno uporabiti določilo člena 93/4 ZPIZ-2 in presojati pogoje za pridobitev nove invalidnosti. Gre za pridobitev pravice poleg že obstoječe. Tožnici se ne more odvzeti že pridobljena pravica in nadomestilo za invalidnost, ki ju je tožnica pridobila, ko je še bila v delovnem razmerju. Sedaj je zaradi nepriznanja nove pravice tožnica staro pravico izgubila. Navedeno je v očitnem nasprotju s pravno podlago iz člena 93 ZPIZ-2 in gre za retroaktivni poseg v že pridobljene pravice. Sodišče ni odgovorilo, pa tudi izvedenci se niso opredelili, ali je glede na omejitve tožnica sploh sposobna opravljati pridobitno delo. Ugotovitev, da je tožnica zmožna opravljati le lažje delo brez vsiljenega ritma in tempa dela (brez norme) dejansko predstavlja ugotovitev, da tožnica za pridobitno delo ni zmožna. Osnova pridobitnega dela je učinkovitost dela, ki je vezana z opravo točno določenega dela v točno določenem času. Norme obstajajo v vseh gospodarskih dejavnostih. Če tožnica tega bremena ne zmore, ni pridobitno sposobna. Ker sodišče ni v tem smislu zahtevalo dopolnitve mnenja je kršilo pravico do izjave. Izvedenci v dopolnitvi mnenja ugotavljajo, da ni prišlo do novega primera invalidnosti, sta pa diagnozi fibromialgija in somatoformna bolečinska motnja že upoštevani diagnozi pred IK 2018, tako da je toženec zlorabil podlago v členu 183 ZPIZ-2, saj v konkretnem primeru ne gre ne za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje ne za kršitev materialnih določb zakona. Očitne napačnosti glede ugotovljenega dejanskega stanja nista obrazložila ne toženec ne sodišče, ki je odločilo v nasprotju z ugotovitvijo izvedencev in poseglo v položaj tožnice. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec se je v odgovoru na pritožbo skliceval na pravno naziranje v svoji pritožbi z dne 3. 4. 2023. Toženec soglaša z odločitvijo sodišča v I. točki izreka sodbe. Ni bistveno vprašanje, ali gre za novo invalidnost ali poslabšanje že ugotovljene invalidnosti. V obeh primerih gre za pravni položaj iz 93. člena ZPIZ‑2, ki narekuje novo odločitev o pravicah iz invalidnosti. Posledično to pomeni, da delovni invalid ni več zmožen opravljati dela, ki ga je opravljal dotlej in je upravičen do novih drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja, ki ustrezajo novemu stanju. Takšno stališče je uveljavljeno tudi v sodni praksi. Tudi če bi bila pri tožnici ugotovljena drugačna kategorija invalidnosti tožnica ne bi pridobila novih pravic iz invalidskega zavarovanja zaradi neizpolnjenega pogoja gostote ob ugotovljeni spremembi v stanju invalidnosti.

