Up-295/98

6. 1. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. iz Z. na seji senata dne 6. januarja 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips- 687/96 z dne 9. 4. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo pritožnika zoper pravnomočno sodbo o zavrnitvi zahtevka za dodelitev stanovanja. Pritožnik navaja, da je vojaški upokojenec in je živel v vojaškem stanovanju v T. V letu 1990 je zaprosil za dodelitev ustreznega vojaškega stanovanja v Ljubljani. Svoj zahtevek je pritožnik v tožbi utemeljeval s tem, da naj bi že na podlagi sklepa stanovanjskega organa Komande Garnizije v Ljubljani o sprejemu prošnje z dne 2. 3. 1990, pridobil pravico do dodelitve stanovanja. Stanovanje bi mu morala dodeliti Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, kot pravni naslednik nekdanje JLA.

2.Pritožnik meni, da mu je kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Diskriminiran naj bi bil zaradi stališča izpodbijane sodbe, da Republika Slovenija ni univerzalna naslednica bivše JLA in zato, ker da zanj ne veljajo določbe Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91- UZITUL).

B.

3.Pritožnik je v sodnem postopku, ki je predmet te ustavne pritožbe, s tožbo zahteval dodelitev dvoinpolsobnega stanovanja v Ljubljani ter, da mu je tožena stranka nato dolžna tako dodeljeno stanovanje prodati po Stanovanjskem zakonu (Uradni list RS, št. 18/91-I in naslednji - SZ). Bistveni razlog za zavrnitev takega zahtevka je v ugotovitvi sodišč, da pritožnik zgolj s sprejemom prošnje za dodelitev stanovanja v Ljubljani še ni pridobil pravice do dodelitve stanovanja, še manj pa stanovanjske pravice.

4.Enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika. To v postopku pred sodišči pomeni, da je sodišče, ko uporablja zakon v konkretnih primerih, dolžno enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. To pomeni, da se morajo uporabljati enaka pravila za enaka dejanska stanja, oziroma, da se ne morejo uporabljati enaka pravila za bistveno različna dejanska stanja. Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči. Poseg v to ustavno pravico bi bil podan, če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem bi pritožnik ne mogel uveljavljati ali bi lahko le omejeno uveljavljal svojo pravico, kar bi lahko posledično prizadelo tudi kakšno drugo njegovo pravico. Do tega bi lahko prišlo tudi, kolikor bi pritožnik sicer izpolnjeval z zakonom določene pogoje za uveljavitev oziroma priznanje pravice, pa zaradi neustavnega oziroma nezakonitega postopka te svoje pravice ne bi mogel uveljaviti.

5.Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa lahko v zvezi z izvedbo dokaznega postopka presoja, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, da predlaga dokaze ter da se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke in do rezultatov dokazovanja. Okoliščin, ki bi izkazovale kršitev teh ustavnih zahtev, pritožnik ne navaja.

6.Ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave bi bila prekršena tudi v primeru, če bi sodišče samovoljno odločilo drugače kot sicer redno odločajo sodišča v podobnih primerih. Tudi tega pritožnik ne zatrjuje, Ustavno sodišče samo pa ni ugotovilo, da bi sporna odločitev temeljila na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali da bi bila tako očitno napačna ter brez razumne pravne odločitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Tako Vrhovno sodišče v revizijski sodbi kot nižja sodišča so argumentirano utemeljila zavrnitev tožbenega zahtevka. Tudi po presoji Ustavnega sodišča pritožnik svojega položaja ne more primerjati s položajem tistih vojaških upokojencev, ki so že imeli stanovanjsko pravico v Republiki Sloveniji, temveč le s tistimi, ki so šele vložili prošnjo za dodelitev stanovanja.

7.Ker z izpodbijano sodbo očitno ni bila kršena zatrjevana človekova pravica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude