Jedro

Vezave dospelosti na dokončni obračun oziroma sestavo primopredajnega zapisnika ni mogoče razumeti tako, da upnik ne pridobi pravice terjati, vse dokler se o obstoju in višini terjatve ne poravna z dolžnikom. Prav tako ni mogoče zaključiti, da zaradi nepredane dokumentacije tožena stranka del v ugotovljeni vrednosti ni izvršila, zaradi česar bi morala v tej vrednosti tožeči stranki plačati komunalni prispevek.

Navedbe pritožbe o potrebnem pobotu terjatev pravdnih strank niso utemeljene. Stranki sta namreč v Pogodbi dogovorili nadomestno izpolnitev (namesto plačila komunalnega prispevka izgradnja komunalne infrastrukture), ki ne terja podane pobotne izjave in posledično pobota.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki, zviša za 879,60 EUR, tako da po spremembi znaša 1.713,70 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v II. točki izreka in v nespremenjeni III. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: - se ugotovi, da obstaja denarna terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 210.675,00 EUR (I. točka izreka); - se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja denarne terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.186.330,80 EUR (II. točka izreka); - je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15 dni plačati 834,10 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

3. Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka na temelju sklenjene pogodbe o opremljanju v območju urejanja X z dne 25. 07. 2007 (v nadaljevanju Pogodba) s tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev obstoja svoje terjatve do tožene stranke iz naslova neporavnanega komunalnega prispevka. S Pogodbo sta se stranki na temelju 58. člena Zakona o prostorskem načrtovanju dogovorili, da bo tožena stranka sama zgradila del komunalne opreme zemljišča, na katerem je nameravala graditi, s čimer bo v naravi poplačala odmerjeni ji komunalni prispevek. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo le v manjšem delu, potem, ko je ugotovilo, da znaša vrednost vseh neopravljenih del tožene stranke po Pogodbi skupaj 210.675,00 EUR. V preostalem je tožbeni zahtevek ob ugotovitvi, da je tožena stranka preostala dela po Pogodbi opravila in jih je tožeča stranka tudi že prevzela, zavrnilo.

6. Pritožba odločitev sodišča prve stopnje (v izpodbijanem zavrnilnem delu) neuspešno izpodbija iz razloga, ker da med strankama za opravljena dela tožene stranke ni bil sestavljen primopredajni zapisnik, ker da tožena stranka ni predala celotne gradbene dokumentacije in posledično toženi strani ni bilo izdano potrdilo o plačilu komunalnega prispevka. Pritožba ne napada ugotovitve sodišča, da je bilo za komunalno opremo že izdano uporabno dovoljenje, prav tako so ostale neprerekane trditve tožene stranke (tč. 2 odgovora na tožbo z dne 04. 07. 2012, list. št. 9), da komunalno opremo tožeča stranka tudi že uporablja. Ob takšni ugotovitvi izostanek sestave primopredajnega zapisnika (in posledično potrdila o plačilu komunalnega prispevka) ne more pomeniti, da dela niso bila prevzeta in da tožeča stranka opravljenih del ni dolžna upoštevati. Vezave dospelosti na dokončni obračun oziroma sestavo primopredajnega zapisnika namreč ni mogoče razumeti tako, da upnik ne pridobi pravice terjati, vse dokler se o obstoju in višini terjatve ne poravna z dolžnikom. (1) Prav tako ni mogoče zaključiti, da zaradi nepredane dokumentacije tožena stranka del v ugotovljeni vrednosti ni izvršila, zaradi česar bi morala v tej vrednosti tožeči stranki plačati komunalni prispevek.

7. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje tudi ne vpliva zatrjevano dejstvo s strani tožeče stranke, da tožena stranka ni sklenila dogovora o sofinanciranju z investitorjem. Pravdni stranki sta namreč v četrtem odstavku 12. člena Pogodbe predvideli „zgolj“ možnost, da tožena stranka sklene pogodbo o sofinanciranju z bodočim investitorjem, posledično pa bi se višina zneska sofinanciranja priznal kot del plačila komunalnega prispevka. Če pogodba o sofinanciranju ni bila sklenjena, to še ne pomeni, da tožena stranka ni (sama) opravila del, ki se jih je zavezala opraviti skladno s Pogodbo in ki jemljejo utemeljenost zahtevku tožeče stranke.