4. Toženec se pritožuje zoper II. točko izreka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da spusti II. točko izreka, dosedanji III. in IV. točki izreka pa postaneta II. in III. točka. V II. točki izreka sodbe je sodišče spremenilo vsebino izpodbijane odločbe z dne 21. 11. 2022, tako da tožnici na podlagi izkazane spremembe v stanju invalidnosti novih pravic iz invalidskega zavarovanja, zaradi neizpolnjenega pogoja gostote, ni priznalo, obdržala pa naj bi že pridobljene pravice iz naslova invalidnosti na podlagi prejšnje pravnomočne razvrstitvene odločbe z dne 5. 4. 2018. Sodišče je zavzelo stališče, da se sprememba v stanju invalidnosti kot jo ureja 93. člen ZPIZ-2 nanaša na eventualno pridobitev novih pravic, ne pa na izgubo starih (v primeru poslabšanja invalidnosti) in da mora biti izguba starih pravic upoštevaje prvi odstavek 126. člena ZPIZ-2 izrecno določena z zakonom (kot npr. pri samopoškodbi). Svojo odločitev je oprlo na argument, da je toženec z nepravo obnovo presojal le odločbo z dne 20. 10. 2021, ne pa tudi prejšnje odločbe z dne 5. 4. 2018, zato je z odločitvijo, da tožnici vzame vse pravice iz invalidskega zavarovanja neutemeljeno poseženo v njene pravnomočno pridobljene pravice. Nesporno je bila tožnica s pravnomočno odločbo toženca z dne 5. 4. 2018 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom od 19. 3. 2018 dalje. Tožnica je navedeno pravico pridobila, ko je bila v delovnem razmerju, zato ni potrebovala pogoja gostote dobe iz 42. člena ZPIZ-2. Pri tožnici je 18. 3. 2021 (datum ocene pred IK I. stopnje v novem postopku) zaradi poslabšanja stanja nastopila sprememba v stanju invalidnosti. Določene so bile nove stvarne razbremenitve. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnica na dan nastanka spremembe v stanju invalidnosti ni bila v obveznem zavarovanju in da bi za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja morala izpolnjevati tudi pogoj minimalne pokojninske dobe, ki ga ni izpolnjevala. Ni pa pravilno pravno stališče sodišča, da je tožnica kljub nesporno izkazani spremembi invalidnosti obdržala stare pravice po odločbi z dne 19. 3. 2018. Spremembe v invalidnosti urejata 93. člen ZPIZ-2 in 126. člen ZPIZ-2. Sodišče je napačno uporabilo določilo 126. člena ZPIZ-2, ki v prvem odstavku določa, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo dokler traja stanje invalidnosti, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic določenih s tem zakonom. Sodišče je zakonsko izgubo pravic omejilo le na primere, ko gre za krivdno samopoškodbo iz 110. člena ZPIZ-2. Zaobšlo je drugi odstavek 126. člena ZPIZ-2, ki določa tudi nekrivdno nastalo spremembo v stanju invalidnosti. Za nadaljnjo ohranitev stare pravice ni zakonske podlage ne glede na to, da je bila priznana s pravnomočno odločbo. Zakon ne določa, da je izguba pridobljenih pravic pogojena le s priznanjem novih pravic, ampak izgubo pogojuje s spremembo v stanju invalidnosti. Tožnica zaradi poslabšanja invalidnosti potrebuje nove omejitve pri delu in ni več zmožna za svoje delo s prej priznanimi omejitvami. Ohranjanje starih pravic ob hkratnem priznanju novih pravic je vsebinsko nezdružljivo in nezakonito. Napačno je stališče sodišča, da ima ugotovljena sprememba v stanju invalidnosti za posledico le morebitno pridobitev novih pravic, ne pa tudi izgube starih pravic. Ne gre za poseg v pravnomočno odločbo z dne 19. 3. 2018, temveč za novo odločitev na podlagi novega spremenjenega dejanskega stanja, kar je glede na določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP dopustno. Zakonska posledica nesporno ugotovljenega spremenjenega dejanskega stanja, je prenehanje pravic na podlagi prejšnjega dejanskega stanja. Zakon sicer ne določa, da bi bilo v teh primerih prenehanje prejšnje pravice potrebno ugotoviti s posebno odločbo, vendar pa toženec s tem, ko je takšno odločbo izdal in z njo odločil tako o odvzemu novih pravic kot o prenehanju starih pravic, ni ravnal nezakonito. Takšno odločbo je izdal zaradi razjasnitve celotnega dejanskega in pravnega položaja tožnice, ki je nastal zaradi razveljavitve napačno izdane razvrstitvene odločbe. Pokojninski in invalidski sistem temelji na obveznem zavarovanju, zato zavarovanci ne morejo prosto razpolagati s pravicami in zahtevki, ki izhajajo iz ugotovljenega dejanskega stanja. Delovni invalid se ob ugotovitvi poslabšanja v stanju invalidnosti ne more odreči pravnim učinkom takšne ugotovitve, kot tudi ne pravni odločitvi o tem. Tožnica je bila obravnavana pod enakimi zakonskimi pogoji kot drugi delovni invalidi, katerih invalidnost se je prvikrat presojala v istem času kot tožničino poslabšanje. Toženec z izrednim pravnim sredstvom v izpodbijani odločbi z dne 21. 11. 2022 in odločitvijo, da tožnica nima (niti novih niti starih) pravic iz invalidskega zavarovanja ni posegel v pravnomočno pridobljene pravice na podlagi odločbe z dne 5. 4. 2018, saj so te pravice prenehale že po samem zakonu zaradi ugotovljene spremembe v stanju invalidnosti. Neutemeljeno priznane nove pravice so prenehale z dnem učinka razveljavitvene odločbe z dne 20. 10. 2021, to je z dnem 1. 12. 2022. 5. V odgovoru na pritožbo toženca tožnica ponovi argumente, ki jih je podala že v svoji pritožbi. Soglaša z argumentacijo sodišča, da toženec ni upravičen tožnici odvzeti vseh pravic iz invalidskega zavarovanja, saj bi šlo za poseg v pravnomočno pridobljene pravice. Tožnica je vplačevala v sistem invalidskega zavarovanja v času, ko je bila v delovnem razmerju in iz tega časa izvirajo pridobljene pravice. Pritožbo je potrebno zavrniti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnice ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba toženca.

7. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kot to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti do tistih, ki jih v pritožbi navaja tožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

_O pritožbi tožeče stranke_

8. Sodišče je v 13. točki obrazložitve povsem ustrezno pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge. Že na prvi pogled je mogoče ugotoviti razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznih predlogov, zato je neutemeljen pritožbeni očitek neustrezne zavrnitve dokaznih predlogov.

9. Ne gre za površno dokazno oceno, ki bi onemogočala celovit pritožbeni preizkus sodbe. Sodišče je ocenilo dokaze, za katere je štelo, da so bistveni za odločitev, pri tem pa tudi pojasnilo, zakaj je preostale izvedene dokaze štelo za nebistvene.

10. Neutemeljen je nosilni pritožbeni očitek tožnice, da pri njej ne gre za novo invalidnost, ker sta bili diagnozi fibromialgije in somatoformne bolečinske motnje že pred tem upoštevani pri priznanju invalidnosti III. kategorije. Vsaka dodatna razbremenitev pri delu, ki jo delovni invalid potrebuje, pomeni, da delovni invalid ni več zmožen opravljati dela, ki ga je opravljal dotlej, zato gre za novo invalidnost. Razlogovanje tožnice, ali gre za novo invalidnost ali pa poslabšanje že ugotovljene invalidnosti je v tej smeri pravno nerelevantno, saj bodisi v primeru poslabšanja invalidnosti znotraj že ugotovljene kategorije invalidnosti, bodisi v primeru poslabšanja, ki pomeni novo kategorijo invalidnosti, gre za položaj, ki zahteva opredelitev novega ustreznega delovnega mesta. V tem smislu postane nepotrebno obširno pritožbeno razlogovanje tožnice glede distinkcije med novo kategorijo invalidnosti ali poslabšanjem invalidnosti znotraj že ugotovljene kategorije invalidnosti. Za opredelitev invalidnosti, ki je podlaga za priznanje pravic niso pomembne samo diagnoze tožnice, ključno je zdravstveno stanje oziroma zdravstvene težave, ki vplivajo na tožničino delazmožnost, upoštevajoč njen poklic po 63. členu ZPIZ-2. 11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba glede razbremenitve, ki naj bi predstavljala novo III. kategorijo invalidnosti ne vsebuje odločilnih razlogov in je neobrazložena. Sodišče se je od 9. do 18. točke obrazložitve argumentirano opredelilo o ugotovljenih spremembah v stanju invalidnosti. Sodišče se ni dolžno opredeljevati do tožničinih očitno neutemeljenih navedb, še posebej če gre za zmotno razlago materialnega prava.

12. Neutemeljen je pritožbeni ugovor o nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče ni dopolnilo mnenja in zaslišalo izvedencev, ki bi lahko pojasnili, ali gre pri tožnici ob istih diagnozah kot leta 2018, zaradi dodatnih razbremenitev za poslabšanje že ugotovljene invalidnosti ali pa gre pri istih diagnozah za nov primer invalidnosti in katere diagnoze so podlaga za nov primer invalidnosti. Kot je že bilo predhodno pojasnjeno, odgovori na ta vprašanja in izvedba dokaznega postopka v tej smeri niso smiselna oziroma potrebna.

13. Pritožbeni ugovor o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče ni tožnici priznalo novo pravico poleg že obstoječe je neutemeljen, saj je neutemeljeno hkratno priznanje pravic, ki ustrezajo različnemu stanju oziroma preostali delazmožnosti tožnice.

14. Neuspešen mora ostati tudi pritožbeni očitek, da je neodgovorjeno na vprašanje, ali je tožnica sploh sposobna opravljati organizirano pridobitno delo, ker tožnica ni zmožna dela na normo, ki obstajajo v vseh gospodarskih dejavnostih. Izvedenski organ je ustrezno opredelil tožničine zdravstvene težave in s tem povezane diagnoze ter pojasnil, da je pri tožnici podana preostala delovna zmožnost v okviru opravljanja psihofizičnega lažjega dela z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, deloma stoje deloma sede, brez vsiljenega ritma in tempa dela, z dvigovanjem rok le do višine ramen. Svoje mnenje je izvedenski organ podal upoštevajoč, da je osnova pridobitnega dela učinkovitost, ki je povezana z opravo točno določenega dela v točno določenem času, saj niso vsa dela vezana na normo. Norma je ključna takrat, ko tempo dela določa stroj oziroma proces. Izpostavljeno je, da je tožnica ob ustrezni terapiji vsekakor zaposljiva, seveda na prilagojenem delovnem mestu.

15. Tudi ne gre za zlorabo uporabe 183. člena ZPIZ-2, saj je bilo naknadno ugotovljeno, da tožnica ob nastanku nove invalidnosti ne izpolnjuje pogoja gostote, kar je sodišče povsem ustrezno obrazložilo v 22. točki obrazložitve.

_O pritožbi tožene stranke_

16. Tožnica je bila s pravnomočno odločbo toženca z dne 5. 4. 2018 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami in s polnim delovnim časom od 19. 3. 2018 dalje. Sodišče je v 22. točki obrazložitve ugotovilo, da je bila tožnici navedena pravica priznana, ko je še bila v delovnem razmerju, zaradi česar ni potrebovala pogoja gostote dobe iz 42. člena ZPIZ-2. Ugotovitve dokaznega postopka so pokazale, da je pri tožnici 18. 3. 2021 zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja nastopila sprememba v stanju invalidnosti, kar zahteva novo opredelitev ustreznega dela.1 Ker tožnica na dan nastanka spremembe v invalidnosti ni bila v obveznem zavarovanju, mora za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja izpolnjevati tudi pogoj minimalne pokojninske dobe.2 Ravno slednje je razlog, da ob ugotovitvi, da upoštevajoč razvrstitveno odločbo z dne 20. 10. 2021, tožnica ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ob tej ugotovitvi, so bili podani pogoji za nepravo obnovo postopka, kar je sodišče ustrezno pojasnilo v 22. točki obrazložitve.

17. Utemeljen pa je pritožbeni očitek toženca o napačnem materialnopravnem stališču sodišča, da tožnica kljub nesporno izkazani spremembi v stanju invalidnosti, obdrži stare pravice po odločbi z dne 19. 3. 2018, čeprav ne izpolnjuje pogoja gostote iz 42. člena ZPIZ-2. Kot pravilno opozarja toženec pravne učinke sprememb v stanju invalidnosti ureja 93. člen ZPIZ-23 in 126. člen ZPIZ-2.4 Sodišče je napačno uporabilo določilo 126. člena ZPIZ-2, ki v prvem odstavku določa, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pravica pridobljena.5 Določilo drugega odstavka 126. člena ZPIZ-2 opredeljuje zakonski primer prenehanja ali spremembe pravice, do katerega pride zaradi nekrivdno nastale spremembe v stanju invalidnosti. Zaradi sprememb v stanju invalidnosti je možna pravna posledica prenehanje ali sprememba pravice. V okoliščinah konkretnega primera je tako neustrezno razlogovanje sodišča v 24. točki obrazložitve, da se sprememba v stanju invalidnosti nanaša na eventualno pridobitev novih pravic, ne pa izgubo starih.6

18. Toženec z izrednim pravnim sredstvom v izpodbijani odločbi z dne 21. 11. 2022 in odločitvijo, da tožnica nima (ne novih ne starih) pravic iz invalidskega zavarovanja, ni nedopustno posegel v pravnomočno pridobljene pravice na podlagi odločbe z dne 5. 4. 2018. Pritrditi je tožencu, da upoštevajoč določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP na podlagi novega spremenjenega dejanskega stanja (nova invalidnosti 18. 3. 2021) ne gre za poseg v pravnomočno odločbo z dne 19. 3. 2018.7 Gre za novo dejansko stanje, ki ni bilo predmet pravnomočne odločbe z dne 19. 3. 2018. Ker gre za novo invalidnost, ne more tožnica prejemati dajatve iz naslova pravic, priznanih za predhodno invalidnost. Neutemeljeno priznane nove pravice pa so, kot pravilno razloguje toženec, prenehale z dnem učinka razveljavitve odločbe z dne 20. 10. 20218. 19. Za nadaljnjo ohranitev starih pravic9 ni zakonske podlage ne glede na to, da je bila sporna pravica priznana s pravnomočno odločbo. Izguba starih pravic je pogojena s spremembo v stanju invalidnosti, ki je bila v dokaznem postopku nesporno ugotovljena. Tožnica zaradi poslabšanja invalidnosti potrebuje nove omejitve pri delu in ni več zmožna za svoje nekdanje delo s prej priznanimi omejitvami, zato to delo zanjo ne predstavlja več ustreznega dela. Ni vsebinske niti pravne podlage za ohranjanje starih pravic, ki ne ustrezajo več novo ugotovljeni delazmožnosti oziroma invalidnosti. Če bi tožnica izpolnjevala formalne pogoje za priznanje novih pravic, bi ji bile te priznane, vendar bi stare pravice izgubila. Ohranjanje starih pravic ob hkratnem priznanju novih pravic, pa je vsebinsko nezdružljivo. Ključno dejstvo, na katero se vežejo pravne posledice glede prenehanja starih pravic, je spremenjeno dejansko stanje glede delazmožnosti. Tožnico je toženec pravilno obravnaval kot stranko, ki ni vključena v obvezno zavarovanje in bi morala za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije izpolnjevati pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe določene za pridobitev pravice do invalidske pokojnine kot to določa 2. alineja prvega odstavka 69. oziroma 93. člena ZPIZ-2. 20. Tožnica je bila obravnavana pod enakimi zakonskimi pogoji kot vsi drugi delovni invalidi, katerih invalidnost se je prvikrat presojala v istem času kot tožničino poslabšanje. Dejstvo, da je bila tožnica do takrat upravičena do pravic na podlagi preteklega stanja invalidnosti in delovno pravnega statusa, ne utemeljuje nadaljnje priviligirane obravnave in primerjave z novimi delovnimi invalidi. Med tema dvema skupinama gre za razlikovanje na podlagi razumnega razloga10. Ves čas priznane pravice mora namreč upravičenec izpolnjevati pogoje za priznanje pravice. V 1. alineji prvega odstavka 69. člena ZPIZ-2 je izrecno določeno, da kadar je oseba vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje, lahko pridobi pravice ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo.11 Ker tožnica ob nastanku nove invalidnosti12 ni bila več vključena v obvezno zavarovanje, bi morala izpolnjevati pogoj gostote.13 Ob vključenosti v obvezno zavarovanje se plačujejo prispevki, kadar pa upravičenec ni vključen v zavarovanje, je potrebno ugotavljati, ali je bila tožnica s tem, ko je bila določeno obdobje vključena v obvezno zavarovanje, to obdobje zadostno oziroma mora izpolnjevati minimalno pokojninsko dobo opredeljeno v 42. členu ZPIZ-2, ki se nanaša na zavarovanje ob nastanku invalidnosti in na minimalne pogoje pokojninske dobe. Izpolnjevanje minimalnih pogojev pokojninske dobe je vezano na vzrok nastanka invalidnosti, pri čemer gre za privilegiran vzrok, če gre za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Takrat pride do priznanja pravic ne glede na pokojninsko dobo. V primeru bolezni ali poškodbe zunaj dela, pa je potrebno doseči minimalno pokojninsko dobo. Poslabšanje invalidnosti oziroma nastanek nove invalidnosti, ki pomeni nov zavarovalni (socialni) primer terja novo oceno invalidnosti ter določitev njenih učinkov.

21. Tožnica, ki je izpolnila 8 let 3 mesece in 21 dni pokojninske dobe ob ugotovljeni spremembi v stanju invalidnosti, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev novih pravic 1/3 delovnih let.14 Splošne pogoje za priznanje pravic na podlagi invalidnosti določa 69. člen ZPIZ-2, poslabšanje zdravstvenega stanja in novo invalidnost pa ureja 93. člen ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 93. člena ZPIZ‑2 zavarovanec, pri katerem je podana invalidnosti II. ali III. kategorije ob poslabšanju invalidnosti,15 pridobi pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne ali pokojninske dobe določene s tem zakonom za pridobitev nove pravice.16

22. Ker določilo tretjega odstavka 93. člena ZPIZ-2 izrecno določa, da delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pridobi na podlagi nastanka sprememb v invalidnosti ali nove invalidnosti17 novo pravico, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, ne zadošča, da zavarovanec kriterije za priznanje pravice izpolnjuje zgolj ob prvem nastanku invalidnosti. To določilo potrjuje, da je pri ostalih ("neprivilegiranih") zavarovancih18 potrebno ugotavljati in presojati izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice tudi ob nastanku novega primera invalidnosti.

