Up-251/00

26. 2. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 26. februarja 2002

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 535/99 z dne 17. 5. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1253/98 z dne 15. 4. 1999 ter sodbo in sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. P 383/95 z dne 11. 3. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je ugodilo podrednemu zahtevku tožeče stranke za vrnitev 30 000 DEM v tolarski protivrednosti. Višji tožbeni zahtevek v višini 16 000 DEM je sodišče zavrnilo. Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 97 067 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 1998 dalje in izdalo začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo odsvojiti ali obremeniti stanovanje, ki naj bi bilo kupljeno z denarjem tožnice. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je toženec v trenutku, ko mu je prvotna, sedaj že pokojna tožnica izročila 30 000 DEM, s katerimi naj bi na njen račun kupil sporno stanovanje, že bil lastnik tega stanovanja. Toženec je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, sporno stanovanje kupil že prej in to v svojem imenu ter na svoj račun, česar pa tožnici ni hotel povedati, da bi prikril razliko med že plačano kupnino in izročenim denarnim zneskom. Zato sodišče prve stopnje meni, da se toženec z izročenim zneskom ni obogatil za vrednost stanovanja (to je 46 000 DEM), temveč le za vrednost izročenega denarnega zneska v višini 30 000 DEM. Po mnenju sodišča je pasivno legitimiran prav toženec, saj je bil denarni znesek izročen njemu in prav njega je pokojna tudi prosila za nakup stanovanja. Sodišče meni, da je podana tudi aktivna legitimacija obeh tožnikov, ki sta kot dediča vsega premoženja prvotne tožnice po njeni smrti vstopila v pravdo. Sodišče namreč ocenjuje, da v pojem [vsega premičnega in nepremičnega premoženja[, ki ga je zapustnica zapustila tožnikoma, nedvomno sodi tudi sporna terjatev, pa čeprav ni bila zajeta v sklepu o dedovanju. Iz istih razlogov je bila v delu, ki se nanaša na vračilo denarja, izročenega za nakup stanovanja, zavrnjena tudi pritožba. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le v delu, ki se nanaša na zakonite zamudne obresti od prisojenih pravdnih stroškov. Višje sodišče se je sicer strinjalo s sodiščem prve stopnje, da tečejo te od dneva izdaje sodbe dalje, vendar je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje zmotilo v datumu in jih določilo že od 19. 2. 1998 in ne šele od 11. 3. 1998 (dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje) dalje.

Revizija je bila zavrnjena kot neutemeljena. Vrhovno sodišče se je strinjalo z razlogi sodišča prve in druge stopnje. Pri tem pa je še pojasnilo, da besedilo oporoke, da zapustnica tožnikoma zapušča [vse lastno premično in nepremično premoženje ter denarne prihranke[ ne govori o stvareh, temveč premoženju. To je celota pravic in obveznosti, zato je po mnenju Vrhovnega sodišča pravilno stališče obeh sodišč, da sta tožnika po pokojni podedovala tudi terjatev do toženca. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da besedilo oporoke [vse lastno premično in nepremično premoženje ter denarni prihranki[ ne zajema sporne terjatve. Če bi zapustnica hotela, da bi oporoka zajemala to terjatev, bi morala po prepričanju pritožnika, oporoko dopolniti. Tako naj bi mu sodišča s tem, ko niso upoštevala, da oporoka ne zajema sporne terjatve, kršila pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). Pritožnik predlaga tudi zadržanje izvršbe na to terjatev.

Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami in sklepom kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijani sodbi in sklep ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ter pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanim sodbam in sklepu ni mogoče očitati.

Ker je Ustavno sodišče odločilo o ustavni pritožbi, ni posebej odločalo o predlogu za zadržanje.

Ker z izpodbijanimi sodbami in sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata

dr. Lojze Ude