Jedro

Predmet odločanja s strani Eko sklada je potrditev programa za izboljšanje energetske učinkovitosti z vsebino, kakršno določa Uredba o zagotavljanju prihrankov energije pri končnih odjemalcih, medtem ko se mu o izvajanju programa (s strani velikih zavezancev) zgolj poroča. Uporaba sredstev za zagotavljanje prihrankov energije, skladno z že potrjenim programom in torej izvedba že potrjenega programa, tako ni več predmet odločanja o programu oziroma njegovi potrditvi. Isto velja za dodeljevanje sredstev na podlagi javnih razpisov, saj gre tudi v tem primeru za izvajanje oziroma za način izvajanja že potrjenih programov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada št. 3600-3/2011-6 z dne 30. 11. 2011 se v 2. točki izreka odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 420 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad (v nadaljevanju Eko sklad) kot prvostopni organ: v 1. točki izreka potrdil program za izboljšanje energetske učinkovitosti pri končnih odjemalcih z dne 29. 9. 2001 in dopolnjen dne 29. 11. 2011, ki ga je predložila tožeča stranka kot veliki zavezanec iz 66. b člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ); v 2. točki izreka odločil, da mora tožeča stranka porabiti sredstva za zagotavljanje prihrankov energije skladno s potrjenim programom iz prejšnje točke in jih dodeljevati upravičenim osebam na podlagi javnih razpisov, objavljenih v Uradnem listu RS skladno z veljavnimi predpisi o postopkih dodelitve sredstev za sofinanciranje iz državnega proračuna in predpisi o spodbujanju učinkovite rabe energije in rabe obnovljivih virov energije; v 3. točki izreka odločil, da mora tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 12. člena Uredbe o zagotavljanju prihrankov energije pri končnih odjemalcih (v nadaljevanju Uredba) Centru za podpore predložiti letno finančno dinamiko na podlagi potrjenega programa iz 1. točke; v 4. točki izrekel, da mora tožeča stranka o izvajanju programa iz 1. točke te odločbe, stroških za njegovo izvedbo in zbranih sredstvih poročati Eko skladu do 31. marca 2013 za koledarsko leto 2012 oziroma za mesec december 2011 do 31. marca 2012 in v 5. točki ugotovil, da ni bilo stroškov postopka.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da sodi tožeča stranka med velike zavezance skladno z določbami 66.b člena EZ in 2. člena Uredbe in da je kot takšna predložila prvostopnemu organu predlog Programa za izboljšanje energetske učinkovitosti. Ob pregledu vloge je bilo ugotovljeno, da je program popoln in pripravljen skladno z zahtevami EZ in Uredbe in da obsega osem upravičenih ukrepov v industriji. Ustrezne so tudi uporabljene metode za izračun prihrankov energije, lastni izračuni prihrankov energije in opravljene meritve.

3. Iz razlogov nadalje sledi, da sredstva za povečanje učinkovitosti rabe električne energije skladno z določbami EZ in Uredbe zagotavljajo vsi končni odjemalci energije s prispevkom, ki ima naravo javne dajatve. Zato mora tožeča stranka za dodeljevanje finančnih spodbud iz programa pripraviti javne razpise in jih objaviti v Uradnem listu skladno s predpisi, ki opredeljujejo postopke dodeljevanja javnih sredstev, to je Pravilnika o postopkih izvrševanja proračuna RS in Pravilnika o spodbujanju učinkovite rabe energije in rabe obnovljivih virov energije. Javni razpisi morajo biti pripravljeni ob upoštevanju osnutkov javnih razpisov, ki jih je pripravil prvostopni organ s sodelovanjem organa druge stopnje in bodo objavljeni na spletnih straneh organa prve stopnje. Pri izvajanju programa in pri pripravi javnih razpisov pa je potrebno upoštevati dodatne usmeritve, ki so opisane v nadaljevanju, in se nanašajo na ukrep vgradnje sistemov za izkoriščanje odpadne vode, na ukrep vgradnje sprejemnikov sončne energije, na zahtevano stopnjo tehnologije oziroma kvalitete posameznega ukrepa, metodo izračuna prihranka energije na osnovi referenčnega projekta, na ukrep zamenjave obstoječih kotlov z novimi in na ukrep vgradnje energijsko učinkovitega sistema razsvetljave.

4. Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je izpodbijana 2. točka izreka sama s sabo v nasprotju, ugotavlja, da temu ni tako ter da je iz njene vsebine jasno razvidno, da se sredstva, zbrana na podlagi prispevkov končnih odjemalcev porabijo tako, da se razdelijo med upravičence. Interpretacija tožeča stranke, da beseda „porabiti“ pomeni le lastno zagotavljanje prihrankov, je po presoji pritožbenega organa napačna in tudi nesmiselna ter v nasprotju z vsebino programa.

5. V zvezi z ugovorom, da je tožeča stranka zasebno podjetje in da je zato ni mogoče k ničemer zavezovati, drugostopni organ navaja, da je tožeči stranki na podlagi 66. b člena EZ kot pravni osebi zasebnega prava podeljeno javno pooblastilo. Pri uporabi sredstev, zbranih s prispevkom, tako ne gre za izvajanje njene osnovne dejavnosti, temveč za izpolnjevanje zakonskih obveznosti. S sredstvi prispevkov tožeča stranka ne more prosto razpolagati, saj gre za sredstva, ki imajo naravo javne dajatve. Gre torej za dejavnost, ki je v javnem interesu in zato prvostopni organ pri izdaji izpodbijane odločbe ni prekoračil svojih pristojnosti. Z izpodbijano točko izreka tožeči stranki ni postavil dodatnih zahtev, temveč je ob upoštevanju, da ima prispevek naravo javne dajatve, ravnal skladno s predpisi.

6. V zvezi s pritožbenim očitkom, ki se nanaša na pripravo osnutkov javnih razpisov s strani prvostopnega organa, drugostopni organ ugotavlja, da je prvostopni organ na spletni strani objavil Interno navodilo o postopku potrditve programov velikih zavezancev, kjer je med drugim navedeno, da je vzorec javnega razpisa priloga navodila. Osnutek razpisa je tako pripravljen kot pomoč zavezancem in se zato s tem ne posega v svobodno gospodarsko pobudo tožeče stranke. Vsebina vzorca je obvezna toliko, kolikor je sestavljen v skladu s predpisi. Sicer pa se v pravice tožeče stranke ne posega, saj lahko le-ta sama sestavi javni razpis, ki pa mora biti v skladu z veljavno zakonodajo.

7. V zvezi z očitkom, da se z ozirom na izpodbijano 2. točko izreka obveznosti tožeče stranke neutemeljeno širijo tudi na področje javnih razpisov, drugostopni organ ponovno poudari, da gre pri sredstvih, zbranih s prispevkom, za sredstva, ki imajo naravo javne dajatve in da mora tožeča stranka zato ravnati skladno s predpisi, ki določajo postopke dodeljevanja javnih sredstev. Po teh predpisih pa mora biti javni razpis objavljen v Uradnem listu RS. Z odločbo se zato ne postavljajo samovoljni pogoji, temveč gre za ravnanje skladno s predpisi, ki urejajo dodeljevanje javnih sredstev.

8. V zvezi s pritožbeno navedbo, da dodeljevanja sredstev s strani zavezancev ne zahtevata ne evropski ne slovenski zakonodajni okvir, se drugostopni organ sklicuje na Direktivo 2006/32/ES, ki med drugim določa, da države članice lahko ustanovijo enega ali več skladov za podporo izvajanja programov ali drugih ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti. Slovenija je ta del direktive implementirala s sistemom zbiranja prispevkov skladno s 66. b in 67. členom EZ in Uredbo. Ker gre pri prispevkih za javna sredstva, ki jih za izvajanje programov zagotavljajo vsi končni odjemalci, je njihova uporaba mogoča le na javen, transparenten in nediskriminatoren način. Drugačno ravnanje z javnimi sredstvi bi bilo po presoji drugostopnega organa nedopustno, saj bi z načinom njihove uporabe, kakršnega izpostavlja tožeča stranka (neposredno izvajanje energetskih storitev s strani zavezancev ali posredno preko drugih podjetij) sama sebe spravila kot velikega zavezanca v prednostni položaj z ozirom na manjše zavezance, ki ne zberejo toliko sredstev, za njihovo pridobitev pa lahko kandidirajo vsi končni odjemalci preko javnih razpisov prvostopnega organa.

9. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da ga izvajanje programa ne more omejevati pri nastopanju na trgu, pa drugostopni organ ugotavlja, da je brezpredmeten. Le pri izvajanju programa in s tem pri razpolaganju z javnimi sredstvi mora ravnati skladno z veljavno zakonodajo, medtem ko z lastnimi sredstvi lahko ravna po lastni presoji. Ne drži pa niti pritožbena navedba, da se 4. člen Uredbe ne nanaša na zavezance, temveč le na prvostopni organ. Določba se nanaša tako na prvostopni organ kot na velike zavezance, ki (vsi) dodeljujejo javna sredstva, zbrana s prispevkom in ki morajo biti zato dostopna vsem končnim odjemalcem pod enakimi pogoji.

10. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo izpodbijane 2. točke izreka izpodbijane odločbe ter povračilo stroškov postopka. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov. V tožbi navaja, da je Uredba, na katero se sklicujeta prvostopni in drugostopni organ, v nasprotju z zakonom in da se zato, z ozirom na načelo exceptio illegalis, po katerem odloča sodišče na določbe Uredbe v tožbi ne sklicuje. Meni namreč, da je vse, kar je potrebno za odločitev, določeno v zakonu in da je lahko zgolj zakonski okvir temelj za reševanje zadeve. V zakonu (EZ) med ostalim ni nikjer določeno, da Eko sklad komurkoli pogojuje ali zapoveduje način razdeljevanja sredstev. Tudi Vlada ni določila javnih razpisov in še manj njihovo besedilo. Prav tako ni podlage za zaključek, da naj bi veliki zavezanci imeli javno pooblastilo, saj za to niso izpolnjeni niti minimalni pogoji, kot jih je sicer opredelilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-137/01 z dne 12. 7. 2001. Da bi bilo javno pooblastilo podeljeno preko obrazložitve organa druge stopnje, kot je bilo storjeno v konkretnem primeru, pa je povsem nedopustno.

11. Tožeča stranka je program dopolnila z osnutkom javnega razpisa izključno na zahtevo organa prve stopnje in v nasprotju s svojimi interesi, čeprav ni nikjer določeno, da bi bil javni razpis del programa in je torej prvostopni organ s takšno zahtevo prekoračil svoja pooblastila. Eko sklad namreč programe zgolj potrjuje in zato je nelogično, da nato vanj posega z izpodbijano točko, katere namen je očitno v tem, da bo v primeru, ko bo ugotovil, da tožeča stranka programa ne izvaja na pravilen način, terjal plačilo sredstev s strani tožeče stranke, pa čeprav bo le-ta izvedla program tako, kot se glasi in dosegla prihranke. To pa pomeni za tožečo stranko pravno negotovost, ki jo je treba odpraviti.

12. Sicer pa ni nikjer v zakonu določeno, da lahko Eko sklad postavlja pogoje glede javnih razpisov in torej to ni v njegovi pristojnosti. Poleg tega ne more odločati mimo zahtevka stranke. Razdeljevanje sredstev namreč ni zakonska obveznost in zato ne drži trditev organa druge stopnje, da naj bi šlo za izpolnjevanje obveznosti, ki jo določa EZ. Uredba pa tega ne more določati, oziroma je, kolikor to določa, v nasprotju z Ustavo. Razlogi druge stopnje v tej zvezi niso jasni. Nejasni so tudi razlogi, ki se nanašajo na Direktivo, ki sicer razdeljevanja javnih sredstev ne ureja. Bistvo Direktive in EZ je v zagotavljanju prihrankov in izvajanju programov za njihovo doseganje. Tožeča stranka bo program vsekakor izvajala in sredstva porabljala transparentno in skladno z zakonom (EZ), s tem da ji prvostopni organ v tej zvezi ne more postavljati nobenih pogojev. Primerjava položaja tožeče stranke z dobavitelji plina ni ustrezna. Prav tako ni na mestu poenostavljanje. Bistvo je v tem, da zavezanci izvajajo programe in dosegajo prihranke ter za to dobivajo sredstva. Česa drugega zakon ne določa. Če so prihranki zagotovljeni, Eko sklad nima do zavezancev nobenih terjatev. Obvezne sestavine programa pa določa Uredba, ki prav tako nima nobene določbe o razdeljevanju sredstev, saj to ni sestavni del programa.

