Jedro

Sodišče se ne strinja s stališčem tožene stranke, da je v primeru, ko je razlastitveni postopek izpeljan na podlagi 104. člena ZUreP-1, uporaba 8. člena ZUDVGA izključena, saj se razlastitveni postopek po ZUreP-1 začne šele po tem ko se z lastnikom nepremičnine ne doseže sporazuma o odkupu oziroma nadomestitvi njegove nepremičnine.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A., šifra ... z dne ..., s katero je bilo v 1. točki izreka odločeno, da se v korist Republike Slovenije razlastijo parcele št. 5842/9 - njiva v izmeri 228 m2, št. 5865/18 - njiva v izmeri 1531 m2 in št. 5865/20 - njiva v izmeri 505 m2, vse vpisane v vl. št. 3021 k.o. B., ki so last C., do celote. V 2. točki izreka, da je razlastitveni upravičenec - Republika Slovenija, dolžna pričeti z gradnjo navezave D. na avtocestno omrežje na parcelah iz 1. točke izreka odločbe, ki ležijo oziroma so v trasi te ceste, v rokih, ki so opredeljeni v Letnem planu razvoja in obnavljanja AC za leto 2005 (Ur.l.RS, št. 49/2005), v 3. točki izreka pa, da je razlastitveni zavezanec C. dolžan izročiti parcele iz 1. točke izreka razlastitvenemu upravičencu po prejemu te odločbe. V 4. točki pa je odločila, da bosta razlastitveni upravičenec in razlastitveni zavezanec po prejemu odločbe pozvana, da skleneta sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu. Iz obrazložitve izpodbijane izhaja, da je postopek razlastitve določen v Zakonu o urejanju prostora (Ur.l.RS, št. 110/02, 8/03 in 58/03; v nadaljevanju ZUreP-1) in sicer so temeljni pogoji določeni v 93. členu v povezavi z 92. členom oziroma nujni postopek v 104. členu istega zakona. Res je, da parc. št. 5865/18 in 5865/20 v Uredbi o državnem lokacijskem načrtu za navezavo D. na avtocestno omrežje (Ur.l.RS, št. 79/04; v nadaljevanju Uredba) nista navedeni, vendar pa iz Uredbe izhaja, da ureditveno območje lokacijskega načrta obsega tudi parc. št. 5865/1 k.o. B., ki je bila po sprejetju omenjenega lokacijskega načrta parcelirana. Tako sta iz parc. št. 5865/1 nastali parc. št. 5865/18 in 5865/20. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da gre za iste nepremičnine kot so navedene v uredbi, zato je v skladu z določbo 2. odstavka 93. člena ZUreP-1 javna korist za te nepremičnine izkazana. Glede upoštevanja Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v RS (Ur.l.RS, št. 35/95; v nadaljevanju ZUDVGA) tožena stranka meni, da je v konkretnem primeru potrebno upoštevati, da je bil izveden nujni razlastitveni postopek po 104. členu ZUreP-1, ki določbe 8. člena ZUDVGA v primeru, da ne pride do dogovora o kupnini oziroma odškodnini, izključuje. Navedeno pomeni, da v primeru razlastitve po 104. členu ZUreP-1 ne pride v poštev uporaba določb 8. člena ZUDVGA. Zakon o urejanju prostora, ki je bil izdan po uveljavitvi ZUDVGA, je v 104. členu uredil vse primere, ki zahtevajo čimprejšnjo ureditev javne koristi, ki se skuša doseči z razlastitvijo. Odlaganje razlastitve in izročitve nepremičnine bi namreč uresničitev javne koristi ogrozilo, zato je v takšnih primerih potrebno postopati nujno. V primeru, da med strankami ne pride do sporazuma o odškodnini oziroma nadomestilu, se stranki v skladu z 2. odstavkom navedene določbe napoti na sodišče. Nujnost obravnavanega postopka je utemeljena z Letnim planom razvoja in obnavljanja avtocest za leto 2005, poleg tega je razlastitveni upravičenec k razlastitveni zahtevi predložil vse potrebne listine, zato so izpolnjeni vsi pogoji za izvedbo postopka po 104. členu ZUreP-1. Tožeča stranka je tožbo vložila zaradi napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo kot tudi odločbo prvostopnega organa odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, da ji tožena stranka povrne stroške tega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni. V konkretnem primeru je bila izdana odločba o razlastitvi za potrebe gradnje avtoceste. Način pridobivanja za to potrebnih nepremičnin ureja ZUDVGA, sam postopek razlastitve pa ZUreP-1. V obravnavanem postopku niso bile izpolnjene zakonske predpostavke za uvedbo postopka razlastitve po 8. členu ZUDVGA. Iz navedene določbe izhaja, da je potrebno pred uvedbo postopka razlastitve opraviti cenitev nepremičnine. V primeru, da se lastnik nepremičnine ne strinja s cenitvijo, je potrebno opraviti preveritev le-te z drugim cenilcem in v primeru, da se niti po preveritvi cenitve oziroma najkasneje v šestih mesecih po vročitvi prve ponudbe ne doseže sporazum, se lahko uvede postopek razlastitve. V konkretnem primeru je bila izdelana cenitev nepremičnin, s katero se tožeča stranka ni strinjala. Vendar pa se cenitev ni preverila pri drugem cenilcu, pač pa je razlastitveni upravičenec pri upravnem organu podal zahtevo za razlastitev. Tožeča stranka se s stališčem tožene stranke, da uporaba 104. člena ZUreP-1 izključuje uporabo 8. člena ZUDVGA, ne strinja. Iz prehodnih in končnih določb ZUreP-1 kot novejšega predpisa ne izhaja, da bi slednji odpravil ZUDVGA oziroma posamezne določbe le-tega. Pri tem je potrebno upoštevati, da se vsebini ZUreP-1 kot mlajšega ter ZUDVGA kot starejšega predpisa dopolnjujeta, v konkretnem primeru pa ZUDVGA predstavlja specialni predpis v odnosu do ZUreP-1, ki ureja razlastitev na splošno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je v skladu s 3. odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS) prijavil udeležbo v postopku kot zastopnik javnega interesa, odgovora na tožbo pa ni podal. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 01.01.2007 začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1), ki v 104. členu določa, da se za postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona, uporabljajo določbe ZUS, razen izjem, ki so določene v členih od 105 do 107 ZUS-1. K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da so bile, v korist Republike Slovenije, zaradi gradnje navezave D. na avtocestno omrežje, razlaščene parcele, navedene v izreku odločbe, ki so bile v lasti tožeče stranke. Sporno pa je ali se v primeru nujnega postopka razlastitve po 104. členu ZUreP-1 uporabljajo določbe ZUDVGA. Zakon o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z gradnjo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji v 1. členu določa, da se za potrebe graditve avtocest in cest ustreznega standarda v Republiki Sloveniji, postopki za pridobitev nepremičnin in pridobitev enotnega dovoljenja za poseg v prostor in gradnjo, vodijo po predpisih s področja razlastitve, urejanja prostora in naselij, graditve objektov, varstvo okolja ter drugih predpisih, kolikor ta zakon ne določa drugače. V 3. členu istega zakona pa je določeno, da se z uveljavitvijo Uredbe Vlade Republike Slovenije o lokacijskem načrtu za posamezen odsek avtoceste lahko prične z izvajanjem raziskav zemljišča, parcelacijo zemljišča, drugimi merjenji, cenitvijo nepremičnin in podobnim, znotraj lokacijskega načrta. V skladu s 6. členom ZUDVGA izvajalec pripravljalnih del pisno obvesti lastnika oziroma uporabnika zemljišča najmanj 8 dni pred začetkom izvajanja teh del. Lastniki oziroma uporabniki zemljišč pa morajo dovoliti dostop na svoja zemljišča osebam, ki se na podlagi pogodb za izvajanje pripravljalnih del izkažejo z ustreznim pooblastilom DARS d.d. V 8. členu III. poglavja - pridobivanje nepremičnin, potrebnih za graditev avtoceste pa je določeno, da se lahko lastnikom nepremičnin, ki so potrebne za graditev avtoceste, po izvršeni parcelaciji zemljišča oziroma najkasneje v 60-ih dneh po pravnomočnosti odločbe o parcelaciji, predlaga sklenitev pogodbe zaradi odkupa njihove nepremičnine oziroma nadomestitve te nepremičnine z drugo ustrezno nepremičnino, v vrednosti, ki jo oceni sodni cenilec. Če se lastnik nepremičnine ne strinja s predlagano cenitvijo nepremičnine, se navedbe lastnika preverijo z drugim cenilcem. Če se niti po preveritvi cenitve oziroma najkasneje v šestih mesecih od dneva, ko je bila lastniku vročena prva ponudba, z lastnikom ne doseže sporazuma o odkupu oziroma nadomestitvi njegove nepremičnine, se uvede postopek za razlastitev. Zato se sodišče ne strinja s stališčem tožene stranke, da je v primeru, ko je razlastitveni postopek izpeljan na podlagi 104. člena ZUreP-1, uporaba 8. člena ZUDVGA izključena, saj se razlastitveni postopek po ZUreP-1 začne šele po tem ko se z lastnikom nepremičnine ne doseže sporazuma o odkupu oziroma nadomestitvi njegove nepremičnine. Določbe ZUDVGA namreč urejajo razmerja med lastniki oziroma uporabniki zemljišč, ki so zajeta v Uredbi Vlade Republike Slovenije o lokacijskem načrtu za posamezen odsek avtoceste, in izvajalcem ter investitorjem, še pred uvedbo postopka za razlastitev. V 4. odstavku 8. člena ZUDVGA je namreč določeno, da se uvede postopek za razlastitev, če se z lastnikom ne doseže sporazuma o odkupu oziroma nadomestitvi njegove nepremičnine. Sicer pa sodišče ugotavlja, da je bilo pred uvedbo postopka za razlastitev ravnano skladno z 8. členom ZUDVGA, saj iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka s strani družbe F.F.F. d.o.o. kot pooblaščenca investitorja dne ... prejela ponudbo št. ... z dne ... za odkup zemljišč vpisanih v vl. št. 3021 k.o. B., ki je obsegala tudi cenilno poročilo za navedene parcele, ki ga je izdelal sodni izvedenec in cenilec gradbene stroke, dne ... pa ponudbo s preveritvijo obravnavane cenitve št. ... z dne ..., izdelano s strani drugega sodnega cenilca. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da navedbe tožeče stranke, da cenitev, v skladu z 8. členom ZUDVGA, ni bila preverjena pri drugem cenilcu, niso utemeljene.

Ker je na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe ugotovljeno, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo kot neutemeljeno v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

K točki 2 izreka: Sodišče v tem postopku na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Ur.l.RS, št. 73/07 - ur.preč.besed.: v nadaljevanju ZPP), na katerega napotuje 16. člen Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97, 65/97, 70/00, 92/05 in 45/06 - v nadaljevanju ZUS), odloča tudi o povrnitvi stroškov. Ker tožeča stranka v tem upravnem sporu ni uspela, upoštevajoč 1. odstavek 154. člena ZPP ni podana pravna podlaga za priznanje stroškov, ki jih uveljavlja v tožbi. Sodišče je zato njen stroškovni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.