Jedro

Možnost vložitve tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po prvem odstavku 255. člena OZ ne vpliva na vprašanje ničnosti pogodbe v smislu prvega odstavka 86. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljenega zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi I P 89/2015 z dne 8. 7. 2015 in pridržalo odločitev o stroških ugovornega postopka za končno odločbo v tej pravdni zadevi.

2. Zoper sklep se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru tožencev zoper sklep o začasni odredbi in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovnimi posledicami. Navaja, da toženci tudi v pritožbi vztrajajo, da tožeča stranka nima materialnopravne podlage za predmetno tožbo, ker so imeli tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po 255. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), za katero pa so zamudili zakonsko določeni rok. Opozarjajo na določbo prvega odstavka 86. člena OZ, po kateri je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, vendar le v primeru, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon ne predpisuje kaj drugega. Torej je ničnost upoštevna le, če pogodbe ni mogoče izpodbijati že kako drugače. Ne glede na predhodno zatrjevano pritožniki nasprotujejo stališču sodišča prve stopnje, da naj bi bila podlaga obravnavanih pogodb nemoralna in nedopustna, posledično temu pa pogodbi nični, nakar v nadaljevanju obširno in enako kot pred sodiščem prve stopnje v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi pojasni razloge sklenitve teh pogodb. V tem delu sodišču prve stopnje toženci očitajo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do s strani tožencev zatrjevanih okoliščin glede podlage za sklenitev spornih pogodb. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožencev v zvezi z nevarnostjo, da bo uveljavitev terjatve brez začasne odredbe onemogočena ali precej otežena in tudi sicer je utemeljitev v tem delu prazna, brez konkretizacije nevarnosti onemogočanja ali otežitve uveljavitve terjatve, pri čemer tega pogoja za izdajo začasne odredbe v svojem predlogu ne konkretizira niti tožeča stranka. Zgolj dejstvo, da so toženci pred šestimi leti sklenili sporni darilni pogodbi, ne zadošča konkretizaciji nevarnosti pri uveljavitvi terjatve, kar enako velja za hkraten dogovor služnosti užitka ter prepoved odsvojitve in obremenitve in poznejšo obremenitev nepremičnin s hipotekama. V zvezi s pogojem za izdajo začasne odredbe po 3. alineji drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je sodišče prve stopnje dejansko sklepalo, da je izdaja začasne odredbe milejši ukrep za tožence, kot bi bila ne izdaja sklepa za tožečo stranko, kar pa ni pravilno. Lastninska pravica je namreč po ustavi absolutna pravica in vsak poseg vanjo predstavlja za lastnika škodo. Poleg tega tožeča stranka s tem delom svojega predloga ni podala nobenih konkretnih trditev in je sodišče samo (mimo trditvene podlage) sklepalo o neznatnosti škode zaradi dejstva, da sta nepremičnini že obremenjeni.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, obširno in dejansko enako kot v odgovoru na ugovor obrazlaga svoja stališča, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovnimi posledicami.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Da ima v tej pravdi obravnavana tožba materialnopravno podlago v četrtem odstavku 39. člena OZ, vključno z zmotnostjo stališča tožene stranke o vsebini prvega odstavka 86. člena in 255. člena OZ, in da je tožeča stranka izkazala verjetnost obstoja terjatve, da sta sporni darilni pogodbi zaradi nedopustne podlage nični, je sodišče prve stopnje obširno, prepričljivo in na argumentih temelječe utemeljilo s podanimi razlogi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (o podlagi za tožbo v 4. in o izkazani verjetnosti obstoja terjatve v 5. točki). Tem razlogom pritožbeno sodišče v celoti sledi in se nanje, v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbi v tem delu, sklicuje, saj pritožba dejansko ponavlja svoje ugovorne navedbe, do katerih pa se je sodišče prve stopnje opredelilo v izpodbijanem sklepu. Izpostaviti in ponovno je poudariti le, da si prvi odstavek 86. člena OZ v povezavi s prvim odstavkom 255. člena OZ tožena stranka zmotno razlaga, češ da ničnost pogodbe pride v poštev le, če pogodbe morda ni mogoče izpodbijati že kako drugače, v tu obravnavanem primeru pa je bila taka možnost tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Že jezikovna razlaga namreč ne daje podlage za takšno pojmovanje. Izrecno zapisano „Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.“ (prvi odstavek 86. člena OZ) nedvoumno pomeni, da ničnost pogodbe, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, ni podana le takrat, ko namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Določbo prvega odstavka 255. člena OZ z vsebino „Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov.“ pa je nedvoumno razumeti, da ima upnik pravico izpodbijati pravno dejanje dolžnika, pri čemer se ne zatrjuje ničnost (neveljavnost) takega akta, ampak je relevantno le objektivno dejstvo, da to pravno dejanje škoduje upniku. Vsebina prvega odstavka 255. člena OZ torej v ničemer ne posega v določbo prvega odstavka 86. člena OZ in ne more imeti vpliva na vprašanje ničnosti določenega pravnega posla.

