Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem, da obravnavani listini predstavljata ponudbo. To glede na tožbene navedbe niti za tožnika ne more biti sporno. Ta pa prav gotovo ne bi bila podana, če toženka ne bi štela, da njena obveznost do tožnika obstoji. Zato ne more biti dvoma, da hkrati izkazujeta toženkino priznanje tožniku, da njena obveznost obstoji v smislu 341. člena OZ. Da je temu tako izhaja tudi iz dejstva, da je toženka tožniku za obravnavani zavarovalni primer plačala zavarovalnino v višini 3.406,21 EUR, kar med strankama, glede na njune v izpodbijani sodbi povzete navedbe, ni sporno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožniku 6.493,79 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 32,76 EUR v roku 15 dni.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da se zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje, toženki pa naloži v plačilo vse stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je tožbeni zahtevek zastaran. Toženka je namreč s poravnalno ponudbo in z dopisom z dne 21.1.2016 izrecno opredelila temelj svoje obveznosti, njeno višino in dejstvo, da je štela, da njena obveznost tožniku izplačati zavarovalnino na dan 21.1.2016 obstoji. S tem so izpolnjene vse predpostavke pripoznave zastarane obveznosti iz 341. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Vsako poravnalno ponudbo je šteti kot izjavo, s katero avtor izjavlja, kaj šteje za obstoječo obveznost in kaj je pripravljen za njeno izpolnitev storiti. Zato je treba vsako izjavo dolžnika, s katero pritrjuje obstoju dolga po višini, šteti za pripoznavo dolga, še posebej, če je vsebovana v poravnalni ponudbi. Ni mogoče slediti utemeljitvi sodišča, da je toženka podala poravnalno ponudbo in s tem izjavo s pridržkom, ker je v ponudbi navedla, da si pridržuje pravico zahtevati vračilo izplačanega v primeru naknadne ugotovitve drugačnih okoliščin škodnega dogodka. Navedba v poravnalni ponudbi, na katero se sklicuje sodišče, pomeni zgolj seznanjenost tožnika s tem, da bo moral vrniti prejeti znesek, če bo toženka ugotovila, da do njega ni upravičen. Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča (III Ips 60/2016, III Ips 33/2007, III Ips 48/2017) pripoznava dolga ne vpliva na upravičenje dolžnika ugovarjati obstoju dolga, saj je pripoznava zgolj akcesorne narave in ne prestavlja posebnega pravnega temelja, na katerem bi lahko upnik zahteval plačilo. Sodišče je v 13. točki obrazložitve ugotovilo, da naj bi dopis z dne 21.1.2016 in priloženo poravnalno ponudbo podpisal pooblaščenec Z.V., sporazum pa ni podpisan s strani toženke, kar naj bi pomenilo, da takšna ponudba ne predstavlja izjave o pripoznavi dolga, saj da na njej manjka jasno izražena volja toženke. Toženka v nobeni vlogi, niti na naroku, ne oporeka temu, da je dopis z dne 26.1.2016 in poravnalno ponudbo podala pooblaščena oseba in ni oporekala temu, da je v tem dopisu in poravnalni ponudbi izražena njena volja, da tožniku dne 26.1.2016 za škodni dogodek z dne 10.2.2012 plača 9.900,00 EUR zavarovalnine. Ker toženka dejstva, ki ga sodišče navaja kot ključnega, ni navajala, niti ni sodišče o samoiniciativno ugotovljenih dejstvih mimo trditvene podlage obvestilo pravdnih strank, je tožnika prikrajšalo do izjave o navedeni "ugotovitvi" ter do vložitve ustreznega odgovora na tovrstne navedbe. S tem je sodišče tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in kršilo tudi ustavno pravico tožnika do enakega varstva pravic v sodnem postopku. Sodišče je na nevedeno ugotovitev oprlo svojo odločitev, zaradi česar je zagrešilo relativno bistveno kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost odločitve. Sicer pa je zmotno stališče sodišča, da iz dopisa z dne 26.1.2016 in priložene poravnalne ponudbe ni mogoče razbrati jasno izražene volje toženke, kaj izjavlja. Sicer pa je sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo tožnika in predlaganih prič, s tem pa mu je odvzelo možnost do izvajanja dokazov v njegovo korist, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V kolikor bi sodišče opravilo zaslišanje tožnika in prič, bi ugotovilo, da je toženka dolg brezpogojno pripoznala in je bilo s tem zastaranje pretrgano.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče je ugotovilo, da je bil sporazum z dne 21.1.2016 (priloga A6) napisan v času, ko je obveznost toženke iz zavarovalne pogodbe za škodni dogodek z dne 10.2.2012 že zastarala, zato je za odločitev v tej zadevi uporabilo določbo 341. člena OZ, iz katere izhaja, da pisna pripoznava zastarane obveznosti šteje za odpoved zastaranju. Pogoji za takšno pripoznavo so strožji - podana mora biti v pisni obliki, dolžnik pa mora v njej upniku pisno (jasno in brezpogojno) izjaviti, da obveznost obstoji (primerjaj odločbo VSL II Cpg 864/2015).

