Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Peti odstavek 39. člena GZ določa, da mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za trditve predložiti dokaze, tožnika pa dokazil, da naj bi bila cesta na najožjem delu ožja od 2,98 m nista predložila in niti zatrjevala.
I. Tožba se zavrne.
II. Stroškovni zahtevek tožnikov se zavrne.
III. Tožnika sta dolžna povrniti A. A. in B. B. stroške postopka v višini 366,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se investitorjema A. A. in B. B. (v nadaljevanju stranki z interesom) dovoli gradnja stanovanjske stavbe s komunalnimi priključki, z zunanjo in prometno ureditvijo, na zemljišču parc. št. 286/13 k. o. ..., gradnja elektro priključka in priključka fekalne kanalizacije na zemljišču parc. št. 286/14 in 1416/8 in gradnja vodovodnega priključka na zemljišču parc. št. 286/14, 1416/8, 683/2, 688/2, 688/3 in 1416/4, vse k. o. ... Dostop do gradbene parcele je predviden po obstoječi dostopni poti na parc. št. 286/14, 1416/8, 683/2, 688/2, 688/3, 1416/4 in 1416/7, vse k. o. ..., ki se priključi na regionalno cesto C., na parc. št. 1418/1, 1418/13, obe k. o. ... (1. točka izreka). Nadalje je odločil, da se morajo dela izvajati po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 135-18 z dne 15. 6. 2020 (2. točka izreka), da se morajo pri gradnji upoštevati pogoji v izreku navedene dokumentacije (3. točka izreka), da je treba upoštevati pogoje mnenjedajalcev, ki so v postopku podali mnenja k projektnim rešitvam (4. točka izreka), da morata investitorja pred začetkom novogradnje poskrbeti za zakoličenje objekta (5. točka izreka), da morata investitorja pri gradnji najpozneje do začetka gradnje poskrbeti za ograditev in označitev gradbišča z gradbiščno tablo in da morata poskrbeti za ustrezen načrt organizacije gradbišča (6. točka izreka). Odločil je še, da se gradnja objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja ter da morata investitorja 8 dni pred začetkom izvajanja gradnje pri pristojnem upravnem organu za gradbene zadeve prijaviti začetek gradnje (7. točka izreka), da gradbeno dovoljenje preneha veljati, če investitor ne vloži popolne prijave začetka gradnje v petih letih od njegove pravnomočnosti (8. točka izreka), da sta zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja in dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja sestavni del gradbenega dovoljenja (9. točka izreka) in da stroškov postopka ni bilo (10. točka izreka).
2. Iz obrazložitve izhaja, da sta tožnika v postopku izdaje navedenega gradbenega dovoljenja prijavila udeležbo, kar sta utemeljevala s tem, da njune parcele mejijo na dostopno pot, ki je v lasti Občine Komenda in je na najožjem delu široka 2,90 m, kar po njunem mnenju ni skladno z Odlokom o prostorskem načrtu Občine Komenda (v nadaljevanju OPN), ki v 65. členu določa minimalno širino cestišča občinskih cest 4 m, prav tako pa naj bi bila neskladna s Pravilnikom o projektiranju cest1 (v nadaljevanju Pravilnik) in določbami o požarni varnosti. Tako naj bi se najmanj na mestih, kjer je širina dostopne poti 2,90 m, poseglo v njuno lastninsko pravico.
3. V zvezi s temi trditvami organ ugotavlja, da je dostop do objekta mogoč po obstoječi dostopni poti, ki se preko obstoječega cestnega priključka priključuje na javno regionalno cesto C. in je deloma asfaltirana, ob stanovanjskem objektu na parc. št. 286/6 k.o. ... in poslovnem objektu na parc. št. 286/4 k.o. ... ter do gradbene parcele, pa je izvedena v utrjenem makadamu. Investitorja sta pravico dostopa in gradnje izkazala s služnostno pogodbo, sklenjeno z občino, po ugotovitvah organa pa je pot dovolj široka. Ker ni javna in ni kategorizirana, zanjo drugi odstavek 65. člena OPN ni uporabljiv. Poleg tega citirana določba ob soglasju upravljavca, ki je bilo dano, dopušča ožjo cesto, pa tudi izogibališča niso obvezna. Ugotavlja še, da Občina Komenda v soglasju strankama z interesom v služnostni pogodbi ni postavila pogojev in omejitev glede vrste poti. Glede na navedeno je za gradnjo objekta zagotovljena minimalna komunalna infrastruktura. Ugotavlja še, da so izpolnjeni tudi ostali pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja.
