Jedro

Za nepogodbeno odškodninsko odgovornost se uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno. Če je za oškodovanca ugodnejše, se namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je nastopila posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti. Če pravo, določeno po prvem odstavku tega člena, nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, se uporabi to pravo.

Kdor povzroči, da nekdo umre, mora povrniti običajne stroške za njegov pogreb (172. člen OZ). Z vidika prvega odstavka 172. člena OZ predstavljajo pravno priznano obliko premoženjske škode le tisti stroški, ki so objektivna nujnost pokojnikovih bližnjih. Stroški, ki nastanejo zaradi ohranitve lastne duševne integritete kot sestavnega dela lastnega žalovanja, ne predstavljajo pravno zavarovane premoženjske škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeče stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, 1) da je toženka dolžna prvemu tožniku in četrti tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo vsakemu v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2014;(1) v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka), 2) da je toženka dolžna petemu tožniku in osmi tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo vsakemu v višini 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2014; v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), 3) da je toženka dolžna sedmi tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2014; v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka), 4) da se zahtevek drugega in tretjega tožnika ter šeste tožnice v celoti zavrne (IV. točka izreka), 5) da je toženka dolžna tožnikom plačati materialne stroške v višini 8.017,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2014; v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, 6) da je toženka dolžna tožnikom plačati stroške postopka v višini 4.607,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (VI. točka izreka).

2. Tožniki se pritožujejo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uveljavljajo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o pokojnikovem prispevku k škodnemu dogodku so nepopolni, nejasni in med seboj v nasprotju. Razlogi o odločilnih dejstvih so v nasprotju z izvedenčevimi odgovori na zaslišanju. Pokojnik ni prispeval k nastanku škodnega dogodka. Sodišče je napačno ocenilo dejansko stanje. Voznik tovornega vozila je vozil neskrbno. Sodišče ni sledilo njihovim navedbam, da je bil voznik od mesta nezgode oddaljen 57,50 m in da bi se prometni nesreči lahko izognil z zavijanjem v desno. Ravno tako ni upoštevalo ugotovitev tožnikov in ugotovitev izvedenca, ki jih je podal na glavni obravnavi. Ker izvedenec ni prepričljivo obrazložil razlike v dolžinah zavorne poti, bi sodišče lahko upoštevalo tudi daljšo zavorno pot. Omejitev hitrosti je bila določena na 30 km/h. Izvedenec ni podal prepričljivega odgovora na vprašanje, kakšna bi morala biti voznikova prilagojena hitrost ob upoštevanju dejstev iz policijskega zapisnika. Voznik ni prilagodil hitrosti vožnje razmeram na cestišču. Nesmiselna je izvedenčeva ocena prilagojene hitrosti na 65 km/h oziroma 60 km/h. To bi pomenilo, da v naselju voznikom ni treba zmanjševati hitrosti ter je prilagajati razmeram na cestišču. Izvedenec ni podal prepričljivega pojasnila o voznikovi neprofesionalni reakciji z zavijanjem v levo. Ni logično, da bi začel zavirati in se umikati v levo, ko kolesarja še ni bilo na vozišču. Ne strinjajo se z ugotovitvijo, da je kolesar povzročil kritično prometno situacijo. Sklicujejo se na šesto in štirinajsto stran zapisnika o zaslišanju izvedenca (v nadaljevanju zapisnik). Izvedenec ni rekel, da je situacijo narobe ocenil pokojni kolesar. Sodišče ni upoštevalo dejstev, da je voznik prepozno zagledal kolesarja, da je vozil prehitro in preveč po levi strani smernega vozišča in da je v naglici začel zavijati v levo. Voznik je namreč začel zavirati, ko je bil kolesar na sredini vozišča. Policija ni preverjala voznikovih vhodnih in odhodnih klicev pred trkom. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da niti izvedenec niti policisti niso preverjali, v kateri prestavi sta bila tovorno vozilo in kolo ob trku. Kolesar je pričakoval, da bo voznik spoštoval cestno prometne predpise. Napačna je ocena, da je voznik pričakoval, da bodo drugi udeleženci v prometu spoštovali pravila o prednostni in neprednostni cesti.

