Jedro

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je tako iz določila drugega odstavka 98. člena EZ-1 (posredno) kot tudi iz določil Pogodbe (konkretno) razvidno, da je tožeča stranka tista, ki je upravičena zaračunavati in prejemati prispevke za omrežnino ter druge dodatke in prispevke. V prvem je namreč podlaga za sklep, da oseba, ki prejme prispevek skupaj s plačilom računa, ni (nujno) SODO, v Pogodbi pa za sklep, da je v obravnavanem primeru to tožeča stranka - v uvodnih določilih je pojasnjeno, da tožeča stranka po pogodbi o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za SODO z dne 21. 6. 2007 pripravlja, sklepa in izvaja pogodbe o uporabi sistema z uporabniki na svojem območju, zaračunava omrežnino, dodatke in prispevke, ter izvaja vsa upravičenja in dolžnosti do uporabnika, ki izhajajo iz te pogodbe in energetske zakonodaje, v 2.2 določilu splošnega dela pogodbe (na katero se izrecno in pravilno sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče) pa, da uporabnik omrežja plača omrežnino in prispevke družbi Elektro v petnajstih dneh od datuma izstavitve računa razen, če v predpisih ni drugače določeno.

Smisel celotne opisane ureditve je namreč v tem, da se SODO z zaračunavanjem in izterjavo navedenih prispevkov ne ukvarja, na kar pravilno opozarja tudi tožeča stranka v svojem odgovoru na pritožbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se zahtevek zavrne za obračunane zamudne obresti do vložitve tožbe v znesku 744,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2016 dalje.

II. V preostalem delu (tj. v delu I. točke izreka, ki se nanaša na plačilo 31.530,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2016 dalje, in v II. točki izreka) se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 571,18 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek v višini 32.274,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2016 dalje (I. točka izreka sodbe) ter da ji je v istem roku dolžna povrniti tudi stroške postopka v višini 3.711,00 EUR (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži še plačilo stroškov tožene stranke. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in toženi stranki v plačilo naloži priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka v tem gospodarskem sporu zahteva plačilo omrežnine, prispevkov in storitev za merilno mesto št. 3-13144. 6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in kot nosilne razloge svoje odločitve navedlo: (1) pravni temelj obveznosti tožene stranke za plačilo tožeči stranki je Pogodba (št. 13144-3 o uporabi sistema končnega odjemalca z dne 2. 10. 2015; v nadaljevanju Pogodba), ki temelji na določilu drugega odstavka 98. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1); (2) iz določila veljavne zakonodaje in iz Pogodbe je razvidno, da je tožeča stranka upravičena zaračunati in prejemati prispevke za omrežnino, druge dodatke in prispevke, pogodba med tožečo stranko in SODO pa zavezuje tožečo stranko, da prispevke in omrežnino nemudoma brezplačno prenese v korist operaterja trga (s podpisom Pogodbe z dne 2. 10. 2015 je tožena stranka potrdila, da je seznanjena z razmerjem med tožečo stranko in SODO); (3) Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije, na katere se sklicujeta obe pravdni stranki, so v času izstavitve računov prenehali veljati (in sicer z veljavnostjo EZ-1 22. 3. 2014); (4) v Pogodbi z dne 2. 10. 2015 sta tožeča in tožena stranka ugotovili in določili, da je uporabnik sistema in imetnik soglasja za priključitev tožena stranka, da pa bo plačnik M. P. d. o. o., (5) lastnik merilnega mesta je tožena stranka, ki je podpisnik Pogodbe in nasproti tožeči stranki zavezanec za plačilo; (6) tožena stranka ni izrecno navedla, kateri od zaračunanih prispevkov ni bil zaračunan v pravilni višini glede na javno objavljene cenike, niti ni opredelila po njenem mnenju pravilne višine; (7) tožeča stranka je do zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih računov upravičena od 18. 7. 2016. 7. Pritožnica se z odločitvijo in razlogi prvostopenjskega sodišča ne strinja. Uvodoma graja njegovo materialnopravno oceno, da je do vtoževanih terjatve upravičena tožeča stranka. V zvezi s presojo, da je v tem sporu podana aktivna legitimacija tožeče stranke, pa sodišču prve stopnje očita tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