6. Ko je sodišče prve stopnje z v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa podanimi razlogi utemeljevalo verjetno izkazanost terjatve, to je ničnosti spornih darilnih pogodb, je posredno odgovorilo na vse ugovorne navedbe tožencev, ko ti pojasnjujejo (dopustne) razloge za sklenitev teh pogodb. Izrecno je namreč argumentiralo, zakaj je šteti ugotovljeno podlago za sklenitev pogodb za nedovoljeno, torej v nasprotju z moralnimi načeli, s tako argumentacijo pa se je posredno opredelilo o s strani tožencev zatrjevanih razlogih, katerim nedvomno ni sledilo. Poleg tega se je sodišče prve stopnje na koncu 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi izrecno opredelilo do bistveno vseh ugovornih navedb v tem delu (glede prepričanja prvega toženca o njegovi nedolžnosti v vseh kazenskih postopkih in poravnavi dela dolgov prvega toženca tožeči stranki). Sledi, da pritožbi ni slediti o v tem delu zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb postopka.

7. Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje s podanimi razlogi ni verjetno izkazalo obstoja pogoja za izdajo začasne odredbe iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, vendar ne iz razlogov, kot jih navaja pritožba, ampak zato, ker se je pri ugotavljanju nevarnosti onemogočenja ali otežitve izterljivosti opredeljevalo do denarne terjatve tožeče stranke nasproti prvemu tožencu, namesto do terjatve, ki je predmet te pravde, to je ugotovitve ničnosti obravnavanih pogodb in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. V okviru pravdnega postopka se namreč samoumevno lahko z začasno odredbo zavaruje le terjatev, ki je predmet tega istega pravdnega postopka, torej terjatev po tožbenem zahtevku. Vendar, ker je potrebno za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena ZIZ verjetno izkazati le eno izmed treh tem opredeljenih predpostavk, je sodišče prve stopnje predlogu za izdajo začasne odredbe utemeljeno ugodilo in torej utemeljeno kot neutemeljenega zavrnilo ugovor tožencev zoper sklep o začasni odredbi, saj je ugotovilo za verjetno izkazano predpostavko iz tretje alineje (da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nasale upniku). Ni namreč slediti pritožbi o nekonkretiziranih razlogih sodišča prve stopnje v tem delu in nekonkretiziranem predlogu tožeče stranke. Izkazanost te predpostavke je sodišče prve stopnje utemeljilo v 7. točki izpodbijanega sklepa v povezavi s 6. točko sklepa o začasni odredbi z dne 8.7.2015. Pritožbeno sodišče ocenjuje po sodišču prve stopnje podano argumentacijo v tem delu za zadovoljivo, po svoji vsebini pa je v bistvu identična utemeljitvi tožeče stranke v njenem predlogu. Neugodne posledice iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je namreč temeljilo z neizterjavo poplačila na strani tožeče stranke in na strani tožencev z že dosedanjo obremenitvijo obravnavanih nepremičnin s hipotekama, osebnim služnostim ter prepovedim odtujitve in obremenitve (glej 3. točko predloga za izdajo začasne odredbe z dne 6.7.2015), sodišče prve stopnje pa je s takimi dejstvi verjetno izkazanost pravilno štelo za podano.

8. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo, da bo o njih sodišče prve stopnje lahko odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.