Jedro

Tržni inšpektorat kot organ v sestavi ministrstva opravlja naloge inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov na področjih prometa blaga in storitev, gradbenih proizvodov in varnosti proizvodov v pristojnosti ministrstva.

Sodišče meni, da v obravnavanem primeru izrečeni ukrep ni bil pretiran, upoštevajoč pri tem zlasti vidik varstva kupcev spornih ogrevalnih kotlov oziroma njihovih uporabnikov, v korist katerih je predvideno trajno nameščanje varnostnih opozoril na samem gradbenem proizvodu, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo zagotovljeno. Če bo tožnica odpravila ugotovljene pomanjkljivosti, pa sodišče ne vidi razloga proti ponovnemu dajanju obravnavanega ogrevalnega kotla v promet.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka tožnici kot uvoznici izrekla inšpekcijski ukrep, tako da ji je prepovedala dajati v promet neskladen gradbeni proizvod – ogrevalni kotel na trdna goriva S., model/tip: … kw, proizvajalca T., in sicer zaradi v nadaljevanju naštetih nepravilnosti (1. do 3. alineja).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ izvedel postopek ugotavljanja administrativne skladnosti omenjene kurilne naprave. Med drugim je ugotovil, da proizvajalčeva izjava o skladnosti, ki je v angleškem jeziku, ne vsebuje navedbe nazivne toplotne moči kurilne naprave, navedena je t. i. tlačna direktiva (97/23/WE), ki ni podlaga za izdajo izjave o skladnosti v zvezi s standardom SIST EN 12809:2003/A1:2005/AC:2006/A1:2005/AC:2008 (v nadaljevanju SIST EN 12809), poleg tega je navedena izjava brez navedbe naslova organa, vključenega v potrjevanje skladnosti, ter brez navedbe imena in položaja osebe, ki je pooblaščena za podpis izjave v imenu proizvajalca. Navedeno je v nasprotju z 11. členom Pravilnika o potrjevanju skladnosti in označevanju gradbenih proizvodov (Uradni list RS, št. 54/01, v nadaljevanju Pravilnik). Pomanjkljivo je tudi označevanje kurilne naprave, saj v nasprotju z 8. točko standarda SIST EN 12809 ne vsebuje varnostnih opozoril, ki morajo biti trajno nameščena na kurilni napravi in z vsebino, ki jo določa standard. Nepopolna so tudi navodila za uporabo in montažo, saj v njih ni vseh elementov iz točke 7.2 standarda SIST EN 12809, med drugim navodila za montažo izpustne pipe na najnižjem delu sistema.

Ker torej tožnica kot uvoznica ni poskrbela, da bi bile navedene kurilne naprave v prometu na trgu Republike Slovenije s predpisano in veljavno proizvajalčevo izjavo o skladnosti, da bi bile kurilne naprave predpisano označene ter da bi bile opremljene z navodili za uporabo in vzdrževanje v skladu z zakonsko opredeljenimi zahtevami in zahtevami veljavnega standarda, so s tem kršene določbe 6. člena Zakona o gradbenih proizvodih (v nadaljevanju ZGPro). Na podlagi sedme alineje drugega odstavka 29. člena tega zakona se zato izreče inšpekcijski ukrep. Glede pristojnosti za odločanje v obravnavani zadevi se prvostopenjski organ sklicuje na 6. točko 6. člena Uredbe o organih v sestavi ministrstev.

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožničine pritožbe odpravil del 3. alineje 1. točke izreka prvostopenjske odločbe (navedbo, da priložena navodila za uporabo omenjenega ogrevalnega kotla ne vsebujejo direktnega podatka o povprečni toplotni izgubi), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. V zvezi z uporabo standardov EN 12809:2001, SIST EN 12809:2003 in EN 12809:2004 pojasnjuje, da slovenski nacionalni standard (SIST EN), ki je nastal s prevzemom harmoniziranih standardov, ni drugačen od njih. Slovenski SIST EN 12809:2003 je istoveten s standardom EN 12809:2001. Slovenski standard SIST EN 12809:2003/A1:2005 pa je istoveten s standardom EN 12809:2001/A1:2004. Pritožbene navedbe v zvezi s tem zato na odločitev nimajo nobenega vpliva. Zavrnil je tudi očitek, da tožnica v postopku ni imela možnost sodelovanja, na kar dejstvo, da ni dobila vabila na procesno dejanje 26. 7. 2012, ne vpliva. Tega dne je bil namreč sestavljen zapisnik inšpekcijskega postopka, ki je bil poslan pooblaščenki inšpekcijske zavezanke, o tem pa se je pritožnica tudi izjavila. S tem je organ ravnal v skladu s četrtim odstavkom 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN).

