Jedro

Čeprav višina razpršilca oziroma njen dvig nad travnato površino, ni bil zatrjevan, pa že vpogled fotografije (priloga A5) omogoča sklepanje, da je razpršilec toliko dvignjen nad travnato površino in takšne oblike (kar pa je bilo zatrjevano), da predstavlja oviro, ki ni nekaj vsakdanjega in običajnega na urejeni travnati površini ob hiši, po kateri se stanovalci in obiskovalci prosto gibljejo in zaradi katere utemeljeno lahko pride do izgube ravnotežja in posledično padca, če stopimo nanjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) plača odškodnino v znesku 4.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2000 dalje (točka I.. izreka sodbe), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka sodbe) ter toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 605,43 EUR na račun Okrožnega sodišča na Ptuju, ker je terjatev prešla na Republiko Slovenijo zaradi dodeljene brezplačne pravne pomoči. 2. Zoper citirano sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica izpodbija odločitev glede višine prisojene odškodnine, in sicer se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in posledično glede odmere pravdnih stroškov, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče ni ustrezno ovrednotilo dejstva, da so tožnici ostale trajne fizične bolečine, ki se ji bodo v lažji obliki pojavljale pri hoji, pogosteje pri daljši hoji in stanju, pri nošenju neprimerne obutve, pri hoji po naravnem terenu, kar pomeni, da je tožnica resno omejena v svojem gibanju in okrnjena pri opravilih, ki zahtevajo večje napore. Glede na njeno starost bo telesne bolečine trpela še nekaj desetletij. Imobilizacija tožničine noge je trajala skoraj dva meseca, kar je bilo neugodno in je bila zato omejeno pokretna. Meni, da je utemeljen njen zahtevek v celoti v znesku 4.000,00 EUR. Povsem neutemeljeno in v nasprotju z določbo 179. člena ter sodno prakso je sodišče tožnici zavrnilo zahtevek za prestani strah. Izvedenec je tožnici priznal dolgotrajen in intenziven strah, sekundarni strah lažje stopnje je trajal v obdobju šest do osem tednov. Bila je zaskrbljena nad izidom zdravljenja, srednje hud in lažji strah je zato trajal skupno deset tednov. Ta strah se je odražal na njenem psihičnem razpoloženju, počutila se je nelagodno, zaskrbljeno, ponoči se je tudi prebujala. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je sodišče škodo tožnice podvrednotilo glede na kriterije iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnica je ovirana zaradi bolečin, ki se ji pojavljajo v poškodovanem stopalu pri vsaki dolgotrajnejši in napornejši hoji. To oviranost je izvedenec tožnici priznal tudi za v bodoče. Izvedenec je zaslišan na obravnavi pojasnil, da ima tožnica zaenkrat posledice le zaradi poškodbe, ne pa tudi zaradi deformacije stopala. Tudi če bo do oviranosti zaradi deformacije stopala v bodoče prišlo, je potrebno upoštevati, da bo tožnica trpela posledice v večjem obsegu, kot bi jih, če poškodbe ne bi bilo. Zato je zahtevek tožnice iz tega naslova v znesku 5.000,00 EUR glede na njene duševne bolečine, ki so vezane na dejstvo njene funkcionalne oviranosti in omejitev pri hoji in pri opravilih, utemeljen v celoti.

