Jedro

Tožnica je lahko zavezanka za (do)plačilo socialno varstvene storitve za očeta, ker jo z njim veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (kot je to določeno v 3. točki 2. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev), po določbi prvega odstavka 124. člena ZZZDR pa je očeta dolžna preživljati le, če nima dovolj sredstev (in ne zgolj dohodkov in prejemkov v ožjem smislu) za življenje in si jih niti ne more pridobiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Centra za socialno delo Tolmin, št. 1223-11/2011/1 z dne 29. 7. 2011, se odpravi, in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Center za socialno delo Tolmin (v nadaljevanju CSD) je z izpodbijano odločbo odločil, da je A.A. (tožničin oče) oproščen plačila storitve institucionalnega varstva v višini 361,72 EUR od dne 20. 5. 2011 dalje in da znaša njegov prispevek k plačilu (glede na oprostitev in vrednost storitve) 402,04 EUR. Nadalje je odločil, da je B.B. (tožničin brat) v celoti oproščen plačila storitve za upravičenca in da znaša prispevek tožnice k plačilu storitve 361,72 EUR.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se CSD sklicuje na določbe Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba) in med drugim navaja, da so „ugotovljeni dohodek“ (od katerega je odvisna oprostitev) dohodki in prejemki, ugotovljeni na način, kot jih določa Zakon o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), če Uredba ne določa drugače. Navaja, da je tožničin oče dne 20. 5. 2011 sklenil dogovor o izvajanju storitve institucionalnega varstva, katere vrednost znaša 763,76 EUR mesečno. Pri izračunu njegove plačilne sposobnosti je upošteval, da ima ženo C.C. in upoštevajoč njun dohodek izračunal, da znaša plačilna sposobnost tožničinega očeta in posledično njegov prispevek k plačilu storitve 402,04 EUR. Ker je v ostalem delu tožničin oče oproščen plačila, sta zavezanca k plačilu tega dela tožnica in njen brat, na podlagi 3. točke 2. člena Uredbe v zvezi s 124. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Ker se o višini prispevka nista dogovorila (drugi odstavek 18. člena Uredbe), je njun prispevek določil CSD z izpodbijano odločbo. Pri izračunu prispevka tožničinega brata je upošteval njegov dohodek, dohodek njegove žene in dejstvo, da imata še dva družinska člana (otroka), ter tako ugotovil, da je ugotovljeni dohodek družine nižji od meje socialne varnosti, zato je tožničinega brata v celoti oprostil plačila storitve očetovega institucionalnega varstva. Pri izračunu tožničinega prispevka pa je CSD upošteval, da prejema dohodek v višini 984,61 EUR mesečno, njen zakonec pa v višini 184,61 EUR mesečno, in na tej podlagi zaključil, da je dolžna prispevati znesek, za katerega je njen oče oproščen, v višini 361,72 EUR.

Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve z odločbo, št. 12207-66/2011/2 z dne 16. 2. 2012, zavrnilo.

Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da je tožena stranka napačno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje in bistvenih dejstev v zadevi, kljub ugovorom v pritožbi, ni obrazložila. Citira določbo 1. točke 2. odstavka Uredbe, po kateri je upravičenec tista oseba, ki za razreševanje socialnih stisk in težav potrebuje organizirano strokovno pomoč v obliki socialno varstvenih storitev, če izpolnjuje splošne pogoje iz 5. člena ZSV in posebne pogoje, predpisane s standardi in normativi za posamezno storitev. Tožena stranka pa ni utemeljila zakaj naj bi oče sploh potreboval institucionalno varstvo. Zanj se je namreč odločil povsem prostovoljno, brez kakršnegakoli zdravstvenega oziroma socialnega razloga. Je zdrav in ima svojo pokojnino, s katero bi lahko živel v svoji nepremičnini (z mamo sta solastnika dvostanovanjske hiše), kar potrjuje tudi dejstvo, da od dne 1. 3. 2012 dejansko živi doma, ker se je zaradi neplačanih računov iz doma za starejše izselil. Upravičenost bi morala tožena stranka v postopku ugotoviti v skladu z določbo 1. točke 2. člena Uredbe.

