Jedro

Glede obeh grozilnih pisem, ki naj bi bili razlog za zapustitev izvorne države, sodišče pritrjuje toženi stranki v delu obrazložitve odločbe, iz katere izhaja, da četudi bi se izhajalo iz predpostavke, da je tožnik res prejel dve pismi talibanov, se mu dejansko ni nič zgodilo.

Ni mogoče spregledati, da je tožnik navajal, da naj bi bil preganjan kot pripadnik oboroženih sil afganistanskih oblasti s strani talibanov, torej naj bi mu preganjanje (v obliki groženj v pismih) grozilo kot pripadniku ene od vojskujočih se strani v državljanski vojni. Čeprav tožnik teh trditev izrecno ni opredelil v tem smislu, ali želi status begunca ali pa status subsidiarne zaščite, pa že iz teh navedb smiselno izhaja, da tožnik izpostavlja, da v Afganistanu poteka državljanska vojna, kjer se je sam počutil ogroženega kot pripadnik oboroženih sil s strani nasprotne oborožene sile. S tem, ko je pooblaščenec tožnika poslal toženi stranki poročila prav z namenom, da jih pred odločanjem prouči, je smiselno opozoril tudi na splošno varnostno situacijo v Kabulu in bi se zato tožena stranka morala opredeliti do navedb teh virov o varnostni situaciji.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-349/2017/17 (1312-10) z dne 26. 6. 2018 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri podaji prošnje navedel, da je bil med leti 2011 in 2014 zaposlen kot policist v Kabulu. V tem času je dobil grozilno pismo od neznanih ljudi, kjer je pisalo, da je proti njim in da mora pustiti službo, v nasprotnem primeru bo izgubil življenje. Zaradi tega je pustil policijo in pomagal delati pri bratu v avto trgovini. Pet mesecev pred odhodom iz države je dobil še drugo pismo, na katerem je pisalo, da je bil delavec policije in da zato ve, kako delujejo in da se jim zato mora pridružiti. Ne ve, kdo mu je poslal ti pismi niti ne ve, kdo točno mu grozi. Fizično ni bil nikoli ogrožen.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na dveh osebnih razgovorih.

4. Tožena stranka na podlagi izvedenega postopka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred talibani, ki so mu poslali dve grozilni pismi, v katerih so zahtevali, da preneha z delom policista, kar je tudi storil. V postopku torej uveljavlja strah pred talibani zaradi njegove zaposlitve pri afganistanski policiji, zaradi česar so mu grozili. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni verodostojno pojasnil okoliščin njegove zaposlitve v Afghan Public Protection Force (APPF), kljub temu pa njegovih navedb o zaposlitvi ni mogoče z gotovostjo ovreči, saj je tožnik predložil službeno izkaznico in fotografije, ki ga prikazujejo v uniformi in z orožjem in tudi nekatere druge navedbe tožnika se skladajo z informacijami. Glede na navedeno je tožena stranka kljub nekaterim kontradiktornostim sprejela, da je tožnik delal za afganistansko civilno zaščito (APPF).

