Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Cpg 521/2013

ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CPG.521.2013 Gospodarski oddelek

izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj možnost poplačila terjatve uveljavitev zavarovanj materialno procesno vodstvo
Višje sodišče v Ljubljani
14. maj 2013
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Če upnik lahko uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način (četudi s težavami), pogoji za izpodbijanje niso podani, pri čemer je dokazno breme izpolnjevanja vseh pogojev za izpodbijanje pravnih dejanj na upniku, ki vloži izpodbojno tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Tretjetožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek ter primarni in podredni predlog za zavarovanje z začasno odredbo, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tretjetožene stranke.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev te priglasila pritožbene stroške.

3. Prvo in drugotoženi stranki na pritožbo nista odgovorili, tretjetožena stranka pa navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo (primarni in podredni) tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka izpodbija pravna dejanja dolžnika, ki so bila storjena v njeno škodo (prim. 255. člen Obligacijskega zakonika; OZ) z nosilnimi razlogi, da tožeči stranki ni mogoče nuditi pravnega varstva, ker je stanje, v katerem se je znašla, nastalo kot posledica njene (lastne) neskrbnosti in privolitve v rizike, ki bi se jim morala ob dovolj skrbnem ravnanju izogniti. Sodišče tudi ugotavlja, da tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazovala, da je poskušala priti do poplačila svojih terjatev po posojilnih pogodbah na podlagi zavarovanj iz naslova menic posojilojemalcev ali menic porokov, prav tako pa ni podala navedb v smeri, zakaj do poplačila svojih terjatev ni mogla priti s prodajo premičnega premoženja (avtomobilov) posojilojemalcev in prvega poroka. Ker je ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, je zato še toliko manj izkazana verjetnost terjatve, zaradi česar je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predlagano zavarovanje z začasno odredbo.

6. Ne glede na to, da je mogoče pritrditi ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje, in sicer, da je tožeči stranki mogoče očitati (najmanj) neskrbno ravnanje ob sklepanju posojilnih pogodb, pa ima pritožba prav, ko opozarja, da pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj iz 255. in 256. člena OZ ne zahtevajo, da sodišče presoja upnikovo ravnanje z vidika dolžnega ravnanja oziroma skrbnosti ter ekonomske upravičenosti ob sklepanju posojilnih pogodb, saj okoliščine, ki naj bi obstajale v času sklepanja le-teh, za odločitev ne morejo biti relevantne.

7. Namen instituta izpodbijanja dolžnikovi pravnih dejanj (Actio Pauliana) je preprečevanje zmanjševanja premoženja dolžnika zaradi oškodovanja upnikov in preprečevanje ugodnejše obravnave enega izmed upnikov. S pravili o izpodbijanju je varovan posamezni upnik, čigar možnosti poplačila se zmanjšajo zaradi dolžnikovih ravnanj, s katerimi je slednji zmanjšal svoje premoženje in sposobnost poplačila. Zakon šteje zmanjševanje premoženja za ravnanje, ki nasprotuje vestnosti in poštenju, in pod določenimi pogoji daje upniku pravico, da poseže v pravno razmerje, ki ga je dolžnik sklenil s tretjo osebo (dr. Miha Juhart, Obligacijsko pravo, splošni del, str. 880 in naprej). Pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj so: (1) objektivni pogoj, ki se nanaša na obstoj upnikove terjatve, dolžnikovo neplačevitost in pravno dejanje, ki se izpodbija (255. člen OZ), (2) subjektivni pogoj, ki se nanaša na zavedanje, da lahko pride do oškodovanja upnikov (256. člen OZ) in (3) rok za izpodbijanje (256. člen OZ).

8. Ni pravilno stališče pritožnika, da vprašanje, ali je tožeča stranka poskušala priti do poplačila svoje terjatve po posojilnih pogodbah na podlagi zavarovanja iz naslova menic posojilojemalcev ali menic porokov, za odločitev ni relevantno. Če namreč upnik lahko uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način (četudi s težavami), pogoji za izpodbijanje niso podani, pri čemer je dokazno breme izpolnjevanja vseh pogojev za izpodbijanje pravnih dejanj na upniku, ki vloži izpodbojno tožbo (dr. Miha Juhart, Obligacijsko pravo, splošni del, str. 883 ter Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 253). Drži sicer, da je mimo trditvene podlage ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala nobenih navedb v smeri, zakaj do poplačila svojih terjatev ni mogla priti s prodajo premičnega premoženja (avtomobilov) posojilojemalcev in prvega poroka, vendar pa tožeča stranka ne izpodbija (tudi sicer pravilne) ugotovitve sodišča prve stopnje, da v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala, še manj dokazovala, da je poskušala priti do poplačila z uveljavitvijo zavarovanj v obliki menic posojilojemalcev in porokov. Pritožbeno pojasnjevanje, zakaj ni uveljavila teh zavarovanj, je nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), tudi sicer pa pritožbene navedbe v tem delu, in sicer, da tega ni storila, ker izvršba na podlagi menice dolžniku omogoča ugovor zoper terjatev iz sklepa o izvršbi, za odločitev ne morejo biti relevantne. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da pogoji za izpodbijanje niso podani, če lahko upnik uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način, četudi s težavami, pri čemer je dokazno breme o tem, da do poplačila ne more priti drugače kot z izpodbojno tožbo, na njem.

9. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepravilno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP), ki tudi ni preraslo v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena. Trditveno in dokazno breme z materialnim procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je zgolj omiljeno. Namen tega instituta se izčrpa v preprečevanju sodbe presenečenja, zato se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu (trditvenemu ali dokaznemu) ne zadosti, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti upravičeno meni, da mu je zadostila (prim. II Cp 2679/2009). Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj pomeni poseg v tuje pravno razmerje, sklenjeno ali izvršeno med dolžnikom in tretjim. Ker takšno izpodbijanje pomeni odstopanje od temeljnega načela, da je obligacijsko razmerje razmerje med strankama, so pogoji strogo določeni in zahtevajo ozko razlago. Samo, če so izpolnjeni vsi pogoji, lahko nastopijo posledice izpodbijanja, pri čemer je dokazno breme za izpolnjevanje vseh pogojev izpodbijanja na upniku, torej tožeči stranki. Na dejstvo, da v posojilnih pogodbah dogovorjena sredstva zavarovanja očitno niso bila realizirana, je v postopku na prvi stopnji opozorila tretjetožena stranka (v vlogi 25.10.2012); v takšnem primeru (ko torej na manjkajoč trditveno podlago opozori nasprotna stranka) ponovno posredovanje sodišča v smislu dodatnih opozoril ni potrebno, saj razjasnjevalna dolžnost sodišča ni neomejena, pač pa je določena v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. Ni se torej mogoče strinjati s pritožbenim očitkom, da tožeča stranka zaradi domnevno pomanjkljivega materialno procesnega vodstva ni vedela, da so manjkajoča dejstva odločilnega pomena oziroma, da nosi dokazno breme za določeno pravno pomembno dejstvo.

10. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Isto velja za tretjetoženo stranko. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stranki se torej povrnejo le potrebni, ne pa vsi stroški, pri čemer so potrebni stroški tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru odgovora na pritožbo tretjetožene stranke ne gre za takšne stroške, je le-te dolžna nositi sama.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia