Jedro

Če oporočitelj ne more brati, je oporoka, sestavljena pred dvema pričama, neveljavna - nična.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. P 192/2023 z dne 7. 11. 2022 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se oporoka pokojne A. A. z dne 7. 3. 2013 razveljavi. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, ki glasi, da se ugotovi, da je oporoka pokojne A. A. z dne 7. 3. 2023 neveljavna. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka najprej ugotovilo, da je v teku zapuščinski postopek po dne 26. 9. 2016 umrli A. A., rojeni ... 1923. Zapuščinsko sodišče pa je s sklepom z dne 17. 11. 2017 napotilo tožnika na pravdo z zahtevkom, da toženka na podlagi pisne oporoke pred pričami dne 7. 3. 2013 nima dedne pravice po zapustnici. Kot materialnopravno podlago za odločanje v tej zadevi je sodišče prve stopnje uporabilo določbe členov 59 in 64 Zakona o dedovanju (ZD). Za veljavnost oporoke morajo biti podane predpostavke in sicer da mora biti oporočitelj oporočno sposoben, izraz njegove volje mora biti v skladu z njegovo voljo, oporoka mora biti narejena v predpisani obliki in vsebina oporoke mora biti mogoča in dopustna. Za veljavnost pisne oporoke pred pričami je potrebno, da oporočitelj, ki zna brati in pisati, napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil drug in ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka, kot to določa prvi odstavek 64. člena ZD. Ker je tožeča stranka podala zahtevek, da se ugotovi tako neveljavnost oporoke ali pa da se oporoka razveljavi, je sodišče prve stopnje najprej obravnavalo zahtevek tožeče stranke po ugotovitvi, da je oporoka pokojne A. A. z dne 7. 3. 2014 neveljavna. Pojem neveljavnosti vključuje pojma ničnosti in izpodbojnosti, tožeča stranka pa mora za vsako izmed oblik neveljavnosti izbrati predpisan način njenega uveljavljanja. Če tožnik zatrjuje, da je bil oporočitelj oporočno nesposoben, ali da je oporoko napravil pod vplivom grožnje, sile, zvijače ali v zmoti, se zahtevek glasi na razveljavitev oporoke. Takšen zahtevek je potrebno postaviti tudi v primeru trditev, da je oporoka sicer sklenjena v eni od v zakonu določenih oblik, da pa je prišlo do napak, saj je takšna oporoka izpodbojna. Če je vsebina oporoke nezmožna, nedopustna ali nedoločna ali če je oporoka ponarejena, pa je pravilen zahtevek za ugotovitev njene ničnosti. Primarni zahtevek, ki se glasi na ugotovitev neveljavnosti oporoke, po zaključku sodišča prve stopnje ni ustrezen, je nesklepčen in ga je sodišče na podlagi navedenega zavrnilo. V nadaljevanju pa je obravnavalo tožbeni zahtevek za razveljavitev oporoke z dne 7. 3. 2013. V zvezi z zahtevkom za razveljavitev oporoke je sodišče prve stopnje najprej obravnavalo tožbene trditve o tem, da je oporoka neveljavna, ker pokojna v času sestave oporoke ni zmogla oporoke prebrati. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da je zapustnica imela bolezen oči od rojstva, nikoli ni dobro videla in je bila na to dobro adaptirana, saj sicer ne bi mogla opravljati svojega dela. Vedno je morala brati s pomagali. Ker je bila na stanje svojega vida dobro adaptirana in je celo življenje brala z lupo, je z drsenjem po papirju lahko brala tako, da ni iskala črk, pač pa je počasi brala. Sodišče je ugotovilo, da je tako pokojna s pomočjo lupe s povečavo 15-krat ali 20-krat, tekst sporne oporoke lahko prebrala. Sodišče je nato zaključilo, da je zapustnica kljub visoki slabovidnosti pisno oporoko pred pričami lahko veljavno sklenila. Nato je sodišče prve stopnje obravnavalo tožbene trditve, da zapustnica ni bila oporočno sposobna in je tožbenemu zahtevku za razveljavitev oporoke ugodilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila diagnoza vaskularne demence pri zapustnici prvič postavljena že leta 2010. To je ugotovil izvedenec psihiatrične stroke. Izvedenec je podal mnenje, da glede na rezultate KPSS z dne 16. 1. 2013, predvsem glede na slab rezultat vprašanj pod postavko od 10 do 21, ki zadevajo pomnjenje, pozornost, računanje in obravnavanje po spominu, zapustnica v času nastanka oporoke 7. 3. 2013 ni bila razsodna, ni razumela oporoke in njenih posledic. Na mnenje izvedenca je toženka podala pripombe in je zahtevala izločitev izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi pisno dopolnjenega mnenja zaključilo, da je bila diagnoza vaskularna demenca, zapustnici postavljena že leta 2010 in je že takrat prejemala ustrezna zdravila in da diagnoza ni bila postavljena na osnovi KPSS testa. Sodišče ni sledilo navedbam toženke, da je bila diagnoza demenca, zapustnici postavljena na podlagi KPSS testa, saj je na podlagi mnenja ugotovilo, da je bila ta diagnoza pri zapustnici postavljena že leta 2010 in ne na podlagi tega testa. Sodišče je še dokazno ocenilo izvedensko mnenje in pisno dopolnitev in ker je izvedenec svoje mnenje obrazložil s tem, da to mnenje temelji zgolj na zapustničini zdravstveni dokumentaciji, sodišče ni sledilo nadaljnjim ugovorom tožene stranke in je zaključilo, da se izvedenec pri ocenjevanju sposobnosti zapustnice ni opredeljeval do vsebine sporne oporoke in da izvedenec svoje mnenje ne more bazirati na izpovedbah prič. Sodišče prve stopnje je tako, na podlagi izvedenskega mnenja z dopolnitvijo in toženkinih pripomb na pisno dopolnitev ugotovilo, da ne gre za pomanjkljivosti ali utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, ki se ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, zato ni ugodilo toženkini zahtevi za pridobitev mnenja drugega izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). Prav tako ni zaslišalo izvedenca na naroku. Zaslišanje izvedenca je namreč toženka predlagala šele na zadnjem naroku, kar bi nedvomno zavleklo reševanje spora. Sodišče prve stopnje je nato zaključilo, da je na podlagi mnenja ugotovilo, da zapustnica ni bila oporočno sposobna in je zato tožbenemu zahtevku za razveljavitev oporoke ugodilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

