Jedro

Ne drži pa, da je obveznost Občine zagotavljati izvajanje javnih služb (tudi) tožnikom odvisna od uspeha tožnikov v tej motenjski pravdi. Poudariti gre, da se v njej presoja le zadnje posestno stanje in nastalo motenje, ne pa pravica do posesti (426. čl. ZPP), zato je neutemeljeno opozarjanje, da se bo kot pomembno za tožnike in za intervenientko v tej pravdi ugotovilo, ali ima toženec pravico do posesti dela javne poti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno s končnim sklepom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo stransko intervencijo pritožnice na strani tožnikov, ker je ocenilo, da je njen interes za zmago tožnikov v tem postopku v kvečjemu dejanski, ne pa tudi pravni.

2. Proti sklepu se pritožujejo tožniki in zavrnjena intervenientka in predlagajo njegovo spremembo tako, da se intervencija dovoli, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške. Sodišču očitajo, da je zmotno presodilo neobstoj pravnega interesa Občine B. za zmago tožnikov, saj oviranje vožnje po javni poti pomeni protipravno ravnanje in ogrožanje varnosti. Če bi toženec dokazal, da ima sporni del poti lahko v posesti, bi to pomenilo, da stranska intervenientka krši svoje dolžnosti glede prevoznosti prometa po tej poti. Tožniki še navajajo, da bi bila lahko stranska intervenientka odškodninsko odgovorna, če ne bi zagotovila gospodarskih javnih služb, kot so odvoz smeti, pluženje, nujen intervencije itd. 3. Toženec je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 1. odst. 199. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri se tisti, ki ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, lahko tej stranki pridruži. 6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da razlogi, na katere se sklicuje Občina B., utemeljujejo le njen dejanski interes za zmago tožnikov, ker je v njenem interesu, da imajo vsi občani prevoz po javni poti. Pravilen je zaključek, da za intervencijski interes le dejanski interes (tako kot denimo tudi ne le ekonomski) ne zadošča. 7. Intervencijski interes je podan, če je intervenient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodna odločba vplivala na to razmerje. Obstajati mora vsebinska zveza med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti, in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi. Ti dve razmerji morata biti po vsebini soodvisni. Kdaj sta in kakšna je vsebina njune soodvisnosti, določa materialno pravo, česar pa pritožniki v pritožbah ne predstavijo. Njihove trditve, da je toženčevo ravnanje protipravno, nimajo s tem nobene zveze. Ne drži pa, da je _obveznost_ Občine zagotavljati izvajanje javnih služb (tudi) tožnikom odvisna od uspeha tožnikov v tej motenjski pravdi. Poudariti gre, da se v njej presoja le zadnje posestno stanje in nastalo motenje, ne pa pravica do posesti (426. čl. ZPP), zato je neutemeljeno opozarjanje, da se bo kot pomembno za tožnike in za intervenientko v tej pravdi ugotovilo, ali ima toženec pravico do posesti dela javne poti. Za varstvo občinske lastnine in za varstvo javnega interesa, če ga uresničuje Občine, ima ta na voljo lastna ustrezna pravna sredstva, tudi zoper toženca.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP), o pritožbenih stroških pa bo odločeno s končnim sklepom skupaj z drugimi stroški.