5. Tožena stranka je nadalje preučila grozilni pismi, ki naj bi ju tožnik prejel zaradi opravljanja svojega dela in naj bi bili glavni razlog za njegovo zapustitev izvorne države. Po mnenju tožene stranke gre za takšno vrsto listin, ki jih ni težko ponarediti in za njihovo pripravo zadostuje že povsem običajna računalniška oprema za domačo uporabo. Takšne listine brez prepričljivih in verjetnih izjav ne morejo imeti nobene teže v postopku. Tožnik je omenjeni pismi različno časovno umeščal v obdobje svojega dela. Nadalje se razlikujejo tudi tožnikove navedbe o prejemu drugega pisma. Poleg tega je tožnik glede prvega pisma podal kar tri različice odgovora, od koga naj bi to pismo dobil. Razen tega je treba še opozoriti na vsebino pisem, saj naj bi brat tožniku povedal, kaj v njih piše. V prošnji je navedel, da je v pismu pisalo, da je proti njim in da mora pustiti službo, na osebnem razgovoru 26. 10. 2017 pa je na vprašanje, zakaj je nehal delati kot policist povedal, da so talibani hoteli, da se jim pridruži, saj je veliko vedel, povsod hodil in so ga hoteli izkoristiti. Tožena stranka je pridobila prevod obeh pisem, v katerih pa ni zaslediti nobene zahteve, da se mora tožnik komu pridružiti, zato je bil naprošen za pojasnilo teh navedb, on pa je povedal, da je to sam sklepal glede na to, da so hoteli, da pusti službo. V nobenem od pisem ni zapisano, da se jim tožnik mora pridružiti. Obe se nanašata zgolj na tožnikovo delo za vlado, ki naj ga opusti in mu bo mogoče oproščeno. Vsebini obeh pisem pa sta skoraj enaki. Po mnenju tožene stranke so nenavadne tudi okoliščine prejema drugega pisma, saj naj bi ga tožnik prejel po tem, ko po enih navedbah že leto in pol ne bi več opravljal svojega dela, po drugih navedbah pa naj bi bilo po sedmih mesecih, ko naj bi živel v Kabulu in občasno pomagal v bratovi avto hiši. S tem, ko je tožnik prenehal delati za APPF, je bil dosežen namen grozilnega pisma, zato ni razumljivo, zakaj bi tožnik prejel še drugo pismo. V njem ni nobene nove zahteve, ki bi se nanašala na tožnika in ki je tožnik ne bi že izpolnil. Malo je verjetno tudi to, da tožnik teh pisem v Afganistanu sam nikoli ne bi videl, čeprav naj bi jih imeli shranjeni doma in jih je zato lahko predložil. 6. Čeprav obstaja utemeljen sum, da listini, ki sta predloženi v dokumentacijo upravne zadeve, nista pristni, pa tožena stranka dodatno ugotavlja, da četudi bi tožnik res prejel dve pismi talibanov, se mu dejansko ni nič zgodilo. Čeprav naj bi se večino časa zadrževal doma in v avto hiši, ni mogoče spregledati, da se mu v vsem tem času ni zgodilo nič takega, kar bi kazalo na njegov upravičen strah pred preganjanjem. Nikoli ni prišel v stik s talibani in tudi grozilnih pisem vse do prihoda v Slovenijo ni videl. Teh pisem v nobenem primeru ni mogoče opredeliti kot preganjanja. Iz njegovih navedb izhaja, da talibani sploh niso vedeli, kje je. Glede na to, da je hodil v bratovo avto hišo, ki je v centru mesta, bi ga v dveh letih talibani zagotovo tudi poiskali. Zaradi tega tožena stranka ugotavlja, da tožnikov odhod iz države ni povezan z grozilnimi pismi talibanov in na podlagi njegovih navedb ni mogoče zaključiti, da bi v izvorni državi imel take probleme, ki bi lahko predstavljali hudo kršitev pravice do življenja, prepovedi mučenja, prepovedi suženjstva in prisilnega dela in spoštovanje načela zakonitosti in ne dosegajo potrebne intenzitete, določene v prvem odstavku 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Iz nobene informacije tudi ne izhaja, da bi talibani grozili osebam po tem, ko so bile njihove zahteve izpolnjene. V konkretnem primeru tožnika niso novačili v svoje čete.

7. Glede upravičenosti do priznanja subsidiarne zaščite pa tožena stranka navaja, da iz celotne obrazložitve v okviru statusa begunca izhaja, da tožnik v preteklosti v izvorni državi ni bil izpostavljen resni škodi in mu ta ni neposredno grozila. Resna škoda naj bi mu grozila s strani talibanov, vendar je tožena stranka že predhodno podrobno obrazložila, zakaj meni, da so te izjave neverjetne. Tožnik tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Afganistanu. Niti v prošnji niti na osebnem razgovoru ni navedel, da bi bila varnostna situacija v Kabulu na splošno slaba. Čeprav je pooblaščenec v dokumentacijo upravne zadeve vložil informacije o izvorni državi, ki se nanašajo na slabo varnostno situacijo v Kabulu, pa je tožena stranka pri presojanju vezana na trditveno podlago prosilca, iz nobene njegove izjave pa ne izhaja, da bi uveljavljal tudi ogroženost zaradi vojnega stanja, zaradi česar so predložene informacije za konkreten primer brezpredmetne.