4. Drugostopni organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da se 65. člen OPN nanaša na gradnjo cest, za kar v obravnavani zadevi ne gre. Tožnika nista izkazala, da bo poseženo v njune pravne koristi, saj iz dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju DGD) - Lokacijski prikaz min.komunalna oskrba objekta (dopolnitev 15. 6. 2020) izhaja, da bo dostop do zemljišča nameravane gradnje zagotovljen po tam navedenih zemljiščih in ne bo posegal na zemljišče tožnikov. V primeru vznemirjanja lastninske pravice tožnikov, pa imata zagotovljeno varstvo v civilnem in ne v upravnem postopku.
5. Tožnika se z izpodbijano odločbo ne strinjata. V tožbi vztrajata, da obstoječa dostopna pot posega na njune nepremičnine, na kar sta opozorila tudi na ogledu, opravljenem v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo na parc. št. 286/15 k.o. ... Zgolj navajanje širine vozil in minimalne širine ceste ne pomeni, da dostopna pot zadostuje za vožnjo enega vozila oziroma zadostuje le, če je cesta ravna. Vožnja tovornih in osebnih vozil bo tako zaradi preozke dostopne poti in odsotnosti izogibališč potekala tudi po njunih nepremičninah, za kar investitorjema nista dala dovoljenja. Ugovarjata soglasju občine, saj se o njem nista mogla izjaviti. Po mnenju tožnikov je bistveno, da pot ne dosega širine, ki jo predpisuje drugi odstavek 65. člen OPN, ki določa minimalno širino cestišča občinskih cest 4 m. Zato tudi ni kategorizirana kot javna pot, saj ne izpolnjuje minimalnih tehničnih pogojev za cesto. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi. Uveljavljata tudi povračilo stroškov tega postopka.
6. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise v zadevi.
7. Stranka z interesom odgovora na tožbo ni vložila. V vlogi z dne 3. 2. 2023 je opozorila, da je sodišče v zadevi istih tožečih strank glede gradbenega dovoljenja za sosednjo parcelo, kjer gre za enako dejansko stanje, že odločilo v zadevi I U 265/2021 tako, da je tožbo zavrnilo. Navedla je še, da je po Pravilniku vozni pas dostopne poti širine 2,55 m, v obravnavani zadevi pa ni sporno, da je širina poti od 2,98 do 3,06 m. 8. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v sodnem in upravnem spisu.
9. Tožba ni utemeljena.
10. V zadevi ni sporno, da sta stranki z interesom pravico dostopa po nepremičninah, navedenih v 1. točki izreka, izkazali s Pogodbo o ustanovitvi služnosti, sklenjeno z Občino Komenda, ki jima daje pravico vožnje in hoje z vsemi vozili po obstoječi poti. Sporno je, ali je ta dostop dovolj širok, saj tožnika menita, da je dovozna pot preozka za motorni promet ter se bo zato posegalo na njune nepremičnine, ki na dostopno pot mejijo. Z navedenim ugovorom tožnika uveljavljata, da pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz 4. točke prvega odstavka 43. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) ni podan. Po tej določbi organ izda gradbeno dovoljenje (ob izpolnitvi tudi drugih pogojev iz tega člena), če iz dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba. Kot izhaja iz 14. točke prvega odstavka 3. člena GZ pa pomeni minimalna oskrba objekta pri novozgrajenih stavbah tudi dostop do javne poti oziroma ceste.