Ne strinjajo se s stališčem o izključni uporabi slovenskega prava. Drugi in tretji tožnik ter šesta tožnica že dalj časa živijo v Združenih državah Amerike (v nadaljevanju ZDA), po smrti pokojnika pa so v ZDA organizirali verske običaje. Drugi tožnik in šesta tožnica sta v ZDA obiskala zdravnika ter jemala pomirjevala. V ZDA so imeli višje stroške v zvezi z zdravljenjem ter ostalimi pogrebnimi storitvami. Sklicujejo se na 30. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Zaradi uporabe slovenskega prava jih je sodišče neenako obravnavalo v primerjavi z ostalimi tožniki.

Vsi tožniki menijo, da so upravičeni do višje odškodnine in da sodišče ni ustrezno upoštevalo vseh duševnih bolečin. V pritožbi ponovno opišejo duševne bolečine ob izgubi očeta in moža. Odločitev o višini je napačna in v nasprotju z dokazi ter navedbami v spisu. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno. Prisoja nižjih odškodnin drugemu in tretjemu tožniku ter šesti tožnici je v nasprotju z načelom individualizacije. Dejstvo, da ti tožniki živijo v ZDA, ne pomeni, da jih je smrt manj prizadela. Pri ugotavljanju višine odškodnine oddaljenost bivanja ne more biti odločilni kriterij. Ne strinjajo se s stališčem, da internetni pogovori ne morejo nadomestiti vsakodnevnih stikov. Sodišče je spregledalo dejstvo o telesni okvari prvega tožnika in da je bil zaradi tega še bolj navezan na pokojnika. Ravno tako je bil odvisen od pokojnikove finančne pomoči. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da se je zdravstveno stanje četrte tožnice po smrti očeta poslabšalo, da ji je pomoč nudil Center za socialno delo v K. in da sedaj živi sama.

V zvezi s povrnitvijo premoženjske škode navajajo, da so upravičeni tudi do povračila 750,00 USD za plačilo računa Islamskega kulturnega centra iz New Yorka, 2.800,00 EUR za prevoz pokojnika v Črno goro, 1.100,00 EUR za plačilo osebam, ki so pomagale pri organizaciji pogreba, in 2.300,00 EUR za hrano in pogostitev v Črni gori. Vsi ti stroški so povezani s krajevnimi običaji in z obredom, ki je značilen v vasi G. V Sloveniji ni možno pokopati pokojnika na krajevno običajen način v skladu z muslimanskimi običaji. Predlagajo spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede temelja zahtevka

5. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je voznik tovornega vozila (v nadaljevanju voznik) vozil po prednostni cesti, z njegove desne pa je po stranski cesti brez varnostne čelade pripeljal pokojni kolesar, ki je v križišču zavijal levo. Pred zaviranjem je voznik vozil 78 km/h, v fazi trka pa med 45 in 50 km/h. Voznik je na nastalo prometno situacijo reagiral, ko je bil od mesta trka oddaljen približno 43 m (če zavorno sled rišejo prednja kolesa) oziroma 38 m (če zavorno sled rišejo zadnja kolesa). Voznik bi nesrečo lahko preprečil, če bi vozil 65 km/h oziroma 61 km/h (odvisno od tega, ali rišejo zavorno sled prednja ali zadnja kolesa). Kolesar je zapeljal na prednostno cesto s hitrostjo 10 km/h kljub preglednemu ovinku in čeprav je bil v tem trenutku tovorni avtomobil od mesta trka oddaljen 43 m. Če bi kolesar v tem trenutku reagiral z zaviranjem, bi trk v celoti preprečil. 6. Stališče izpodbijane sodbe o pokojnikovem 30 % prispevku k škodnemu dogodku temelji na ugotovitvi izvedenca za raziskavo prometnih nesreč, da je voznik vozil prehitro, da kolesar ni spoštoval pravila o prednostni cesti in da je kolesar povzročil kritično situacijo, ki je bila vzrok za prometno nesrečo. Razlogi sodbe o pokojnikovem prispevku k škodnemu dogodku so torej jasni, popolni, razumljivi in med njimi ni nasprotij. Zaradi tega ni utemeljen pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke druge odstavka 339. člena ZPP.

