Jedro

Navedb tožnika, da je izvorno državo zapustil, ker ni želel v zapor zaradi neplačila kredita, ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja iz ZMZ-1 in Ženevske konvencije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik, ki naj bi bil državljan Alžirije, je 12. 12. 2023 vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3119/2022/21 (1222-12) z dne 1.12.2023, (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je bilo odločeno, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrne kot očitno neutemeljena (prva točka izreka). Nadalje mu je bil določen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod iz območja Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (druga točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (tretja točka izreka). Poleg tega je bila tožniku za obdobje enega leta določena prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (četrta točka izreka). Tožena stranka je izpodbijano odločbo obrazložila z ugotovitvijo, da iz tožnikovih navedb v prošnji za priznanje mednarodne zaščite in izjav, podanih na osebnem razgovoru, izhaja, da je izvorno državo prvenstveno zapustil iz razloga, da ni mogel vrniti kredita, ki ga je dobil pri banki. Tožnik je tako navajal, da se boji, da bo v primeru vrnitve v Alžirijo moral zaradi neodplačila posojila v zapor. V utemeljitev svojih navedb je toženi stranki predložila fotokopije kreditne pogodbe, ki so v upravnem spisu. Nadalje je tožena stranka kot neutemeljene zavrnila navedbe tožnika o krvnem maščevanju, ki naj bi pretilo tožniku s strani članov družine umrlega v prometni nesreči, v kateri je bil tožnik udeležen neposredno pred odhodom iz Alžirije. Tožena stranka je tako ugotovila, da tožnik ni bil deležen neposrednih groženj, prav tako si je vizo za odhod iz Alžirije priskrbel že pred zadevno prometno nesrečo. Posledično tožnik ni navajal dejstev, ki bi jih lahko povezali z zakonsko določenimi razlogi preganjanja iz Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) in Ženevske konvencije, prav tako pa iz navedb tožnika v postopku pred toženo stranko ne izhaja, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene človekove pravice.

2. Tožnik uveljavlja kršitev 12. člena Procesne direktive (Direktive 2013/32/EU) o upoštevanju jamstev za prosilce. Tožena stranka je prošnjo tožeče stranke zavrnila na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), v pospešenem postopku. V tožbi navaja, da toži iz razloga, ker meni, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb v postopku, da mu v Alžiriji grozi krvno maščevanje s strani družine umrlega v prometni nesreči, v kateri je bil udeležen tožnik. Tožena stranka je po navedbi tožnika sicer obravnavala navedbe tožnika, da se boji krvnega maščevanja s strani družine žrtve prometne nesreče, vendar pa teh navedb ni povezala z razlogi preganjanja v tožnikovi izvorni državi. Tožena stranka je ocenila, da bi tožnik lahko odšel na policijo, vendar tega ni storil, ker bi se naj bal, da ga bo policija pridržala. Tožnik trdi, da je policija prišla in obravnavala nesrečo. Nadalje trdi, da je prejemal grožnje od več oseb po nesreči. Te grožnje, čeprav so bile dane posredno, torej je za njih slišal o drugim, je treba po navedbi tožnika razumeti kot resno nevarnost zanj. Tožnik trdi, da tožena stranka ni raziskala, kako policija v Alžiriji obravnava dejanja, ki so posledica krvnega maščevanja. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, saj meni, da tožena stranka ni ustrezno poskrbela, da bi tožnik dejansko lahko navajal vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. V tej zvezi tožnik izpostavlja, da na zapisniku o obravnavi pri toženi stranki ni navedeno ime tolmača. Tožnik meni, da je ugotovitev tožene stranke, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zmotna. Tožnik zato sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo obrazloženo predlagala zavrnitev tožbe in vztraja pri pravilnosti izpodbijane odločbe.

4. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je v dokaznem postopku pregledalo in prebralo vse listine v spisu, ki se nanašajo na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predložila tožena stranka. Ni pa sodišče izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, saj se tožnik sodnemu vabilu ni odzval (drugi odstavek 258. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zaslišanje zastopnika tožene stranke pa ob smiselni uporabi prvega odstavka 258. člena ZPP ni bilo potrebno. Po pooblaščenki je tožnik sporočil, da ima zdravstvene težave in je pooblaščenka v dokaz navedenega predložila kopije skeniranih sporočil - anamnez, ki jih bi naj podpisal psihiater dr. A. A. Gre za dva na roko napisana sporočila, vendar v nobenem ni navedeno, da tožnik ni sposoben udeležbe na obravnavi. Sodišče je štelo, da bi se lahko tožnik udeležil glavne obravnave in da njegovo zdravstveno stanje ne preprečuje udeležbe, prav tako listine, ki jih je v spis glede upravičevanja neudeležbe s strani tožnika predložila pooblaščenka ne ustrezajo predpisanim obrazcem zdravniških opravičil v sodnih postopkih, kot to določa 2. odst. 115. člena ZPP. Posledično je sodišče zavrnilo tudi predlog pooblaščenke, da naj tožnika pregleda izvedenec psihiatrične stroke, ki naj poda mnenje, ali je sposoben udeležbe na glavni obravnavi. Iz navedb pooblaščenke in iz kopij listin izhaja, da je tožnik očitno opravil pregled pri dr. A. A., psihiatru, ki pa ni navedel, da ni sposoben udeležbe na glavni obravnavi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča tožba ni utemeljena, ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena. Zato sodišče sledi njeni utemeljitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

7. Mednarodna zaščita po ZMZ-1 pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (2. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem1 iz razloga2 pripadnosti določeni rasi ali etični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

8. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Resna škoda po 28. členu ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

9. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

10. Subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu ZMZ-1, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu ZMZ-1, so: država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; in nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona (24. člen ZMZ-1).

11. V obravnavani zadevi - upoštevaje tožbene trditve - med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Alžirije; da je 2023 pri toženi stranki vložil tretjo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in da je tožena stranka pred odločitvijo o prošnji s tožnikom 2023 opravila osebni razgovor. Bistvo tožnikovih izjav, podanih na osebnem razgovoru pred toženo stranko je, da se boji maščevanja s strani družine žrtve, vendar to ni bil razlog, zaradi katerega je odšel. Tožena stranka po ugotovitvah sodišča pravilno ugotavlja, da so bile to samo govorice, ki naj bi jih prosilec slišal v soseski od drugih ljudi. Pooblaščenka tožnika je tožbi priložila kopijo časopisnega članka, ki se nanaša na krvno maščevanje v Albaniji in opozarja na specifike krvnega maščevanja po arabskem pravu in običajih. Sodišče ugotavlja, da ni navedla, na kakšne specifike po arabskem pravu in običajih glede krvnega maščevanja se nanaša njena izjava in je tem delu navedba neobrazložena. Priložen članek pa v ničemer ne omenja Alžirije kot države, v kateri bi se naj izvajalo krvno maščevanje. Kot je navedla tudi tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 14.12.2023, gre v tem delu tudi za tožbeno novoto, ker je bila kopija članka predložena šele v tožbi in tožnik pri tem ni obrazložil, zakaj tega dokaza ni predložil že v upravnem postopku, takšen dokaz pa je v skladu s 3. odstavkom 20. člena ZUS-1 nedovoljen. Sodišče še ugotavlja, da je tudi nerelevanten, ker se v ničemer ne nanaša na tožnikovo državo izvora, torej na Alžirijo. Sodišče še dodaja, da ne moremo označiti vsakega maščevanja kot krvnega maščevanja. Krvno maščevanje, kot razlog za preganjanje se lahko upošteva pri podelitvi mednarodne zaščite, če predstavlja preganjanje zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini (4. alineja 1. odst. 27. člena ZMZ-1), ki mora hkrati izpolnjevati eno od lastnosti iz. 5. odst. 27. člena ZMZ-1 (skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ali če ima član skupine v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki ga obkroža, dojema kot različno), kar pa tožnik ni zatrjeval, niti ni to razvidno iz listin v spisu.

12. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi svojo odločitev obrazložila z ugotovitvijo, da iz tožnikovih navedb v prošnji za priznanje mednarodne zaščite in izjav, podanih na osebnem razgovoru, izhaja, da je izvorno državo zapustil iz razloga, da ni mogel vrniti kredita, ki ga je dobil pri banki. Tožnik je tako navajal, da se v primeru vrnitve v Alžirijo boji, da bo moral zaradi neodplačila posojila v zapor. V utemeljitev svojih navedb je toženi stranki predložil fotokopije kreditne pogodbe. Sodišče sprejema oceno tožene stranke, da navedbe tožnika, da je izvorno državo zapustil, ker ni želel v zapor zaradi neplačila kredita, ne moremo povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja iz ZMZ-1 in Ženevske konvencije.