23. V tem sporu tako ne gre za spremembe, ki bi jih prinesla nova ureditev, da bi se tožnica lahko sklicevala na načelo varstva pridobljenih pravic, saj je v vseh sistemih ključno, da mora upravičenec ves čas priznane pravice izpolnjevati pogoje. Pri tožnici ni prišlo do izgube pravic zaradi morebitnih sprememb v zakonodaji,19 temveč je pri tožnici prišlo do neizpolnjevanja več ustreznih meril upravičenosti, ki jih je določal ZPIZ-2. 24. Neutemeljena je tudi pritožba o zavrženju tožbe v delu, ko je tožnica zahtevala ugotovitev, da je tožnica upravičena do nadomestila za invalidnost, saj je sodišče povsem pravilno ugotovilo, da glede tega dela zahtevka ni podane procesne predpostavke, ker toženec v dokončni odločbi z dne 20. 10. 2021 ni odločal o pravici do nadomestila za invalidnost, temveč je to prepustil kasnejšemu odločanju toženca.

25. Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnice, ugodilo pa pritožbi toženca in izpodbijani del sodbe (II. točka izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Zaradi spremembe II. točke izreka sodne odločbe, sta dosedanja III. in IV. točka postali II. in III. točka izreka.

26. Ker tožnica s pritožbo ni uspela na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP nosi sama svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

1 Z novimi stvarnimi razbremenitvami. Tudi Vrhovno sodišče RS je potrdilo stališče, da v novem postopku ugotovljena potreba po dodatnih omejitvah pri delu ali potreba po časovni razbremenitvi predstavlja novo obliko invalidnosti. 2 Na podlagi podatkov iz matične evidence zavarovancev je razvidno, da je tožnica izpolnila le 8 let 3 mesece in 21 dni pokojninske dobe, za pridobitev novih pravic na podlagi ugotovljene spremembe v stanju invalidnosti pa bi morala imeti najmanj 8 let in 8 mesecev pokojninske dobe. 3 Glede pridobitve novih pravic. 4 Glede izgube ali spremembe starih pravic. 5 Razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic določenih s tem zakonom, kar je sodišče povezalo le z v zakonu opredeljeno izgubo pravic, ko gre za krivdno povzročen zavarovalni primer (samopoškodba iz 110. člena ZPIZ-2). 6 V primeru poslabšanja invalidnosti. 7 Saj toženec v postopku neprave obnove ni odločal o pravnomočni odločbi z dne 5. 4. 2018, s katero je tožnica pridobila pravice iz invalidskega zavarovanja. 8 To je s 1. 12. 2022. 9 O čemer razloguje sodišče v 25. točki obrazložitve. 10 Ki se odraža v izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. 11 Gre za plačilo prispevkov oziroma prispevanje v solidarnostno skupnost. 12 Zaradi bolezni. 13 Naknadno je bilo ugotovljeno, da ga ne izpolnjuje. 14 To je 8 let in 8 mesecev pokojninske dobe. 15 Zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela tako, da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice. 16 Za izpolnitev pogoja zavarovalne oziroma pokojninske dobe se brezposelnim zavarovancem v delovna leta ne vštevajo obdobja brezposelnosti, ko so prejemali ustrezno nadomestilo na podlagi invalidnosti po tem zakonu (drugi odstavek 93. člena ZPIZ-2). Na ta način so varovani brezposelni zavarovanci, da lahko ob nastanku nove invalidnosti še vedno izpolnjujejo pogoje pokojninske oziroma zavarovalne dobe za pridobitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja, vendar ta pogoj pri tožnici niti z upoštevanjem drugega odstavka 93. člena ZPIZ-2 ni izpolnjen. 17 V primerih opredeljenih v prvem odstavku. 18 Pri katerih ne gre za "privilegirane" delovne invalide zaradi prvotnega vzroka opredelitve invalidnosti (poškodba pri delu, poklicna bolezen). 19 Kot je šlo to v zadevi ESČP Krajnc proti Sloveniji (38775/14).