8. Tožnik v tožbi in kasnejši pripravljalni vlogi pojasnjuje, zakaj meni, da niso bile podane kontradiktornosti v zvezi z njegovim delom za APPF. To, da tožnik nima v spominu točnega datuma prejema pisem, pa je povezano s tem, da pisem ni dobil sam, ampak so bila poslana k njegovi družini. O njih je bil samo obveščen in jih sam sploh ni videl. Kar se tiče odgovora, kdo je pismo poslal, pa nikakor ni podal tri nasprotujoče si verzije odgovora. Glede vsebine pisem pa poudarja, da sam pisem ni videl in vse, kar je vedel glede pisem, izhaja iz pripovedi njegovih družinskih članov. Poleg tega dejanska vsebina pisem ni tako pomembna, vsi v Afganistanu vedo, da če ti talibani pošljejo grozilno pismo, to ne pomeni nič dobrega. Tožena stranka tudi napačno navaja, da iz nobenih informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi talibani grozili osebam tudi še potem, ko so bile njihove zahteve izpolnjene. Tožnik meni, da bi zaradi dela za afganistansko policijo obstaja verjetnost, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen preganjanju s strani talibanov. Dejstvo, da dejanskega napada sam še ni doživel, ni relevantno.

9. Tožnik tudi meni, da je s tem, ko tožena stranka ni preučila, ali v Kabulu vlada takšna stopnja nediskriminatornega nasilja, da bi vrnitev tožnika predstavljala resno škodo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1, storjena bistvena kršitev postopkovnega in materialnega prava. Tožena stranka napačno sklepa, da iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2016 izhaja, da ni dolžna preveriti, ali bi bil tožnik ob vrnitvi v Afganistan izpostavljen resni škodi zaradi vojnega stanja. Omenjena sodba se nanaša na presojanje preganjanja na podlagi osebnih okoliščin prosilcev, ki so jih le ti bili dolžni pri podaji prošnje navesti. V konkretnem primeru pa govorimo o obstoju stopnje indiskriminatornega nasilja, katerega presoja je obveznost tožene stranke ne glede na to, ali se je prosilec na nevarnost skliceval ali ne. Gre za osnovno načelo nevračanja. Presoja tožene stranke glede upravičenosti tožnika do subsidiarne zaščite je torej izredno pomanjkljiva oziroma je glede 3. alineje 28. člena ZMZ-1 sploh ni. Tožena stranka ni postavila tožniku niti enega vprašanja o tem, kakšno je življenje v Kabulu, kakšna je varnostna situacija in podobno. Tožena stranka ni pridobila informacij o izvorni državi, do poročil, predloženih s strani tožnika, pa se ni želela opredeliti. Nadalje se tožeča stranka sklicuje na nekatere sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz katerih izhaja, da morajo nacionalni organi po uradni dolžnosti oceniti tveganje prosilca ne glede na to, ali se na te elemente tveganja sklicujejo v prošnji ali ne. Vojno stanje v Kabulu je dovolj splošna in dovolj dobro znana situacija, da bi jo morala tožena stranka upoštevati. Iz 22. člena ZMZ-1 izhaja, da mora tožena stranka preverjati izjave prosilca in informacije o izvorni državi. Tožnik predlaga, da sodišče razpiše glavno obravnavo za popolno razjasnitev dejanskega stanja, podrejeno pa, da odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v obrazložitvi odločbe podrobneje pojasnila, zakaj meni, da tožnik ni vsega verodostojno pojasnil, ter na koncu tožniku vseeno priznala, da je delal za afganistansko civilno zaščito. Ne glede na to, da ima lahko tožnik težave s časovno umestitvijo pisem, pa je nemogoče spregledati njegove različne navedbe o tem, saj gre za obdobje enega leta in več. Bistveno drugače je, ali je bilo tožnika strah talibanskega pisma in je zato delo zapustil skoraj takoj po prejetju le-tega ali pa je še leto in pol nadaljeval z delom, tako kot je to pripovedoval na osebnem razgovoru 11. 7. 2017. Tožnik je v času podaje prošnje že vedel, kdo mu je pisma poslal in čeprav bi tožnik res šele kasneje povezal pisma s talibani, jih je tudi po njegovih lastnih navedbah še pred odhodom iz države. Tako bi bilo pričakovati, da bo na preprosta vprašanja že ob podaji prošnje jasno odgovoril, kar je vedel. Tožena stranka se tudi ne strinja s tem, da je ravnala nepravilno, ker ni preučila, ali v Kabulu vlada takšna stopnja indiskriminatornega nasilja, da bi vrnitev tožnika predstavljala resno škodo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. V konkretnem primeru tožnik ne v prošnji ne na dveh osebnih razgovorih svoje prošnje ni utemeljeval z varnostno situacijo v Kabulu in ga tožena stranka ni bila dolžna spraševati, kakšna je varnostna situacija v tem kraju. Upravno sodišče RS je v sodbi št. I U 1354/2018-7 navedlo, da se tožnik ni skliceval na vojno stanje, zaradi česar tožena stranka ni bila dolžna pridobiti relevantnih informacij. Sicer pa zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito še ne pomeni tudi odstranitev tožnika iz države. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