O aktivni legitimaciji tožeče stranke

8. Pritožbeno sodišče z navedenimi očitki ne soglaša. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo tožničino upravičenje za uveljavljanje predmetnega zahtevka. Prav tako ni zagrešilo očitane mu kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. V okviru svojih pritožbenih navedb tožena stranka pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka v tem postopku terjatev po vtoževanih računih zahtevala v svojem imenu in za svoj račun, ne pa tudi, da za kaj takšnega v določilih Pogodbe z dne 2. 10. 2015 ni pravne podlage. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je tako iz določila drugega odstavka 98. člena EZ-1 (posredno) kot tudi iz določil Pogodbe (konkretno) razvidno, da je tožeča stranka tista, ki je upravičena zaračunavati in prejemati prispevke za omrežnino ter druge dodatke in prispevke. V prvem je namreč podlaga za sklep, da oseba, ki prejme prispevek skupaj s plačilom računa, ni (nujno) SODO, v Pogodbi pa za sklep, da je v obravnavanem primeru to tožeča stranka - v uvodnih določilih je pojasnjeno, da tožeča stranka po pogodbi o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za SODO z dne 21. 6. 2007 pripravlja, sklepa in izvaja pogodbe o uporabi sistema z uporabniki na svojem območju, zaračunava omrežnino, dodatke in prispevke, ter izvaja vsa upravičenja in dolžnosti do uporabnika, ki izhajajo iz te pogodbe in energetske zakonodaje, v 2.2 določilu splošnega dela pogodbe (na katero se izrecno in pravilno sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče) pa, da uporabnik omrežja plača omrežnino in prispevke družbi Elektro v petnajstih dneh od datuma izstavitve računa razen, če v predpisih ni drugače določeno.

10. Ni torej res, kar trdi pritožnica, da tožeči stranki vtoževane terjatve ne gredo niti na zakonski niti na kakršnikoli drugi pravni podlagi. Tožeči stranki vtoževana terjatev gre iz razloga, ker je v Pogodbi z dne 2. 10. 2015 določeno, da se omrežnina in prispevki plačajo tožeči stranki (ki mora nato tako na zakonski kot na pogodbeni podlagi na operaterja trga, tj. SODO, nemudoma brezplačno prenesti prispevke in omrežnino). Če je temu tako, pa tožeča stranka v svojem imenu in za svoj račun zoper dolžnika lahko vloži tudi tožbo za plačilo navedenih prispevkov, pri čemer pa sicer - kot obrazloženo - ni nobenega dvoma o tem, da mora nato nemudoma in brezplačno prejeti znesek prenesti v korist operaterja trga. Smisel celotne opisane ureditve je namreč v tem, da se SODO z zaračunavanjem in izterjavo navedenih prispevkov ne ukvarja, na kar pravilno opozarja tudi tožeča stranka v svojem odgovoru na pritožbo.

11. Ob tako obrazloženem se torej izkaže, da so (kot že navedeno) neutemeljeni očitki pritožnice o zmotni uporabi materialnega prava in absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je določila EZ-1 in Pogodbe v konkretnem primeru pravilno uporabilo. Ko je zapisalo, da je tožeča stranka upravičena zaračunavati in prejemati sporne prispevke, da pa jih je nato sicer dolžna brezplačno prenesti v korist operaterja trga, pa tudi ni zagrešilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem je namreč smiselno ugotovilo, da je tožeča stranka (nekakšen) 'začasni nosilec pravice do omrežnine in drugih prispevkov'.

O pasivni legitimaciji tožene stranke

12. Pritožnica prek očitka, da je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v korist tožeče stranke mešalo plačilo vtoževane omrežnine in prispevkov s plačilom za porabljeno električno energijo, ne more omajati pravilnosti materialnopravne presoje, da je v obravnavanem primeru tožena stranka tista, ki je nasproti tožeči stranki zavezanec za plačilo stroškov, ki so predmet zahtevka. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da je tožena stranka (kot uporabnik sistema in imetnik soglasja za priključitev na sistem oziroma lastnik merilnega mesta) nosilec vtoževanih obveznosti, sicer res utemeljilo na njenem interesu oziroma ugodnostih, ki jih ima zaradi tega, ker je nepremičnina opremljena in omogoča uporabo električne energije (in v zvezi s čimer nedvomno nastajajo tudi vtoževani stroški), a takšen njegov ratio podpira tudi sama energetska zakonodaja. EZ-1 tako že v 36. členu, ki pojasnjuje pomen izrazov, določa, da omrežnina pomeni znesek, ki ga je za uporabo sistema elektrike dolžan plačati uporabnik sistema (19. točka). V drugem odstavku 98. člena (na katerega se je pravilno sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče) EZ-1 določa, da prispevek za delovanje operaterja trga plačujejo končni odjemalci po posameznem odjemnem mestu glede na prevzeto delovno električno energijo (kWh) in da končni odjemalec plačuje prispevek kot posebno postavko na mesečnem računu za omrežnino.

