Jedro

Delnice družbe, pridobljene s finančno asistenco družbe po prvem odstavku 248. člena ZGD-1, nimajo statusa lastnih delnic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 824,48 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev sklepa, sprejetega na skupščini tožene stranke dne 7. 8. 2009 o izvolitvi članov nadzornega sveta družbe, in ugotovitev, da je bil na isti skupščini tožene stranke sprejet nasprotni predlog tožeče stranke o izvolitvi članov nadzornega sveta tožene stranke. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.884,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zadevi je bilo ključno materialno pravno vprašanje, ali se delnice tožene stranke, katerih imetniki so sicer delničarji tožene stranke, štejejo za lastne delnice, če so bile pridobljene s finančno asistenco tožene stranke v obliki zagotovitve posojila za njihov nakup delničarjem. Če se namreč štejejo kot lastne delnice, potem nimajo glasovalnih pravic, in se njihov glas ne bi smel upoštevati pri odločanju o sprejetju izpodbijanega skupščinskega sklepa. Sodišče prve stopnje je na navedeno vprašanje odgovorilo negativno (da s finančno asistenco tožene stranke pridobljene delnice niso lastne delnice) in je svojo odločitev tudi izčrpno in argumentirano obrazložilo. Z razlogi sodbe se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

6. V celoti je mogoče pritrditi pritožbi v delu, ki pojasnjuje pomen in smisel zakonske določbe o prepovedi fiktivnih poslov (248. čl. ZGD-1), t.j. prepovedi, da družba tretjemu zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev svojih delnic. Tudi drži, da prepoved pridobivanja lastnih delnic s strani družbe vključuje prepoved kakršnikoli (drugih) pravnih poslov, ki bi imeli za družbo enak ekonomski učinek, kot, če bi družba sama pridobila lastne delnice. Vendar pa je zakonodajalec, kot je to pravilno pojasnilo prvostopno sodišče, določil različne sankcije za različne kršitve teh prepovedi. Za pravne posle, s katerimi družba zagotovi ekonomsko podporo pridobivanju njenih delnic tako, da da (tretjemu) predujem ali posojilo za njihovo pridobitev ali sklene drug pravni posel s primerljivim učinkom, prvi odstavek 248. člena ZGD-1 določa le sankcijo ničnosti. Nično je tako le posojilo (ali drug pravni posel s primerljivim učinkom), ne pa tudi sam posel pridobitve delnic. Tako pridobljene delnice tudi nimajo statusa lastnih delnic, kot ga imajo po določilu 251. čl. ZGD-1 delnice, pridobljene s strani tretjih oseb za račun družbe, oziroma delnice, ki jih pridobiva odvisna družba ali družba, v kateri ima družba večinski delež.

7. Stališče iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1008/2007 z dne 29. 1. 2008, na katerega se sklicuje pritožba, je bilo preseženo z odločbo Višjega sodišča I Cpg 1126/2009 z dne 21. 10. 2010, v kateri je sodišče obrazložilo, da zgolj nezakonito financiranje, brez elementa pridobivanja delnic „za račun družbe“ ne vodi do posledice lastnih delnic, temveč do pravne sankcije ničnosti posla financiranja. Cilj zakona, da se onemogoči, da bi se načelo prepovedi pridobivanja lastnih delnic iz 247. člena ZGD-1 izigralo s pravnimi posli, ki bi imeli za družbo enak ekonomski učinek, kot če bi sama pridobila lastne delnice, je bil po mnenju zakonodajalca v zadostni meri zagotovljen s sankcijo absolutne neveljavnosti fiktivnega pravnega posla.

8. Tudi pritožbeno sodišče meni, da pri določitvi sankcij za fiktivne posle ne gre za nikakršno zakonsko praznino, ki bi jo bilo treba dopolniti še s smiselno uporabo določil o prepovedi glasovanja iz lastnih delnic. Negativni ekonomski učinki fiktivnih poslov iz 1. odstavka 248. čl. ZGD-1, na katere opozarja pritožba, so namreč v zadostni meri sanirani tudi že samo s sankcijo ničnosti fiktivnega posla. S (takojšnjo) vrnitvijo posojila ali kakršnekoli druge koristi iz ničnega pravnega posla se znova vzpostavi prejšnje premoženjsko stanje družbe in je s tem realni substrat delniške družbe kot pravne osebe neokrnjen. Stališče pritožnika, da bi morale z nezakonitim financiranjem pridobljene delnice ostati tudi brez glasovalnih pravic, zaradi zaščite ekonomskega interesa družbe tako gotovo ni potrebno. Drugače je to v primerih iz 251. člena ZGD-1, ko so delnice družbe kupljene s strani tretjih oseb „na račun družbe“, kar pomeni, da je družba ves čas njihov ekonomski lastnik (pri posojilu pa z vrnitvijo posojila to preneha biti).