13. Kot že v pritožbi, tožeča stranka v nadaljevanju opozarja, da je besedilo izpodbijane točke samo s sabo v nasprotju, ker po eni strani določa, da mora zavezanec sredstva porabiti in na drugi strani, da jih mora dodeljevati upravičenim osebam. Skladno z zakonom in Direktivo je, da zavezanec sredstva porabi za zagotavljanje prihrankov energije skladno s potrjenim programom. Vse ostale zahteve so v nasprotju z zakonom in Ustavo in je zato treba izpodbijano točko odpraviti. Tožeča stranka nadalje opozarja, da je zasebno podjetje, da je zato prvostopni organ ne more v ničemer zavezovati in da je zato z izpodbijano odločitvijo presegel svoja pooblastila iz EZ in s tem meje svoje pristojnosti. Tožeča stranka je Skladu predložila v potrditev program, ki je bil tudi potrjen. Več od tega odločba ne more obsegati. Z izpodbijano točko je zato prvostopni organ tudi prekoračil zahtevek.

14. Ob sklicevanju na določbe EZ, Uredbe in Direktive, ki se nanašajo na zagotavljanje prihrankov energije pri končnih odjemalcih, tožeča stranka navaja, da se dodeljevanje sredstev s strani zavezancev v navedenih predpisih ne zahteva. Zahteve Eko sklada so torej v nasprotju s citirano ureditvijo. Poleg tega se s takšno zahtevo omejujejo možnosti teh zavezancev pri izvajanju programov, kar pomeni kršitev evropske ureditve. Zavezanci so namreč energetska podjetja, ki imajo svoj interes za izvajanje energetskih storitev in ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti. Zato širijo svojo ponudbo, tako neposredno kot posredno preko drugih izvajalcev, pogosto preko hčerinskih podjetij. Izključitev zavezancev s tega trga omejuje konkurenco, kar je v nasprotju z evropskim pravnim redom. Tudi iz EZ izhaja, da so zavezanci tisti, ki zagotavljajo prihranke energije pri končnih odjemalcih in ki izvajajo programe za izboljšanje energetske učinkovitosti. Zato je zahteva, da morajo zavezanci dodeljevati zbrana sredstva, v nasprotju z zakonom. V tem primeru namreč ukrepa ne izvaja zavezanec, temveč končni odjemalec. Če pa se zavezanca izloči iz izvajanja ukrepov, za katere se sredstva delijo z javnim razpisom, se ga omejuje pri izvajanju zakonskih določb, po katerih programe izvajajo zavezanci. Zakon torej terja izvajanje programov in ne razdeljevanje sredstev.

15. Določbe 4. člena Uredbe, ki določajo način delitve sredstev za spodbujanje posameznih ukrepov, se ne nanašajo na zavezance. Nanašajo se lahko samo na Eko sklad v delu, v katerem deli sredstva končnim upravičencem. V primeru Sklada gre torej za dodeljevanje sredstev upravičencem, medtem ko gre v primeru zavezancev za izvajanje programov. Financiranje programov se zagotavlja s strani končnih odjemalcev, upravičenec do teh sredstev pa je zavezanec in nihče drug. Šele ko zavezanec ne izpolni obveznosti, je upravičenec do teh sredstev pristojni organ. Enako izhaja iz Direktive, po kateri se obveznost upoštevanja predpisov o javnih naročilih nanaša na javne sklade in ne na zavezance. Pri tem Eko sklad teh sredstev v nobenem primeru ne dodeljuje zavezancem. Zavezanci ta sredstva bodisi imajo ali pa jim jih nakaže Center za podpore. Če teh sredstev ne dodeljuje Eko sklad, potem tudi ne more postavljati pogojev za njihovo uporabo, temveč samo potrjuje program, in to v okviru bistvenih sestavin. Nezakonito je torej, da določa, kako naj zasebno podjetje upravlja s sredstvi, z uporabo predpisov, ki se nanašajo na poslovanje države oziroma javnih skladov.