2. Pritožbo zoper sodbo podaja tožeča stranka po pooblaščencih in jo podaja zoper točko II. in III. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo primarni toženi zahtevek tožeče stranke, ki je glasil, da se ugotovi, da je oporoka pokojne A. A. z dne 7. 3. 2013 neveljavna. Po mnenju tožeče stranke je odločitev prvostopenjska sodišča v delu, v katerem je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, zmotna in je posledično tudi nepravilna odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka namreč že ves čas tega pravdnega postopka trdi, da je oporoka slepe oporočiteljice neobstoječa. Tožeča stranka je navedla še več drugih razlogov za ugotovitev neveljavnosti te oporoke. O teh trditvah pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo in tudi ni izvajalo dokazov. Sodišče prve stopnje je nezakonito zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ker naj ne bi bil sklepčen. V zvezi z, v novem sojenju prvič zatrjevano nesklepčnostjo primarnega tožbenega zahtevka tožeča stranka v pritožbi pojasnjuje, da v relevantnih členih ZD ni nikjer omenjena izpodbojnost ali ničnost, temveč zakon izrecno govori samo o neveljavnosti oporoke, zato je tožeča stranka skladno z določbami zakona tudi postavila zahtevek na neveljavnost. Med zahtevkom na ničnost in zahtevkom za izpodbojnost je razlika, saj se ničnost uveljavlja z ugotovitvenim zahtevkom, izpodbojnost pa z oblikovalnim. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje napačno štelo, da pomanjkanje oporočne sposobnosti, ker zapustnica naj ne bi videla, spada v presojo utemeljenosti zahtevka glede oporočne sposobnosti, kar pa ni pravilno, saj bi moralo ta del zahtevka obravnavati kot primarni zahtevek na ugotovitev ničnosti. Če tega ne bi ugotovilo, pa bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati trditve in dokazne predloge glede ponarejenosti oporoke, kar je tožeča stranka zatrjevala že v tožbi in v zvezi s tem predlagala postavitev izvedenca grafologa. Prvostopenjsko sodišče je tudi samo ugotovilo v 8. točki obrazložitve, da je pri zatrjevanju, da je oporoka ponarejena, pravilen zahtevek na ugotovitev njene ničnosti. Tožeča stranka je v zvezi s trditvami, da je oporoka ponarejena navajala, da sporne oporoke zapustnica sploh ni podpisala oziroma je ni podpisala sama. Podpis na sporni oporoki je že na prvi pogled takšen, da ni podoben njenemu lastnoročnemu podpisu, tako da je lahko podpis v celoti ponarejen. Prav tako zapustnica sploh ni vedela kaj in zakaj se podpisuje. Tožeča stranka je tudi zatrjevala, da ta oporoka ne more biti prava volja oporočiteljice. Prvostopenjsko sodišče se o vsem navedenem v izpodbijani sodbi ni izreklo, ampak je na podlagi ugotovitve zapustničine oporočne nesposobnosti sodni postopek na prvi stopnji zaključilo. Prvostopno sodišče bi moralo pri odločitvi, da napotkom višjega sodišča v zvezi z materialnopravno podlago primarnega zahtevka v ponovljenem postopku ne bo sledilo, o tem obvestiti stranke z uporabo instituta materialnega procesnega vodstva. V prvem sojenju sodišče prve stopnje ni štelo, da je primarni tožbeni zahtevek nesklepčen. Zato izpodbijana sodba sodišča prve stopnje predstavlja sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje bi zato moralo v skladu z določbo člena 285 ZPP aktivno skrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva in da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je dolžno pravdnim strankam razkriti svoj pravni pogled na zadevo. Sodna praksa pa je že zavzela stališče, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega (tožbenega) predloga. V konkretnem primeru, ko je tožeča stranka več kot očitno s primarnim zahtevkom uveljavljala ničnost, bi jo sodišče prve stopnje moralo po načelu materialnega procesnega vodstva opozoriti na pravilnost oblikovanega zahtevka. Sodišče je imelo možnost izvesti materialnoprocesno vodstvo in na nesklepčnost tožbenega zahtevka tožena stranka niti enkrat ni opozorila, zato bi na nesklepčno tožbo sodišče tožečo stranko moralo opozoriti. Pritožba nadalje uveljavlja, da je dejansko stanje v sodbi bilo nepopolno in zmotno ugotovljeno in sicer v delu, kjer je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je zapustnica kljub visoki starosti in dejanski slepoti, pisno oporoko pred pričami lahko veljavno sklenila. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo ali je zapustnica pri tem, ko naj bi brala oporoko uporabljala ustrezno lupo. Tudi iz izvidov in izvedenskega mnenja C. C. izhaja, da s prostim očesom zapustnica oporoke ni mogla prebrati. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni izvedlo vseh dokazov, tudi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako je dejansko stanje v zvezi s tem ali je bila zapustnica slepa oziroma ali je imela zapustnica na voljo primerne pripomočke, da bi lahko prebrala oporoko, bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ker je bila sankcija za nezmožnost branja ničnost, prvostopenjsko sodišče pa je v izpodbijani sodbi menilo, da tožeča stranka ni pravilno oblikovala primarnega zahtevka za ugotovitev ničnosti oporoke, se sodišče zato sploh ne bi smelo spustiti v postopek ugotavljanja utemeljenosti trditev o tem, da zapustnica ni bila sposobna prebrati oporoke. Tožeča stranka je mnenja, da zapustnica nikakor ni bila sposobna izraziti svoje volje, kar je nenazadnje priznala celo tožena stranka sama, ko je navedla, da zapis oporoke sploh ne odraža točne zapustničine volje. Sodišče bi moralo gledati na zadevo celovito. Oporoka je bila ponarejena, niso bile izpolnjene formalne zahteve o prisotnosti prič pri sestavi oporoke, pa tudi sicer izhaja iz dokaznega postopka, da zapustnica ni imela ustrezne lupe in zato ni mogla prebrati oporoke. Sodišče prve stopnje ni naredilo celovite dokazne ocene in je s tem tudi zagrešilo relativno kršitev določb ZPP. Sodišče prve stopnje je zaradi tega, ker ni ugotavljalo sposobnost zapustnice, da je oporoko dejansko lahko prebrala, dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Glede na to, da je prvostopenjska odločitev zmotna, je zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper obsodilni del podaja pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožene stranke je izpodbijana sodba v celoti nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je sicer sledilo napotkom sodišča druge stopnje in je v zvezi s trditvijo, da zapustnica ni bila sposobna prebrati oporoke imenovalo novega izvedenca. Sodišče prve stopnje pa je storilo napako, ker v zvezi z oporočno sposobnostjo ni imenovalo novega izvedenca psihiatra, kljub temu, da je bilo mnenje nepopolno izdelano in da na podlagi tega mnenja ni bilo moč z gotovostjo oziroma s prepričanjem ugotoviti ali je bila pokojna A. A. oporočna sposobna ali ne. Sodišče prve stopnje ni v celoti izvedlo dokaznega postopka z zaslišanjem tega izvedenca in tudi ni imenovalo novega izvedenca. Na novo imenovan izvedenec, bi zagotovo podal mnenje iz katerega bi izhajalo, da je bila pokojna A. A. oporočno sposobna, saj to jasno kaže medicinska dokumentacija, ki je izvedenec v prvostopenjskem postopku ni želel omenjati. Sodišče prve stopnje je nepravilno najprej odločalo o podrednem zahtevku, mu je ugodilo in je nato še odločalo o primarne tožbenem zahtevku in ga je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj mora sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 182. člena ZPP o tožbenih zahtevkih odločati po vrstnem redu. Sodišče bi tako moralo najprej odločati o primarnem zahtevku in še le, če mu ne bi ugodilo, bi odločilo o podrednem zahtevku. Sodišče prve stopnje bi moralo zatrjevano dejstvo, da je oporoko napravil slep oporočitelj, obravnavati kot vsebino primarnega tožbenega zahtevka tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vseh tožbenih navedb tožeče stranke, da je oporoka neveljavna najprej iz razloga, ker zapustnica ni znala v času sestave oporoke brati, vendar je tožeča stranka trdila, da je bila zapustnica ob sestavi oporoke tudi oporočno nesposobna, ker je imela napredovalno demenco z občasnimi psihozami in depresijo. Prav tako je tožeča stranka zatrjevala, da je bila zapustnica ob sestavi oporoke zavedena in je s tem zatrjevala, da je bila sporna oporoka z dne 7. 