5. Sodišče sporazuma z dne 21.1.2016 ni štelo za pisno pripoznavo v smislu 341. člena OZ, in sicer iz razloga: - ker ne gre za izjavo, ampak za ponudbo, dano v smislu pogajanj glede odprtih vprašanj med pogodbenima strankama, - ker je bila v konkretnem ponudba dana s pridržkom, za primer naknadne ugotovitve drugačnih okoliščin škodnega dogodka in - ker manjka jasno izražena volja toženke pripoznati zastarano obveznost. 6. Iz priloge A6, dopisa toženke tožniku z dne 21.1.2016 izhaja, da toženka tožniku v zvezi s škodnim dogodkom, ki se je pripetil dne 10.2.2102, v prilogi pošilja v izpolnitev in podpis Sporazum za popolno poravnavo svoje obveznosti; prosi, da izpolnjen in podpisan izvod čim prej vrne, da bo lahko izvršila plačilo navedenega zneska zavarovalnine. Iz temu dopisu priloženega Sporazuma pa izhaja, da tožnik soglaša z ugotovitvijo zavarovalnice, da nastala škoda v zavarovalnem primeru, ki se je pripetil 10.2.2012, znaša zavarovalnina 9.900,00 EUR, … in da so njegove navedbe v Prijavi škode resnične in popolne, ter da se obvezuje, da bo v primeru, da bi se za ta zavarovalni primer naknadno ugotovili razlogi za izgubo pravic po določbah splošnih pogojev zavarovanja, povrnil prejeto zavarovalnino v celoti s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva njenega prejema.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem, da predhodno navedeni listini (priloga A6) predstavljata ponudbo. To glede na tožbene navedbe1 niti za tožnika ne more biti sporno. Ta pa prav gotovo ne bi bila podana, če toženka ne bi štela, da njena obveznost do tožnika obstoji. Zato ne more biti dvoma, da hkrati izkazujeta toženkino priznanje tožniku, da njena obveznost2 obstoji v smislu 341. člena OZ. Da je temu tako izhaja tudi iz dejstva, da je toženka tožniku za obravnavani zavarovalni primer plačala3 zavarovalnino v višini 3.406,21 EUR, kar med strankama, glede na njune v izpodbijani sodbi povzete navedbe, ni sporno. Tega ne spremeni niti zaveza tožnika v Sporazumu, da so njegove navedbe v Prijavi škode resnične in popolne, ter da se obvezuje, da bo v primeru da bi se za ta zavarovalni primer naknadno ugotovili razlogi za izgubo pravic po določbah splošnih pogojev zavarovanja, povrnil prejeto zavarovalnino v celoti s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva njenega prejema, saj gre za tožnikovo izjavo.

8. Kar se tiče podpisa toženke na listinah v prilogi A6, je sodišče sicer res ugotovilo, da sam sporazum, priložen spremnemu dopisu z dne 21.1.2016 ni bil podpisan, vendar iz konteksta sodbenih razlogov ne izhaja, da bi se sodišče do te okoliščine jasno opredelilo. V kolikor je štelo dejstvo, da na sporazumu podpisa toženke ni, za pravno pomembno, pa pritožba utemeljeno opozarja, da je šlo mimo trditvene podlage. Dejstvo je, da za toženko dejstvo, da je tožniku posredovala ponudbo, ni bilo sporno. Sicer pa listini glede na njuno vsebino lahko štejemo le kot celoto.

9. Upoštevaje vse navedeno se je toženka z navedeno ponudbo oz. pripoznavo odpovedala zastaranju in ta začne teči znova z dnem 22.1.2016. 10. Ali pa je tožnik upravičen do vtoževanega zneska, ki predstavlja razliko med v Sporazumu navedenim zneskom 9.900,00 EUR in izplačanim zneskom 3.406,21 EUR, pa je stvar dokaznega postopka. Glede na to, da listini v prilogi A3 predstavljata ponudbo, pa ta toženko, glede na določbo 26. člena OZ in upoštevaje, da je tožnik nanjo odgovoril šele 25.3.2016 (po dveh mesecih), ne veže več, na kar je opozorila tudi toženka v odgovoru na tožbo. Zato tožnik ni avtomatično upravičen do (celotnega) vtoževanega zneska, ampak bo to moral dokazati v postopku.

11. Ker sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotavljanje odločilnega dejanskega stanja na drugi stopnji bi pomenilo prehud poseg v pravico do pritožbe pravdnih strank (na dejanske ugotovitve pritožbenega sodišča je revizijsko sodišče praviloma vezano). Ta odločitev tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (tožba v predmetni zadevi je bila vložena februarja 2017, sodišče prve stopnje pa je izdalo sodbo julija 2018).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (tretji odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče. 1 Tožnik tako navaja, da se je s toženko konec leta 2015 in v letu 2016 dogovarjal za izplačilo zavarovalnine po treh zavarovalnih primerih, da mu je toženka ponudila v izplačilo za tu obravnavani dogodek 9.900,00 EUR, da je on želel s toženko urediti celotno razmerje po vseh treh zavarovalnih dogodkih in je toženki posredoval po elektronski pošti 25.3.2016 svoj predlog. 2 Zadošča pripoznanje obveznosti, brez navedbe višine vrednosti (dr. Vesna Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 457, točka 3, enako dr. Boris Vizner, Komentar zakona o obveznim odnosima, Zagreb 1978, stran 1304) 3 dr. Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerji, Ljubljana 1984, II. knjiga, stran 1154.