Jedro

Ker naravni dogodki in procesi ne morejo biti pravno relevanten vzrok, je lahko osebno stanje, ki pogojuje nastanek določene pojavne oblike škode ali njen večji obseg od običajnega in ki preprečuje razbremenitev odgovornosti povzročitelja škode, le stanje, ki je prirojeno oziroma ki pred škodnim dogodkom nastane ali se razvije spontano ter, kar je bistveno, ni posledica nikogaršnjega ravnanja ali opustitve. Stanje, ki je posledica predhodnega škodnega dogodka, ni takšno osebno stanje in ni podlaga za razbremenitev odgovornosti povzročitelja škode.

Ker kasnejši škodni dogodek ni povzročil inkontinence neodvisno od prvega, ni pretrgal vzročne zveze med prvim škodnim dogodkom in škodo. Po tej podlagi prvi škodni dogodek ne more biti eliminiran kot pravno relevanten vzrok.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odškodnino za tujo pomoč in na pravdne stroške, zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je bila poškodovana v prometni nesreči, ki jo je 11. 10. 1999 povzročila zavarovanka tožene stranke tako, da je zaradi vožnje na premajhni varnostni razdalji od zadaj trčila v njen osebni avtomobil. Utrpela je nihajno poškodbo vratne hrbtenice in zvin ledvene hrbtenice, slednji pa je poslabšal stanje po predhodni nevrološki okvari, pri čemer se poslabšanje izraža v obliki urinske inkontinence. Zahtevala je odškodnino za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka tožnici plačati 7.848.712 SIT kot vsoto mesečnih prikrajšanj na dohodkih v času od 5. 11. 1999 do 5. 6. 2005 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega mesečnega zneska prikrajšanja od njegove zapadlosti do plačila, od junija 2005 pa ji mora plačevati po 130.500 SIT rente mesečno. Poleg tega je toženo stranko zavezalo tožnici plačati 3.190.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

3. Drugostopenjsko sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo in o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti spremenilo tako, da je odškodnino za navedene škode zmanjšalo za polovico, odločitev glede povrnitve 60.000 SIT potnih stroškov razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, v ostalem pa je sodbo le-tega potrdilo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo »predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava in iz drugih zakonsko določenih razlogov«. Relevantne revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo revizijsko sodišče nanje odgovorilo.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v besedilu, veljavnem pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, ki ga je treba uporabiti zato, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred njegovo uveljavitvijo).

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo (371. člen ZPP). V konkretnem primeru se z revizijo izpodbijani del sodbe pritožbenega sodišča nanaša na zavrnilno odločitev o odškodnini za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, o odškodnini za izgubo na dohodku vključno z rento in za tujo pomoč ter na odločitev o stroških postopka.

7. Revizija je v delu, ki se nanaša na odškodnino za tujo pomoč in v delu, ki se nanaša na pravdne stroške, nedovoljena.

8. Revizija je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje presega znesek 4172,93 EUR (prej 1.000.000,00 SIT - drugi odstavek 376. člena ZPP). V primeru, ko imajo tožbeni zahtevki različno pravno ali dejansko podlago, se pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). V konkretnem primeru ima zahtevek za plačilo tuje pomoči (ki znaša 300.000 SIT, revizija pa je bila vložena glede polovice tega zneska) drugačno dejansko in pravno podlago od ostalih zahtevkov za povrnitev premoženjske škode, sam zase pa ne dosega prej navedenega revizijskega praga. Revizija je zato nedovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

9. Odločba o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe, zato revizija zoper odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena. Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

10. V ostalem je revizija neutemeljena.

11. Preizkus z revizijo izpodbijane pravnomočne sodbe je omejen na razloge, ki so v njej navedeni; po uradni dolžnosti revizijsko sodišče pazi le na zmotno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Dovoljen revizijski razlog (lahko) predstavljajo (poleg zmotne uporabe materialnega prava) še tiste absolutne bistvene kršitve procesnih pravil, za katere je tako določeno z zakonom (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona) in relativne bistvene kršitve procesnih pravil v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Ker nanje revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, mora stranka revizijski razlog absolutne in relativne bistvene kršitve procesnih pravil uveljavljati izrecno, konkretizirano in obrazloženo. Tej zahtevi tožnica ni zadostila, saj ni pojasnila, katere določbe procesnega zakona naj bi bile kršene in pred katerim sodiščem in sicer ne z navedbo domnevno kršene zakonske norme in ne z opisom ravnanja ali opustitve sodišča, ki naj bi bilo v nasprotju s procesnimi predpisi. Revizijsko sodišče je tako preizkusilo le, ali je bilo materialno pravo glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, uporabljeno pravilno. Odgovor je iz v nadaljevanju pojasnjenih razlogov pritrdilen.

O temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke

12. Temelj odškodninske odgovornosti je podan, če obstojijo vsi elementi civilnega delikta (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki ga je treba uporabiti, ker je razmerje odgovornosti za škodo nastalo pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V konkretnem primeru ni sporno, da je škodni dogodek (prometno nesrečo), posledica katerega so bile tožničine bolečine in strah, s krivdnim protipravnim ravnanjem (kršitvijo predpisov o varnostni razdalji) povzročila zavarovanka tožene stranke. Sporno pa je, ali je škodni dogodek izključen (kot je odločilo sodišče prve stopnje) ali le delen (po presoji pritožbenega sodišča 50%-en) vzrok tožničinih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in premoženjske škode.(1)

13. Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, pomembne za presojo o slednjem, so: - v škodnem dogodku je tožnica utrpela zvin vratne hrbtenice in lažji zvin ledvene hrbtenice(2); - že pred tem škodnim dogodkom je imela tožnica močno okvarjeno ledveno hrbtenico: v prometni nesreči leta 1987 je utrpela hudo poškodbo (zlom 4. ledvenega vretenca),(3) katere posledica je bila tudi inkontinenca, a je bila ta ozdravljena; - lažji zvin ledvene hrbtenice je poslabšal predhodno nevrološko okvaro; to poslabšanje je imelo za posledico ponoven nastop delne urinske inkontinence, katere enakovredna vzroka sta, vsaka v deležu 50%, v tej pravdi obravnavana in predhodna poškodba ledvene hrbtenice; - do ponovnega nastopa inkontinence, zaradi katere je bila tožnica invalidsko upokojena, zagotovo ne bi prišlo, če ne bi bilo okvare ledvene hrbtenice iz leta 1987 in najverjetneje ne, če ne bi bilo dodatne okvare v obravnavani prometni nesreči oziroma kakršnegakoli drugega lažjega poškodbenega mehanizma(4); - tožnica pred poškodbo v letu 1999 z vratno hrbtenico navkljub ugotovljenim degenerativnim spremembam ni imela težav, zaradi katerih bi se zdravila, sedanje zmanjšanje gibljivosti lažje stopnje pa je v obsegu 20% posledica degenerativnih sprememb, v obsegu 80% pa posledica poškodbe.

14. Presoja sodišča prve stopnje, da je izključen vzrok tožničinih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in premoženjske škode (razen nadomestila za tujo pomoč) je utemeljena z uporabo sine qua non teorije vzročnosti s pojasnilom, da je treba za posledico obravnavanega škodnega dogodka vzeti vse tiste dogodke in dejstva, ki brez nastopa tega dogodka ne bi nastale; zato na obseg škode, ki jo mora povrniti tožena stranka, ne more vplivati dejstvo, da je bila tožnica zdravstveno bolj občutljiva zaradi predhodnih dogodkov, ki s škodnim dejstvom niso povezani. Glede vzročne zveze med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom škode je zavrnilo uporabo teorijo adekvatne vzročnosti. Pritožbeno sodišče pa je, sklicevaje se prav na teorijo adekvatne vzročnosti in z obrazložitvijo, da je treba kot pravno relevanten vzrok šteti vse tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice in da je teorija sine qua non vzročnosti opuščena, štelo poškodbo, ki jo je leta 1999 povzročila zavarovanka tožene stranke, kot zgolj enega od (več) vzrokov tožničinih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in premoženjske škode in sicer polovičnega; zato je odškodnino za te škode zmanjšalo za polovico.

15. V teoriji se vzročnost definira kot zveza med škodljivim ravnanjem kot vzrokom in škodo kot njegovo posledico.(5) Zato se zanjo uporablja poimenovanje kauzalni neksus oziroma vzročna zveza. Vzročna zveza med škodljivim ravnanjem in škodo je predpostavka odgovornosti za škodo. Vzrok mora biti dogodek, ki pomeni conditio sine qua non: biti mora tak, da brez njega ne bi bilo škodljive posledice.(6)