3. 2013 neveljavna tudi iz tega razloga. Sodišče prve stopnje se je pri presoji primarnega zahtevka o teh razlogih ni izjasnilo in je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem primeru gre za kršitve določb pravdnega postopka, ki jih sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, saj bi prvič ugotavljalo tudi druge, zatrjevane razloge za neveljavnost oziroma razveljavitev oporoke in bi s tem bila pravdnim strankam onemogočena pravica do ustavno zagotovljene pritožbe v tem delu. Iz tožbenih trditev tožeče stranke izhaja, da je podala primarni zahtevek za neveljavnost oporoke iz razloga, ker je bila zapustnica slepa in iz razloga, ker naj bi bila oporočno nesposobna, medtem, ko je bil v tožbi podredni tožbeni zahtevek na neveljavnost oporoke postavljen zaradi trditev, da je bila zapustnica ob sestavi oporoke zavedena. Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem sojenju ukvarjalo zgolj z zmožnostjo oporočiteljice, da je oporoko prebrala ter z njeno oporočno sposobnostjo, navedena razloga pa sta skladno z ustaljeno sodno prakso, razloga za neveljavnost oporoke in ne za njeno razveljavitev. Izrek sodbe je v celoti neutemeljen, ker je sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca psihiatra, ki je ugotovil, da je bila zapustnica v času pisanja sporne oporoke oporočno nesposobna. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni imenovalo novega izvedenca, kljub utemeljenemu predlogu tožene stranke. Sodišče bi namreč moralo imenovati novega izvedenca glede na dejstvo, da je bilo izvedeniško mnenje na podlagi katerega je sodišče sprejelo zaključek, da je bila zapustnica oporočno nesposobna, nepopolno. Izvedenec namreč ni odgovoril na številna vprašanja v pripombah na izvedeniško mnenje. Ni se opredelil do diametralno nasprotnega stališča njegove stroke, poleg tega pa je mnenje podal na podlagi KPSS testa, ki ga je izvedla za to strokovno neusposobljena oseba, vsled česar rezultati takšnega testa ne morejo biti merodajni, prav tako pa na teh rezultatih ne more temeljiti celotno izvedeniško mnenje, kaj šele, da bi sodišče s stopnjo prepričanja zaključilo, da je bila zapustnica oporočno nesposobna. Sklep sodišča prve stopnje o tem, da je zavrnilo predlog za izločitev izvedenca je v celoti neutemeljen. Takoj po podanem mnenju, je tožena stranka izvedencu očitala nestrokovnost in subjektivnost na podlagi več dejavnikov. Argumentirano je izpostavila vsako pomanjkljivost, ki izhaja iz njegovega izvedeniškega mnenja. Po mnenju tožene stranke je izvedenec pri izdelavi mnenja uporabil medicinsko dokumentacijo, ki se nanaša po roku, ko je bila oporoka sestavljena. Izvedenec je svoje mnenje nestrokovno oprl na KPSS test in na rezultat tega testiranja. Izvedenec bi moral KPSS obravnavati celostno in na podlagi celotnega števila točk na testu, določiti stopnjo prizadetosti testiranca. Ker je pokojna pri testu dosegla 19 točk, to pomeni, da bi spadala v kategorijo blažje prizadetosti, to pa pomeni, da je bila ocena izvedenca nepravilna, ko je ugotovil, da je bil na testu ocenjena tako slabo, da je oporočno nesposobna oziroma nesposobna za razsojanje. Izvedenec pa je v dopolnitvi izvedenskega mnenja posegel celo na področju oftalmologije. Izvedenec je podal mnenje pristransko, saj je v mnenju zapisal, da je na njegovo mnenje vplivala tudi sama vsebina oporoke, ki jo je izvedenec ocenil kot nerazumno. Izvedenec tudi na vsa ostala postavljena vprašanja s strani tožene stranke v pisni dopolnitvi mnenja ni odgovoril in tako je mnenje ostalo strokovno pomanjkljivo, saj izvedenec ni odgovoril na dodatna vprašanja, kar je nato bistveno vplivalo na končno odločitev o oporočni sposobnosti pokojne. Izvedenec ni odgovoril na pripombe tožene stranke, ki jih je le-ta podala in je svoje pripombe utemeljil le na strokovnem prispevku, iz katerega izhaja, da KPSS testi služijo zgolj za okvirno opredeljevanje stopnje kognitivne prizadetosti bolnika, rezultati KPSS testiranj pa so le orientacijski in na njihovi podlagi ni mogoče postaviti diagnoze demence, vsled česar je potrebno rezultat KPSS testov interpretirati v okviru celotne klinične slike bolnika. Izvedenec v svojem mnenju ni upošteval hetero – anamnestičnih podatkov, ki jih lahko podajo zgolj osebe, ki so z bolnikom v neposrednem stiku. V predmetni zadevi je izvedenec svoje mnenje utemeljil zgolj na podlagi KPSS testa, navkljub statusu, ki ga ima v stroki in vsem ostalim pomanjkljivostim, ki so bile izpostavljene s strani tožene stranke. Izvedenec je podal mnenje v tem postopku na podlagi enega testa, ki velja zgolj orientacijsko in je s strokovnega vidika zahteven, pri tem pa se ni izvedenec prepričal kdo je test sploh izvedel. V kolikor testa ni izvedel zdravnik, je celotno mnenje nerelevantno, ker temelji na testu, ki ga ni opravila za to usposobljena oseba. Prav tako izvedenec ni upošteval nevropsihiatričnega izvida z dne 14. 11. 2013, ki ga je napravil zdravnik specialist, neposredno ob pregledu pokojne. Ta izvid je bolj pomemben kakor pa rezultat KPSS testiranja. Izvedenec nevropsihiatričnega izvida ni upošteval. Sodišče prve stopnje bi tako večjo vero moralo podati izvidu nevrologa, kot pa rezultatu KPSS testa. Po mnenju tožene stranke izvedenec mnenja ni mogel podati s takšno stopnjo dokaznega standarda, da bi bil izključen vsak dvom v oporočno sposobnost pokojne in v sposobnost njenega razsojanja. Psihični status pokojne na dan sestave oporoke ni nikjer napisan in izvedenec je mnenje podal na podlagi najbližjih opisov psihičnega stanja pokojne, zaradi tega pa nikakor s stopnjo prepričanja ni moč trditi, v kakšnem psihičnem stanju je bila pokojna na dan sestave oporoke. KPSS testi so bili opravljeni nestrokovno in zato jih izvedenec ne bi smel uporabiti, kaj šele, da bi na podlagi tega testa v celoti utemeljil svoje končno mnenje. V pritožbi navaja, da je predlagala vse v zvezi z odgovorom na to vprašanje, vse dokaze kot do sedaj, torej tudi zaslišanje izvedenca. Nadalje v pritožbi navaja, da izvedenec ni hotel odgovoriti na vsa vprašanja tožene stranke. Izvedenec svojega mnenja tako ni podal strokovno neoporečno, popolno, nepristransko in neodvisno, zato svoje naloge ni opravil. Sodišče tega dvoma ni odpravilo, zato je bil utemeljen predlog tožene stranke na podlagi 254. člena ZPP, da naj sodišče angažira novega izvedenca psihiatra, ki bo za potrebe te pravde podal mnenja o oporočni sposobnosti pokojne na dan 7. 