16. Ne gre pa tudi zanemariti tveganj, povezanih z dodeljevanjem sredstev in ki jih na ta način (z določbami o vračanju sredstev) država v celoti prenaša na zavezance, ki so zasebna podjetja, kar lahko pomeni v končni posledici oškodovanje lastnikov oziroma delničarjev. Tudi zato bi morali biti zavezanci svobodni pri načinu izvajanja programov. Le-ta lahko model razpisa uporabi ali pa ne. Bistveno je, da se ga pri tem ne omejuje, saj za kaj takega ni izrecne in nedvoumne zakonske podlage. Še najmanj pa ga lahko pri tem omejuje prvostopni organ s svojimi navodili in izdano odločbo. Poudarek bi moral biti na razvoju energetskih storitev in na potrebah trga in s tem upravičencev oziroma končnih porabnikov, ki plačujejo prispevke. Zavezanci pa ne želijo delati javnih razpisov, temveč želijo izvajati energetske storitve in energetske preglede in to naj se jim v interesu končnih odjemalcev tudi omogoči. 17. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da Uredba ni v nasprotju z zakonom, temveč da le podrobneje ureja zakonske vsebine. Zato ne drži tožbena trditev, da je zgolj zakonski okvir lahko podlaga za reševanje zadeve. Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišče št. U-I-275/09 v zadevi ne pride v poštev, ker se nanaša na drugačno situacijo kot je obravnavana. Prav tako ne držijo tožbene navedbe o nekorektnem sklicevanju tožene stranke na dopolnitve programa s strani tožeče stranke, saj iz odločbe jasno sledi, da se tožena stranka sklicuje na prvi predloženi program, v katerem je navedeno, da bodo k izvajanju ukrepov pristopili z razpisom. Sicer pa tožena stranka ponovno poudari, da z določitvijo obveznosti objave razpisa v Uradnem listu prvostopni organ ni presegel svojih pristojnosti oziroma prekoračil zahtevka, temveč da je ravnal skladno s predpisi in določil način uresničevanja oziroma izvajanja programa. Tožena stranka še pojasnjuje pravno podlago za odločanje v postopkih javnega razpisa in za zavračanje udeležbe na razpisih tistih zavezancev, ki morajo pridobiti dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov in ki jih Uredba izključuje ter s tem zavrača tožbene ugovore v tej smeri. Ne drži pa niti trditev, da pri izvajanju programov ne gre za energetsko storitev, saj se izvaja preko razdeljevanja sredstev, zbranih iz prispevka, za namen izboljšanja energetske učinkovitosti preko izvedbe energetskih storitev in ukrepov, naštetih v 4. členu Uredbe, in kot takšna ustreza definiciji energetske storitve iz 4. člena EZ. Prav tako pa tudi ne drži trditev, da se določbe četrtega odstavka 4. člena Uredbe ne nanašajo na zavezance. Že iz gramatikalne razlage izhaja, da se nanaša na vse subjekte, ki sredstva dodeljujejo. Tudi preostala vsebina omenjenega člena se nanaša tako na prvostopni organ kot na velike zavezance. Uredba v 4. členu napotuje na uporabo Pravilnika o spodbujanju učinkovite rabe energije in rabe obnovljiv virov energije, ta pa v 32. členu določa, da se subvencije dodeljujejo na javnem razpisu po postopkih, ki jih določajo predpisi o izvrševanju proračuna, to je Pravilnik za izvrševanje proračuna RS. Izpodbijana odločba pa se poleg tega sklicuje še na Shemo državnih pomoči „Spodbujanje učinkovite rabe energije in rabe obnovljivih virov energije – regionalna pomoč (št. X 435/2009)“, ki temelji na že omenjenem Pravilniku o spodbujanju učinkovite rabe energije in rabe obnovljivih virov energije.

18. Tožba je utemeljena.

19. V zadevi ni spora o tem, da je tožeča stranka kot dobavitelj električne energije končnim odjemalcem (veliki) zavezanec iz prvega odstavka 66. b člena EZ. Iz določb EZ tudi dovolj jasno sledi, da mora kot dobavitelj iz prvega odstavka zagotoviti prihranke energije pri končnih odjemalcih in da mora za doseganje prihrankov energije zbirati prispevek iz prvega odstavka in dodatek iz četrtega odstavka 67. člena EZ ter pripraviti in izvajati programe za izboljšanje energetske učinkovitosti.

