Jedro

Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ne more predstavljati razloga, zaradi katerega bi sodišče v postopek moralo pritegniti drugega izvedenca. Prav tako dejstvo, da je izvedenec za delo porabil več kot 30 dni ne pomeni, da je za delo neusposobljen in da izvedenskega dela ni mogel ustrezno opraviti.

Načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze ni neomejena, saj obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov.

Zaslišanje strank je le dokazno sredstvo in kot tako nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih spora

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi glede plačila 355,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2015 dalje do plačila ter za izvršilne stroške v znesku 61,75 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V II. točki izreka je sklep o izvršbi za znesek 1.424,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2015 dalje in glede plačila izvršilnih stroškov v znesku 66,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavilo in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je tožeči stranki naložilo plačilo stroškov tožene stranke v znesku 84,91 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka, ki v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je ugotovilo, da je ugovor tožene stranke na znižano plačilo zaradi neuspešne sanacije cevi utemeljen, o slednjem pa izpodbijana sodba nima odločilnih dejstev, saj je sodišče prve stopnje na šestih straneh povzelo navedbe pravdnih strank, potem pa v 18. in 19. točki v dveh stavkih obrazložilo svojo odločitev, zato se takšna sodba ne da preizkusiti. Tožena stranka je sama potrdila, da je tožeča stranka uspešno izvedla sanacijo desne cevi, ki pa je bila obdelana s tekočinsko metodo, sodišče pa je v izpodbijani sodbi odločilo, da je v celoti utemeljen ugovor tožene stranke na znižano plačilo za neuspešno sanacijo cevi, ki je bila sanirana s tekočinsko sanacijo. S točkovno sanacijo pa je bila sanirana leva stran in ne desna stran. Tožena stranka pa je sama pojasnila, da je točkovna sanacija bila opravljena uspešno, desna stran pa je bila opravljena s tekočinsko sanacijo in je tako spor le glede sanacije leve strani, ki pa je tožena stranka priznala kot uspešno sanirano. Prav tako je sodišče prve stopnje v 12. točki zapisalo, da je sporna sanacija obeh cevi, čeprav je tožena stranka sama zapisala, da je tožeča stranka uspešno izvedla sanacijo desne cevi. Za predmetno odločitev pa je bistveno katera je desna in katera leva stran in s kakšno metodo je bila katera izmed cevi sanirana. Izvedenec, ki je bil v postopek pritegnjen pa se je opredeljeval le do listin v spisu, bazena ni pogledal, čeprav je tožeča stranka zahtevala ogled, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev oprlo na takšno izvedensko mnenje, pri tem pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ni zaslišalo stranki in prič, da bi se izjasnile in izpovedale o spornih dejstvih. Izvedenec pa je za izdelavo mnenja potreboval več kot 30 dni, kar nakazuje na to, da za delo ni bil usposobljen, saj se je z določenimi standardi srečal prvič. Iz tega razloga je tožeča stranka tudi večkrat predlagala, da sodišče angažira novega izvedenca, ki bo strokovnjak za sanacijo kanalizacije brez izklopa in strokovnjaka za tekočinsko sanacijo, saj izvedenec tudi na številna vprašanja tožeče stranke ni odgovoril, čeprav je to slednja zahtevala. Sodišče pa je na podlagi nedokazanih trditev tožene stranke, zaključilo da tekočinska sanacija ni bila uspešna. V kolikor je tožena stranka res izvajala kakšno dodatno sanacijo cevi, bi morala imeti račun, ne pa le pavšalne trditve o tem, kako je morala cev potem sanirati na lastne stroške. Pritožba graja izpodbijano sodbo še iz razloga, ker sodišče ni zaslišalo direktorja tožeče stranke in ni izvedlo ostalih dokaznih predlogov z zaslišanjem priče K. in D.. Zavrnitev dokaznega predloga v predmetnem primeru predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi slednjega pa je potrebno sodbo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po pritožbi zoper sodbo na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih in dejanskih vprašanj in od odločitve v pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senata.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti, to je spor kateri tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je sodišče druge stopnje vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki bili v poslovnem odnosu, tožeča stranka je na podlagi ponudbe in naročilnice izvedla popravilo bazenskih cevi na objektu tožene stranke. Po opravljenem popravilu je izstavila toženi stranki račun št. 00254-2015. Tožena stranka je izvedenim delom ugovarjala oziroma priznava zahtevek za 355,00 EUR, ki se nanaša na popravilo s točkovno sanacijo desne cevi, s tem pa uveljavlja znižanje kupnine, saj je delo, ki ga je opravila tožeča stranka (tekočinska sanacija) delo z napako in uveljavlja ugovor znižanja plačila iz 639. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil ugovor podan pravočasno, zato je v postopek pritegnilo izvedenca s področja strojev, opreme in premičnin, področja strojev in naprave S. B., ki je ugotovil, da cevi niso bile ustrezno sanirane. Na podlagi slednjega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil ugovor tožene stranke na znižanje plačila za neuspešno sanacijo v celoti utemeljen in je v posledici slednjega zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 1.524,80 EUR, v višini 355,00 EUR pa je zahtevku ugodilo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe o podjemni pogodbi in določbe glede grajanja napak in posledično znižanje plačila (919. - 640. člen OZ).

8. Nima prav pritožba, da se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti glede vseh bistvenih navedb in ugovorov ima sodba ustrezne razloge in tako kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Razlogi o odločilnih dejstvih niso pomanjkljivi ali nejasni in si tudi med seboj ne nasprotujejo. Sodba sodišča prve stopnje je logična in prepričljivo obrazložena. Sodišče prve stopnje je glede ugotovljenih nepravilnosti sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca B. in slednje tudi ustrezno obrazložilo. Za predmetni postopek je povsem nerelevantno ali je bila ugotovljena napaka na desni ali na levi cevi, ki se je sanirala, saj sta se sodišče in izvedenec ukvarjala s pravilnostjo izvedene točkovne in tekočinske sanacije cevi in dejstvo ali je šlo v tem primeru za levo ali desno cev ni nerelevantno. S slednjim pa tožeča stranka tudi nedovoljeno graja pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Pritožba nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje, ki v postopek ni pritegnilo drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje je delo izvedenca ocenilo, prav tako je bil izvedenec v postopku zaslišan in je odgovoril na vsa relevantna vprašanja. Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ne more predstavljati razloga, zaradi katerega bi sodišče v postopek moralo pritegniti drugega izvedenca. Prav tako dejstvo, da je izvedenec za delo porabil več kot 30 dni ne pomeni, da je za delo neusposobljen in da izvedenskega dela ni mogel ustrezno opraviti.

10. Pritožba nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje, ki v postopku ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke in prič K. in D.. Načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze ni neomejena, saj obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Sodišče je v postopku namreč pribavilo pisne izjave strank in prič. Zgolj neizvedba njihovega neposrednega zaslišanja pa predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb postopka (286. a člen ZPP), ki v postopku v spora majhne vrednosti ni upravičen pritožbeni razlog. S tem pa uveljavljena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Zaslišanje strank je le dokazno sredstvo in kot tako nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih spora (J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Ljubljana 2006, str. 508).

11. Glede na obrazloženo, ker sodišče prve stopnje absolutno bistvenih kršitev določb, ki jih graja pritožba, ni ugotovilo, prav tako je materialno pravo bilo pravilno uporabljeno, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogla k rešitvi predmetne zadeve, zato krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).