11. Tožnik v pripravljalni vlogi med drugim ponovno pojasnjuje, da ni podal treh popolnoma nasprotujočih razlag o tem, kdo je pisma poslal ter še dodatno utemeljuje, zakaj bi morala tožena stranka preučiti, ali v Kabulu vlada taka stopnja indiskriminatornega nasilja, da bi pomenila upravičenost tožnika do subsidiarne zaščite po 3. alineji 28. člena ZMZ-1. Če pa sodišče dvomi v to, naj glede tega postavi predhodno vprašanje Sodišču EU, ali se obstoj tovrstne resne škode presoja po uradni dolžnosti.

12. Tožba je utemeljena.

13. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Tožena stranka je ugotovila, da v tožnikovem primeru niso podani pogoji za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik delal za APPF, saj je tožena stranka njegovo izkaznico štelo kot zadosten dokaz za to trditev. Iz navedenega razloga sodišče meni, da niso relevantne okoliščine, ki naj bi kazale na določene kontradiktornosti v zvezi s tožnikovim delom v tej organizaciji, zato se do dela tožbenih navedb, ki se nanašajo na zavračanje teh kontradiktornosti ne opredeljuje.

14. Glede obeh grozilnih pisem, ki naj bi bili razlog za zapustitev izvorne države, sodišče pritrjuje toženi stranki v delu obrazložitve odločbe, iz katere izhaja, da četudi bi se izhajalo iz predpostavke, da je tožnik res prejel dve pismi talibanov, se mu dejansko ni nič zgodilo. Po mnenju sodišča je namreč tožena stranka v tem delu dovolj prepričljivo obrazložila, da tudi če bi se izhajalo iz predpostavke, da sta pismi verodostojni, ti dve pismi sami po sebi nimata elementov preganjanja, kar je ustrezno obrazložila v odločbi na straneh 12 in 13. Glede navedenega sodišče v tem delu sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, da čeprav naj bi se tožnik večino časa zadrževal doma in v avto hiši, ni mogoče spregledati, da se mu v vsem tem času ni zgodilo nič takega, kar bi kazalo na njegov upravičen strah pred preganjanjem, ker nikoli ni prišel v stik s talibani in tudi grozilnih pisem vse do prihoda v Slovenijo ni videl. Sodišče se strinja, da teh pisem v nobenem primeru ni mogoče opredeliti kot preganjanja.

15. Glede tožbenih navedb, da se tožnik točnega datuma prejema pisem ne spominja, sodišče prav tako soglaša s toženo stranko, da je nemogoče spregledati različne navedbe o časovnem prejemu teh pisem. Pač pa sodišče pritrjuje tožbenim navedbam o tem, da v kolikor tožnik teh pisem v Afganistanu ni videl, ampak so mu o njih le pripovedovali, mu ni mogoče očitati, če tedaj ni vedel, kaj točno v njih piše. Sodišče v zvezi s tem dodatno še ugotavlja, da iz vsebine obeh pisem, ki se nahajata v upravnem spisu, izhaja, da naj bi avtor pisem vedel, da tožnik dela za vlado in se bori proti njim. S tem v zvezi je v obeh pismih navedeno, da naj zapusti to službo in mu bo oproščeno. Glede na to, da je tožnik pustil delo v policiji, sodišče meni, da je tožena stranka v svoji odločbi logično sklepala, da mu preganjanje ne more več groziti in da nima utemeljenega strahu pred preganjanjem.