Oče je dogovor o izvajanju storitve sklenil med drugim tudi za nadstandardno storitev in sicer za enoposteljno sobo in za lastno kopalnico. CSD je z izpodbijano odločbo odločil o oprostitvi za nadstandardno storitev brez posebne obrazložitve, čeprav se po določbi četrtega odstavka 3. člena Uredbe oprostitve plačil za nadstandardne storitve lahko določijo samo izjemoma, kadar upravičenec storitev nujno potrebuje, pa ni na voljo standardne storitve. Izpolnjenost pogoja nujnosti tožena stranka ni obrazložila, glede pogoja, da ni na voljo standardne storitve pa je organ druge stopnje v svoji odločbi navedel, da standardne storitve v izbranem domu za starejše ni na voljo, saj imajo vse sobe lastno kopalnico s straniščem.

V nadaljevanju tožbe tožnica navaja, da je CSD napačno in nepopolno ugotovil očetovo premoženjsko stanje oziroma njegovo plačilno sposobnost. Tako ni ugotavljal, da razpolaga s približno 12.000,00 EUR prihrankov, ki jih je iz računa dvignil v decembru 2010. Poleg tega pa je tudi solastnik do ½ nepremičnine s parc. št. 661/0 k.o. D., ki v naravi predstavlja dvostanovanjsko hišo, dve gospodarski poslopji, njivo, travnik in dvorišče. CSD pri odločanju ni upošteval, da ima oče poleg solidne pokojnine tudi premoženje, ki bi ga lahko prodal oziroma oddal. Tako je CSD napačno ugotovil, ne glede na to, da oče bivanja v domu starejših prvenstveno sploh ne potrebuje, da ga je dolžna preživljati. Kot povedano se je oče sposoben sam preživljati, po določbi 124. člena ZZZDR pa je polnoletni otrok po svojih zmožnostih dolžan preživljati svoje starše le, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Pa tudi če bi bila dolžna očeta preživljati, bi morala, glede na določbo 131a. člena ZZZDR, imeti možnost izbrati ali mu bo plačevala preživnino ali ga bo vzela k sebi v preživljanje ali pa bo za njegovo preživljanje poskrbela na drug način, v konkretnem primeru pa te možnosti izbire ni imela.

V nadaljevanju tožbe še navaja, da bi pri izdaji izpodbijane odločbe CSD moral upoštevati tudi, da živi skupaj z možem in sinom, ki je brez zaposlitve in brez prihodkov. Cela družina se je preživljala z njeno plačo, ki se je po izdaji izpodbijane odločbe še znižala, zdaj je pa še ona brez zaposlitve. S plačilom, kot ji je naloženo z izpodbijano odločbo, bi bilo ogroženo preživljanje njene družine, pri čemer imata preživljanje sina in moža prednost pred preživljanjem očeta. Dodaja še, da znaša znesek, ki ji je naložen v plačilo z izpodbijano odločbo, 37% njenega tedanjega mesečnega dohodka (kasneje pa še več, glede na to, da so se njeni prihodki znižali) in da tudi sicer višina zneska bistveno presega višino preživnin, ki jih sicer za starše dosodi sodišče. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne CSD v ponoven postopek.

Tožena stranka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče se strinja s tožnico, da bi moral CSD v konkretnem primeru, glede na ugotovljena dejstva, ki med strankami niso bila sporna že ob izdaji izpodbijane odločbe, prvenstveno ugotoviti, ali je tožničin oče sploh lahko „upravičenec“ v smislu Uredbe, to je tisti, ki lahko predlaga oprostitev pri plačilu socialno varstvene storitve. Po določbi 1. točke 2. člena Uredbe je namreč upravičenec samo tisti, ki potrebuje organizirano strokovno pomoč v obliki socialno varstvenih storitev, za razreševanje socialnih stisk in težav (ob izpolnjevanju še drugih pogojev). Iz zapisnika z dne 28. 7. 2011, ki je v upravnem spisu, izhaja, da je tožničin oče sam povedal, da je v dom za starejše odšel zaradi „neurejenih odnosov“ doma (in ne iz kakšnih drugih razlogov), zato bo CSD v ponovljenem postopku moral najprej ugotoviti ali predstavlja ta razlog, ob upoštevanju še drugih dejstev, socialno stisko oziroma težavo v smislu 1. točke 2. člena Uredbe, zaradi katere tožničin oče potrebuje organizirano strokovno pomoč v obliki bivanja v domu za starejše. Po presoji sodišča je namreč neutemeljeno stališče organa druge stopnje, da navedenega v konkretnem primeru ni treba ugotoviti, saj je postopek sprejema v dom starejših urejen v Pravilniku. Postopek sprejema je res urejen v Pravilniku, vendar sam sprejem v konkretnem primeru ni sporen, pač pa je sporno (in predmet tega postopka) plačilo storitve oziroma oprostitev pri njenem plačilu, ki pa je urejeno z Uredbo, v kateri so določena merila oprostitve, med drugim tudi glede statusa „upravičenca“, ki ni avtomatično vsak, ki je bil v dom za starejše sprejet, pač pa mora izpolnjevati pogoje iz 1. točke 2. odstavka Uredbe. V 18. členu Pravilnika je določeno, da pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za sprejem v zavod ni dopustno upoštevati, ali so uporabnik in njegovi svojci zmožni plačevati ali doplačevati storitev, v predmetni zadevi pa je prav to predmet postopka.

