Jedro

Tožena stranka ni niti trdila, da so bile posojilne pogodbe, s katerimi je tožeča stranka toženi stranki posodila 180.000,00 EUR, sklenjene v obliki notarskega zapisa, zato ni mogoče pritrditi njenemu stališču, da podpisan Dodatek k posojilnim pogodbam, s katerim sta pravdni stranki ugotovili višino dolga in dogovorili rok vračila še nevrnjenega dela posojila, ni veljaven zato, ker ni bil sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tožena stranka tudi s pritožbenimi trditvami ni uspela uveljaviti stališča, da se je z Dodatkom k posojilnim pogodbam glede na njegovo vsebino spremenil kakšen neposredno izvršljiv notarski zapis pogodbe, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo njen ugovor, da bi moral biti Dodatek k posojilnim pogodbam v konkretnem primeru po samem zakonu sklenjen v obliki notarskega zapisa.

Izrek

I. Pritožba zoper II. točko izreka se zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper III. točko izreka se delno zavrne, delno pa se ji ugodi tako, da se po spremembi pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 3.146,00 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude s plačilom do plačila.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom postopek ustavilo zaradi umika tožbe za 150.000,00 EUR (I. točka izreka), v preostalem delu pa je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo 45.039,43 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2013 do plačila (II. točka izreka) in še stroške pravdnega postopka v znesku 6.068,08 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper del, s katerim je bilo zahtevku ugodeno (zoper sodbo) se je pritožila tožena stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov ter sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo pa spremeni tako, da zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pravdnega in pritožbenega postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v izpodbijanem delu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju obveznosti tožene stranke, da tožeči stranki vrne posojilo, prav tako pa tudi ugotovitev, da je njena obveznost vračila posojila zapadla v plačilo.

6. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe in sklepa ugotovilo s strani tožeče stranke zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka toženi stranki posodila 180.000,00 EUR, kar izhaja tudi iz I. točke Dodatka k posojilnim pogodbam (A2). Tožena stranka s pritožbo tega dejstva ne izpodbija. Ker tožena stranka ni niti trdila, da je njena celotna obveznost iz posojilnih pogodb prenehala, je imelo sodišče prve stopnje v ugotovljenem dejanskem stanju pravno podlago za uporabo pravil OZ o obveznosti posojilojemalca. Posojilojemalec, ki je na posodo prejel denar, mora v dogovorjenem roku posojilodajalcu vrniti enako količino denarja (prvi odstavek 574. člena OZ). Tožeča stranka je tožbo umaknila za 150.000,00 EUR, za kolikor je obveznost tožene stranke prenehala na drug način in v skladu z dogovorom s toženo stranko, glede preostalega dela obveznosti posojilojemalca, ki pa še ni prenehala, pa je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 574. člena OZ pravilno zaključilo, da še obstoji. Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje obstoj obveznosti tožene stranke ugotovilo iz Notarskega zapisa sporazuma, posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve (A5), zato z njim tožena stranka ni uspela izpodbiti ugotovljenega relevantnega dejanskega stanja. Na podlagi navedene listine je sodišče prve stopnje presojalo le trditve tožeče stranke, da sta pravdni stranki v Dodatku k posojilnim pogodbam dogovorili datum 16. 12. 2013 kot rok zapadlosti vračila še neplačanega dela posojila, če tožena stranka do takrat ne izpolni (drugih) obveznosti, ki izhajajo iz Notarskega zapisa sporazuma, posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Kot odločilno je pri tem ugotovilo, da tožena stranka svojih obveznosti, ki izhajajo iz Notarskega zapisa sporazuma, posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v roku ni izpolnila, zato je ocenilo, da je plačilo v višini 45.039,43 EUR na podlagi Dodatka k posojilnim pogodbam zapadlo 16. 12. 2013. 7. Tako ugotovljeni zapadlosti tožena stranka neutemeljeno nasprotuje z zmotnim stališčem, da Dodatek k posojilnim pogodbam ni veljaven, ker ni bil sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tožena stranka ni niti trdila, da so bile posojilne pogodbe, s katerimi je tožeča stranka toženi stranki posodila 180.000,00 EUR, sklenjene v obliki notarskega zapisa, zato ni mogoče pritrditi njenemu stališču, da podpisan Dodatek k posojilnim pogodbam, s katerim sta pravdni stranki ugotovili višino dolga in dogovorili rok vračila še nevrnjenega dela posojila, ni veljaven zato, ker ni bil sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tožena stranka tudi s pritožbenimi trditvami ni uspela uveljaviti stališča, da se je z Dodatkom k posojilnim pogodbam glede na njegovo vsebino spremenil kakšen neposredno izvršljiv notarski zapis pogodbe, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo njen ugovor, da bi moral biti Dodatek k posojilnim pogodbam v konkretnem primeru po samem zakonu sklenjen v obliki notarskega zapisa.