16. Pač pa se sodišče strinja s tožbeno navedbo o tem, da bi se morala tožena stranka opredeliti do poročil, ki jih je v zvezi z varnostno situacijo v izvorni državi predložil tožnik preko pooblaščenca in da je zaradi tega obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva in se je v tem delu ne da preizkusiti, saj ni v zadostni meri obrazloženo, zakaj naj bi tožniku ne grozila resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1. V konkretnem primeru namreč ni mogoče spregledati, da je tožnik navajal, da naj bi bil preganjan kot pripadnik oboroženih sil afganistanskih oblasti s strani talibanov, torej naj bi mu preganjanje (v obliki groženj v pismih) grozilo kot pripadniku ene od vojskujočih se strani v državljanski vojni. Čeprav tožnik teh trditev izrecno ni opredelil v tem smislu, ali želi status begunca ali pa status subsidiarne zaščite, pa že iz teh navedb smiselno izhaja, da tožnik izpostavlja, da v Afganistanu poteka državljanska vojna, kjer se je sam počutil ogroženega kot pripadnik oboroženih sil s strani nasprotne oborožene sile. Poleg tega iz dokumentacije upravnega spisa, konkretno iz dopisa Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij (v nadaljevanju PIC) toženi stranki z dne 11. 8. 2017 izhaja, da je PIC kot pooblaščenec tožnika v spremnem dopisu zapisal: “Prosimo vas, da pred odločitvijo proučite tudi naslednje relevantne vire, zlasti njihove citirane dele“, na kar v nadaljevanju med predloženimi viri pošilja tudi tiste, ki se nanašajo na slabo varnostno situacijo v Kabulu. S tem, ko je pooblaščenec tožnika poslal toženi stranki poročila prav z namenom, da jih pred odločanjem prouči, je smiselno opozoril tudi na splošno varnostno situacijo v Kabulu in bi se zato tožena stranka morala opredeliti do navedb teh virov o varnostni situaciji. Iz navedenega razloga ni mogoče trditi, da tožnik ni smiselno opozoril tudi na splošno vojno stanje v Afganistanu. Sodišče s tem v zvezi tudi ni postavilo predhodnega vprašanja Sodišču EU, saj se mu ni postavilo vprašanje, povezano z pravilno uporabo evropskega prava.

17. Obravnavana zadeva ni primerljiva z sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1354/2018, na katero se tožena stranka sklicuje v odgovoru na tožbo. V zadevi I U 1354/2018 je šlo za tožnika iz Iraka in zadeva že zaradi tega ni primerljiva, ker gre za različni državi z različnima varnostnima situacijama. V zadevi I U 1354/2018 tudi ni šlo za tožnika, ki bi bil del oboroženih sil ene od strani v državljanski vojni, ampak je šlo za varnostnika, zaposlenega v podjetju, ki naj bi ga preganjala kriminalna skupina, ki krade avtomobile. S tem v zvezi se sodišče tudi strinja s tožbenimi navedbami o tem, da iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2016 ne izhaja, da tožena stranka ni dolžna preveriti, ali bi bil tožnik ob vrnitvi izpostavljen resni škodi zaradi vojnega stanja, saj se omenjena sodba ne nanaša na vprašanje ugotavljanja subsidiarne zaščite, ampak na presojo preganjanja na podlagi osebnih okoliščin prosilcev, ki bi jih le ti bili dolžni pri podaji prošnje navesti, kot pravilno navaja tožnik v tožbi.

18. Ker je torej odločba v delu, ki se nanaša na ugotavljanje pogojev za podelitev subsidiarne zaščite, pomanjkljivo obrazložena in se je v tem delu ne da preizkusiti, jo je sodišče odpravilo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker niso bila upoštevana pravila postopka (pomanjkljivost obrazložitve). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.

19. Tožnik je predlagal v navedeni zadevi tudi razpis glavne obravnave. ZUS-1 v 59. členu daje sodišču izrecno pooblastilo, da lahko v določenih primerih odloči tudi brez glavne obravnave in v tej zadevi gre prav za tak primer. Na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).