4. Toženka vlaga pritožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zatrjuje, da je sodišče v 8. točki sodbe mimo trditvene podlage tožbe ugotovilo, da se je zemlja okoli "dize" zalivalnega sistema zelenice posedla, tako da je bila dvignjena nad nivo zemlje 3 do 4 cm. To je izpovedal samo M.K., sodišče pa je na podlagi tega zaključilo, da bi moral zavarovanec toženke potem, ko je sistem vgradil, preveriti, ali so razpršilci dize po določenem času še vedno v ustreznem nivoju zemlje. Tožnica ni zatrjevala, da je bila diza neustrezno nameščena, oziroma je neustreznost utemeljevala na dejstvu, da ob dizi ni bilo opozorila. Sodišče prve stopnje je kot odločilno ugotovilo dejstvo, ki ga nobena od strank ni zatrjevala, s čimer je strankama odvzelo možnost do obravnave pred sodiščem in s tem pravico do izjave v postopku, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče se sklicuje na sodno prakso, potem pa zaključi, da zalivalni sistem, vgrajen v zemljo, zgolj z nadzemnimi razpršilci, predstavlja umetno neravnino, ki v našem okolju ni običajna in normalna, ki bi jo bilo mogoče pričakovati na urejeni in negovani zelenici. Po mnenju pritožbe neravnina v višini pravilno nameščenih diz zalivalnega sistema ne predstavlja odstopanja od normalne pohodne površine. Tudi neravnina v višini 3 do 4 cm ne predstavlja nevarnosti, ki bi jo moral zavarovanec posebej označiti ali nanjo opozoriti. Sodišče pride tudi samo s seboj v nasprotje, ko po eni strani sledi trditvam toženke, da bi zahteva po postavitvi ustreznih opozorilnih tabel bila pretirana, nato pa v nadaljevanju, da bi moral zavarovanec na novo vgrajeni sistem za zalivanje opozoriti obiskovalce, ki se prosto gibljejo po njegovi zelenici. Sodba je zato pomanjkljiva, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti. V ravnanju zavarovanca toženke ni mogoče najti zatrjevane protipravnosti.

5. Tožnik se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za zavrnitev pritožbenih razlogov ter za za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeni preizkus zadeve je pokazal, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo kršitev pravil pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom ZPP. Sodba sodišča prve stopnje ima razumljive ter logično preverljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih tako, da jo je mogoče preizkusiti, zato očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana tudi ni kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje upoštevaje vezanost na pravočasna zatrjevanja pravdnih strank, ob uporabi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP, pravno relevantno dejansko stanje pravilno in v celoti razjasnilo. Na tej osnovi je sprejeta odločitev tudi materialnopravno pravilna.

8. Pritožbeno ni sporno, da tožnica od toženke z direktno tožbo (po določbah členov 964 in 965 OZ1) zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala v posledici škodnega dogodka, ki se je zgodil 11. 5. 2015, ko je pri hoji po bratovi zelenici stopila na razpršilec, "dizo" (kot jo poimenuje tožba) za razprševanje vode za zalivanje zelenice, ki je tožnica ni videla, in je zaradi tega izgubila ravnotežje in pri padcu utrpela zlom tretje stopalnice leve noge. Pritožbeno tudi niso sporne okoliščine, kraj in način padca ter poškodovanje tožnice. Pritožbeno pa je sporen obstoj krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, saj toženka pritožbeno zatrjuje, da je sodišče protipravnost (eden od kumulativno zahtevanih elementov civilnega delikta) ugotovilo mimo trditvene podlage tožnice. Pri tem pritožba izpostavlja ugotovitev sodišča, da se je zemlja okoli dize zalivalnega sistema zelenice posedla tako, da je bila dvignjena nad nivo zemlje 3 do 4 cm, kar je zavarovanec tožene stranke saniral po sami nesreči z dodatnim nasutjem zemlje.

9. Po pregledu spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica v svoji trditveni podlagi, s katero je utemeljevala protipravnost ravnanja zavarovanca toženke, navedla: "Med hojo po zelenici proti stanovanjski hiši je tožnica stopila na dizo za razprševanje vode za zalivanje zelenice. Ta je bila na zelenici prekrita s travo in je ni videla. Zaradi tega je izgubila ravnotežje in padla po pločniku, ki se je nahajal ob hiši. Vzrok za tožničino poškodbo je bil v dizi, katera se je nahajal na zelenici in je bila pokrita s travo ter za to nevidna. Zavarovanec toženke tožnice ni opozoril, da se na zelenici v travi nahaja diza, dize na zelenici v travi ni z ničemer označil, da bi bila vidna. Takšno opozorilo in označba na nevarnost se od skrbne osebe pričakuje (navedbe v tožbi na l. št. 1). V prvi pripravljalni vlogi je tožnica še navedla: "Iz predloženih fotografij je razvidno, da diza, ko je prekrita s travo, ni vidna. Ker je diza skrita, je tožnica niti ob običajni skrbnosti ni mogla videti. Iz fotografij je razvidno, da je diza ostrorobnih oblik in po velikosti takšna, da ob dostopu na njo ne zagotavlja stabilnosti. Ko je tožnica stopila na dizo, se ji je noga na njej zvrnila, izgubila je ravnotežje in je padla. Na opisano nevarnost bi moral biti zavarovanec toženke še posebej pozoren, saj je sicer zelenica ravna in na njej ni vidnih terenskih neravnin“.