Le če bo CSD v ponovljenem postopku ugotovil, da so pogoji iz 1. točke 2. člena Uredbe v konkretnem primeru izpolnjeni, in, u kolikor se v tej zadevi dejansko odloča o oprostitvi plačila za nadstandardno storitev, da so izpolnjeni tudi pogoji iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe, bo v nadaljevanju postopka lahko odločil o oprostitvi pri plačilu institucionalnega varstva.

Po določbi prvega odstavka 11. člena Uredbe so „ugotovljeni dohodek“ dohodki in prejemki, ugotovljeni na način, kot ga določa zakon za prejemnike denarne socialne pomoči, kolikor Uredba ne določa drugače. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 31. člena ZSV, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, lahko CSD odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku, če je mogoče sklepati, da je osebi oziroma družini, dohodek v višini minimalnega dohodka, v celoti ali delno zagotovljen, ker ima prihranke, ki omogočajo preživetje, oziroma premoženje, ki ne dosega višine prihrankov oziroma vrednosti premoženja iz 23. člena ZSV. Po določbi 23. člena ZSV pa se, ne glede na druge določbe tega zakona, denarna socialna pomoč ne dodeli, če ima samska oseba oziroma družina, prihranke ali premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Podobno določa tudi sedaj veljavni Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) v 27. členu. Upoštevajoč določbo prvega odstavka 124. člena ZZZDR, po kateri je dolžan polnoletni otrok po svojih zmožnostih preživljati svoje starše le, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti, bo moral CSD pri morebitnem ugotavljanju „ugotovljenega dohodka“ upoštevati tudi vrednost premoženja tožničinega očeta in njegove (morebitne) prihranke, če po zakonu, ki ureja dodelitev denarne socialne pomoči, niso izvzeti. Tožnica je namreč lahko zavezanka za (do)plačilo socialno varstvene storitve za očeta, ker jo z njim veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (kot je to določeno v 3. točki 2. člena Uredbe), po zgoraj citirani določbi prvega odstavka 124. člena ZZZDR pa je očeta dolžna preživljati le, če nima dovolj sredstev (in ne zgolj dohodkov in prejemkov v ožjem smislu) za življenje in si jih niti ne more pridobiti.

Po presoji sodišča pa je utemeljena tudi tožbena navedba, da bi moral CSD pri odločanju upoštevati tudi dejstvo, da tožnica preživlja tudi polnoletnega sina, ki je brez zaposlitve. Po določbi tretjega odstavka 31. člena Uredbe namreč lahko CSD odloči o višji oprostitvi, pri čemer upošteva (med drugim) tudi skrb za druge sorodnike, preživninske obveznosti do njih in podobno. Citirana določba je namenjena prav temu, da se vsak posamezni primer obravnava konkretno, ne le posplošeno.

Glede na vse navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu prve stopnje, ob upoštevanju tretjega odstavka istega člena, v ponoven postopek. Pri odločanju v ponovljenem postopku bo moral upoštevati zgoraj navedena pravna mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, je sodišče odločitev na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji. Iz istega razloga sodišče tudi ni izvedlo poizvedb in zaslišanj, ki jih je tožnica predlagala v tožbi.

K točki II. izreka: Tožnica je v tožbi predlagala tudi, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njene stroške postopka. Sodišče je njenemu predlogu ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in višino stroškov odmerilo v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu tako, da je tožnici, ki jo zastopa Odvetniška družba, v tej zadevi, ki je bila rešena na seji, priznalo 350,00 EUR in 20 % DDV.