20. Programe za izboljšanje energetske učinkovitosti, ki jih pripravijo zavezanci iz prvega odstavka, potrdi Eko sklad. O izvajanju programov in stroških za njihovo izvedbo zavezanci poročajo Eko skladu. Eko sklad ugotavlja doseganje prihrankov energije, določenih v programih za izboljšanje energetske učinkovitosti zavezancev in o tem obvešča Center za podpore in zavezance iz prvega odstavka (šesti odstavek 66. b člena). Eko sklad je torej po zakonskem pooblastilu tisti organ, ki potrdi programe za izboljšanje energetske učinkovitosti, ki jih pripravijo zavezanci sami ter na ta način ugotovi, če so skladni z EZ in Uredbo.

21. Obseg in obvezne sestavine programov za izboljšanje energetske učinkovitosti ter roke in obseg poročanja o izvajanju programov namreč po zakonskem pooblastilu predpiše Vlada (četrti odstavek 66. b člena EZ). Po določbah 5. člena Uredbe veliki zavezanci pripravijo programe na podlagi podatkov o količini dobavljene toplote iz distribucijskega omrežja, električne energije, plina in tekočih goriv v preteklem koledarskem letu. Programi morajo po določbah 6. člena Uredbe obsegati višino prihrankov energije pri končnih odjemalcih, vrste energetskih storitev in ukrepov, načrtovano zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter oceno stroškov izvedbe.

22. Veliki zavezanci pričnejo izvajati program po potrditvi programa s strani Eko sklada (prvi odstavek 9. člena Uredbe). O izvajanju programov, stroških za njihovo izvedbo in zbranih sredstvih veliki zavezanci poročajo Eko skladu. Eko sklad ugotavlja doseganje ciljev, določenih v programih zavezancev in o tem obvešča Center za podpore in zavezance, pripravi pa tudi zbirno poročilo o izvajanju vseh programov in ga objavi (10. člen Uredbe).

23. Po povedanem je torej predmet odločanja s strani Eko sklada potrditev programa z vsebino, kakršno določa Uredba, medtem ko se mu o izvajanju programa (s strani velikih zavezancev) zgolj poroča. Uporaba sredstev za zagotavljanje prihrankov energije skladno z že potrjenim programom in torej izvedba že potrjenega programa, tako ni več predmet odločanja o programu oziroma njegovi potrditvi. Isto velja za dodeljevanje sredstev na podlagi javnih razpisov, saj gre tudi v tem primeru za izvajanje oziroma za način izvajanja že potrjenih programov. O tem pa se, kot že rečeno, Eko skladu le poroča. 24. Z odločbo se vedno, na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, odloča le o predmetu postopka (207. člen ZUP). Odločba je namreč pravno dejanje, ki obstoji v neposredni uporabi abstraktnega materialnega predpisa na dejansko stanje v konkretnem primeru, kar vpliva na pravno razmerje stranke tako, da se ustanovi, spremeni ali ukine oziroma ugotovi njena pravica ali obveznost ali pa vzdržijo njene pravice in obveznosti nespremenjene. Oziroma povedano drugače: čim ni materialne norme, ki bi narekovala pristojnemu organu, da o razmerju odloči, tudi ni podlage za izdajo odločbe. V konkretnem primeru takšne norme v zakonu (EZ) oziroma v podzakonskem aktu (Uredbi) za odločitev, ki jo vsebuje 2. točka izreka, ni zaslediti, saj je odločanje Eko sklada omejeno na potrjevanje programov, le-to pa glede na zgoraj opisano zakonsko in podzakonsko ureditev izvedbe programov na vključuje. To pa pomeni, da za izpodbijano 2. točko izreka izpodbijane odločbe ni ustrezne podlage, da zato v izrek odločbe ne sodi in da jo je kot takšno potrebno odpraviti.

25. Kar pa seveda še ne pomeni, da tožeča stranka ni zavezana sredstva dodeljevati skladno s programom in na podlagi objavljeni javnih razpisov. Pomeni le, da ji takšna obveznost ne more biti naložena in tudi ne (prisilno) izvršena v postopku (potrditve) programa. In ker je tudi predmet tega (sodnega) postopka le pravilnost in zakonitost odločbe o potrditvi programa, se sodišču v presojo ostalih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na način njegovega izvrševanja (na podlagi javnih razpisov) ni bilo potrebno spuščati.

26. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano 2. točko izreka odločbe odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

27. O stroških postopka je, ob upoštevanju DDV, odločeno na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

28. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.