3. 2013. V posledici tako nestrokovnega mnenja, je sodišče prve stopnje obravnavalo zdravstveno stanje pokojne po sestavi oporoke, ko se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo, nikakor pa ni obravnavalo njenega dejanskega stanja kognitivnih sposobnosti v času sestave oporoke. Nato navaja, da zgolj diagnoza demence ne pomeni, da oporočitelj ni oporočno sposoben in bi zato sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kakšna je bila stopnja demence v času sestave oporoke. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je nevrolog 10 mesecev po opravljenem KPSS testu, po neposrednem pregledu zapustnice in po pogovoru z njo ugotovil, da je ta poslovno sposobna in da ne potrebuje skrbnika. V zvezi z ugotavljanjem pravilnosti in strokovnosti podanega mnenja izvedenca psihiatra, sodišče ni sledilo dokaznim predlogom tožene stranke in ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke za zaslišanje izvedenca, je dejansko stanje nepopolno ugotovilo in je tudi posledično napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni sledilo predlogu tožene stranke, da bi zaslišalo priče, ki so zapustnico redno obiskovale. Iz teh izpovedb je jasno, da je bila zapustnica v času sestave oporoke kognitivno na visokem nivoju, da se je z njimi pogovarjala. Iz vsega tega sledi, da je bila poslednja volja zapustnice ravno takšna, kot izhaja iz vsebine izpodbijane oporoke. Pritožbo podaja tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, o katerih je odločilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi pri odmeri stroškov moralo upoštevati dejstva, da sta tožeči stranki uspeli zgolj z enim od postavljenih tožbenih zahtevkov, ter da tožbena zahtevka temeljita na različnih pravnih podlagah. Eden je zahtevek na ničnosti, drugi pa na izpodbojnosti oporoke in bi zato sodišče moralo o delitvi stroškov, odločiti skladno s polovičnim uspehom tožeče stranke v tej pravdi. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in da se tožbeneni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške tega pravdnega postopka. Priglaša še pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Po mnenju tožeče stranke je sodba pravilna tudi v delu, v katerem sodbo izpodbija tožena stranka. V odgovoru navaja, da je sodišče pravilno ravnalo, ko ni izločilo izvedenca psihiatrične stroke. Mnenja je, da v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, tožena stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje te sodbe, v tem delu. Po mnenju tožeče stranke noben predpis ne določa kako bi moral biti vrstni red odločitve o zahtevkih v izreku sodbe, glede na postavljene zahtevke. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ker ni zaslišalo izvedenca na naroku, kajti zaslišanje izvedenca je tožena stranka predlagala šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 7. 11. 2022. Tožena stranka pa je bila opozorjena, da mora predlagati zaslišanje izvedenca že v postopku za dopolnitev podanega mnenja izvedenca. Tožena stranka s svojo neaktivnostjo med sodnim postopkom, ko bi lahko zahtevala ustno zaslišanje izvedenca in s tem razčistila domnevo nepopolnosti izvedeniškega mnenja, ne more tega več popraviti s predmetno pritožbo. Glede na to, vsi pritožbeni razlogi tožene stranke, ki se nanašajo na domnevo nepopolnosti izvedenskega mnenja, niso utemeljeni. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moral izvedenec upoštevati tudi nevropsihiatrični izvid z dne 14. 11. 2013. Iz medicinske dokumentacije namreč izhaja, da je demenca pri pokojni bila ugotovljena že v letu 2010. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da zaradi slabovidnosti pokojna KPSS testa sploh ni mogla opraviti. Prav tako je neutemeljen očitek, da je izvedenec opravil mnenje tudi pod vplivom vsebine oporoke. V tem delu izvedenec mnenja ni podal subjektivno. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da KPSS test ni bil napravljen strokovno, saj je KPSS test opravila medicinska sestra po navodilih nevropsihiatra in je dosežene rezultate ocenil nevropsihiater. Oporočna nesposobnost zapustnice je nastopila že najmanj leta 2010, ko je bila pri njej diagnosticirana demenca, za katero je splošno znano, da predstavlja razlog za postavitev pod skrbništvo. Pritožbene navedbe o stopnji dokaznega standarda izvedenskega mnenja so pravno zmotne, saj oceno dokazov opravi sodišče in ne izvedenec. Če bi izvedenec dvomil v svoje ugotovitve, bi to zapisal v mnenje oziroma bi podal drugačno mnenje. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja in dopolnitve povsem upravičeno ugotovilo, da oporočne sposobnosti zapustnice ni bilo. Pravilna je tudi odločitev glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

6. Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila tožena stranka. Po mnenju tožene stranke je sodišče na podlagi mnenja izvedenke povsem zakonito zaključilo, da je bila zapustnica oporoko sposobna prebrati, vsled česar je bila pisna oporoka sklenjena zakonito. Prav tako ne gre slediti navedbam tožečih strank, da je izvedenka zgolj ugibala, da je bila zapustnica na svojo slabovidnost dobro adaptirana. Zapustnica je imela težave z vidom že od svojega rojstva, zato se je tekom življenja prilagodila na branje. Prav tako ne drži trditev, da je izvedenka potrdila trditev tožečih strank, da zapustnica brez medicinskih pripomočkov ni mogla prebrati oporoke, pač pa je podala mnenje, da bi lahko ljudje tudi s takšno stopnjo slabovidnosti prebrali velikost pisave, kot je v oporoki, s prostim očesom. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je zapustnica ves čas lupo uporabljala in je z njeno pomočjo tudi brala. Na strani tožečih strank je bilo tako dokazno breme, da dokažejo svoje trditve, da je imela zapustnica ob sebi lupo, s katero ni mogla brati, česar pa tožeča stranka ni zmogla. Neutemeljene so tudi trditve, da bi moralo sodišče upoštevati mnenja oftalmologa. Edino izvedensko mnenje, ki je bilo v tem postopku relevantno, je mnenje oftalmologinje doc. dr. B. B., ki je diametralno nasprotje od mnenja C. C. Ugotovila je, da je pokojna lahko prebrala oporoko. Prav tako so neutemeljene trditve tožečih strank, da zapustnica zaradi slabovidnosti, slabega sluha in kognitivnega stanja naj ne bi bila sposobna slediti branju zapisane oporoke. Obe oporočni priči sta jasno potrdili, da je zapustnica razumela oporoko in je ob podpisu izrazila veliko zadovoljstvo, da je to končno uredila, zato predlaga, da se pritožba tožečih strank zavrne in priglaša pritožbene stroške.