16. Nižji sodišči sta ugotovili, da brez poškodbe, ki jo je tožnica utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, do ponovnega nastopa inkontinence najverjetneje ne bi prišlo. V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, ali poškodba, utrpljena v drugi nesreči, sploh predstavlja vzrok, brez katerega škoda (inkontinenca) ne bi (ponovno) nastopila. Večinsko stališče teorije je, da je treba za meritorno odločanje(7) trditve o pravno relevantnih dejstvih dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost(8) (kar posamezni teoretiki opišejo nekoliko drugače, na primer da v resničnost trditev o njih ne bo dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek(9) oziroma da bodo argumenti s svojo trdnostjo tudi pri tretjih osebah ustvarili prepričanje, da bi razumni ljudje ob upoštevanju istih kriterijev prišli do istega zaključka(10)). Ker (tudi največja) verjetnost, da brez nove poškodbe inkontinenca ne bi ponovno nastopila, možnosti njenega nastopa ne izključuje, ta dokazni standard v konkretnem primeru ni dosežen. Neredko je zaradi narave oziroma specifičnosti relevantnega dejstva praktično nedosegljiv, kar ima v sodni praksi v posameznih primerih za posledico znižanje dokaznega standarda tako, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano (že) na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja. Tu se primerom obsega bodoče škode, ki ga praviloma ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, izgubljenega dobička, ki ga je mogoče ugotoviti le hipotetično in drugim(11), pridružuje tudi problem dokazovanja vzročne zveze.(12) Zato novejša teorija opozarja na potrebo po znižanju dokaznega standarda vsaj v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje za stranko pretežkega dokaznega bremena,(13) za dokazovanje vzročne zveze pa ponuja stališče o mejnem pragu nadpolovične verjetnosti kot zadostne.(14) In ta dokazni standard je bil po oceni nižjih sodišč, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) glede povezave med obravnavanim škodnim dogodkom in tožničino škodo dosežen.

17. Z vidika naravne vzročnosti je treba zaradi navedenega obe tožničini poškodbi vzeti kot sine qua non sporne škode: izhajati je treba iz dejstva, da je druga poškodba povzročila inkontinenco, a le zato, ker je stanje tožnice, ki je bilo posledica prve poškodbe, to omogočilo. Nadgradnjo te dejanske ugotovitve pomeni pravna presoja, ali je treba oba škodna dogodka vzeti za pravno relevantna v pomenu, da odškodninsko pravo povzročiteljema obeh pripiše odgovornost za tožničino škodo.

18. Po pravnomočni sodbi sta pravno relevantna vzroka oba škodna dogodka. Tožnica bi z revizijo lahko uspela le v primeru eliminacije prvega škodnega dogodka kot ustreznega ciljem odškodninskega prava.

19. Podlaga za to bi lahko bila presoja o pretrganju vzročne zveze med prvim škodnim dogodkom in nastankom škode z nastankom drugega škodnega dogodka. Za »casus novus interveniens« gre, če se pojavi nov, neodvisen vzrok v obliki dogodka, ki ga ni spravila v tek storilčeva dejavnost.(15) V sodni praksi je bilo zavzeto stališče, da bi bila vzročna zveza pretrgana, če bi kasnejši dogodek neodvisno od prvega dogodka povzročil enako škodo.(16) Ker v konkretnem primeru kasnejši škodni dogodek ni povzročil inkontinence neodvisno od prvega, ni pretrgal vzročne zveze med prvim škodnim dogodkom in škodo. Po tej podlagi prvi škodni dogodek ne more biti eliminiran kot pravno relevanten vzrok.

20. Kot pravno relevanten vzrok bi bila tožničina predispozicija za ponoven nastanek inkontinence izključena tudi v primeru sprejetja teze, da taka predispozicija, čeprav je posledica človekovega ravnanja, že načeloma ne more predstavljati pravno relevantnega vzroka. Taka presoja po mnenju revizijskega sodišča v konkretnem primeru ne bi bila materialnopravno pravilna. Pri presoji o pravno relevantni vzročnosti, ne glede na to, s katero od več v praksi uveljavljenih teorij jo utemeljujemo,(17) je mogoče med vsemi dejavniki, ki so vzrok določene škodne posledice, upoštevati samo ravnanje človeka(18): čeprav je ravnanje človeka samo eden od več vzrokov, ki so skupaj privedli do določene škodne posledice, vsi ostali vzroki pa so naravni dogodki, se upošteva samo ravnanje človeka – celo takrat, ko so naravni dogodki k nastanku škodne posledice »prispevali« večji delež(19) (pri čemer je treba vprašanje vzročne zveze ločiti od vprašanja obsega škode(20)). V pravni teoriji in v sodni praksi se uveljavlja stališče, da se povzročitelj škode ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, katere nastanek oziroma (večji) obseg sta pogojena z osebnimi lastnostmi v smislu posebne občutljivosti, predispozicije, prejšnje bolezni in drugih fizičnih in psihičnih lastnosti oškodovanca.(21) Utemeljevano je z nujnostjo, da mora odgovorna oseba oškodovanca vzeti takega, kakršen je(22) in mu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo »omogočile«. Cigoj je na tako rešitev meril s širjenjem pojma adekvatnosti: posebna občutljivost ali prejšnja bolezen naj se štejeta za normalni.(23) In prav zato, ker naravni dogodki in procesi ne morejo biti pravno relevanten vzrok, je lahko osebno stanje, ki pogojuje nastanek določene pojavne oblike škode ali njen večji obseg od običajnega in ki preprečuje razbremenitev odgovornosti povzročitelja škode, le stanje, ki je prirojeno oziroma ki pred škodnim dogodkom nastane ali se razvije spontano ter, kar je bistveno, ni posledica nikogaršnjega ravnanja ali opustitve. Stanje, ki je posledica predhodnega škodnega dogodka, ni takšno osebno stanje in ni podlaga za razbremenitev odgovornosti povzročitelja škode. V konkretnem primeru predstavlja izrazito prevladujoč razlog zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti inkontinenca (ugotovljeno je bilo sicer tudi zmanjšanje gibljivosti vratne hrbtenice lažje stopnje, ni pa bilo ugotovljeno, da bi le-to tožnico v njenih aktivnostih omejevalo), ki pa ne izvira iz tožničine preobčutljivosti, bolezni in podobno in tudi ne izključno iz poškodbe v letu 1999, ki jo je povzročila zavarovanka tožene zavarovalnice, pač pa brez predhodne poškodbe v prometni nesreči v letu 1987 sploh ne bi nastala. Prav posledice težke poškodbe (zlom vretenca), utrpljene v letu 1987 so jo ob lažji poškodbi (zanihanje oziroma zvin hrbtenice) v letu 1999 ponovno sprožile. Po presoji revizijskega sodišča tožničinega stanja po poškodbi iz leta 1987, ker je posledica ravnanja človeka, ni mogoče šteti za takšno osebno stanje oziroma lastnost, ki bi toženo stranko zavezovala k plačilu odškodnine za celotno škodo, ki je posledica zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti. Tudi upoštevaje izvor oziroma način nastanka obeh naravnih vzrokov tožničine inkontinence (dve poškodbi) poškodbe iz leta 1987 ni mogoče izključiti kot pravno relevanten vzrok.

21. Dejstvo, da je tožnica vrsto let po prvi poškodbi (po revizijskih trditvah 13 let, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa 8 let po zaključku zdravljenja) ni trpela nobenih škodnih posledic, vsiljuje materialnopravno zmotno misel, da je prvi škodni dogodek preveč oddaljen, da bi lahko pomenil pravno relevanten vzrok. Oddaljenost vzroka je kriterij, s katerim angloameriško pravo, ki izhaja iz ekvivalenčene teorije, omejuje pravno relevantno vzročnost v primerjavi z naravno, pri čemer pa oddaljenosti (proximate cause) ne pojmuje v fizikalnem pomenu (časovno, krajevno), pač pa v pomenu predvidljivosti: izključuje po pomembnosti oziroma sposobnosti povzročiti določeno posledico oddaljene dejanske vzroke in upošteva predvidljive posledice.(24) Test oddaljenosti vzroka škode je njena razumna predvidljivost.(25)

22. Ker je bila tožničina povečana dovzetnost za ponoven nastop inkontinence posledica ravnanja človeka, ne more biti že vnaprej izključena kot možen pravno relevanten vzrok. Zaradi tega je treba njeno pravno pomembnost ali nepomembnost v razmerju do obravnavanega škodnega dogodka pretehtati ob uporabi ustreznih teorij o vzročni zvezi.

23. Vzročna zveza med škodnim ravnanjem in škodo je ena od temeljnih predpostavk odgovornosti za škodo. Po naravi stvari je škoda posledica več vzrokov. Od teh je treba izbrati tistega, ki je odločilen. Ker predpisi na vprašanje o pravno relevantni vzročni zvezi ne dajo odgovora, v praksi prevladujeta teorija o varstvenem namenu norme (ratio legis) in predvsem teorija o adekvatni vzročnosti. Teorija o ratio legis vzročnosti za konkreten primer ne pride v poštev, saj je njen pomen predvsem v iskanju pravno relevantnega vzroka v primeru opustitve oziroma pasivnosti zatrjevanega povzročitelja škode; rešuje zadrego, ki nastane vsled dejstva, da pasivno ravnanje ne more biti naravni vzrok. Po teoriji o adekvatni vzročnosti se izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po rednem teku stvari pripelje do enake posledice. Kriterij je predvidljivost posledice oziroma verjetnost, da bo posledica nastala. Teorija je odgovorila na vprašanje, kdo naj ugotavlja predvidljivost oziroma verjetnost, ki je merilo adekvatnosti: presoja se po objektivnih merilih; zato ni odločilno, ali se je odgovorna oseba zavedala verjetnosti nastanka škode, odločilno je, ali bi jo predvidel povprečno izkušen človek.(26) Predvidljivost oziroma verjetnost je treba ugotavljati za vnaprej.(27) Verjetnost ponovnega nastopa inkontinence po zaključku zdravljenja posledic prve poškodbe je obstajala: izvedenec medicinske stroke je podal mnenje, da je za to zadoščal vsak manjši poškodbeni mehanizem, na primer lažja fizična preobremenitev ob dvigovanju bremen, čemur se je tožnica zato po prvi poškodbi izogibala.(28) Stanja tožnice, ki je bilo posledica prve poškodbe, kot pravno relevantnega (so)vzroka teorija adekvatne vzročnosti ne izključuje. Pravilno uporabljena ta teorija terja primerjavo posledic konkretnega oškodovanca s posledicami drugih enako poškodovanih oškodovancev enakih lastnosti(29) (kar je moral pri prej navedeni oceni po naravi stvari same upoštevati tudi izvedenec), zato lahko daje ustrezne rešitve tudi glede vzročne zveze med škodnim dogodkom in vrsto in obsegom škode in ne le med škodnim ravnanjem in škodnim dogodkom; vzročnosti glede vrste oziroma obsega škode ne oži, saj ne vzame v ozir le nekakšne povprečne pričakovane škode povprečnega (virtualnega) oškodovanca. Za njeno popolno opustitev (in v delu novejše teorije predlagano nadomestitev s teorijo ekonomske analize prava) ni podlage.