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v zadevi odločal stvarno nepristojni organ, pri čemer se sklicuje na prvi odstavek 29. člena ZGPro. Nadalje se ne strinja, da bi Pravilnik zahteval navajanje kurilne in toplotne moči ogrevalne naprave. Ne glede na navedeno pa meni, da tipi proizvodov … 12, … 18 in … 30 jasno navajajo tudi kurilno moč (12, 18 oziroma 30 kW). Nadalje poudarja, da sama kot uvoznica kurilnih naprav vsem proizvodom – vključno s spornim ogrevalnim kotlom na trda goriva – vedno priloži tudi izjavo o skladnosti, zato ni pravilno ugotovitev, da skladnost ogrevalnega kotla ni bila potrjena s tako izjavo v slovenskem jeziku. Glede varnostnih opozoril navaja, da je na spornem gradbenem proizvodu nameščena nalepka z ustreznim besedilom, o čemer bi se inšpekcijski organ lahko prepričal z ogledom. Opozorilo res ni dobesedno enako besedilu iz 8. točke standarda SIST EN 12809, vendar pa je smiselno ekvivalentno in vsebuje vsa predpisana opozorila, ki jih navaja odločba. Prav tako ne drži, da navodil o montaži izpustne pipe na najnižjem delu sistema ni v samih navodilih. Nahajajo se namreč na posebnem listu kot priloga navodilom, poimenovana „pomembna opozorila in navodila za inštalaterje“. Noben predpis pa ne prepoveduje prilaganja prilog navodilom. Opozarja še, da ji v postopku niso bila podana ustrezna pojasnila, katere standarde je treba upoštevati, saj inšpekcijski organ v zapisniku z dne 5. 3. 2012 navaja neizpolnjevanje zahtev EN standarda 12809:2001 in od nje s tem v skladu zahteva predložitev listin, v nadaljevanju postopka pa se sklicuje na standard SIST EN 12809:2003, v nekaterih listinah pa tudi na EN 12809:2004. Poleg navedenega ji v ponovljenem postopku ni bila dana možnost, da se v okviru zaslišanja izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, odločbe pa tudi ni mogoče preizkusiti v 1. alineji 1. točke izreka, saj ni jasno, od kod ugotovitev, da skladnost proizvoda ni bila potrjena z izjavo o skladnosti v slovenskem jeziku. V zaključku opozarja na kršitev prvega in drugega odstavka 7. člena ZIN, saj bi moral organ ob upoštevanju teže kršitve izreči ukrep, s katerim je dosežen namen predpisa in je za zavezanca ugodnejši. Sicer neutemeljeni očitki prvostopenjskega organa se namreč nanašajo na formalne pomanjkljivosti oznak na proizvodu oziroma na izjavi o skladnosti, ki pa v nobenem primeru ne vplivajo na varnost gradbenega proizvoda. Zato meni, da bi jo inšpekcijski organ lahko pozval na odpravo navedenih pomanjkljivosti v postavljenem roku. Ker ni tako ravnal, je bilo kršeno načelo sorazmernosti.

Tožnica predlaga, naj sodišče prvostopenjsko odločbo odpravi in inšpekcijski postopek ustavi, podrejeno, da drugostopenjsko odločbo spremeni tako, da njeni pritožbi v celoti ugodi in odločbo organa prve stopnje odpravi oziroma razveljavi v še neodpravljenem delu, inšpekcijski postopek pa ustavi oziroma odpravi prepoved dajanja kurilne naprave v promet. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožbene ugovore. Glede trajne označitve kurilne naprave z varnostnimi opozorili na samem proizvodu navaja, da je bila pomanjkljivost ugotovljena ob inšpekcijskem pregledu 18. 1. 2012 v poslovalnici v …, poleg tega pa opozorilo ne vsebuje vsebine, ki jo določa 8. točka standarda SIST EN 12809. Nadalje pojasnjuje označevanje uporabljenega standarda SIST EN 12089, ki je oznaka za privzeti referenčni standard EN 12809:2001. Opisuje težave pri izvajanju predmetnega inšpekcijskega postopka, med drugim, da je zavezanka, ki ima vpliv na vsebino dokumentov (garancijski list, navodila za uporabo), te vseskozi dopolnjevala z manjkajoči podatki in dokumenti. Kljub navedenemu pa so neskladnosti v primeru izjave o skladnosti in označevanju kurilne naprave ostale.