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek tako glede primarnega kot podrednega zahtevka temeljila na večih pravno pomembnih dejstvih, o katerih pa se sodišče prve stopnje ni v celoti izjasnilo in je s tem utemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da se sodišče prve stopnje pri zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka ni opredelilo do vseh njenih tožbenih navedb v zvezi z ničnostjo oporoke. Ničnost oporoke je tožeča stranka zatrjevala s tem, da je bila zapustnica v času sklepanja oporoke slepa oziroma ni videla. Trdila je, da zapustnica v času sporne oporoke ni več mogla brati, tudi s kakšnimi pripomočki ne. Tudi, če je toženka na glas govorila o vsebini oporoke, je zapustnica ni mogla videti in preveriti njene vsebine. Oporoka bi zato morala biti sklenjena v obliki notarskega zapisa in ker ni bila sklenjena v takšni obliki, je neobstoječa oziroma nična. Nato je navajala, da zapustnica že pred letom 2010 v govornem območju ni slišala. Komunikacija z njo je bila zelo omejena oziroma nemogoča, še posebej, če ni imela slušnega aparata. Če oseba ne sliši, ni mogoče izraziti njene volje. Ker zapustnica ni slišala, je oporoka neveljavna. Zapustnica je imela izdelan lastnoročni podpis. Temu podpis na oporoki ni podoben. Je očitno tresoč in prekinjen. Zapustnica oporoke ni podpisala. Lahko je podpis ponarejen ali pa ji je roko vodil nekdo drug, lahko pa se je zaradi svoje slepote podpisala, ne da bi vedela kje in zakaj se podpisuje. Ob sklepanju oporoke oporočni priči nista bili prisotni in oporoke nista podpisali. Oporoka je tako v celoti ponarejena. Prav tako ne odraža zapustničine prave volje. Zapustnica nikoli ne bi podpisala oporoke, s katero bi vse svoje premoženje zapustila toženki. Toženka z njo ni imela nobene sorodstvene ali druge povezave. Zapustnica ob podpisu oporoke ni bila oporočno sposobna. Imela je napredovano demenco z občasnimi psihozami in depresijo. Izvidi izkazujejo njeno težjo duševne prizadetost. Zaradi demence je nesposobna skrbeti zase in ji je bila toženka dne 5. 2. 2015 postavljena za skrbnico za posebni primer. Zapustnica je bila leta 2013, ob sestavi oporoke stara 90 let in ni bila v zdravstvenem in duševnem stanju, da bi vsebino oporoke narekovala. Toženka je v zapuščinskem postopku povedala, da je datum na oporoki pripisala kasneje sama. Če bi zapustnica pred podpisom oporoko prebrala, bi oporoka vsebovala datum, saj je bila zapustnica natančna, datum na oporoki pa je pomemben. Če je morebiti zapustnica oporoko uspela podpisati, potem ni videla kaj podpisuje. Zato je predlagala, da sodišče izvede dokaze tudi s postavitvijo izvedenca grafologa, nevropsihiatra ter izvede druge potrebne dokaze. Tožnika sta primarno zahtevala ugotovitev neveljavnosti oporoke z dne 7. 3. 2013, podredno pa njeno razveljavitev. Sodišče prve stopnje je najprej v sodbi obravnavalo trditveno podlago tožeče stranke o tem, da je oporoka neveljavna, ker zapustnica v času sestave oporoke ni bila sposobna oporoke prebrati. Takšno dejansko stanje zahtevka, je sodišče prve stopnje opredelilo kot zahtevek za razveljavitev oporoke z dne 7. 3. 2013. V nadaljevanju pravdnega postopka, tega razloga ni našlo in iz tega razloga ni odločilo, da se oporoka z dne 7. 3. 2013 razveljavi iz tega razloga. Oporoko je razveljavilo zato, ker je ugotovilo, da tožnica zatrjuje, da zapustnica v času sestave oporoke ni bila oporočno sposobna. Pravilno pritožba tožeče stranke opozarja, da bi ta del trditvene podlage glede trditve, da zapustnica v času sporne oporoke ni mogla brati tudi ne s kakšnimi pripomočki, bi moralo sodišče prve stopnje to uvrstiti pod tožbeni zahtevek za neveljavnost oporoke. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 120/2016 na podlagi, s strani sodišča prve in druge stopnje ugotovljenega dejanskega stanja v revizijskih razlogih navedlo, da če oporoko napravi slep oporočitelj, je to razlog za neveljavnost oporoke. Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da revizija zoper odločitev sodišča prve in druge stopnje ni utemeljena. Sodišči prve in druge stopnje pa sta ugotovili, da je bila oporoka zapustnice, napravljena pred pričami nična, ker je bila zapustnica zaradi sladkorne bolezni funkcionalno slepa in je ni mogla prebrati. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je sporna oporoka nična (62. člen ZD), kajti ZD predvideva za oblikovanje poslednje volje, kadar oporočitelj ne zna ali ne more brati, da mora biti takšna oporoka sklenjena bodisi kot sodna oporoka ali oporoka, sklenjena v notarskem zapisu1. Sodišče prve stopnje bi v tej, naši zadevi tako moralo ta del tožbenih trditev obravnavati kot zahtevek za odločitev o ničnosti oporoke. Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da zapustnica oporoke ni bila sposobna prebrati in iz tega razloga ni ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Pravilno pa tožeča stranka v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje nato ni obravnavalo preostali del tožbenih trditev tožeče stranke, ki se nanašajo na trditveno podlago o ničnosti oporoke. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da se sodišče ni opredelilo do trditev in ni izvajalo dokaznih predlogov glede ponarejenosti oporoke, kar je tožeča stranka zatrjevala že v tožbi in je v zvezi s tem predlagala postavitev izvedenca grafologa. Pri tem pravilno navaja, da je prvostopenjsko sodišče v točki 8. obrazložitve navajalo, da je pri zatrjevanju, da je oporoka ponarejena, pravilen zahtevek na ugotovitev njene ničnosti. Tožeča stranka je v zvezi s trditvami, da je oporoka ponarejena, navajala, da sporne oporoke zapustnica sploh ni podpisala oziroma je najmanj ni podpisala sama. Podpis na sporni oporoki je že na prvi pogled takšen, da ni podoben njenemu lastnoročnemu podpisu, poleg tega je očitno tresoč oziroma prekinjen, kar lahko pomeni, da bi zapustničino roko celo lahko vodil nekdo drug. Podpis je lahko v celoti ponarejen. Prav tako je mogoče, da zaradi svoje slepote, zapustnica ni mogla podpisati drugače kot na slepo. Pri tem sploh ni vedela kaj podpisuje. Dejstvo je, da je zapustničin podpis na sporni oporoki bistveno drugačen od lastnoročnih podpisov zapustnice, kar pomeni, da na oporoki ni zapustničin podpis ali pa je ponarejen in je posledično oporoka neveljavna. Tožeča stranka pa je zatrjevala, da ta oporoka ne izraža prave volje oporočiteljice. Po pritožbenih navedbah tožeče stranke se sodišče o vsem navedenem v izpodbijani sodbi ni izreklo, ampak je na podlagi ugotovitev zapustničine oporočne nesposobnosti, sodni postopek na prvi stopnji zaključilo in je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker ni bil sklepčen.