7. Mnenje izvedenca za raziskavo prometnih nesreč in njegovi ustni odgovori so prepričljivi in brez nasprotij. Pritožbeno sklicevanje na šesto in štirinajsto stran zapisnika ne utemeljujeta drugačnega zaključka. Tožniki neutemeljeno menijo, da bi moralo sodišče slediti njihovi navedbi, da je bil voznik od mesta nezgode oddaljen 57,50 m in da bi se voznik nesreči lahko izognil z zavijanjem v desno. Pritožbeno sklicevanje na štirinajsto stran zapisnika(2) in na dejstvo, da naj bi voznik kolesarja zagledal prepozno ter da naj bi začel zavirati, ko je bil kolesar na sredini njegovega vozišča, nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Izvedenec je prepričljivo izpovedal, da dejstvo, da naj bi bil voznik v času reakcije z zaviranjem oddaljen več kot 43 metrov od mesta trka, ni dokazljivo,(3) voznikova reakcija z zavijanjem v levo pa je bila logična. Ravno tako je pojasnil, da je bil kolesar v trenutku voznikove reakcije z zaviranjem oddaljen okoli 2,3 m od desnega roba vozišča prednostne ceste in da je zapeljal na prednostno cesto s hitrostjo 10 km/h. 8. Pritožbeni navedbi, da je neprepričljiva izvedenčeva izpovedba v zvezi z ugotavljanjem dolžine zavornih sledi in da naj bi njegova ocena prilagojene hitrosti pomenila, da vozniki niso dolžni spoštovati cestno prometnih predpisov, nista utemeljeni. Izvedenec je v prvem in drugem odgovoru na na drugi strani zapisnika jasno obrazložil razliko v zvezi z ocenjenimi sledmi in potjo zaviranja. Ocena, da je dolžina sledi do zaustavitve vozila okoli 40,4 m in da je pot zaviranja 47,5 m, temelji na predpostavki, da so sled zarisala sprednja kolesa. Ocena, da je dolžina sledi okoli 35,7 m in da je pot zaviranja dolga 42 m, temelji na predpostavki, da so sled zarisala zadnja kolesa. Pritožbeno sklicevanje na daljšo zavorno pot je torej vzeto iz celotnega konteksta izvedenčeve izpovedbe.

9. Pritožbena navedba, da izvedenec ni prepričljivo odgovoril na vprašanje o voznikovi potrebni prilagojeni hitrosti glede na ugotovitve iz policijskega zapisnika, ni utemeljena. Iz četrte strani zapisnika izhaja, da je izvedenec na omenjeno vprašanje podal prepričljiv odgovor. Ker je izvedenec pojasnil, da je bila na prednostni cesti hitrost omejena na 50 km/h, tožniki zmotno menijo, da naj bi bila hitrost omejena na 30 km/h. 10. S pritožbenimi navedbami, da policija ni preverjala voznikovih vhodnih in odhodnih klicev in da izvedenec in policisti niso preverili, v kateri prestavi naj bi bili vozilo in kolo ob trku, tožniki ne morejo vplivati na drugačno odločitev o kolesarjevem prispevku. V skladu z 212. členom mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Tožniki v postopku pred sodiščem prve stopnje trditev o voznikovih vhodnih in odhodnih klicih ob trku in o vprašanju, v kateri prestavi naj bi bila vozilo in kolo ob trku, niso ustrezno substancirali.