11. Organ je v zvezi s tem ugotovil, da je iz skice terenske meritve z dne 2. 4. 2020 razvidno, da je del dostopne poti, ki je v lasti občine, na najožjem delu širok 2,98 m in da je bila ta širina določena med vsemi sosedi na mejni obravnavi, izvedeni 19. 12. 2019. Upoštevaje širino vozil, kot jih navaja Pravilnik (1,75 m osebni avto, 1,90 m velik osebni avto, 2,10 m manjše tovorno vozilo, 2,50 m avtobus in gasilsko vozilo) je presodil, da je dostopna pot na zemljiščih, ki so v lasti Občine Komenda, dovolj široka, da bo omogočen dostop z osebnimi in drugimi vozili na gradbeno parcelo oziroma do objekta investitorjev tako, da se ne bo posegalo v zemljišča v lasti tožnikov. Po njegovi presoji to izhaja tudi iz projektne dokumentacije. Enako, tj. da najožji del ceste 2,98 m predstavlja le del ceste, ki poteka po zemljiščih v lasti Občine Komenda, je bilo ugotovljeno tudi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-123/2018. 12. Tožniki tako ugotovljeni širini poti ugovarjajo, češ da toženka ne more sklepati, da je dovolj široka, saj je upravna delavka na ogledu v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-123/2018 gledala celotno širino makadamske poti, ki je vzpostavljena na njunih, tj. zasebnih nepremičninah in na javnem dobru. Opozarjata, da je bila širina poti med sosedi in Občino Komenda na mejni obravnavi le delno določena in da so bile meje le delno urejene ter da gradbeno dovoljenje navaja različno širino dostopne poti (2,99 m, 2,98 m in 3,06 m). Ker niso urejene vse mejne točke, je vprašljivo ali je dostopna pot na najožjem delu široka 2,98 m. 13. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da iz prvostopenjske odločbe nedvoumno izhaja, da je organ pri presoji upošteval geodetske podatke o širini poti v lasti občine in ne širino poti, kot jo upravna delavka v drugem postopku izdaje gradbenega dovoljenja videla na ogledu na kraju samem. Pri tem iz odločbe GURS z dne 6. 8. 2020 ter skice, ki je sestavni del odločbe, izhaja, da meja res ni bila v celoti urejena, kar pa, glede na skico terenske meritve, ki upošteva katastrske meje (četudi neurejene - urejenost meje je pravni pojem), samo po sebi ne kaže na vprašljivost zaključka organa o najožjem delu ceste 2,98 m. Peti odstavek 39. člena GZ določa, da mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za trditve predložiti dokaze, tožnika pa dokazil, da naj bi bila cesta na najožjem delu ožja od 2,98 m nista predložila in niti zatrjevala. V tožbi trdita le, da naj bi morala toženka urejenost meja preveriti po uradni dolžnosti, namesto da je o njej sklepala na podlagi projektantove skice. Navedeno ne drži, saj je toženka po presoji sodišča kot dokaz utemeljeno upoštevala ugotovitve geodetskega podjetja D., d.o.o. s kraja samega (pri čemer iz zapisnika mejne obravnave ne izhaja, da bi jim tožnika ugovarjala), na podlagi katerih je bila izdana odločba o evidentiranju urejene meje. Tožnika, ki sedaj tem ugotovitvam ugovarjata, bi morala dokazati, da niso pravilni.
14. Pri presoji, ali navedena širina omogoča cestni promet, se organ ni oprl zgolj na širino poti, kot navajata tožnika, ampak na dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju DGD), ki jo je izdelal E., d.o.o. Tožnika trdita, da sklicevanje na DGD ne zadošča. Sodišče sodi, da je toženka kot prepričevalen argument pravilno upoštevala še drugi odstavek 8. člena Pravilnika, v katerem so navedene širine vozil v drugem odstavku 8. člena, in na tej podlagi kot pravilnemu sledila zaključku, ki izhaja iz dopolnitve DGD z dne 15. 6. 2020, da dostopna pot zagotavlja dostop vozil na gradbeno parcelo. Ne gre prezreti niti, da Pravilnik za vozni pas dostopne ceste predvideva širino voznega pasu 2,5 m (glej 28. člen), v obravnavani zadevi pa je širina dovozne ceste večja.
15. Sodišče s tem v zvezi, kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor, da je dokazno breme, da je dovozna pot ustrezna, na investitorju in naj bi bila zato presoja toženke, da bi morala njeno neustreznost dokazovati tožnika, napačna. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 3/2021 poudarilo, da je trditveno in dokazno breme že v izhodišču na stranki, ki nasprotuje gradnji (stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja), saj dokazno breme (ki hkrati pomeni skrb in odgovornost za uspeh dokazovanja) praviloma nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega pravno pomembnega dejstva, ki ga je treba upoštevati pri odločanju. V vseh postopkih, ne le v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja velja, da morajo biti ugovori stranskega udeleženca, ki nastopa v (tujem) postopku zaradi varstva svojih pravnih koristi, jasni in konkretizirani ter tudi podprti z dokazi.