9. Sodišče prve stopnje tako ni v celoti obravnavalo trditvene podlage tožeče stranke glede ničnosti oporoke. Še več, sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker naj bi bil nesklepčen. Sodišče prve stopnje je v točki 8. obrazložitve zapisalo, da če je vsebina oporoke nezmožna, nedopustna ali nedoločna, ali če je oporoka ponarejena, pa je pravilen zahtevek na ugotovitev njene ničnosti, zato primarni zahtevek, ki se glasi na ugotovitev neveljavnosti oporoke ni ustrezen in je zato nesklepčen in ga je sodišče na podlagi navedenega zavrnilo. Tožeča stranka pa v zvezi s to odločitvijo glede nesklepčnosti tožbe v delu primarnega zahtevka pravilno opozarja, da bi sodišče prve stopnje, v kolikor je štelo, da je takšen zahtevek nesklepčen, moralo opraviti tako imenovano materialno procesno vodstvo po določbi člena 285 ZPP. Takšno materialno procesno vodstvo bi sodišče prve stopnje moralo storiti že v prvotnem sojenju v kolikor je štelo, da primarni zahtevek ni sklepčen. Pravilno tožeča stranka opozarja, da je zaradi tega možno v tem delu sodbo sodišča prve stopnje oceniti kot sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je bilo, skladno z določbo člena 285 ZPP dolžno aktivno postavljati vprašanja ali na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in da se sploh dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi določil ZPP dolžno pravdnim strankam razkriti tudi svoj pravni pogled na zadevo. Sodna praksa je že zavzela stališče, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega (tožbenega) predloga, z omejitvijo, da ostane v okviru tožbenega zahtevka. Iz samih tožbenih navedb pa izhaja, da je tožeča stranka s primarnim zahtevkom uveljavljala ničnost oporoke. Prvostopenjsko sodišče je tako imelo dolžnost izvesti materialno procesno vodstvo in na nesklepčnost primarnega tožbenega zahtevka opozoriti tožečo stranko. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo materialnega procesnega vodstva in gre za sodbo presenečenja, to pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb ZPP, ki pa je pomenila, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki odvzelo ustavno pravico do sojenja o tem delu tožbenega zahtevka. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo materialnega procesnega vodstva, je to vplivalo tudi na zakonitost in pravilnost prvostopenjske sodbe v delu, ko je odločalo o primarnem tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje bi tako moralo, preden je sprejelo odločitev, da primarni tožbeni zahtevek ni sklepčen, izvesti materialno procesno vodstvo in pozvati tožečo stranko na to, da postavi ustrezen zahtevek glede na njene tožbene trditve o ničnosti oporoke. Nato pa bi moralo v okviru trditvene podlage, ko bi tožeča stranka pravilno postavila zahtevek, obravnavati vse ničnostne razloge, katere je v tožbi navedla tožeča stranka. Najprej bi sodišče prve stopnje v okviru ničnostnih razlogov moralo obravnavati trditveno podlago tožeče stranke, da je oporoka nična, ker je bila zapustnica v takšnem stanju, da ni bila sposobna brati. Po določbi prvega odstavka 61. člena ZD se namreč razveljavitev oporoke lahko zahteva zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje ali zaradi tega, ker oporočitelj še ni bil star 15 let in lahko zahteva razveljavitev oporoke ali posameznih njenih določil zaradi grožnje ali sile, zvijače ali zmote. Iz teh razlogov je tako mogoče zahtevati razveljavitev oporoke in trditve o tem, da zapustnica ni bila sposobna brati, spadajo tako v obravnavanje primarnega tožbenega zahtevka za ugotavljanje ničnosti oporoke. V zvezi z ugotavljanjem sodišča prve stopnje o tem, da je zapustnica kljub visoki slabovidnosti in dejanski slepoti pisno oporoko pred pričami lahko veljavno sklenila, pa tožeča stranka pravilno pritožbeno navaja, da je sodišče prve stopnje v tej zvezi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zaslišane priče so izpovedale le to, da so zapustnico videle brati, sicer pa nobena priča ni videla s kakšno lupo je zapustnica brala oporoko. Po mnenju izvedenke bi namreč sporno oporoko lahko prebrala le s specialno lupo, ki bi ji omogočila povečavo 15 ali 20-krat. Sodišče prve stopnje tako ni ugotovilo, kakšno lupo je zapustnica uporabljala pri branju oporoke. S tem ni v celoti raziskalo dejansko stanje glede okoliščin, kakšno lupo je zapustnica uporabljala in ali je zaradi pravilne ali nepravilne uporabe lupe dejansko bila sposobna pisno oporoko, predhodno sestavljeno, tudi prebrati. Prav tako tožeča stranka utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga tožeče stranke, s katerim je dokazovala zapustničino slepoto in sicer vpogled v izvedensko mnenje izvedenca C. C. z dne 3. 6. 2019 in v priloge k mnenju izvedenca C. C. z dne 3. 6. 2019, v kateri se nahaja medicinska dokumentacija. Izvedbo tega dokaza je tožeča stranka predlagala, da se ga oceni kot strokovno mnenje in ne kot izvedba dokaza s sodnim izvedencem. Iz medicinske dokumentacije namreč potrditvah tožeče stranke izhaja, da je zapustnica imela tako težko okvaro vida, da je na desno oko lahko videla le svetlobo, na levo pa je lahko preštela le prste na 0,5 metra, zaradi česar besedila oporoke z dne 7. 3. 2017 ni mogla prebrati niti s prostim očesom niti s pomočjo povečevalnega stekla. To potrjuje tudi izvid SB z dne 13. 1. 2012, ki je priloga št. 5 izvedenskega mnenja C. C., ki ga je kot dokaz predlagala tožeča stranka v svojih vlogah. Nadalje je utemeljen očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh tožbenih trditev glede ničnosti oporoke. Kot že obrazloženo zgoraj, bi sodišče prve stopnje najprej moralo izvesti materialno procesno vodstvo po členu 285 ZPP in nato obravnavati del tožbenih trditev tožeče stranke, ki se prav tako nanašajo na zahtevek za ugotovitev ničnosti oporoke. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev in dokaznih predlogov glede ponarejenosti oporoke, kar je tožeča stranka zatrjevala že v tožbi in v zvezi s tem je predlagala postavitev izvedenca grafologa. Tožeča stranka je v zvezi s trditvami, da je oporoka ponarejena, navajala, da sporne oporoke zapustnica sploh ni podpisala oziroma jo najmanj ni podpisala sama. Podpis na sporni oporoki je že na prvi pogled takšen, da ni podoben njenemu lastnoročnemu podpisu, poleg tega je očitno, da je tresoč oziroma prekinjen, kar lahko pomeni, da bi zapustničino roko celo lahko vodil nekdo drug. Lahko pa je podpis v celoti ponarejen. Prav tako je mogoče tudi, da zaradi svoje slepote, zapustnica listine ni mogla podpisati drugače kot na slepo. Zapustničin podpis na sporni oporoki je bistveno drugačen od lastnoročnih zapisov zapustnice, kar pomeni, da na oporoki ni zapustničin podpis ali pa je ta ponarejen in je posledično oporoka neveljavna. Tožeča stranka je še zatrjevala, da ta oporoka ne more biti prava volja oporočiteljice, kar bi dokazala z mnenjem izvedenca, ki ga sodišče v tej zvezi ni izvedlo. Tako je pravilna pritožbena navedba tožeče stranke, da ji ni bila dana možnost dokazovanja vseh njenih trditev pred sodiščem. Sodišče bi primarni zahtevek lahko zavrnilo šele, ko bi preizkusilo celotno trditveno podlago v zvezi z njim in na podlagi predlaganih in izvedenih dokazov ugotovilo, da je primarni zahtevek utemeljen ali ne. Šele, ko bi sodišče prve stopnje v celoti izčrpalo trditveno podlago za ugoditev primarnemu zahtevku, bi nato lahko pristopilo k odločanju o podrednem tožbenem zahtevku, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka v pritožbi in pri tem opozarja na nepravilno uporabo določb člena 182 ZPP. Sodba v tem delu tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in je obremenjena s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj glede vseh razlogov o ničnosti pritožbeno, sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti.