10. Izvedeni dokazni postopek je toženkina povzeta zatrjevanja v celoti potrdil, zavarovanec toženke pa je v svoji izpovedbi še dodatno pojasnil, da je premer zalivalnih razpršilcev od 3 do 4 cm, in da je bila sporna „diza“ nad nivo zemlje dvignjena 3 do 4. cm, kar je po nesreči saniral z dodatnim nasutjem zemlje. Pri tem ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče ugotovilo pravno relevantno dejstvo, ki ga nobena od pravdnih strank ni zatrjevala ter nanj oprlo svojo odločitev. Sodišče je zaključilo, da zalivalni sistem, ki je vgrajen v zemljo, zgolj z nadzemnimi razpršilci (diza) predstavlja nenaravno, umetno neravnino, ki v našem okolju in tudi v konkretnem primeru ni ovira, ki bi jo bilo mogoče pričakovati na negovani in urejeni zelenici, zaradi česar bi zavarovanec toženke moral opozoriti tožnico kot obiskovalko, za katero je vedel, da se bo prosto gibala po njegovi zelenici, v okviru skrbnosti, ki se od njega lahko pričakuje. Tožnica je pri hoji po zelenici stopila na razpršilko, zaradi česar se ji je noga na njej zvrnila in je zato padla.

11. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče v okviru ugotavljanja protipravnosti, navedlo tudi, da bi moral zavarovanec toženke po določenem času preveriti, ali so razpršilci še vedno v ustreznem nivoju zemlje, česar ni storil, zaradi česar je bil razpršilec dvignjen nad nivo zemlje 3 do 4 cm. Drži, da tožnica v okviru svoje tožbene trditvene podlage nepravilne namestitve razpršilca oziroma opustitve nadzora nad preverjanjem ni očitala, vendar slednje predstavlja relativno bistveno kršitev pravil postopka, ki na odločitev ni vplivala, zato kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Toženka se je lahko izrekla o vseh dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev o zahtevku. Sodišče je namreč ugotovilo protipravno ravnanje zavarovanca toženke v okviru zadostne tožbene trditvene podlage, katere bistvo je, da nadzemni razpršilec predstavlja umetno neravnino, ker je dvignjen nad nivo travnate površine, torej takšno umetno oviro v naravnem okolju, ki je ob običajni skrbnosti ni bilo mogoče pričakovati na negovani zelenici. Čeprav višina razpršilca oziroma njen dvig nad travnato površino, ni bil zatrjevan, pa že vpogled fotografije (priloga A5)2 omogoča sklepanje, da je razpršilec toliko dvignjen nad travnato površino in takšne oblike (kar pa je bilo zatrjevano), da predstavlja oviro, ki ni nekaj vsakdanjega in običajnega na urejeni travnati površini ob hiši, po kateri se stanovalci in obiskovalci prosto gibljejo in zaradi katere utemeljeno lahko pride do izgube ravnotežja in posledično padca, če stopimo nanjo. Zato je zaključek sodišča o obstoju protipravnosti, ki ga vidi v zavarovančevi opustitvi opozorila tožnice, za katero je vedel, da se bo po tej zelenici gibala (tam je pazila zavarovančevega otroka), pravilen. Razlogi zanj pa so zadostni in niso nasprotujoči, kot očita pritožba. Postavljanje opozorilnih tabel ob takem razpršilcu na privatni zelenici, bi, tudi po mnenju sodišča druge stopnje, bilo preveč formalistično in neživljenjsko, kar pa za opozorilo obiskovalcu, nikakor ne drži. K pritožbi tožeče stranke:

12. Pritožbeni očitki tožnice, da je sodišče pri odmeri pravične denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova strahu ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zmotno uporabilo materialno pravo, niso utemeljeni.