8. Tožena stranka ni podala trditev, kdaj naj bi po njenem mnenju zapadlo vračilo posojila, kot tudi ne, da v posojilnih pogodbah rok vračila ni bil dogovorjen. Zapadlosti je ugovarjala zgolj zaradi zmotnega stališča, da bi moral biti Dodatek k posojilnim pogodbam, v katerem je bila določena zapadlost vračila posojila, sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Toda tudi če rok vračila posojila v posojilnih pogodbah ne bi bil dogovorjen in ga tudi ne bi bilo mogoče določiti iz okoliščin primera, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilojemlčeve zahteve, naj mu posojilo vrne (drugi odstavek 574. člena OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka s podpisom Dodatka k posojilnim pogodbam seznanjena, kdaj mora vrniti posojilo, tožena stranka pa ni trdila, da je bil rok za vrnitev posojila tožeči stranki prekratek, zato tudi v tej luči s pritožbo neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je na podlagi listin v spisu zmotno ugotovilo zapadlost terjatve tožeče stranke.

9. Ker tožena stranka ni uspela izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja, neutemeljeno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. S tem se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje v točki II. izreka sodbe in sklepa pravilna. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zoper II. točko izreka zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Delno pa je utemeljena pritožba zoper višino odmerjenih stroškov iz III. točke izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da glede sodbe, s katero je ugodilo znižanemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, naloži plačilo njenih pravdnih stroškov po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) toženi stranki.

11. Iz 15. točke obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo skupaj stroške v višini 6.068,08 EUR, od tega 1.553,50 EUR za postopek, 1.434,00 EUR za narok, 20,00 EUR materialnih stroškov, 22,90 EUR potnih stroškov, 22% DDV in 3.225 EUR za sodno takso. Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da pri odmeri stroškov ni upoštevalo vrednosti zahtevka, s katerim je tožeča stranka s sodbo uspela, pač pa vrednost zahtevka, ki ga je navedla v tožbi pred njenim delnim umikom. Ob upoštevanju vrednosti zahtevka 45.039,43 EUR znaša višina sodne takse 1.005,00 EUR, nagrada odvetnika za postopek na prvi stopnji v skladu s takrat veljavno odvetniško tarifo 890,05 EUR, nagrada za narok pa 822,00 EUR, oboje povečano za 22% DDV. Poleg tega je sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno odmerilo še 20,00 EUR za materialne stroške in 22,90 EUR potnih stroškov, oboje povečano za 22% DDV. Očitek tožene stranke, da je sodišče tožeči stranki neutemeljeno priznalo potne stroške pooblaščenca za prihod na narok iz Ljubljane v Kranj, čeprav je tožečo strank v postopku zastopal odvetnik A. A. iz Kranja, je v nasprotju s podatki spisa, iz katerega izhaja, da je na narok 5. 5. 2015 pristopil za tožečo stranko B. B., odvetnik v Ljubljani (pooblastilo A8 spisa). Zato v tem delu pritožba ni utemeljena. Glede na delno utemeljeno pritožbo pa je pritožbeno sodišče odločitev o pravdnih stroških deloma spremenilo tako, kot izhaja iz točke II. izreka te sodbe.

12. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pritožnica ni opredeljeno navedla (drugi odstavek 163. člena ZPP).