10. Utemeljena je tudi pritožba tožene stranke, glede točke I. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tožena stranka v pritožbi očita, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni v celoti izvedlo dokaznega postopka v zvezi s postavitvijo izvedenca medicinske stroke (psihiatra), ker ni v celoti izvedlo in dopustilo njenega zahtevanega postopka za dopolnitev tega mnenja in da bi lahko šele na podlagi, v celoti dopolnjenega dokaznega postopka v zvezi z popolnostjo mnenja psihiatrične stroke nato lahko sodišče odločiti. Šele nato, ko sodišče izvede zaslišanje izvedenca, odloči o zavrnitvi zahteve stranke za postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke. Po določbi tretjega odstavka 254. člena ZPP se v primeru, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivost ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev. Glede na pritožbene trditve tožene stranke, bi sodišče prve stopnje tako lahko dokončno odpravilo dvom v pravilnost ali pomanjkljivost mnenja izvedenca D. D., šele z njegovim zaslišanjem na obravnavi, česar pa ni izvedlo in je ta dokazni predlog zavrnilo z navedbami, da je tak dokazni predlog tožena stranka podala prepozno. Takšno postopanje sodišča prve stopnje pa pomeni, da je storilo očitano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je imela za posledico, da je sodišče prve stopnje nepravilno postopalo, ker ni uporabilo določbe tretjega odstavka 254. člena ZPP in je v posledici tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pri izvedbi dokaza z postavitvijo izvedenca gre za enovit dokaz, praviloma se izvede ta dokaz z zaslišanjem izvedenca. Zaslišanje izvedenca, pisno izdelavo mnenja, kakor tudi ustno zaslišanje zahtevajo stranke. Sodišče prve stopnje bi zato moralo najprej izvesti dokaze z zaslišanjem izvedenca in tako toženi stranki omogočiti, da po načelu kontradiktornosti izvedenec odgovori na vsa, s strani tožene stranke zastavljena vprašanja, nato pa bi sodišče prve stopnje na podlagi uspešnosti ali neuspešnosti zaslišanja izvedenca lahko odločilo o tem, ali imenuje novega izvedenca ali pa o zadevi vsebinsko odloči na podlagi tega mnenja. Ker gre za enovit dokaz, ki se opravi z zaslišanjem izvedenca ustrezne stroke, tako sodišče prve stopnje ni imelo opore v določbi petega odstavka 286. člena ZPP, da je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca. Šele po izvedbi tega dokaza, z ustnim zaslišanjem izvedenca, bi sodišče prve stopnje lahko vsebinsko odločilo o postavitvi novega izvedenca psihiatrične stroke ali pa bi takšen predlog zavrnilo. S tem postopanjem je sodišče prve stopnje toženi stranki onemogočalo dostop do sodišča in tako tožena stranka ni imela možnosti, da izvedencu postavi dodatna vprašanja, katera ponovno navaja v pritožbi. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bilo mnenje brez upoštevanja njenih dodatnih pripomb, v trenutku odločanja sodišča prve stopnje še nepopolno. Izvedenec se ni opredelil niti do diametralno nasprotnega stališča nevropsihiatrične stroke, to je izvedenca nevrologa, poleg tega pa je mnenje podal na podlagi KPSS testa, ki ga je izvedla za to strokovno neusposobljena oseba, vsled česar rezultati takšnega testa ne morejo biti merodajni, prav tako pa na teh rezultatih ne more temeljiti celotno izvedensko mnenje, kaj šele, da bi sodišče s stopnjo gotovosti lahko zaključilo, da je bila zapustnica oporočno nesposobna. Tožena stranka je podala najprej pisne pripombe v vlogi z dne 19. 11. 2022, nato pa je podala v vlogi z dne 30. 6. 2022 še pripombe na dopolnitev izvedenskega mnenja. Tako tožena stranka ni dobila celovitega odgovora na postavljena vprašanja, kajti sodišče prve stopnje kot že obrazloženo, izvedenca ni vabilo na narok za glavno obravnavo in na te pripombe tudi ni odgovoril npr. pisno. V pripombah je zahtevala odgovore na vprašanja in sicer, da je izvedenec pod točko 3. izvedeniškega mnenja, mnenje podal na podlagi medicinske dokumentacije, ki je bila pridobljena po datumu podpisane oporoke 7. 3. 2013 in posledično prikazuje zdravstveno stanje pokojne po njenem podpisu oporoke, kar je za predmetni pravdni spor nerelevantno, zato mnenje ne prikazuje pravega psihičnega stanja pokojne to je zapustnice, v času ob podpisu oporoke. Ob tem pravilno opozarja v pritožbi tožena stranka, da je odgovor na to vprašanje ključnega pomena, saj izvedensko mnenje ne more biti pravilno izdelano, v kolikor je bila pri tem uporabljena zdravstvena dokumentacija, ki ni relevantna in dokazuje slabše stanje, kot stanje pokojne na dan sestave oporoke. Prav tako se v pritožbi pravilno očita, da izvedenec ni odgovoril v celoti na pripombe v zvezi z uporabo KPSS testa pri končni izdelavi mnenja. Po mnenju tožene stranke je izvedenec nepravilno uporabil dosežene rezultate v KPSS testu in je s tem napačno ugotavljal stopnjo prizadetosti zapustnice glede na njeno kognitivno stanje. Zapustnica je namreč v prvem testu dosegla 19 od 30 možnih točk, pa je kljub temu izvedenec zapustnico ocenil kot oporočno nesposobno. Prav tako se izvedenec ni opredelil do njenih pripomb, da KPSS test služi zgolj za okvirno opredeljevanje stopnje kognitivne prizadetosti bolnika in so rezultati testiranj le orientacijski, na njihovi podlagi ni mogoče postavljati diagnoze demence in je potrebno rezultate KPSS testov interpretirati v okviru celotne klinične slike bolnika. Tožena stranka je trdila, da je bila odločitev izvedenca, da izpovedi prič ne bo upošteval nepravilna, ker bi te priče lahko potrjevale stanje zapustnice v času sestave oporoke. V predmetni zadevi je izvedenec mnenje utemeljil zgolj na podlagi, KPSS testa, ni pa upošteval izpovedi prič, ki so prihajale k zapustnici na obisk in so povedale, kako se je ta obnašala in na kakšen način se je z njimi pogovarjala, prav tako izvedenec ni odgovoril na vprašanje, kdo je KPSS teste z dne 16. 1. 2013 opravljal. Izvedenec je sicer v mnenju odgovoril, da ta teste lahko opravlja zgolj osebni zdravnik, psihiater ali nevrolog, da pa ni preverjal kdo, konkretno je pri pokojni opravljal test z dne 16. 1. 