11. Pritožbeni navedbi, da kolesar ni povzročil kritične situacije in da sodišče ni upoštevalo vseh relevantnih dejstev, nista utemeljeni. Tožniki zmotno menijo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ocenilo napačno, da ni upoštevalo ugotovitev izvedenca, ki jih je podal na glavni obravnavi, in da je podano nasprotje med razlogi sodbe in izvedenčevimi ustnimi odgovori. Pri ugotavljanju višine kolesarjevega prispevka je sodišče prve stopnje dalo ustrezno težo dejstvu, da je voznik vozil prehitro in da bi s predpisano vožnjo preprečil nezgodo. V okoliščinah konkretnega primera pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da bi kolesar lahko pričakoval, da bo voznik spoštoval cestno prometne predpise, da je bila voznikova reakcija z zavijanjem v levo neprofesionalna in da bi z zavijanjem v desno voznik lahko nesrečo preprečil, ne more imeti vpliva na ugotovljeno višino kolesarjeve soodgovornosti za nastali škodni dogodek. V konkretnem primeru predstavlja bistveno okoliščino za presojo višine prispevka ravno dejstvo, da se je kolesar brez čelade vključeval z neprednostne na pregledno vozišče prednostne ceste. Čeprav je do škodnega dogodka prišlo zaradi voznikove prehitre vožnje in kolesarjevega nespoštovanja pravil o prednostni cesti, bi lahko kolesar preprečil nastanek škodnega dogodka, če ne bi zapeljal na prednostno cesto. Voznik je namreč v skladu z načelom zaupanja v prometu smel pričakovati, da bodo drugi udeleženci v prometu spoštovali pravila o prednostni in neprednostni cesti. Ker se kolesar o možnosti varne vključitve na prednostno cesto ni ustrezno prepričal, je njegovo ravnanje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pomenilo odločilen prispevek k nastanku škodnega dogodka. Pokojnikova soodgovornost za nastala nesrečo torej ne more biti nižja od 30 %.

12. Normativna konkretizacija višine kolesarjevega prispevka je v izključni kompetenci sodišča.(4) Zaradi tega je pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da je izvedenec izpovedal, da se ni ukvarjal z vprašanjem pravilnosti kolesarjeve ocene, pravno nerelevantno.

13. Pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi iz prvega odstavka 339. čelna ZPP ni utemeljen. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP bi navedeno kršitve lahko pritožbeno sodišče preizkusilo le v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Ker tožniki očitka o kršitvi iz prvega odstavka 339. člena niso konkretizirali, je pritožbeno sklicevanje na navedeno kršitev neutemeljeno.

Glede uporabe slovenskega prava

14. Stališče izpodbijane sodbe je, da zgolj dejstvo, da nekateri tožniki živijo v ZDA, ne more biti razlog za uporabo ameriškega prava.

15. Za nepogodbeno odškodninsko odgovornost se uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno. Če je za oškodovanca ugodnejše, se namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je nastopila posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti.(5) Če pravo, določeno po prvem odstavku tega člena, nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, se uporabi to pravo.(6)

16. Pritožbeno zavzemanje za uporabo ameriškega prava nima podlage v 30. členu ZMZPP. V konkretnem primeru ni mogoče reči, da bi povzročitelj prometne nesreče kraj nastajanja nepremoženjske škode pritožnikov mogel in moral predvideti. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je pokojni večino svojega življenja živel v Sloveniji, kjer si je ustvaril družino in kjer je potekala večina aktivnosti njegovega življenja, in da je do škodnega dogodka prišlo v neposredni bližini njegovega doma. Ker v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v Republiki Sloveniji, ne predstavlja naključne okoliščine, je konkretni dejanski stan v najtesnejši zvezi s slovenskim pravom.

Glede višine zahtevka

17. Tožniki od toženke zahtevajo pravično denarno odškodnino na podlagi prvega odstavka 180. člena OZ. Vsi tožniki (razen sedme tožnice) so od toženke že prejeli 6.600,00 EUR odškodnine, sedma tožnica pa je prejela odškodnino v višini 9.000,00 EUR. Ne strinjajo se s prisojeno odškodnino (za polni temelj) v višini 8.600,00 EUR (drugi in tretji tožnik ter šesta tožnica), 13.000,00 EUR (prvi tožnik in četrta tožnica), 12.000,00 EUR (peti tožnik in osma tožnica) ter 15.000,00 EUR (sedma tožnica).

18. Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine (prvi odstavek 180. člena OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Denarno ovrednotenje posameznikove prizadetosti zaradi posledic škodnega dogodka ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi preprečuje, da bi šla odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo.

19. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da imajo vsi otroci razen četrte tožnice družine in da so bile ob smrti 74-letnega očeta stari med 41 in 53 let. Z očetom so se dobro razumeli, bili so povezani, smrt jih je pretresla. Očeta pogrešajo in imajo nanj lep spomin. Zaradi smrti so imeli zdravstvene težave zaradi depresije. Vsi so že dolga časa finančno in čustveno neodvisni od pokojnega. Pokojnikova žena je bila ob smrti 74-letnega moža stara 74 let in je z njim imela dolg zakon ter ljubeč odnos.

20. Podrobnejša pritožbena konkretizacija duševnih bolečin ne utemeljuje pritožbenega očitka o napačni ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je trditvam o dejstvih, s katerimi so tožniki utemeljevali višino tožbenega zahtevka, verjelo. Zaradi tega tožniki zmotno menijo, da sodišče prve stopnje pri presoji višine odškodnine ni upoštevalo vseh okoliščin in da je dejansko stanje napačno ugotovljeno.

21. Kot bo glede posameznih pritožnikov obrazloženo v nadaljevanju, pa so neutemeljeni tudi očitki o prenizki denarni odškodnini za ugotovljeni obseg škode. Izpodbijana sodba pravilno razlikuje med posameznimi tožniki glede na intenzivnost vezi med njimi in pokojnim in na drugi strani ustrezno vrednoti vsakega od primerov glede na že prisojene odškodnine v podobnih primerih.

Presoja višine odškodnine za drugega in tretjega tožnika ter šesto tožnico

22. Pritožbene navedbe o neenakopravni obravnavi tožnikov, ki živijo v ZDA, niso utemeljene. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da so se z očetom dobro razumeli, da so bili povezani, da jih je smrt pretresla, da očeta pogrešajo, da so imeli zaradi smrti zdravstvene težave zaradi depresije, da so iskali zdravniško pomoč in da so uživali antidepresive. Sodišče prve stopnje je pri presoji odškodnine dalo ustrezno težo dejstvu, da vsi trije že več kot 20 let živijo v ZDA, da so se s pokojnikom v povprečju srečali enkrat letno, da imajo vsi družine v drugem socialnem okolju in da internetni pogovori ne morejo v enaki meri nadomestiti vsakodnevnih stikov.

23. Ni utemeljeno pritožbeno nestrinjanje s stališčem, da internetni pogovori ne morejo v enaki meri nadomestiti vsakodnevnih stikov. V konkretnem primeru je bistveno, da tožniki, ki živijo v ZDA, niso živeli v življenjski skupnosti s pokojnikom, niti niso bili z njim v tesnih vsakodnevnih stikih. Ob upoštevanju polnega temelja predstavlja tudi po presoji pritožbenega sodišča 8.600,00 EUR (8,5 povprečnih neto plač)(7) pravično denarno odškodnino.(8) Ker kljub povezanosti in dobremu odnosu niso bili v vsakodnevnem intenzivnem stiku s pokojnim očetom, je odmerjena odškodnina med nižjimi v razponu odškodnin, prisojenih odraslim otrokom umrlih.

Presoja višine odškodnine za prvega tožnika in četrto tožnico

24. Prvi tožnik zmotno meni, da v izpodbijani sodbi niso upoštevana dejstva, da je imel telesno okvaro, da je bil zaradi tega še bolj navezan na pokojnika in da je bil od pokojnika finančno odvisen. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine upoštevalo, da je bil ob smrti zelo pretresen, da je imel z očetom lep odnos, da je oče lepo skrbel zanj, da je gluh na eno uho, da je poročen, da ima tri otroke, da je po smrti zapadel v depresijo in da finančno ni bil odvisen od pokojnika. Ker prvi tožnik trditve o finančni odvisnosti od pokojnika v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazno podprl, ta pritožbena navedba nima podlage v izvedenem dokaznem postopku.