16. Vrhovno sodišče kot pomembno dejstvo izpostavlja, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja dokumentacijo za izdajo gradbenega dovoljenja pripravljajo ustrezni (področni) za to usposobljeni strokovnjaki. Da bi stranka, ki nasprotuje predvideni gradnji, uspela vzbuditi dvom v pravilnost te dokumentacije in s tem v njeno skladnost s prostorskimi akti, mora zato predložiti ustrezne - tem nasprotne - konkretne in strokovno podkrepljene dokaze, zgolj pavšalno nestrinjanje po presoji Vrhovnega sodišča ni dovolj. Stranka mora namreč s svojimi navedbami vzbuditi dvom v rešitve, predstavljene v gradbeni dokumentaciji, če bi bilo to potrebno za ugotovitev ali presojo dejstva, pomembnega za rešitev zadeve, pa potem pride v poštev tudi postavitev izvedenca, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem.
17. Tožnika s svojimi trditvami, da za širine največjih vozil sporna pot ne zadošča, ker je dvakrat zavita in ta vozila v ovinkih potrebujejo večjo širino, da vožnja z večjimi vozili po dostopni poti zaradi odsotnosti izogibališč ni mogoča niti enosmerno in da ni omogočeno srečevanje osebnih vozil, ugotovitve, da po navedeni poti cestni promet brez posega na njuno zemljišče ni mogoč, nista dokazala oziroma nista uspela vzbuditi dvoma v ta del DGD. Predložila sta namreč le skico, na kateri so navedene mere posameznih vozil in obračalni krog (A7), kar pa ne dokazuje, da v obravnavani situaciji pot ne zagotavlja dostopa. Glede skice, ki sta jo predložila v upravnem postopku k svoji vlogi z dne 26. 11. 2020, na kateri je na poti označena pot tovornjakov in iz katere izhaja, da naj bi ti v zavojih segli čez pot, pa je tožnik na naroku pojasnil, da je njegov sin na skico terenske meritve sam vrisal pot tovornjakov. Tega sodišče ne more obravnavati kot strokovno podkrepljen dokaz, saj gre dejansko za navedbo stranskega udeleženca v upravnem postopku oziroma tožnika v tem upravnem sporu.
18. V zvezi z izogibališči, ki jih dostopna cesta nima, sodišče odgovarja, da je promet po služnostni cesti dovoljen kot ga določi lastnik, v obravnavanem primeru je to Občina Komenda, ki investitorjema ni postavila omejitev. Investitorja pa bosta morala vožnjo in režim prometa izvajati v skladu z lastnostmi dostopne ceste (njeno širino, zavitost, na kar opozarjajo tožniki), da ne bosta posegla na zemljišča tožnikov. Nobene potrebe ni, da za gradnjo objekta po poti vozi avtobus in največji tovornjaki in da na tej cesti obračajo, niti da cesta v vsakem primeru omogoča dvosmerni promet. Če pa investitorja ne bosta spoštovala širine dovozne poti in bosta posegla na zemljišče last tožnikov, bosta lahko tožnika pravno varstvo poiskala na sodišču splošne pristojnosti.
19. Priloga DGD je tudi "Cestno mnenje k projektni rešitvi, soglasje za poseg v cestno telo in soglasje za poseg v varovani pasu javne ceste" št. 3501-0086/2018-11 z dne 10. 3. 2020. Tožnika neutemeljeno ugovarjata, da jima v tem postopku ni bila dana možnost udeležbe, saj iz 30. člena GZ izhaja, da mnenja niso samostojni upravni akt, taka pa je tudi sodna praksa. To pomeni, da se lahko stranski udeleženci seznanijo s temi mnenji v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in ugovarjajo njegovi pravilnosti v tem postopku. Občina je v navedenem mnenju potrdila, da so v DGD spoštovani projektni pogoji in da s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste. Sicer pa je še dovolila poseg v cestno telo, saj projekt v poti predvideva gradnjo komunalnih vodov. Pri tem je v mnenju izrecno zapisala, da lahko investitorja na podlagi tega mnenja oziroma soglasja posegata samo na zemljišča, ki so v njuni lasti in na zemljišča, na katerih sta pridobila pravico graditi. Ta pravica je bila na zemljiščih, last občine, pridobljena s služnostno pogodbo. Zakaj bi z izdajo tega soglasja Občina Komenda kršila 65. člen OPN tožnika ne konkretizirata.