2013. Ker pa testa ni opravljala strokovno usposobljena oseba, izvedenec tako ni pravilno odgovoril na vprašanje o verodostojnosti KPSS testa. Prav tako izvedenec ni odgovoril na vprašanje ali je nevropsihiatrični izvid, ki ga je opravil zdravnik specialist neposredno ob pregledu pokojne, manj verodostojen dokaz od rezultata KPSS testiranja. Iz nevrološkega izvida z dne 14. 11. 2013 izhaja, da pokojna na podlagi opravljenega pregleda ne potrebuje skrbnika za posebne primere, saj je njeno ravnanje z denarjem gospodarno, skrbnik ji je bil postavljen šele 2015. Izvedenec naj bi tako dal večjo težo KPSS testu kot pa nevropsihiatričnemu izvidu. Tožena stranka je izvedenca v predlogu za dopolnitev mnenja prav tako pozvala, da se v dopolnitvi mnenja opredeli s kakšno stopnjo verjetnosti lahko oceni ali je bila pokojna na dan podpisa oporoke oporočno nesposobna ali s stopnjo verjetnosti ali gotovosti, na to vprašanje pa izvedenec ni odgovoril. Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja, da v pisni dopolnitvi mnenja, izvedenec ni jasno odgovoril ali pa ni želel odgovoriti na vsa vprašanja tožene stranke in odgovoriti na druga relevantna vprašanja in bi tako tožena stranka lahko postavila vsa ta vprašanja izvedencu ob neposrednem zaslišanju, kar je tudi zahtevala. Sodišče prve stopnje je tako storilo bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni opravilo zaslišanja izvedenca, da bi se tako dokončno opredelilo do tega, ali je izvedenec osnovno mnenje in dopolnitev podal strokovno neoporečno, popolno in nepristransko. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da ne imenuje drugega izvedenca psihiatra, preuranjena.

11. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da sta obe pritožbi utemeljeni in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP, ugodilo obema pritožbama in je razveljavilo s sklepom v celoti sodbo prve stopnje, saj je ugotovilo, da so podane ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP, ki jih sodišče druge stopnje glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Zato je vrnilo zadevo istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz gornje obrazložitve izhaja, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka je sodišče prve stopnje storilo. Sodišče prve stopnje namreč ni, kot je obrazloženo zgoraj glede primarnega tožbenega zahtevka tožeče stranke opravilo materialno pravnega procesnega vodstva po členu 285 ZPP. Materialno procesno vodstvo opravi samo sodišče prve stopnje, kajti le na podlagi pravilno izvedenega materialno procesnega vodstva, se šele lahko odloča o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka, kar pa je naloga sodišča prve stopnje2. Pri obravnavanju primarnega zahtevka se sodišče prve stopnje ni opredelilo do celotne trditvene podlage glede ničnosti oporoke, to je glede ponarejenosti in zapustničine nesposobnosti razumevanja oporoke kot take. Če bi sodišče druge stopnje samo ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze v zvezi s temi tožbenimi trditvami, bi tako prvič ugotavljalo dejansko stanje, na podlagi npr. prvič izvedenega dokaznega postopka z mnenjem grafologa in bi tako strankam odvzelo ustavno pravico do pritožbe. Prav tako je na strani sodišča prve stopnje, da odloči o zahtevi tožene stranke za postavitev drugega izvedenca po določbi tretjega odstavka 254. člena ZPP. To določbo izvaja sodišče prve stopnje po tistem, ko v celoti izčrpa odgovore na vprašanja iz pisno izdelanega mnenja in z ustno dopolnitvijo mnenja odgovori na vsa vprašanja pravdnih strank. Šele nato lahko odloči ali so podane pomanjkljivosti v mnenju izvedenca in šele nato lahko odloči o zahtevi za podajo mnenja drugega izvedenca. Sodišče druge stopnje je tako opravilo pritožbeno oceno obeh pritožb in je prišlo do zaključka, da kršitve, katere uveljavljata obe pravdni stranki, ne more odpraviti sodišče druge stopnje samo, ker bi prvič ugotavljalo sklop dejanskih vprašanj, pomembnih za uporabo materialnega prava in s tem za končno odločitev v zadevi in bi s tem kršilo strankam pravico do pritožbe. Glede na naravo opisanih kršitev pa sodišče druge stopnje navaja, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. Sodišče druge stopnje zato ni samo opravilo obravnave, saj je pri tem upoštevalo pomen pravice do pritožbe. Sodišče druge stopnje še ugotavlja, da s ponovnim obravnavanjem te zadeve na prvi stopnji ne bo pravdnima strankama kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tožba v predmetni zadevi je bila vložena koncem leta 2017 (31. 12. 2017) in tako s ponovnim odločanjem sodišča prve stopnje ne bo hujše kršena strankam pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V posledici razveljavitve glavne odločitve v točki I. in III. izreka, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v točki II. izreka sodbe sodišča prve stopnje.

12. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo opraviti najprej materialno procesno vodstvo kot je obrazloženo zgoraj v tej sodbi, glede odprave nesklepčnosti primarnega tožbenega zahtevka tožeče stranke. Nato bo moralo v zvezi s primarnim zahtevkom tožeče stranke obravnavati celotno trditveno podlago tožeče stranke in izvesti vse predlagane dokaze s strani obeh pravdnih strank. Zaradi razveljavitve podrednega tožbenega zahtevka pa bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju, na glavni obravnavi opraviti zaslišanja izvedenca psihiatrične stroke in šele nato (če ne bo ugodilo primarnemu zahtevku), na podlagi uspeha tega dokazovanja odločiti o predlogu tožene stranke za postavitev novega izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). Šele na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka in ob obravnavanju celotne tožbene podlage primarnega in podrednega zahtevka, bo lahko sodišče prve stopnje odločilo v tej zadevi.

13. Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške, ker pa je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje, se odločitev o pritožbenih stroških priglasi za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Tako Vrhovno sodišče RS, sodba II Ips 120/2016 z dne 22. 9. 2016. 2 Tako tudi Vrhovno sodišče RS, II Ips 62/2018 z dne 17. 5. 2018.