25. Četrta tožnica zmotno meni, da v sodbi ni upoštevano dejstvo, da se ji je po smrti pokojnika zdravstveno stanje poslabšalo. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine upoštevalo dejstvo, da je bila na očeta zelo navezana, da ga zelo pogreša, da ima paranojo, da je oče skrbel zanjo, da so se bolezenski znaki ob smrti poslabšali, da je bila hospitalizirana in da je po smrti zaživela samostojno življenje. V okoliščinah konkretnega primera pritožbeno sklicevanje na vabilo Centra za socialno delo ne more vplivati na drugačno presojo višine odškodnine.

26. Pri obeh tožnikih je sodišče prve stopnje upoštevalo dejstvo, da sta z očetom živela v skupnem gospodinjstvu, da sta finančno neodvisna, da sta imela največ stikov z očetom, da jima je bil oče dober prijatelj, da ga bosta na dnevni ravni največ pogrešala in da sta oba odrasla. Ob upoštevanju polnega temelja predstavlja tudi po presoji pritožbenega sodišča 13.000,00 EUR (12,8 povprečnih neto plač) pravično denarno odškodnino.(9) Dejstvo, da je odmerjena odškodnina med višjimi v razponu odškodnin, prisojenih odraslim otrokom umrlih, utemeljuje zaključek, da se v njej ustrezno odraža medsebojna navezanost in tesna povezanost prvega tožnika in četrte tožnice ter pokojnega, kot tudi dejstvo, da sta s pokojnim očetom bivala v skupnem gospodinjstvu.

Presoja višine odškodnine za petega tožnika in osmo tožnico

27. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da sta bila oba na očeta zelo navezana, da so se velikokrat videli, da sta odrasla in imata svoje družine. Peti tožnik je z očetom delil ljubezen do orožja in je po smrti jemal antidepresive. Oče je osmo tožnico vsak dan obiskoval v službi, po smrti pa je zapadla v depresijo in jemlje anksiolitik. Ob upoštevanju polnega temelja predstavlja tudi po prepričanju pritožbenega sodišča 12.000,00 EUR (11,8 povprečnih neto plač) pravično denarno odškodnino.(10) Dejstvo, da je odmerjena odškodnina med višjimi v razponu odškodnin, prisojenih odraslim otrokom umrlih, utemeljuje zaključek, da se v njej ustrezno odraža medsebojna navezanost in tesna povezanost petega tožnika in osme tožnice s pokojnim očetom.

Presoja višine odškodnine za sedmo tožnico

28. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je sedma tožnica stara 79 let, da je bila ob smrti 74-letnega moža stara 74 let, da je imela s pokojnikom dolg zakon, da sta imela ljubeč odnos, da jo je razveseljeval, skrbel zanjo, ji stal ob strani, da je sedaj veliko sama, da se zapira v sobo, da ima občutek, da je otrokom v napoto, da so se ji zaradi smrti povečale težave s pljuči, da je najtežje od bližnjih sprejela pokojnikovo smrt in da jo bo v prihodnosti najbolj občutila. Ob upoštevanju polnega temelja predstavlja tudi po prepričanju pritožbenega sodišča 15.000,00 EUR (14,7 plač) pravično denarno odškodnino.(11) Dejstvo, da je odmerjena odškodnina na zgornji meji primerljivih škod, prisojenim zakoncem umrlih, utemeljuje zaključek, da se v njej ustrezno odraža dejstvo, da je sedma tožnica s pokojnim možem imela dolg zakon in ljubeč odnos.

Glede premoženjske škode

29. Tožniki zahtevajo od toženke na podlagi prvega odstavka 172. člena OZ odškodnino za stroške pogreba. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da ti (ob upoštevanju polnega temelja) znašajo 11.454,12 EUR. V prisojenem znesku so med drugim zajeti tudi primerni stroški za pogostitev in pogreb.(12) Po stališču izpodbijane sodbe so tožniki upravičeni do povrnitve stroškov, ki so v skladu s krajevnimi običaji in dolžno pieteto za umrlim.