24. Temeljna ideja, iz katere izhajajo klasična pravila odškodninskega prava, je, da ni pravično, da bi oškodovanec škodo trpel sam. Realizira se lahko samo takrat, ko povzročitev škode lahko komu (praviloma povzročitelju škode) pripišemo. V doktrini odškodninskega prava so se zato izoblikovale predpostavke odškodninske odgovornosti in teorije, ki so pomagalo pri uresničevanju filozofskih in pravnopolitičnih ciljev odškodninskega prava. Njihovo vrednostno izhodišče je pravičnost. To velja tudi za na vrednotesnju temelječ izbor tistega izmed več naravnih vzrokov, ki mu pravo pripiše pomen odločilnega vzroka. Številne teorije o vzročnosti so bile opuščene, ker niso ponujale pravičnih rešitev; izmed teorij, ki se uporabljajo, sodišča v konkretnih primerih uporabijo tisto, katere rezultat je razumna in pravična odločitev. Toda pravičnost je v odškodninskem pravu izravnalna: teži k vzpostavitvi ravnotesžja v konfliktu interesov med oškodovancem in povzročiteljem škode. Zato mora pravo varovati tudi interese povzročitelja tako, da mu ne pripiše odgovornosti za škodo, če za to ni etične podlage.(30) Če bi bila odgovornost za tožničino škodo v celoti naložena povzročiteljici kasnejšega škodnega dogodka (oziroma njeni zavarovalnici), bi bilo ob upoštevanju dejstva, da brez posledic prvega škodnega dogodka inkontinenca zagotovo ne bi ponovno nastopila, to vrednostno ravnotesžje porušeno.

25. Tožnica pritožbenemu sodišču očita, da je »popolnoma spregledalo mnenje izvedenca« in »tožnici neupravičeno 2x zmanjševalo njene težave in posledice«. Trdi, da »je izvedenec oceno inkontinence znižal za procent, ki se nanaša na poškodbo z dne 11.10.1999, višje sodišče pa je to prepolovljeno oceno še enkrat prepolovilo in znižalo in znižalo prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prvostopenjskega sodišča na polovico«. Poudarja, da je izvedenec zmanjšanje njene življenjske aktivnosti ocenil na 25% potem, ko je že sam upošteval, da je obravnavana poškodba le polovičen vzrok inkontinence. Očitek je, ker predstavlja grajo dejanskih ugotovitev, nedovoljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ob razumevanju, da morebiti meri na procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem kontekstu relevantna dejstva ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke(31), ki ga je obširno in vsebinsko pravilno povzelo. Tožnica teh dejanskih ugotovitev ni izpodbijala s pritožbo in sodišče druge stopnje vanje ni poseglo: ni, kot uveljavlja revizija, »zmanjšalo izvedenčeve ocene tožničine inkontinence«, pač pa je njegovo oceno kot del spodnje premise v celoti upoštevalo, a je vzrok zanjo pravno ovrednotilo drugače od sodišča prve stopnje in torej (dovoljeno in po v prejšnji točki obrazložitve pravilno) poseglo »le« v zgornjo premiso sodniškega silogizma. Ugotovitev stopnje invalidnosti zaradi inkontinence ni odločilna in ni del dejanske podlage sodb sodišč prve in druge stopnje.

26. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, da je sodišče druge stopnje »mirno prezrlo, da je izvedenec v dopolnilnem izvedeniškem mnenju, ko je ocenjeval invalidnost tožnice, poleg inkontinence upošteval tudi zmanjšano gibljivost ledvene in vratne hrbtenice.« Kot je bilo že pojasnjeno, ugotovitev o stopnji (odstotku) invalidnosti ni odločilna, pač pa so odločilne ugotovitve o obliki in obsegu zmanjšanja življenjske aktivnosti oškodovanca, ki vsebino pojma invalidnosti presega. Pa tudi, če ne bi bilo tako, revidentki ne bi bilo mogoče pritrditi: izvedenec je poleg invalidnosti zaradi inkontinence ocenil tudi »skupno« stopnjo invalidnosti, ki torej nujno zajema tudi omejitve v gibljivosti hrbtenice.

Premoženjska škoda (izguba zaslužka, renta)

27. Po poškodbi je bila tožnica najprej v bolniškem staležu, nato pa je bila invalidsko upokojena. Nadomestilo plače in pokojnina sta nižja od plače, ki bi jo prejemala, če bi delala. Razliko je zahtevala v obliki enkratnega zneska odškodnine za čas od novembra 1999 do junija 2001, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo na 7.848.712 SIT, od tedaj dalje pa v obliki mesečne rente, na prvi stopnji sojenja prisojeni ji v višini 130.500 SIT. Drugostopenjsko sodišče je obe obliki odškodnine razpolovilo. Predmet revizijskega izpodbijanja je razlika med odškodninama, prisojenima tožnici pred sodiščem prve stopnje in pred sodiščem druge stopnje. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je škoda v obliki izgube dohodka posledica inkontinence(32)(ki je bila tudi razlog za invalidsko upokojitev). Ker višina prikrajšanja ni sporna, škodnega dogodka pa ni mogoče šteti za izključen, ampak le za polovičen vzrok inkontinence, je odločitev o znižanju odškodnine za navedeni obliki premoženjske škode materialnopravno pravilna.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

28. Kar je v prejšnji točki obrazložitve navedenega o vzročni zvezi med škodnim dogodkom in obsegom premoženjske škode, velja tudi za vzročno zvezo med škodnim dogodkom in duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

29. Revidentka sodišču druge stopnje očita še, da je štelo, da naj bi prvostopenjsko sodišče tožnici na račun zmanjšanja življenjske aktivnosti, izvirajoče iz omejene gibljivosti hrbtenice, prisodilo 300.000 SIT odškodnine, pri tem pa se je višje sodišče sklicevalo le na zmanjšano gibljivost vratne hrbtenice, čeprav je bilo enako ugotovljeno za ledveno hrbtenico. Če njen očitek meri na katero od procesnih kršitev, ji je mogoče odgovoriti le, da je preveč nejasen, da bi lahko predstavljal podlago za preizkus procesne pravilnosti izpodbijane sodbe. Če meri na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, pa je neutemeljen: odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo je vprašanje uporabe materialnega prava, ki s tem, ko je sodišče druge stopnje enotesn znesek odškodnine, odmerjene za tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti »razbilo« na dele (za kar običajno, za razliko od konkretnega primera, ni potrebe), ki ustrezajo posameznim prikrajšanjem, ki zmanjšujejo tožničino življenjsko aktivnost, ni bilo kršeno. V konkretnem primeru, ko je izrazito prevladujoč razlog zmanjšanja življenjske aktivnosti inkontinenca, ta pa je le do 50% posledica škodnega dogodka, za katerega odgovarja tožena stranka, je takšen pristop v korist tožnici.

