Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni podrobno analiziralo obdolženčevega pisanja o zasebnem tožilcu, predvsem ne v zasebni tožbi izpostavljenih trditev, ki naj bi pomenile ne le razžalitve, pač pa tudi izraz zaničevanja do zasebnega tožilca, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega I. K. že tretjič iz razlogov po 3. tč. 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe, da je storil dve kaznivi dejanji razžalitve po čl. 169/II in I KZ ter v skladu s takšno odločitvijo po 3. odst. 96. čl. ZKP naložilo zasebnemu tožilcu, da mora povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. 3. odst. 92. čl. ZKP, ki obsegajo povprečnino, odmerjeno na 150.000,00 SIT, potrebne izdatke obtoženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

Proti takšni sodbi se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v smislu določbe 5. odst. 392. čl. ZKP spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega kaznivih dejanj po obtožbi.

Pritožba je utemeljena.

Tudi po tretjem sojenju ni mogoče odreči utemeljenosti večini pritožbenih navedb pooblaščenca zasebnega tožilca, ki tokratni oprostilni sodbi očita iste napake, kot ob prejšnjih sojenjih, ko sta bili oprostilni sodbi razveljavljeni. Utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno ni sledilo napotkom sodišča druge stopnje, zaključki sodišča prve stopnje o tem, kakšni nameni in motivi so vodili obdolženca pri pisanju obeh inkriminiranih člankov - ali res zgolj profesionalni, ali pa tudi osebni, pa niso prepričljivi oziroma so si v večjih delih sami s seboj v nasprotju, predvsem pa izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

Nedvomno naloga tiska ni le posredovanje informacij javnosti v zadevah javnega pomena, pač pa tudi sporočanje idej in mnenj. Pri presoji kazenske odgovornosti novinarjev pa, je treba jasno razlikovati med vestmi in mnenji ter ni dvoma, da so novinarji pri svojem delu dolžni po eni strani preverjati prejete vesti, preden jih posredujejo dalje javnosti, po drugi strani pa morajo tudi svoja mnenja, ki niso podvržena preizkusu resničnosti, podajati pošteno in etično in z najmanjšim mogočim vmešavanjem v pravico do spoštovanja zasebnega življenja oziroma moralne celovitosti, časti in ugleda posameznika. V obravnavanem primeru je bilo nedvomno v interesu javnosti poročanje o dogodku, ki se je pripetil dne 16.12.1995 pred gostinskim lokalom V. ter je glede tega mogoče v celoti pritrditi razlogom izpodbijane sodbe oziroma tistemu delu zagovora obdolženca, v katerem se kot novinar sklicuje na svojo nalogo obveščanja javnosti. Kot že rečeno pa so pomanjkljivi in s tem tudi nesprejemljivi in neprepričljivi zaključki sodišča prve stopnje, da obdolženčev poseg v osebnost in dostojanstvo zasebnega tožilca ni bil tolikšen in storjen na takšen način, da bi bilo njegovo pisanje že mogoče označiti kot zaničevalno, kar bi istočasno pomenilo tudi obstoj vseh elementov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

Nedvomno sodišče prve stopnje tudi tokrat ni kritično in dovolj podrobno analiziralo vsebine obeh člankov, še posebno za zasebnega tožilca žaljive in v zasebni tožbi izpostavljene trditve, za katere sodišče prve stopnje ponovno zgolj posplošeno ugotavlja, da same po sebi sicer lahko predstavljajo razžalitev, oziroma, da so objektivno žaljive, vendar ni dokazano, da bi jih obtoženec zapisal z namenom zaničevanja. Pri tem se je sodišče prve stopnje zadovoljilo le z analizo pomena besede "morilec", ki pa predstavlja le eno od številnih besed in stavčnih vezi, izpostavljenih v tenorju obtožnega akta kot objektivno in subjektivno žaljivih za zasebnega tožilca ter ima zato pooblaščenec zasebnega tožilca prav, da ima izpodbijana sodba v tem pogledu še manj razlogov od predhodnih. Tako se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo v razlogih sodbe z oznakami in trditvami, po katerih naj bi bil zasebni tožilec "vaški pijanček, ki se pretirano rad igra z nožem", "vaški nasilnež", "človek, ki je s puško lovil hčerkine snubce", ki je "v Nemčiji sedel zaradi podobnih izgredov", "podivjani vaški pijanček" in še nekaterimi, ki so očitno zelo prizadeli zasebnega tožilca ne glede na to, da je bil res on tisti, ki je ob obravnavanem dogodku povzročil smrt enega in telesno poškodbo drugega človeka. Ob povedanem se je mogoče strinjati z večino jezikovnih razlag namena in pomena teh besed, kot jih je podal pooblaščenec zasebnega tožilca v svoji pritožbi in kakršne bi nedvomno moralo uporabiti tudi sodišče prve stopnje pri iskanju odgovora na ključno vprašanje, ali bi lahko obdolženec svojo zgodbo o tragediji družine S. razvil tudi brez žaljivk na račun zasebnega tožilca in ali bi zadevna članka karkoli izgubila na svoji sporočilni vrednosti, v kolikor takšnih žaljivk ne bi vsebovala. Zato ni mogoče brez takšnih pridržkov sprejeti sklepnih zaključkov sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da vsebina obeh člankov opisuje dogodek izključno s stališča udarca in bolečine družine pokojnega Š.

S. in da ni dovolj dokazov, da je obdolženec pri svojih zapisih ravnal z zaničevalnim namenom do zasebnega tožilca.

Čeprav ima nedvomno prav pritožnik, da za presojo kazenske odgovornosti obdolženca ni potrebno ugotavljati, od koga in kaj je obdolženec morebiti slišal o zasebnem tožilcu, pa je potrebno pritrditi tudi tistemu delu pritožbenih izvajanj, ki opozarjajo na precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o viru informacij o zasebnem tožilcu s samo vsebino zapisnikov o zaslišanju prič, ki naj bi te informacije dale. Na podlagi izpovedbe prič P. O. ter H., V. in M.Š. nikakor ni mogoče zaključiti, da je obdolženec vse kar je napisal v svojih člankih in se nanaša na zasebnega tožilca, zvedel od določenih ljudi (navedenih prič), saj nihče od njih ni potrdil trditev obdolženca, da so se z njim sploh kdaj srečali oziroma govorili, še manj pa, da bi mu karkoli povedali iz zasebnega življenja zasebnega tožilca. Tudi zato ni mogoče sprejeti razlogovanja sodišča prve stopnje, da je obdolženec sicer izrazil negativno mnenje o ravnanju zasebnega tožilca pred gostinskim lokalom V., da pa imajo žaljive besede, ki so prizadele zasebnega tožilca, le na prvi pogled sarkastičen ton, pri čemer ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da se je obdolženec v svojih člankih zasebnemu tožilcu tudi posmehoval. Izpodbijano sodbo je bilo zato potrebno razveljaviti tudi iz tega razloga.

Ni pa se mogoče strinjati s pritožbenimi izvajanji, v kolikor uveljavljajo napačno uporabo določbe 3. odst. 169. čl. KZ v kazenskopravnem smislu, s čimer naj bi bila podana tudi kršitev kazenskega zakonika iz 1. tč. 372. čl. ZKP. Kazenski zakonik namreč določa okoliščino, da razžalitev ni bila storjena z namenom zaničevanja kot pogoj za izključitev protipravnosti ob nadaljnjem izpolnjenem pogoju, da se je storilec o kom žaljivo izrazil pri opravljanju novinarskega dela. Namen storilca kot zakonski znak tega kaznivega dejanja oziroma posebna oblika njegovega (obarvanega) naklepa mora biti tedaj ugotovljen na podlagi okoliščin in dejstev, kaj je storilec hotel oziroma zasledoval. Neugotovitev obstoja obarvanega naklepa zato ne more pomeniti izključitve kaznovanja, pač pa izključitev protipravnosti storilčevega ravnanja. Zato besedna formulacija v tekstu zakona "ne kaznuje se, kdor" sam po sebi ne more pomeniti le zakonsko možnost odpustitve kazni storilcu kaznivega dejanja razžalitve, kot to zmotno meni pritožnik.

Čeprav sodišče druge stopnje na podlagi povedanega sprejema večino pritožbenih razlogov pooblaščenca zasebnega tožilca, pa ni moglo slediti njegovemu predlogu po spremembi izpodbijane sodbe (5. odst. 392. čl. ZKP), ampak je glede na naravo ugotovljenih kršitev bilo primorano oprostilno sodbo ponovno razveljaviti.

Ker bo tudi v ponovljenem postopku po odpravi nakazanih pomanjkljivosti moral senat ponovno zavzeti stališče glede vprašanja obstoja namena zaničevanja kot pogoja za izključitev protipravnosti, je pritožbeno sodišče odločilo, da se mora nova glavna obravnava opraviti pred popolnoma spremenjenim senatom (4. odst. 392.čl. ZKP).