20. Drugi odstavek 65. člena OPN določa, da je minimalna širina cestišča občinskih cest 4,0 metre. Po potrebi se lahko zgradijo tudi izogibališča. Tehnični elementi novih cest morajo biti v skladu s področnimi predpisi in normativi. Širina cestišča občinske ceste je ob soglasju upravljavca lahko tudi manjša. 21. Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor, da je bistveno, da pot, ki vodi do parcele ne dosega širine, ki jo predpisuje drugi odstavek 65. člen OPN, ki določa minimalno širino cestišča občinskih cest 4 m. Z občinskimi prostorskimi načrti se namreč v skladu z regionalnim in občinskim prostorskim planom na izvedbeni ravni načrtujejo prostorske ureditve lokalnega pomena ter določajo namenska raba prostora in prostorski izvedbeni pogoji za umestitev načrtovanih posegov v prostor. V obravnavanem primeru se sodišče strinja s toženko, da se citirana določba, kot pove že njen naslov, pa tudi dikcija same določbe, nanaša na pogoje za umestitev oziroma "gradnjo prometnega omrežja", torej za gradnjo novih cest, in ne določa tehničnih zahtev za obstoječe poti, ki zagotavljajo dostop do javnega cestnega omrežja. Glede dostopnih poti točka 3.3. člena 58 OPN določa le, da se morajo dostopne poti in manipulativne površine izoblikovati po terenu.
22. Na naroku za glavno obravnavo je tožnik kot razlog, zaradi katerega gradnja ni dopustna, uveljavljal tudi, da je nepremičnina, na kateri naj bi stranki z interesom gradili na poplavnem območju, česar v tožbi (in v upravnem postopku) ni uveljavljal. 23. V zvezi s tem je treba pojasniti, da je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Tožbo, v kateri mora tožnik med drugim navesti tudi, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost, mora torej tožnik vložiti v navedenem prekluzivnem roku, ki ni podaljšljiv. Po preteku tega roka tega, kar s tožbo zahteva (tožbeni predlog), ne more več spreminjati oziroma širiti na način, da zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval, ali da poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani.2 Uveljavljanje novega tožbenega razloga po poteku navedenega zakonsko določenega roka ni dopustno. Pri navajanju novega tožbenega razloga namreč ne gre za odpravljanje pomanjkljivosti sicer pravočasno vložene tožbe ali dopolnjevanje procesnega gradiva po pozivu sodišča, kar je po 31. in 45. členu ZUS-1 sicer dopustno, temveč gre za novo navedbo o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.3 Nov tožbeni razlog tako širi s tožbo uveljavljan vsebinski obseg izpodbijanja upravnega akta, zaradi česar gre (v vsebinskem smislu) za novo tožbo, ki je, kot rečeno, po preteku 30 dni od vročitve izpodbijanega akta ni več mogoče vložiti, za presojo pravočasnosti novega tožbenega razloga pa tudi ne more biti relevantno, ali je imel tožnik za zamudo morebitne upravičene razloge. Zato sodišče tega tožbenega razloga ni presojalo. Ker ga ni presojalo, tožnika tudi ni pozivalo, naj pojasni svoj pravni interes za ta ugovor.
24. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.
25. Odločitev o stroških postopka tožniku temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
26. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker tožniki s tožbo zoper njen akt niso uspeli, so glede na načelo uspeha v pravdi dolžni povrniti njene stroške postopka. Sodišče je zato v nadaljevanju preverjalo potrebnost stroškov stranke z interesom, ki je v upravnem sporu vložila vlogo in se udeležila razpisane glavne obravnave. Priznalo ji je stroške v zvezi s pristopom na glavno obravnavo, ki jo je sodišče razpisalo, stranka z interesom pa po pooblaščencu udeležila (500 točk - Tarifna številka 34). Upoštevaje vrednost točke 0,6 EUT to znaša 300,00 EUR, povečano za 22% DDV pa 366,00 EUR. Stroške stranki z interesom sta tožnika dolžna povrniti nerazdelno.
1 Uradni list RS, št. 91/05, 26/06, 109/10. 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 159/2015. 3 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019.