9. Primernost dodatne sankcije za fiktivne posle iz 248. čl. ZGD-1 z odvzemom glasovalnih pravic bi tako bilo mogoče upravičiti le z moralno etičnimi argumenti, ki pa jim zakonodajalec očitno ni podelil zadostne teže. Nasprotno, kot je razvidno iz navedb v odgovoru na pritožbo, gredo spremembe evropske zakonodaje na predmetnem področju v smer, da se delniškim družbam ob določenih pogojih omogoči odobritev finančne pomoči za pridobitev lastnih delnic s strani tretjih oseb. To pa pomeni, da se načeloma tolerira določena manipulacija oz. vpliv delniške družbe na lastniško strukturo svojega delniškega kapitala.

10. Glede na pravilnost materialnopravnih zaključkov prvostopnega sodišča o pravnih posledicah pridobitve delnic na podlagi prvega odstavka 248. člena ZGD-1 se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem dejanskega stanja v obravnavani smeri in so zato tudi pritožbeni razlogi, ki sodišču očitajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, neutemeljeni.

11. Pritožba tudi nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da se je napačno opredelilo do vprašanja neveljavnosti pooblastila delničarju tožene stranke- družbi MCL d.o.o.- na sporni skupščini. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo, da so pravni učinki razveljavitve sklepov skupščine enaki učinkom ničnih sklepov. Oboje (tako ničnost kot razveljavitev) učinkuje „ex tunc“ za nazaj. Vendar pa učinek za nazaj nima iste vsebine kot učinek za naprej, saj nujno trči v fizikalno puščico časa, ki teče zgolj „ex nunc“. Učinek „ex tunc“ je zato po svoji naravi fiktiven, saj ga ni mogoče udejaniti na enak način kot „ex nunc“. S pravnomočnostjo sodbe o razveljavitvi sklepa skupščine družbe M., d.o.o., o zamenjavi D. G. kot ene izmed dveh poslovodij je bilo (prejšnje) imenovanje J. H. za poslovodjo družbe pravno sicer neveljavno za nazaj, kar je mogoče relativno zlahka urediti z izbrisom „za nazaj“ v sodnem registru. Vendar pa ni mogoče za nazaj izbrisati dejanskega delovanja poslovodje J. H. v času, ko je opravljal svojo funkcijo. Nasprotno, dejanja, ki jih je storil v okviru (pa čeprav nezakonitega) opravljanja svoje funkcije, so izvršena dejstva, ki so (pravno in dejansko) polno učinkovala v prostoru in času in povzročala dejanske in pravne posledice, na katere so se navezovala pravna dejanja tretjih oseb, ki so prav tako povzročila posledice itd. Pravo kot sistem urejanja odnosov med ljudmi teži k sprejemanju in upoštevanju realne stvarnosti in so zato iz razlogov pravne varnosti učinki „za nazaj“ močno omejeni. Kot prvo, ker ne gre za dejanske, pač pa izključno pravne učinke, niso avtomatični, pač pa jih je treba posebej uveljavljati in jih ustrezno sprocesuirati. Vsa pravna dejanja (npr. sklenitev pogodb, dajanje pooblastil, podpisovanje listin ipd.), ki jih je (nezakoniti) direktor družbe storil, so tako veljavna, dokler jih kdo, ki ima zato pravni interes, uspešno ne izpodbije. Tudi nični posli ostanejo v veljavi, dokler se ne ugotovi njihova ničnost. Ker pa pravo nerado spreminja in ureja razmerja za nazaj, je dopustno le omejeno izpodbijanje pravnih poslov in pravnih dejanj. Že zaradi poteka prekluzivnih rokov večine poslov, ki jih je sklenil nezakoniti zastopnik družbe, naknadno tako ne bo mogoče več izpodbiti (razen v primeru zelo hudih kršitev, za katere je predpisana sankcija ničnosti). Še bolj strogi so roki (in razlogi) v statusnih zadevah, kjer je zakonodajalec interes nemotenega funkcioniranja družbe očitno postavil nad interesi posameznih udeležencev delniške družbe.

12. Zato ima tožena stranka prav, ko opozarja, da je bila tožeča stranka z izpodbijanjem sklepa skupščine zaradi okoliščine, da delničar M., d.o.o., zaradi neveljavnega pooblastila za zastopanje na sporni skupščini ni bil pravilno zastopan, prekludirana. Rok iz 396. člena ZGD-1 za vložitev tožbe za izpodbijanje sklepov, sprejetih na skupščini dne 7. 8. 2009, se je namreč iztekel 7. 9. 2009, tožeča stranka pa je navedene razloge uveljavljala šele v pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2010. Pritožbeno sodišče pripominja, da je datum izdaje oz. pravnomočnosti sodbe o razveljavitvi sklepa skupščine družbe M., d.o.o., pri tem nerelevanten. Tožeča stranka bi lahko uveljavljala neveljavnost glasovanja družbe M., d.o.o., na skupščini tožene stranke dne 7. 8. 2009 v predpisanem izpodbojnem roku, (seveda pa bi morala vedeti za relevantna dejstva v zvezi s nepravilnim zastopanjem), pri čemer bi se vprašanje veljavnosti pooblastila pooblaščencu družbe M., d.o.o., lahko reševalo kot predhodno vprašanje v smislu 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP. Zamujenega pa tožeča stranka v tem postopku ni mogla več nadoknaditi.

13. Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, odmerjene v skladu z odvetniško tarifo.