Jedro

Ker tožena stranka ni sledila pravnemu mnenju in pripombam sodišča v prejšnji sodbi (ki se nanaša na ugotovitveni postopek, dokazovanje, sodelovanje stranke v postopku, na vsebino obrazložitve glede bistvenih dejstev, okoliščin in dokazov, na podlagi katerih je tožena stranka ugotovila, da razlogi obrambe terjajo odpoved prebivanja), kar velja tudi za nove razloge, ki jih je tožena stranka navedla v odločbi druge stopnje v primerjavi z odločbo prve stopnje in razlogov za svojo odločitev ni obrazložila, kot to določa 2. odstavek 209. člena ZUP, je s tem bistveno kršila pravila postopka iz te zakonske določbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 5.10.1995 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo po sodbi Vrhovnega sodišča RS z dne 11.5.1994 ponovno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje z dne 9.7.1992 v zadevi odpovedi prebivanja v RS. Obrazložitev izpodbijane odločbe povzema iz prej navedene sodbe del obrazložitve: "Samo dejstvo, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba JA sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo, po presoji sodišča ni splošno znano dejstvo po 2. odstavku 160. člena ZUP, ki ga ni potrebno dokazovati. Čeprav je v času agresije na Slovenijo nekdo bil aktivna vojaška oseba, to še ne pomeni, da je v tej agresiji tudi sodeloval. Za samo odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji, zaradi razlogov varnosti ali obrambe države je potreben dokaz, da je tožnik dejansko sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo. Tožena stranka bi zato morala, v skladu z 2. odstavkom 25. člena zakon o tujcih in določbami zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se nanašajo na ugotovitveni postopek, na dokazovanje, na sodelovanje stranke v postopku in na vsebino obrazložitve odločbe, preden je odločila po prostem preudarku, pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti vsa bistvena dejstva, okoliščine in dokaze, na podlagi katerih je ugotovila, da razlogi obrambe terjajo odpoved prebivanja tožniku. V odločbi, ki se izda po prostem preudarku, je treba navesti razloge, ki so organ vodili pri izdaji odločbe (3. odstavek 209. člena ZUP). V tem primeru pa se izpodbijana odločba sklicuje samo na podatke v upravnih spisih brez ugotovitve dejanskega stanja in navedbe razlogov, ki so bili odločilni za presojo dokazov. Zaradi tega je podana bistvena kršitev pravil postopka in zato sodišče ni moglo presoditi zakonitosti odločbe." V ponovnem postopku je Ministrstvo za notranje zadeve RS za mnenje zaprosilo Ministrstvo za obrambo RS. Iz dopisa z dne 20.9.1994 izhaja, da je tožnik po zapustitvi JLA prestopil v hrvaško vojsko, kjer je še zaposlen. Iz 23. člena zakona o tujcih izhaja, da se tujcu, ki prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi izdanega vizuma ali dovoljenja za vstop ali v skladu z mednarodno pogobo ali mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje, odpove prebivanje med drugim tudi, če to terjajo razlogi javnega reda, varnosti ali obrambe države. Ker zakon o tujcih nima izvršilnega predpisa o kriteriju, kaj pomeni razlog za obrambo države, je bila uporabljena uredba o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS št. 47/94). Ta v 8. členu določa, da je nevarnost za obrambo države po 8. točki 10. člena zakona o državljanstvu RS med drugim podana, če je oseba aktivno sodelovala v oboroženih silah tujih držav, ali je osumljena ali obstaja indic o njenem obveščevalnem delovanju v korist tujih vojaških ali drugih obveščevalnih služb oziroma držav. Ministrstvo za obrambo je na dopis tožene stranke z dopisom z dne 5.5.1995 posredovlo podatke, da je bil tožnik do aprila 1992 načelnik letalske baze v Bosni, po zapustitvi JLA pa je prestopil v hrvaško vojsko. Spada v skupino pripadnikov hrvaške vojske, ki delajo v enotah v okolici Zagreba. V Sloveniji, kjer živi tožnikova družina, je bil večkrat opažen z operativci hrvaške varnostno obveščevalne službe. Iz tožnikove izjave kot iz omenjenih podatkov izhaja, da obstaja indic o njegovem obveščevalnem delovanju v korist tuje vojaške službe, ki predstavlja nevarnost za obrambo države. Tožena stranka je v skladu s 25. členom zakona o tujcih, ki določa okoliščine, ki jih mora upoštevati tožena stranka pri odpovedi prebivanja, ugotovila, da tožnik prebiva v Sloveniji že od leta 1973, kjer prebiva tudi njegova družina. Opustitev zaslišanja tožnika, ki živi izven Slovenije in zato ni bil vabljen, ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka, če zaslišanje stranke glede na nesporne podatke ne bi vplivalo na drugačno odločitev o stvari.

Tožnik z izpodbijano odločbo ni zadovoljen iz razlogov, ki jih je navajal že v prejšnji tožbi in ki jih navaja v nadaljevanju. Sodišče je prvič tožnikovi tožbi ugodilo in v obrazložitvi sodbe med drugim opozorilo na pomanjkljivosti postopka, kot je to tožena stranka povzela v izpodbijani odločbi. Pri ponovni odločitvi o tožnikovi pritožbi je tožena stranka bila dolžna upoštevati mnenje sodišča, kar pa po mnenju tožnika ni, zato je kršila materialni in procesni zakon. Procesni zakon zato, ker tožnika ni pritegnila v postopek, tudi po zaprošeni pravni pomoči. Kršen pa je tudi 25. člen zakona o tujcih, saj je tožnik v Sloveniji že od leta 1973, kjer ima družino, za katero mora skrbeti in pravico z njimi skupaj živeti. Kršena je tudi Konvencija o človekovih pravicah, ki ne dovoljuje razbitja družine. Odločitev tožene stranke ima prav to za posledico. Tožena stranka je tudi nepravilno uporabila uredbo o merilih za ugotavljanje in izpolnjevanje določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, ki v konkretnem primeru sploh ni uporabljiva, saj ne gre za uveljavljanje državljanstva RS, marveč za izgon tujca iz RS. Tožnik sedaj ni aktivna vojaška oseba v JA, niti ni v hrvaški vojski, kar tožena stranka zatrjuje v obrazložitvi izpodbijane odločbe, glede tega pa se ne sklicuje na noben dokaz.

Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni v celoti sledila pravnemu mnenju in pripombam sodišča v prejšnji sodbi, katere del obrazložitve (kot je prej uvodoma navedeno), je povzela v izpodbijano odločbo. Tožbi je zato ugodilo zaradi kršitve pravil postopka, (135. in 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP) in v tej posledici tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podlaga za odločitev o stvari.

Sodišče sicer sprejema razloge tožene stranke, da tožnika o vprašanjih, ki so bili odločilni za odločitev v stvari, po naravi stvari ni mogoče zaslišati po zaprošenem organu. Vendar pa v tej zadevi zastopa po pooblastilu tožnikove interese pooblaščenka, ki ima prebivališče na območju Republike Slovenije in ima državljanstvo RS, ne glede na to, da se načelo zaslišanja stranke v smislu 1. odstavka 8. člena ZUP uresničuje lahko tudi pisno (138. člen ZUP), kar vse se je po naravi stvari razumelo z napotki v prejšnji sodbi sodišča z dne 11.5.1994. Pravno mnenje in pripombe sodišča v prejšnji sodbi (ki se nanaša na ugotovitveni postopek, na dokazovanje, na sodelovanje stranke v postopku, na vsebino obrazložitve odločbe glede bistvenih dejstev, okoliščin in dokazov, na podlagi katerih je tožena stranka ugotovila, da razlogi obrambe terjajo odpoved prebivanja tožniku), ki se je nanašalo na odločitev o pritožbi glede na razloge odločbe organa prve stopnje, veljajo tudi za nove razloge, ki jih je tožena stranka v primerjavi z odločbo organa prve stopnje navedla v sedanji izpodbijani odločbi, do katerih pa se tožnik niti po svoji pooblaščenki ni mogel opredeliti, zlasti glede navedb o indicih, ki izhajajo iz dopisa drugega državnega organa.

Prej navedena uredba, ki v 8. členu določa, da je nevarnost za obrambo države po 8. točki 10. člena zakona o državljanstvu RS med drugim podana, če je oseba aktivno sodelovala v oboroženih silah tujih držav, ali je osumljena ali obstaja indic o njenem obveščevalnem delovanju v korist tujih vojaških ali drugih obveščevalnih služb oziroma držav, vsebuje merila za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo. Odločitev o sprejemu v državljanstvo in odločitev o odpovedi prebivanja v državi imata vsaka zase zelo različne posledice. Merilo, da je oseba aktivno sodelovala v oboroženih silah tujih držav, je samo zase lahko sprejemljivo kot razlog za zavrnitev sprejema osebe v državljanstvo z naturalizacijo, po mnenju sodišča pa ni sprejemljivo kot razlog za odpoved prebivanja, še posebej ob dejstvu, da je velik del populacije tujcev, ki prihajajo v Republiko Slovenijo, aktivno sodeloval v oboroženih silah tujih držav, kar je sicer splošno znano dejstvo. Tožena stranka bi po mnenju sodišča ob novih razlogih za zavrnitev pritožbe sklicujoč se na prej navedeno uredbo, le to lahko kvečjemu primerno uporabila kot usmeritev v tem postopku ob tem, ko bi ocenila stopnjo nevarnosti za obrambo države. Obstoj indicev za tožnikovo nevarnost za obrambo države pa, razen v navedbah v dopisu drugega državnega organa, med spisi ni izkazan, kar pomeni, da tožena stranka ni sledila napotilu sodišča v prejšnji sodbi. Tožena stranka tudi ni obrazložila, katere okoliščine iz 2. odstavka 25. člena zakona o tujcih in kakšnem razmerju je upoštevala pri odmeri časa, za katerega je bil tožniku izrečen ukrep prepovedi prihoda v državo, še posebej v kakšnem razmerju sta bili pri tem upoštevani dobrini - obramba države ter pravice, ki gredo tožniku po Konvenciji o človekovih pravicah glede varstva družine. Iz samih navedb, da je v skladu s 25. členom zakona o tujcih, ki določa okoliščine, ki jih mora upoštevati tožena stranka pri odpovedi prebivanja, ugotovila, da tožnik prebiva v Sloveniji že od leta 1973, kjer prebiva tudi njegova družina, ne da bi se do teh okoliščin opredelila, ni mogoče skleniti, kako je te okoliščine tožena stranka v konkretnem primeru upoštevala.

Po 1. odstavku 159. člena ZUP se dejstva, ki so podlaga za odločitev, ugotovijo z dokazi. Pristojni organ mora dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku odločbe (2. odstavek 209. člena ZUP), razložiti v obrazložitvi odločbe oziroma upravnega akta. Sodišče pa po podatkih iz pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe in brez navedbe dokazov ob spoštovanju drugih, že v prejšnji sodbi navedenih pravil postopka, ne more preizkusiti pravilnosti in zakonitosti odločitve v izpodbijani odločbi.

Po povedanem je sodišče spoznalo, da ne more rešiti spora, ker so dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, ob tem pa niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar vse bi lahko vplivalo na odločitev o stvari. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki se enako kot ZUP, po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I, smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.