Tožnica je poslala še pripravljalno vlogo, prejeto 26. 2. 2013. Tožba ni utemeljena.

Tožnica je v svoji pripravljalni vlogi predlagala, naj sodišče zavrže odgovor na tožbo oziroma ga pri odločanju ne upošteva, saj ga je podal prvostopenjski organ in ne toženka. V zvezi z navedenim sodišče pojasnjuje, da je navedeni odgovor, katerega fotokopija je bila poslana tožnici, prejelo skupaj z dopisom toženke Republike Slovenije, Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, z dne 13. 2. 2013 (l. št. 13), v katerem je toženka navedla, da prilaga tudi odgovor na tožbo, ki ga je pripravil prvostopenjski organ. Glede na navedeno sodišče šteje, da gre za odgovor toženke ne glede na to, kateri organ ga je pripravil. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je inšpekcijski ukrep izrekel stvarno nepristojni organ. Sporni ukrep ima podlago v sedmi alineji drugega odstavka 29. člena ZGPro (Uradni list RS, št. 52/2000 in naslednji), ki je začel veljati 28. 6. 2000 (40. člen). V prvem odstavku istega člena je navedeni zakon določil, da izpolnjevanje zahtev tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov glede gradbenih proizvodov, ki so bili dani v promet, nadzoruje gradbeni inšpektorat. Vendar pa je bil kasneje sprejet Zakon o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02 in naslednji, v nadaljevanju ZDU-1), ki je začel veljati 29. 6. 2002. Ta je med drugim določil tudi delovna področja posameznih ministrstev (28. člen in naslednji) in možnost ustanovitve organov v njihovi sestavi za opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora z uredbo (prvi odstavek 21. člena), v kateri se določi tudi njihova delovna področja (drugi odstavek 42. člena).

ZDU-1 je v 30. členu določil, da Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo opravlja tudi naloge na področjih notranjega trga in varstva potrošnikov. Po mnenju sodišča ne more biti dvoma, da je sestavni del delovanja notranjega trga tudi dajanje proizvodov v promet. S tem ko je ZDU-1 določil delovno področje omenjenega ministrstva, je posredno opredelil tudi področja, na katerih opravlja inšpekcijski nadzor organ v njegovi sestavi. Tako je v četrtem odstavku 6. člena Uredbe o organih v sestavi ministrstev (Uradni list RS, št. 58/03), to je predpisu iz 21. člena ZDU-1, navedeno, da tržni inšpektorat (med drugim) kot organ v sestavi Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo opravlja naloge inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov na področjih prometa blaga in storitev, gradbenih proizvodov in varnosti proizvodov v pristojnosti ministrstva.

Po mnenju sodišča je navedena uredba s tem le podrobneje opredelila delovna področja Tržnega inšpektorata RS kot organa v sestavi in to na področjih, ki sicer sodijo v pristojnost omenjenega ministrstva ter na katerih je v skladu z ZDU-1 pristojen opravljati naloge inšpekcijskega nadzora. S tem ni prekoračila okvira iz prvega odstavka 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (ZVRS), po kateri vlada z uredbo lahko podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu določena razmerja v skladu z namenom in s kriteriji zakona oziroma drugega predpisa.

Navedeno pa tudi pomeni, da je ZDU-1 kot kasnejši zakon z opredelitvijo delovnih področij ministrstev, preko njih pa tudi organa v sestavi, ki opravlja nadzor nad izvajanjem predpisov na navedenih delovnih področjih, določil drugačno pristojnost za opravljanje nadzora nad dajanjem gradbenih proizvodov v promet, kot je bilo to urejeno v prvem odstavku 29. člena ZGPro. Tako razlago potrjuje tudi Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji, v nadaljevanju ZGO-1), ki ureja pogoje za graditev vseh objektov, določa bistvene zahteve in njihovo izpolnjevanje glede lastnosti objektov ter ureja inšpekcijsko nadzorstvo (prvi odstavek 1. člena). Slednjega opravlja gradbeni inšpektor inšpektorata v sestavi ministrstva, pristojnega za prostorske in gradbene zadeve (26. člen ZGO-1). V okviru tega nadzora lahko prepove vgrajevanje gradbenih proizvodov, ki ne izpolnjujejo predpisanih pogojev (4. točka prvega odstavka 150. člena ZGO-1), pri čemer pa mora v skladu z drugim odstavkom istega člena o svojih ugotovitvah brez odlašanja obvestiti pristojnega tržnega inšpektorja. Tudi navedeno po mnenju sodišča kaže na delitev pristojnosti v zvezi z nadzorom nad gradbenimi proizvodi, saj v delu, ki ne pomeni opravljanja nadzora pri gradnji, dokazuje na pristojnost tržnega inšpektorja.

Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki o procesnih kršitvah. Drži sicer, da tožnici v (ponovljenem) postopku na prvi stopnji ni bila dana možnost, da se na zaslišanju izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Vendar pa navedeno ne pomeni kršitve načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek). Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je o tem navedel že pritožbeni organ, upoštevajoč, da stranka navedene pravice ne uresničuje le na ustni obravnavi ampak tudi izven nje pisno oziroma ustno na zapisnik (prim. tretji odstavek 146. člena ZUP). V obravnavanem primeru je tožnica to možnost imela po prejemu zapisnika z dne 26. 7. 2012, v katerem je inšpekcijski organ navedel ugotovljeno stanje oziroma ugotovljene pomanjkljivosti, tožnica pa je nanje odgovorila z vlogo, ki jo je organ prejel 6. 8. 2012. Poleg tega pisanje zapisnika z dne 26. 7. 2012 o ugotovitvah dotedanjega inšpekcijskega postopka v prostorih inšpekcijskega organa, ni procesno dejanje, pri katerem bi morala biti tožnica navzoča, saj gre zgolj za zapis dosedanjih ugotovitev inšpekcijskega organa, o katerih pa se je zavezanka, kot rečeno, imela možnost izjaviti. V tem pogledu je nepravilno sklicevanje tudi na kršitev določbe 44. člena ZUP, po katerem mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti zato, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Ne more biti dvoma, da se je tožnica udeleževala obravnavanega postopka, saj je v njem – glede na predložene upravne spise – dajala izjave in vlagala pravna sredstva.

Kar zadeva vsebino izpodbijane odločbe, sodišče najprej pojasnjuje, da je predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu odločitev, s katero je bila tožnici kot inšpekcijski zavezanki izrečen inšpekcijski ukrep (prepoved dajanja neskladnega gradbenega proizvoda v promet). Okoliščine, na podlagi katerih inšpekcijski organ zavzame stališče, da gre tak proizvod, so del dejanskega stanja in kot take sodijo v obrazložitev odločbe ne pa v njen izrek. To pomeni, da so navedbe v 1. do 3. alineji 1. točke izreka prvostopenjske odločbe nepotrebne, vendar pa same zase ne vplivajo na zakonitost izrečenega inšpekcijskega ukrepa.

V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZGPro se smejo gradbeni proizvodi dati v promet samo, če ustrezajo svoji nameravani uporabi. V skladu z drugim odstavkom istega člena gradbeni proizvod ustreza nameravani uporabi, če je skladen z ustreznimi slovenskimi nacionalnimi standardi, ki so nastali s privzemom harmoniziranih standardov ali z v nadaljevanju navedenim tehničnim soglasjem ali priznanimi nacionalnimi tehničnimi specifikacijami.

V promet je torej dopustno dati le skladen gradbeni proizvod. Potrditev skladnosti gradbenega proizvoda pa se med drugim izvede z izjavo o skladnosti, ki jo poda proizvajalec ali njegov zastopnik (prva alineja prvega odstavka 25. člena ZGPro). Način označevanja gradbenega proizvoda z znaki skladnosti, s katerimi proizvajalec oziroma njegov predstavnik, preden je gradbeni proizvod dan v promet, potrdi, da je bil izdelan skladno z zahtevami tega zakona, da je bil izveden predpisan postopek ugotavljanja in potrjevanja skladnosti ter da je bila podana izjava o skladnosti proizvoda, je določen s podzakonskim aktom (11. člen ZGPro), v konkretnem primeru s Pravilnikom o potrjevanju skladnosti in označevanju gradbenih proizvodov (Uradni list RS, št. 54/01, v nadaljevanju Pravilnik).