8. V drugem odstavku 12. člena Pogodbe sta pravdni stranki dogovorili, da tožena stranka odmerjenega komunalnega prispevka ne bo plačala, pač pa se je zavezala prestaviti obstoječi kolektor in zgraditi manjkajočo komunalno infrastrukturo in jo prenesti na tožečo stranko. Skladno s takšnim pogodbenim dogovorom navedbe pritožbe o potrebnem pobotu terjatev pravdnih strank niso utemeljene. Stranki sta namreč v Pogodbi dogovorili nadomestno izpolnitev (namesto plačila komunalnega prispevka izgradnja komunalne infrastrukture), ki ne terja podane pobotne izjave in posledično pobota.

9. Pravilna je nadalje tudi odločitev sodišča prve stopnje o vrednosti (ne)opravljenih del tožene stranke. Res je sicer, da dopisa tožeče stranke, št. 350-32-2007-38 z dne 23. 05. 2011 (B2) ni mogoče šteti kot pripoznave zahtevka po 3. členu ZPP oziroma pripoznave dejstva po 214. členu ZPP, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Je pa navedeni dopis dokazno sredstvo, ki skupaj z drugimi ugotovljenimi dejstvi utemeljuje višino opravljenih del, kot jo je zatrjevala tožena stranka. Upoštevati je namreč potrebno tudi neprerekano navedbo tožene stranke (v točki I odgovora na tožbo z dne 04. 07. 2012, list. št. 8), da sta stranki (tudi) v Aneksu št. 2 z dne 08. 12. 2010 (A11) ugotovili, da je tožena stranka v celoti izvedla komunalno opremo I. faze. Da tožena stranka komunalne opreme II. faze ni izvedla, je sodišče prve stopnje ugotovilo in pri tem sledilo navedbam tožeče stranke v zvezi z njeno vrednostjo, t.j. 78.000,00 EUR brez DDV oziroma 93.600,00 EUR z obračunanim DDV (glej navedbe v tč. III tožbe, list. št. 4). Tožeča stranka ob tem niti ni pojasnila, katera dela, poleg že ugotovljenih s strani sodišča prve stopnje (glej tč. III tožbe z dne 26. 04. 2012, list. št. 4), niso bila opravljena in v kakšni vrednosti. Skladno z navedenim angažiranje izvedenca ustrezne stroke za izračun vrednosti opravljenih del tožene stranke ni bilo potrebno in je sodišče prve stopnje predlagani dokaz pravilno zavrnilo. Zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju terjatve tožeče stranke v višini opravljenih del je glede na navedeno pravilen.

10. Ob tem je potrebno upoštevati, da tožeča stranka šele v pritožbi in torej prepozno (337. člen ZPP), navaja, da ob podani oceni vrednosti neopravljenih del ni razpolagala z zadostnim strokovnim znanjem oziroma da v dopisu z dne 23. 05. 2011 ni pojasnjeno, kako je tožeča stranka prišla do navedenega zneska. Ker pred sodiščem prve stopnje navedb o okoliščinah podane ocene tožeča stranka ni podala, sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom v njeno pravilnost. 11. Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno obračunalo stroške tožeče stranke, saj ti ne znašajo 3.560,71 EUR, pač pa 11.349,00 EUR, kot pravilno opozarja pritožba. Zajemajo namreč nagrado za postopek v višini 4.907,50 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za zastopanje 4.530,00 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6001 ZOdvT) in 20% DDV. Ob upoštevanju uspeha tožeče stranke v višini 15,1% (tožeča stranka je uspela v višini 210.675,00 EUR od vtoževanih 1.397.005,80 EUR), je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.713,70 EUR pravdnih stroškov, kar je za 879,60 EUR več, kot je tožeči stranki prisodilo sodišče prve stopnje. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v točki III. izreka izpodbijane sodbe spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

12. V preostalem pa je pritožbeno sodišče zaključilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje (v njenem nespremenjenem delu) materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zoper II. točko izreka kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v manjšem (stroškovnem) delu, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi 165. členom ZPP).

(1) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, III Ips 31/2009 z dne 20. 03. 2012.