13. Glede zatrjevanega krvnega maščevanja je tožena stranka po ugotovitvi sodišča pravilno zaključila, da ni šlo za resno in neposredno grožnjo, sploh pa iz navedb same tožeče stranke izhaja, da si je vizo za odhod iz Alžirije v Turčijo pridobil pred prometno nesrečo, ki bi naj bila razlog zatrjevanega krvnega maščevanja. Iz samih navedb tožnika, ki jih je podal na zapisnik, izhaja, da groženj ni bil deležen neposredno od članov družine umrlega v nesreči ampak naj bi za te slišal že po odhodu iz države izvora. Navedbe tožnika v tožbi v ničemer ne zanikajo oz. nasprotujejo ugotovitvam tožene stranke v izpodbijani odločbi glede njene presoje zatrjevanega krvnega maščevanja. Tudi pooblaščenka tožnika je v tožbi izrecno navedla, da zatrjevane grožnje s strani članov družine umrlega v prometni nesreči niso bile dane neposredno tožniku ampak bi naj bile dane posredno oz. tožnik o tem slišal od drugih. Pri čemer pa niti v tožbi, niti na glavni obravnavi ni navedla, kdo bi naj posredno podal takšne grožnje in sodišče v tem delu sledi ugotovitvam tožene stranke, da tožnik ni mogel biti deležen groženj, saj je navajal, da bi šlo naj za govorice. Sodišče tako zavrača navedbo tožnika v tožbi, da je bil tožnik soočen z resno škodo s strani nedržavnih subjektov ter z razlogom preganjanja, kot je določen v 27. členu ZMZ-1. 14. Glede navedbe tožnika v tožbi, da naj tožena stranka ne bi ustrezno poskrbela, da bi tožnik lahko navajal vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, ker naj ne bi bilo jasno, ali je tožnik razumel pravni pouk (5. člen ZMZ-1) v smislu pravne pomoči, ki jo lahko zahteva in ni mogel navajati vseh relevantnih okoliščin za utemeljevanje le-te, sodišče ugotavlja, da je tožnik potrdil (str. 4 njegove prošnje za mednarodno zaščito z dne 10.11.2023), da je razumel informacijo o njegovih pravicah, prav tako je iz upravnega spisa razvidno, da je bil na razgovoru pri toženi stranki prisoten tolmač, ki je tudi s podpisom potrdil prisotnost, čeprav je na zapisniku razgovora umanjkalo njegovo ime. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izrecno navedla, da je tolmač podpisan kot tretji na strani šest zapisnika o razgovoru s tožnikom. Tožnik tega ni prerekal v vlogah, niti ni tega prerekala pooblaščenka na glavni obravnavi. Iz zapisnika razgovora pri toženi stranki tudi izhaja, da je bil tožnik izrecno povprašan, ali želi, da je prisoten pooblaščenec, kar priznava sam tožnik na str. 2 tožbe. Sodišče ugotavlja, da je bil tožnik ustrezno in na običajen način poučen o svojih pravicah v postopku pred toženo stranko.

15. Tožena stranka je nadalje pravilno ugotovila, da tožnik niti ne trdi, da je v izvorni državi preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini, kar pomeni, da mu ne gre status begunca. Ker je po oceni tožene stranke tožnik v postopku navajal le dejstva, ki so v skladu z določbami ZMZ-1 nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 v zvezi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1 tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Odločitev o določitvi 10-dnevnega roka za prostovoljni odhod je tožena stranka oprla na deseti odstavek 49. člena ZMZ-1, odločitev o odstranitvi in enoletni prepovedi vstopa v primeru neprostovoljnega odhoda pa na trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1 v zvezi s 67. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2).

16. Prav tako je za zavrnitev podan tudi razlog iz 2. alineje 1. odst. 52. člena ZMZ-1 (tožnik prihaja iz varne države). Tožnik oz. prosilec prihaja iz Alžirije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. Med strankama je dejansko sporno zgolj, ali tožnikove navedbe, podane v postopku za priznanje mednarodne zaščite, predstavljajo dejstva, ki za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 niso pomembna.

17. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik v postopku ni navedel dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevala njegov strah pred preganjanjem iz razlogov navedenih v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1, niti dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevala resno škodo v smislu tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 28. členom ZMZ-1. Tožnik ne v prošnji, ne na osebnem razgovoru ni trdil, niti ni tega trdila njegova pooblaščenka na glavni obravnavi, da se v Alžirijo ne more vrniti zaradi strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Tožnik je sicer zatrjeval, da se v Alžirijo ne more vrniti zato, ker naj bi bil tam soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo zaradi krvnega maščevanja, vendar sodišče ugotavlja, da ne gre za eno izmed oblik resne škode, ki je predvidena v 28. členu ZMZ-1. Na izrecno vprašanje sodišča na glavni obravnavi, kaj bi zaslišanje tožnika na glavni obravnavi spremenilo glede dejstev, o katerih je bil zaslišan tožnika v postopku pred toženo stranko, je pooblaščena tožnika navedla, da se je tožnik glede zatrjevanega krvnega maščevanja že opredeljeval na razgovoru pred toženo stranko, vendar pa naj ne bi bilo razvidno, kako je bil tožnik poučen o vseh svojih pravicah v postopku, kar bi bilo treba razčistiti z njegovim zaslišanjem, pri čemer bi lahko tožnik posredno pojasnil svoje navedbe v zvezi s t.i. krvnim maščevanjem. Sodišče ugotavlja, da iz navedb pooblaščenke ne izhaja, da tožnik ni bil poučen o svojih pravicah v postopku pred toženo stranko, prav tako iz zapisnika razgovora pred toženo stranko izrecno izhaja, da je bil poučen o svojih pravicah in da je bil prisoten tolmač za arabski jezik. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi prav tako opredelila glede izjav tožnika o maščevanju in ugotovila, da njegove navedbe ne izkazujejo razloga za odhod iz Alžirije, iz navedb tožnika v tožbi in iz navedb pooblaščenke na glavni obravnavi pa ne izhaja, da bi tožnik izpovedal karkoli drugače oz. v kateri smeri bi spremenil svoje navedbe glede t.i. krvnega maščevanja. Sodišče prav tako sprejema ugotovitev tožene stranke, da navedbe o govoricah o maščevanju članov družine umrlega v prometni nesreči ne predstavljajo upoštevne podlage za priznanje ene od dveh oblik mednarodne zaščite. Po mnenju sodišča tožnik prav tako ni izkazal, da mu policija v izvorni državi ne bi nudila zaščite pred nedržavnimi subjekti preganjanja oz. zaščite pred resno škodo. Dejansko je v postopku pred toženo stranko navajal, da naj ne bi šel na policijo, ker se je bal, da bi ga ta pridržala zaradi neplačila kredita. Navedeno pa po mnenju sodišča ne izkazuje odsotnosti učinkovite zaščite s strani policije v primeru zatrjevanega maščevanja s strani člana družine umrlega v prometni nesreči, saj tožnik po lastni izjavi niti ni iskal zaščite policije. Tožnik je kot razloge za pridobitev ene od dveh oblik mednarodne zaščite tako navajal razloge, ki pa ne morejo biti obravnavani v okviru taksativno določenih podlag za priznanje mednarodne zaščite po zakonodaji, ki trenutno velja v Republiki Sloveniji. Ob tem je tožena stranka utemeljeno izpostavila, da je tožnik celo sam dejal, da si je vizo za odhod iz Alžirije priskrbel že v času pred zatrjevano prometno nesrečo, ki bi naj bila podlaga za zatrjevano krvno maščevanje.

18. Ob tem sodišče poudarja, da tožnikovih navedb tudi smiselno ni mogoče obravnavati kot resno škodo iz 28. člena ZMZ-1. Za priznanje mednarodne zaščite tudi ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tovrstno tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedeno je v skladu z določbo 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja in resne škode in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tožnik v tej zadevi takih dejavnikov ni zatrjeval, kar pomeni, da razlogi, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo ne sodijo na področje mednarodne zaščite.

19. Upoštevaje vse zgoraj navedeno je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik z zatrjevanjem v postopku pred toženo stranko navajal dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pravno pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.3 Glede na to je tožnikovo prošnjo utemeljeno zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. Odločitvi tožene stranke sprejete v drugi, tretji in četrti točki izreka izpodbijane odločbe tožnik v tožbi ni v ničemer obrazloženo nasprotoval, zato sodišče njene pravilnosti ni posebej presojalo.

20. Ker je sodišče iz zgoraj predstavljenih razlogov ugotovilo, da je odločitev tožene stranke v tej zadevi zakonita in pravilna, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Lastnosti dejanj preganjanja opredeljuje 26. člen ZMZ-1. 2 Razloge preganjanja podrobneje opredeljuje 27. člen ZMZ-1. 3 Prim. odločbe VSRS I Up 206/2023, I Up 187/2023, I Up 178/2023, I Up 164/2023, I Up 49/2023, I Up 29/2023, I Up 205/2022, I Up 13/2015.