13. Pogodba, ki sta jo dne 2. 10. 2015 sklenili pravdni stranki in v njej določili, da bo plačnik M. P. D. O. O.,, obrazloženega v prejšnji točki te sodbe ne spreminja. Četudi je bila v Pogodbi kot plačnik določena družba M. P. D. O. O., Grosuplje, to namreč ne pomeni, da je obveznost tožene stranke (ki je omenjeno pogodbo sklenila kot uporabnik sistema in je kot takšna po zakonu dolžnik vtoževanih obveznosti) prenehala in da zato tožeča stranka od nje ne more zahtevati plačila omrežnine in ostalih prispevkov1. Do tega bi namreč prišlo zgolj v primeru, če bi družba M. P. D. O. O., s pogodbo dolg prevzela, kar pa v predmetnem postopku ni niti zatrjevano niti izkazano. Samo s prevzemom dolga (ki se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik - prvi odstavek 427. člena OZ) namreč prevzemnik stopi na mesto prejšnjega dolžnika in je s tem slednji prost obveznosti (prim. prvi odstavek 429. člena OZ). Ni torej mogoče zaključiti, da je bil v obravnavanem primeru dolg prevzet s strani družbe M. P. D. O. O. Nasprotnega ne dokazuje niti dopis tožeče stranke z dne 13. 7. 2016 in temu dopisu priložena pogodba (s katero naj bi tožena stranka prevzela obveznosti družbe M. P. d. o. o.). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je že na podlagi Pogodbe z dne 2. 10. 2015 tožena stranka dolžnik vtoževanih obveznosti in da torej dolžnik ne bi postala šele v primeru, če bi s tožečo stranko sklenila dopisu z dne 13. 7. 2016 priloženo pogodbo, kar smiselno uveljavlja pritožnica.

Glede ostalih pritožbenih navedb

14. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo prvostopenjskega sodišča v zvezi toženkinim ugovorom o neutemeljenosti zahtevka po višini. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka zaračunane omrežnine in prispevke prerekala le z navedbo, da jih tožeča stranka ni izkazala, je pravilna (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožena stranka sicer res ni oporekala ceni posameznih postavk, ki so razvidne iz vtoževanih računov, temveč je navajala, da se omrežnina in prispevki plačujejo glede na porabljeno električno energijo, da tožeča stranka ni izkazala vrste in količine porabljene električne energije, a to na utemeljenost zavrnitve omenjenega ugovora ne vpliva. Tožena stranka namreč na navedbe tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 8. 3. 2017, da iz priloženih računov jasno izhajajo količine porabljene električne energije, ki so bile ugotovljene glede na odčitano stanje števcev na merilnem mestu, na podlagi katerih je bil narejen izračun zneska omrežnine in prispevkov (pri čemer je po vsakem vtoževanem računu specificirala porabljeno električno energijo - prim. list. št. 47), ni odgovorila s trditvami o drugačni porabi ter dokazi, da je tožeča stranka števce nepravilno odčitala (npr. s fotografijo števca, ki izkazuje drugačno porabo). Drugačnih navedb tožene stranke iz obravnavane pritožbe pritožbeno sodišče ne sprejema in jih presoja kot neutemeljene.

15. Sprejema pa tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na priznane zakonske zamudne obresti od 18. 7. 2016. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da zamuda v obravnavanem primeru pred vložitvijo tožbe ni nastala. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno pojasnilo, da je tožena stranka za obstoj dolga vedela najkasneje 18. 7. 2016, tj. z dnem, ko je pri Okrajnem sodišču v Grosupljem podala predlog za izdajo začasne odredbe, ker je tožeča stranka grozila z izklopom električne energije zaradi obstoja dolga, vendar to za nastanek zamude ni dovolj. Niti na podlagi tovrstnega predloga za začasno odredbo niti na podlagi dopisa tožeče stranke z dne 13. 7. 2016 (na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, B 2) namreč ni mogoče sklepati, da je bila tožena stranka (torej že pred vložitvijo tožbe) seznanjena z 1. obsegom obveznosti oziroma višino stroškov, kot so bili s strani tožeče stranke zaračunani po vtoževanih računih in naslovljeni na družbo M. P. D. O. O., tj. na družbo, ki ni tožena stranka, in 2. datumom njihove zapadlosti, in pozvana k plačilu dolga. Tožena stranka je bila z navedenim seznanjena šele z vložitvijo tožbe, kateri so bili priloženi sporni računi in je zato potrebno pritožnici pritrditi v navedbi, da je drugačno stališče prvostopenjskega sodišča zmotno. Pritožbeno sodišče je zato njeni pritožbi v navedenem delu ugodilo, ter sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo za obračunane zamudne obresti do vložitve tožbe v znesku 744,32 EUR (5. točka 358. člena ZPP), kar pomeni, da je po spremenjeni prvostopenjski sodbi tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek v višini 31.530,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2016 dalje.

16. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pravdnih stroških

17. Odločitev o pravdnih stroški je - kot pojasnjeno že v prejšnji točki te obrazložitve - pritožbeno sodišče zgolj potrdilo. Po delni spremembi izpodbijane sodbe v I. točki izreka (ki bi sicer narekovala, da pritožbeno sodišče odloči o vseh stroških postopka - drugi odstavek 165. člena ZPP) tožeča stranka v odnosu do tožene stranke ni uspela le z 2,3 %. Ker torej tožnica ni uspela zgolj v sorazmerno majhnem delu in zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče zato le potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati stroške tega postopka v roku 15 dni v višini 3.711,00 EUR, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tretji odstavek 154. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

18. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 571,18 EUR in zajemajo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v vrednosti 1.000 točk, izdatke odvetnika za poštne in telefonske storitve v vrednosti 20,00 točk ter 22 % DDV.

19. Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 571,18 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ker obveznosti ni izpolnila družba M. P. D. O. O.