30. Neutemeljeno tožnica uveljavlja, da ji je sodišče prve stopnje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerilo (»v nasprotju z vso dosedanjo sodno prakso, ki je v konkretnih primerih bistveno višja«) prenizko odškodnino. Tožnica po ugotovitvah nižjih sodišč trpi delno inkontinenco urina srednje stopnje in zmanjšanje gibljivosti vratne hrbtenice lažje stopnje. Za slednjo v celoti odgovarja tožena stranka, saj jo je v deležu 80% povzročil škodni dogodek, v ostalih 20%-ih pa izvira iz osebnega stanja – predhodne degenerativne spremembe, ki se ni v ničemer manifestirala, medtem, ko je imela ledveno hrbtenico poškodovano že prej ter zaradi prejšnje poškodbe ni bila sposobna za težja fizična dela ali za lažja dolgotrajnejša dela, zaradi česar ji je bila priznana 40%-na invalidnost.(33) Zaradi inkontinence zelo duševno trpi, še posebej, ker je to razlog za invalidsko upokojitev, o katerem se je razvedelo. Ni več sposobna za svoje poklicno delo, opustiti je morala hojo v hribe in sprehode, šport (igrala je tenis), spremljanje sina, ki je »velik« športnik in se je z njim veliko ukvarjala, ter skrb za starejše ljudi na njihovih domovih. Težjih gospodinjskih del, kot so pomivanje oken, obešanje zaves, generalno pospravljanje in podobno, ne zmore več opraviti sama in zaradi prisilnega položaja telesa ne zmore čiščenja s sesalcem.(34) Sodišče prve stopnje ji je za to obliko nepremoženjske škode prisodilo 2.100.000 SIT oziroma 12,11 povprečnih neto plač odškodnine. Pritožbeno sodišče je to odmero sprejelo kot pravilno z dostavkom, da od tega zneska odpade 300.000 SIT oziroma 1,73 povprečne neto plače na duševne bolečine zaradi tistega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki izvira iz omejene gibljivosti vratne hrbtenice, preostalih 1.800.000 SIT oziroma 10,38 povprečnih neto plač pa na duševne bolečine zaradi tistega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je posledica inkontinence (kar je, kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, pravilno zmanjšalo za polovico). Po presoji revizijskega sodišča je ta odmera skladna s kriteriji iz 200. člena ZOR. Te oblike tožničine nepremoženjske škode ni mogoče uvrstiti med hujše; čeprav tožnica zaradi nje duševno trpi, pa vendarle ni mogoče zanemariti dejstva, da je inkontinenca »le« delna (srednje huda) in ne popolna in da »vsota« posledic škodnega dogodka tožnice ni prikrajšala v sposobnosti samostojnega življenja vključno s sposobnostjo skrbeti sama zase in samostojno opravljati veliko večino gospodinjskih opravil ter le najtežja s tujo pomočjo.

Odškodnina za telesne bolečine

31. Višino odškodnine za telesne bolečine determinirata njihova intenziteta in trajanje. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica trpela hude telesne bolečine 3 dni, srednje hude en mesec in lažje do zaključka zdravljenja 10.1.2000 (torej 3 mesece) ter jih občasno še vedno trpi, nevšečnosti med zdravljenjem, ki so trajale do zaključka le-tega, pa so predstavljali nošenje vratne opornice, obiski pri zdravniku, jemanje zdravil in opravljanje fizioterapije. Takemu obsegu in intenziteti telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojeni znesek odškodnine – 1.100.000 SIT – v celoti ustreza in je revizijska trditev, da je prenizek, neutemeljena.

32. V tistem delu, v katerem jo je vsebinsko obravnavalo, je torej revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej zadnji odstavek na 5. strani in prvi odstavek na 6. strani revizije.

Op. št. (2): Izvedenec medicinske stroke poudarja, da v medicinski dokumentaciji po obravnavani prometni nesreči ni podatka o zvinu ledvene hrbtenice, vendar pa lažji zvin oceni kot verjeten; ta je predstavljal manjšo dodatno poškodbo, ki je zadoščala, da je prišlo do minimalnega dodatnega pritiska na hrbtenične živce, kar je poslabšalo (že obstoječo) nevrološko okvaro s ponovnim pojavom delne inkontinence (občasne nezmožnosti zadrževanja urina).

Op. št. (3): Po podatkih spisa (izvedensko mnenje na list št. 61) je bila zaradi te poškodbe tožnica dvakrat operirana: leta 1987 in leta 1990; pri zadnji operaciji so ji zatrdili ves del hrbtenice od 3. do 5. ledvenega vretenca. Poškodba je zapustila hude anatomske posledice v spodnjem delu ledvene hrbtenice: močno znižano 4. ledveno vretence, katerega zadnji del je ostal pomaknjen v hrbtenični kanal in ga oži za petino do četrtino. V letu 1994 ji je bila z odločbo ZPIZ zaradi posledic te poškodbe priznana 40%-na telesna okvara. Ni pa poškodba povzročila hujših nevroloških izpadov in tožnica od leta 1990 do obravnavane poškodbe ni imela težav z zadrževanjem urina ter je opravljala delo medicinske sestre v Centru za intenzivno terapijo Kirurške klinike, ki je zaradi nege najhuje bolnih in poškodovanih bolnikov občasno težko fizično delo.

Op. št. (4): Izvedenec medicinske stroke je pojasnil, da bi do inkontinence, ker jo je povzročil relativno lažji zvin hrbtenice, prišlo tudi ob vsakem drugem lažjem poškodbenem mehanizmu, na primer ob lažji fizični preobremenitvi pri dvigovanju bremena (list. št. 62), vendar je dodal, da se je tožnica zaradi težav, ki jih je imela zaradi ledvene hrbtenice, izogibala hujšim fizičnim obremenitvam in nevarnim dejavnostim, zaradi česar je ocenil za verjetno, da brez obravnavane prometne nesreče težav z inkontinenco ne bi imela več (list. št. 93).