13. Sodišče prve stopnje podrobno in pravilno ugotovilo vsa dejstva in okoliščine, ki so vplivale na odmero odškodnine za pretrpljene fizične bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju (točke 13., 14. in 15 obrazložitve), vsa dejstva in okoliščine, ki so vplivale na odmero odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (točki 20 in 21 obrazložitve), kot tudi okoliščine, zaradi katerih tožnici odškodnine iz naslova strahu ni odmerilo (točka 18 obrazložitve). Tem ugotovitvam in zaključkom se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje. Na izrecna pritožbena zatrjevanja pa še dodaja:

14. Prvostopno sodišče je tožnici od vtoževane odškodnine v znesku 4.000,00 EUR za prestane fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo odškodnino v znesku 3.000,00 EUR, pri čemer je upoštevalo tako intenziteto kot čas trajanja telesnih bolečin, kot tudi dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da se občasno telesne bolečine še vedno pojavljalo pri daljši hoji, stanju, nošenju neprimerne obutve ali pri hoji po neravnem terenu. Sodišče je upoštevalo tudi vse nevšečnosti med zdravljenjem, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in izpovedbe tožnice. Zato pritožbeni očitki, da sodišče slednjega ni upoštevalo, ne držijo. Tudi pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče dalo ustrezno težo tožničini oviranosti pri dolgotrajnejši in napornejši hoji ter pri hoji po neravnem terenu. Prav tako je sodišče upoštevalo, da je to oviranost treba pričakovati tudi v bodoče. 15. Tudi zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu je, glede na ugotovljene konkretne okoliščine, materialnopravno pravilna. Sodišče je utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenca, da je tožnica utrpela primarni strah v najlažji in hipni obliki. Ta zaključek je potrjen tudi z izpovedbo tožnice, da se v prvem trenutku ni ustrašila. Tudi zaključki izvedenca glede obstoja tožničinega sekundarnega strahu niso v nasprotju z njeno izpovedbo. Ob zaključku, da je sekundarni strah obstajal zgolj v intenziteti srednje stopnje v trajanju deset do trinajst dni, nato pa le še lažje stopnje, vendar zgolj v vmesnih obdobjih zdravljenja v trajanju šest do osem tednov, je pravilen zaključek, da je šlo pri tožnici za zaskrbljenost nad izidom zdravljenja, ki pa ni presegla povprečne zaskrbljenosti. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom prvostopnega sodišča, da glede na ugotovljene okoliščine strah ni bil dovolj intenziven niti dolgotrajen, da bi opravičeval denarno odškodnino3. Po ustaljeni sodni praksi je za strah mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je strah intenziven in je dalj časa trajal, če pa je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče presoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje4. Tožnica ne zatrjuje niti dokaže duševnih posledic, ki jih je zaradi strahu trpela (njena izpovedba na l. št. 22). Pritožbena zatrjevanja porušenega duševnega ravnovesja pa predstavljajo nedovoljeno novoto5. 16. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob odmeri odškodnine za nematerialno škodo pravilno uporabilo materialno pravo (179. člen OZ)6. Sodišče je pri odmeri pravilno uporabilo tako načelo individualizacije (posebnosti konkretnega primera), kot načelo objektivne pogojenosti, torej primerljivosti z obstoječo sodno prakso za podobne primere7. 17. Glede na obrazloženo tudi po prepričanju sodišča druge stopnje pritožbeno izpodbijana odškodnina predstavlja pravično denarno zadoščenje za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica v obravnavani nezgodi utrpela, zato je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

18. Pravdni stranki s pritožbo nista bili uspešni, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške, odgovor na pritožbo tožnice pa ni prispeval k rešitvi pritožbe, zato tudi ta pritožbeni strošek nosi tožeča stranka sama (določba 155. člena ZPP).

1 Določba 965. člena OZ: Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti. 2 Tretja alineja 358. člena ZPP ter komentar k členu: Listinske dokaze, sme sodišče druge stopnje oceniti na pritožbeni seji, ker s tem ne krši načela neposrednosti. 3 VSL sodba I Cp 2268/2015. 4 II Ips 564/2008, II Ips 449/2006, I Cp 2524/2017, I Cp 2613/2014. 5 Določba prvega odstavka 337. člena ZPP. 6 Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. 7 Sodba II Ips 408/1997, II Ips 385/2003, II Ips 237/2005.