Navedeno pomeni, da za ugotovitev, da gradbeni proizvod ni skladen, zadošča že neizpolnjevanje enega od predpisanih pogojev, med drugim neusklajenost z ustreznimi slovenskimi nacionalnimi standardi, ali pa da ni izdana listina (izjava) o skladnosti z vsemi predpisanimi sestavinami. V 11. členu Pravilnika je določeno, da mora biti navedena izjava napisana v slovenskem jeziku in mora vsebovati v nadaljevanju naštete sestavine, med drugim ime in naslov organa, vključenega v potrjevanje skladnosti, ter ime in položaj osebe, ki je pooblaščena za podpis izjave v imenu proizvajalca oziroma njegovega zastopnika. Izjava o skladnosti je torej formalno pomanjkljiva že ob odsotnosti enega od naštetih pogojev in je kot take ni mogoče upoštevati. S tem v zvezi sodišče dodaja, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je obravnavani postopek tekel prav zaradi ugotavljanja administrativne skladnosti gradbenega proizvoda, torej zaradi ugotavljanja okoliščin, ali kurilna naprava izpolnjuje formalne zahteve, ki jo za gradbene proizvode določajo predpisi.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako izhaja, katerih zahtevanih podatkov o organu, vključenem v potrjevanje skladnosti, in osebi, ki je pooblaščena za podpis izjave v imenu proizvajalca oziroma njegovega zastopnika, v konkretnem primeru ni vsebovala proizvajalčeva izjava o skladnosti. Tega tožnica v tožbi obrazloženo ne izpodbija in le pavšalno trdi, da ima izjava o skladnosti vse sestavine iz 11. člena Pravilnika. Kot ugotavlja sodišče po vpogledu v upravne spise, je tudi v svoji izjavi z dne 2. 8. 2012, v kateri se je opredelila do ugotovitev inšpekcijskega organa v zapisniku z dne 26. 7. 2012, priznala, da izjava o skladnosti proizvajalca vsebuje manjše formalne pomanjkljivosti.

Prvostopenjski organ je nadalje ugotovil, da je v obravnavani zadevi proizvajalec, to je T. d.o.o., izdal izjavo o skladnosti v angleščini. Tožnica je tožbi sicer priložila izjavo o skladnosti z datumom 10. 3. 2011 v slovenščini, ki naj bi jo izdal proizvajalec (priloga A6), vendar gre za nedovoljen novi dokaz (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je tožnica ob inšpekcijskem pregledu 20. 11. 2011 predložila le proizvajalčevo izjavo v angleščini in svoj originalni prepis te izjave. Izjavo v angleščini je ponovno priložila tudi svoji vlogi z dne 16. 2. 2012, nato pa v vlogi z dne 2. 8. 2012 še poudarila, da proizvajalčeva izjava v angleščini vsebuje le manjše formalne pomanjkljivosti. Tožnica je šele svoji pritožbi priložila listino v slovenščini, enako, kot jo prilaga tudi tožbi. Ker je ni predložila v postopku na prvi stopnji, čeprav je glede na navedeno to možnost imela, se nanjo ne more sklicevati v upravnem sporu in s tem izpodbijati pravilnost ugotovitve, da je proizvajalec dal izjavo o skladnosti v angleškem jeziku.

V zadevi tudi ni sporno, da je tožnica uvoznica obravnavanega ogrevalnega kotla. Ker daje izjavo o skladnosti proizvajalec ali njegov zastopnik (prva alineja prvega odstavka 25. člena ZGPro), kar pa tožnica ni, saj je uvoznica, to dejansko pomeni, da proizvajalec v konkretnem primeru izjave o skladnosti ni napisal v slovenskem jeziku, kar je v nasprotju z 11. členom Pravilnika. Iz 4. točke 5. člena ZGPro namreč izhaja, da je s pojmom zastopnik mišljena oseba, ki ima sedež v Republiki Sloveniji in zastopa proizvajalca, kadar ta nima sedeža v Sloveniji, medtem ko je uvoznik oseba, ki je dala proizvod v promet. Zato je pravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, da skladnost proizvoda ni potrjena z izjavo o skladnosti v slovenskem jeziku, na kar ne more vplivati tožničin „prevod“ izjave, ki je bil priložen izdelku. Tudi sicer iz obrazložitve izhaja, da niti izjava, ki jo je izdala tožnica kot originalni prepis izjave proizvajalca T. d.o.o., po vsebini ni skladna z že sicer nepopolno izjavo o skladnosti samega proizvajalca.