Op. št. (5): Stojan Cigoj, Obligacije, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1976, stran 566; Stojan Cigoj, Obligacijaka razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1978, stran 164; Petar Klarić, Martin Vedriš, Građansko pravo, X. izdanje, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 594. Op. št. (6): Stojan Cigoj, Obligacijaka razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1978, stran 164. Op. št. (7): Siniša Triva, Vladimir Belajec, Mihajlo Dika, Građansko parnično procesno pravo, 6. izdanje, Narodne novine, Zagreb 1986, stran 393. Op. št. (8): Ibidem.

Op. št. (9): Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, stran 53 in 348. Op. št. (10): Alan Uzelac, Teret dokazivanja, Pravni fakultet sveučilišta u Zagrebu, Zagreb 2003, stran 383. Op. št. (11): Hrvaško vrhovno sodišče je v zadevi Rev 876/06 zavzelo stališče, da je mogoče v primeru, ko obstoji določen dvom o kavzalnosti, ki jo je včasih zelo težko oziroma praktično nemogoče ugotoviti, odločitev o vzročni zvezi utemeljiti le z dovolj visoko stopnjo verjetnosti njenega obstoja.

Op. št. (12): Jan Zobec, v: Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2006, stran 333. Op. št. (13): Jan Zobec, navedeno delo, stran 337. Op. št. (14): Nina Plavšak, v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 731 do 733 in 949 do 953. Op. št. (15): Ada Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, letnik LII, Ljubljana 1993, strani 187 in 188. Op. št. (16): Tako na primer sodba II Ips 234/93. Op. št. (17): Glej naslednjo točko.

Op. št. (18): Tako tudi sodba II Ips 625/2008. Po v praksi še ne povsem opuščenem Pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 15.12.1998, objavljenem v Pravnih mnenjih 2/98, stran 12, osebnostne lastnosti oškodovanca niso že vnaprej izključene kot pravno relevanten vzrok.

Op. št. (19): Zlatan Stipković, Protupravnost kao pretpostavka odgovornosti za štetu, Pravni fakultet u Zagrebu, Zagreb 1991, stran 19. Enako Petar Klarić, Martin Vedriš, Građansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2006, strani 594 in 595. Op. št. (20): V sodni praksi so predvsem pogosti primeri, ko so oškodovanci že pred škodnim dogodkom trpeli telesne bolečine ali (in) so bile njihove življenjske sposobnosti zmanjšanje zaradi bolezni, na primer degenerativnih sprememb hrbtenice, škodni dogodek pa je stanje še poslabšal. Škodo, ki jo je mogoče pripisati povzročitelju škodnega dogodka, predstavlja razlika med stanjem oškodovanca (telesnimi in duševnimi bolečinami) pred in po škodnem dogodku.

Op. št. (21): Nina Plavšak, v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 712. Op. št. (22): Prav tam, stran 965. Op. št. (23): Stojan Cigoj, Teorija in judikatura o kavzalnem neksusu, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, letnik XXXIII, Ljubljana 1968, stran 38. Op. št. (24): Izčrpno o tem Douglas Hodgson, The Law of Intervening Causation, Ashgate Publising Company, Hempshire, Velika britanija in Burlington, Združene države Amerike, 2008 ter Ada Polajnar Pavčnik, navedeno delo, stran 183 in 184. Op. št. (25): Douglas Hodgson, navedeno delo, stran 253. Op. št. (26): Barbara Novak, Vzročna zveza, protipravnost in krivda pri odškodninski odgovornosti, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, LVII letnik, Ljubljana 1997, stran 280. Op. št. (27): Nina Plavšak, v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 711 in 727, govori o prospektivni analizi vzročnosti.

Op. št. (28): Glej opombo 4. Op. št. (29): Primerjaj odločbo II Ips 1249/2008. Op. št. (30): Ada Polajnar Pavčnik, ibidem.

Op. št. (31): Izvedenec je pojasnil, da se za popolno šteje 70%-na inkontinenca in podal mnenje, da tožnica trpi za inkontinenco srednje stopnje, ki je v 50% posledica prejšnje poškodbe, v 50% pa posledica obravnavane poškodbe in da je invalidnost zaradi inkontinence, ki je posledica obravnavane poškodbe ledvene hrbtenice 20-25%-na, prav toliko pa znaša tudi stopnja zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti zaradi posledic poškodbe v letu 1999, vključno s posledicami zmanjšane gibljivosti vratne hrbtenice lažje stopnje, ki jo je po tabelah invalidnosti NE-93-ZT ocenil na 3,5-4%.

Op. št. (32): Glej razloge v zadnjem odstavku na 5. strani sodbe.

Op. št. (33): Glej 3. točko na 6. strani sodbe pritožbenega sodišča. Op. št. (34): Prav tam.