30. Kdor povzroči, da nekdo umre, mora povrniti običajne stroške za njegov pogreb (172. člen OZ). Z vidika prvega odstavka 172. člena OZ predstavljajo pravno priznano obliko premoženjske škode le tisti stroški, ki so objektivna nujnost pokojnikovih bližnjih. Stroški, ki nastanejo zaradi ohranitve lastne duševne integritete kot sestavnega dela lastnega žalovanja, ne predstavljajo pravno zavarovane premoženjske škode.(13)

31. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti odločitve o zavrnitvi zahtevka v višini stroškov, ki so nastali tožnikom ob žalni slovesnosti v Islamskem kulturnem centru v New Yorku v višini 750,00 USD, ter zaradi prevoza pokojnika v Črno goro v višini 2.800,00 EUR, pogostitve v Črni gori v višini 2.300,00 EUR in plačila osebam, ki so pomagale pri organizaciji pogreba v Črni gori, v višini 1.100,00 EUR. Ker pokojnik ni bil pokopan v New Yorku, tožniki niso upravičeni do povrnitve stroškov po računu Islamskega kulturnega centra v New Yorku. Pravilno pa je tudi stališče sodbe, da stroški za prevoz pokojnika v Črno goro in stroški v zvezi z organizacijo in pogostitvijo v Črni gori niso objektivna nujnost njegovih bližnjih. Ti so v izpodbijani sodbi pravilno zamejeni s stroški pogrebnih slovesnosti, vključno z verskim obredom, v K., kjer je pokojni živel. Očitek, da v Sloveniji ni mogoč pokop v skladu z muslimanskimi običaji, je v pritožbi navržen in ni obrazložen. Pritožniki so pred sodiščem prve stopnje opisali muslimanske običaje ob smrti, vendar bi ob ugotovitvi sodbe, da je bil v K. opravljen verski obred, morali natančneje navesti, katerih običajev v kraju, kjer je pokojni živel, ni bilo mogoče upoštevati.(14)

32. Po ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

33. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, so dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): V izreku izpodbijane sodbe je zapisano, da tečejo zakonske zamudne obresti od 17. 1. 1014. Ker so tožniki zahtevali zakonske zamudne obresti od 17. 1. 2014, predstavlja takšen zapis očitno pisno pomoto.

Op. št. (2): Prim. štirinajsto stran zapisnika, kjer je zapisan izvedenčev odgovor v zvezi z vprašanjem, ali je kolesar zapeljal na cesto iz mirovanja.

Op. št. (3): Prim. šesto stran zapisnika.

Op. št. (4): Prim. J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 473. Op. št. (5): Prvi odstavek 30. člena ZMZPP.

Op. št. (6): Drugi odstavek 30. člena ZMZPP.

Op. št. (7): Na dan izdaje sodbe (maj 2016) je bila povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji 1.016,36 EUR.

Op. št. (8): Prim. že v izpodbijani sodbi navedeno sodbo VSL I Cp 1358/2009 z dne 9. 9. 2009. Op. št. (9): Prim. sodbo VS RS II Ips 497/2004 z dne 25.5.2006. Op. št. (10): Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 362/2008 z dne 10. 7. 2008. Op. št. (11): Prim. sodbo VS RS II Ips 914/2006 z dne 12. 12. 2007. Op. št. (12): Prim. 30. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je priznalo tožnikom med drugim tudi 1.000,00 EUR za pogostitev in 400,00 EUR za hodžo/immama.

Op. št. (13): Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 146/2006 z dne 22. 5. 2008. Op. št. (14): Poleg tega bi za presojo, ali gre za običajni strošek pogreba, pritožniki morali izkazati, da gre za versko pravilo, ki mu ni bilo mogoče zadostiti v okolju, v katerem je pokojnik živel.