Že iz navedenih razlogov torej izjava o skladnosti ni izjava iz 11. člena Pravilnika, zato tožnica kot uvoznica ne bi smela dati na trg oziroma prodajati spornega parnega kotla, ki ne vsebuje popolne proizvajalčeve izjave o skladnosti v slovenskem jeziku.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori glede opustitve trajne namestitve varnostnih opozoril na proizvodu (2. alineja 1. točke izreka), ki morajo biti v skladu z 8. točko standarda SIST EN 12809:2003 trajno in čitljivo označena na samem izdelku z vsebino, ki jo določa standard: „Dim kot posledica zaprtega dimnika je nevaren. Vzdržujte dimnik in ventilacijsko cev čisto; ometajte po proizvajalčevih navodilih, vzdržujte dimne poti kotla čiste; čistite po proizvajalčevih navodilih. Uporabljajte le priporočena goriva. Preberite navodila za uporabo“.

Tožnica je namreč pred izdajo izpodbijane odločbe v svoji vlogi z dne 2. 8. 2012 pojasnila, da se ustrezna varnostna opozorila nahajajo v embalaži vsakega proizvoda in da so bila ta opozorila predstavljena inšpekcijskemu organu pri pregledu pri stranki, vendar jih ni želel pogledati. Šele v pritožbi je nato navedla, da je na spornem gradbenem proizvodu, o čemer bi se lahko prvostopenjski organ prepričal z ogledom, nameščena nalepka z besedilom: „Opozorilo! Obvezno preberite priložena navodila! Uporabljajte priporočena goriva! Dim kot posledica zaprtega dimnika je nevaren! Vzdržujte dimnik in ventilacijsko cev čisto! Čistite po proizvajalčevih navodilih“. To pomeni, da je – z vidika izjave, dane na prvi stopnji –, trditev o nalepki na gradbenem proizvodu kot obliki trajne namestitve varnostnega opozorila nedovoljena pritožbena novota (tretji odstavek 238. člena ZUP). Posledično se tožnica nanjo ne more sklicevati niti v tožbi v upravnem sporu (tretji odstavek 20. člena ZUS-1) in je zato neupoštevna.

Ker obravnavani gradbeni proizvod že iz navedenih razlogov ni formalno skladen z omenjenimi določbami ZGPro in Pravilnika, gre za neskladen proizvod. Glede na navedeno se sodišče ni spuščalo v presojo preostalih ugotovljenih nepravilnosti, saj to na presojo o neskladnosti, ki je bila podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa, ne more vplivati. Zato glede uporabljenega SIST EN 12809:2003 le dodaja, da sta se o tem izrekla oba upravna organa, zato je neutemeljena tožbena trditev, da se tožnica o tem ne more opredeliti.

Prvostopenjski organ lahko na podlagi drugega odstavka 29. člena ZGPro v primeru ugotovljenih neskladnosti odredi njihovo odpravo (peta alineja) oziroma za neskladne gradbene proizvode prepove dajanje v promet (sedma alineja). Pri izbiri ukrepov inšpektor ob upoštevanju teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa (drugi odstavek 7. člena ZIN).

Sodišče meni, da v obravnavanem primeru izrečeni ukrep ni bil pretiran, upoštevajoč pri tem zlasti vidik varstva kupcev spornih ogrevalnih kotlov oziroma njihovih uporabnikov, v korist katerih je predvideno trajno nameščanje varnostnih opozoril na samem gradbenem proizvodu, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo zagotovljeno. Če bo tožnica odpravila ugotovljene pomanjkljivosti, pa sodišče ne vidi razloga proti ponovnemu dajanju obravnavanega ogrevalnega kotla v promet. Gre namreč za formalne neskladnosti, ki niso vezane na lastnosti oziroma funkcionalnosti samega gradbenega proizvoda, zato sodišče izrečeni ukrep razume v časovnem smislu le do odprave ugotovljenih formalnih pomanjkljivosti. V zvezi z navedenim še dodaja, da v tej zadevi obravnavana vprašanja ureja tudi Uredba (EU) št. 305/2011 Evropskega parlamenta in sveta z dne 9. 3. 2011 o določitvi usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov in razveljavitvi Direktive sveta 89/106/EGS), med drugim obveznosti uvoznikov gradbenih proizvodov (13. člen), izjavo o lastnostih in njihovo vsebino (4. člen in naslednji) in nadzor trga ter zaščitne postopke, ki se nanašajo tudi na ukrepanje v primeru formalne neskladnosti (59. člen). Čeprav Uredba že velja, pa se deloma (na primer členi 3 do 28, 56 do 63) uporablja šele od 1. julija 2013 dalje, zato na odločitev v tej zadevi ne more vplivati.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj tožnik v tožbi navaja le dejstva in predlaga dokaze, ki jih v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati (nedovoljene novote), v bistvenem delu pa gre za presojo pravnih vprašanj.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).