Jedro

Tožnik ni izgubil upravičenosti, da ga preživljajo starši, če se je po končanem šolanju na srednji stopnji, pridobitvi poklica in zaposlitvi po polnoletnosti odločil nadaljevati šolanje na isti stopnji s ciljem, da si pridobi drug poklic. Pravica do preživnine po polnoletnosti otroka je vezana na redno šolanje, torej izpolnjevanje šolskih obveznosti, ne pa na šolanje na višji stopnji od že dosežene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo opr. št. P 3/2004, z dne 28.5.2004 razsodilo, da je toženec dolžan plačevati tožniku preživnino, in sicer od 1.2.2004 do 29.2.2004 mesečno preživnino v višini 35.000,00 SIT in od 1.6.2004 dalje mesečno preživnino v višini 35.000,00 SIT (1. tč. izreka izpodbijane sodbe), tožbeni zahtevek v presežku za nadaljnjih 5.000,00 SIT mesečne preživnine od 1.2.2004 do 29.2.2004 in od 1.6.2004 dalje ter plačilo mesečne preživnine v višini 40.000,00 SIT od 1.3.2004 do 31.5.2004 je zavrnilo (2. tč. izreka izpodbijane sodbe) in o pravdnih stroških odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške (3. tč. izreka izpodbijane sodbe).

Toženec je s pravočasno pritožbo, vloženo po pooblaščenki, izpodbijal citirano sodbo sodišča prve stopnje v tč. 1 izreka sodbe, torej v delu, s katerim je sodišče prve stopnje tožencu naložilo dolžnost plačevati tožniku mesečno preživnino 35.000,00 SIT za čas od 1.2.2004 do 29.2.2004 in od 1.6.2004 dalje. Toženec je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijal zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da gre za tožbeni zahtevek polnoletne osebe kot otroka do očeta. Po I. odst. 123. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je določeno, da so starši dolžni preživljati otroka do njegove polnoletnosti. V II. odst. istega člena pa je določeno, da če se otrok redno šola, so ga starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti. Zakon pa veže dolžnost preživljanja na sposobnost oz. zmožnost staršev za preživljanje. Pojem rednega šolanja vsebuje implicitno zahtevo po neprekinjenem toku šolanja, torej od osnovne šole preko srednješolskega programa in nato nadaljevanje študija na višji ali visoki šoli do pridobitve poklica. Podiplomski študij zagotovo nima narave rednega šolanja. Z doseženo polnoletnostjo je namreč otrok sposoben in dolžan sam skrbeti zase in v tem okviru tudi za svoj materialni položaj. Tožnik je šolanje končal do polnoletnosti, si pridobil ustrezen poklic in se tudi zaposlil in bi lahko nadaljeval šolanje na začetni stopnji srednješolskega programa tudi kot zaposlena oseba s šolanjem ob delu. S trenutkom, ko je tožnik končal redno šolanje in se za skoraj tri leta zaposlil, je šteti, da je kot polnoletna oseba prekinil redno šolanje in obveznost staršev do njegovega preživljanja je ugasnila. Tožnik ne nadaljuje rednega študija, oz. se ne šola redno, ampak pričenja z novim šolanjem v prvem letniku srednje šole. Zato se po toženčevem mnenju ne šola redno v smislu citiranega zakonskega določila, s prepisovanjem z ene izobraževalne institucije na drugo po polnoletnosti pa zlorablja svoje pravice. Tožnik že dokončano šolanje na Šolskem centru Velenje, izobraževalni program - srednje poklicno izobraževanje, smer avtomehanik, sedaj nadomešča z vpisom na izobraževalni program strojni tehnik, izobraževanja pa bi se lahko udeleževal tudi kot udeleženec izobraževanja odraslih. V obravnavanem primeru je zagotovo šteti, da je redno šolanje prekinjeno. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do pojma rednega šolanja in tožnikove nekajletne prekinitve rednega šolanja ter nadaljevanja šolanja na začetni srednješolski stopnji. Toženec zato meni, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Po mnenju toženca pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno ocenilo toženčeve premoženjske razmere in s tem njegove sposobnosti prispevati za sinovo preživljanje. Toženec je kredit najel po tem, ko se je tožnik prenehal redno šolati, najel ga je z namenom reševanja vprašanja stanovanja in bo ta kredit moral še nadalje plačevati. Če bi toženec moral plačevati najemnino, bi bili izdatki gotovo še višji. Toženec v celoti skrbi tudi za drugega sina M., ki se še redno šola in za katerega otrokova mati tožencu ne plačuje preživnine za tega otroka. Tudi ta sin je polnoleten in toženec sam ne more ukreniti ničesar, da bi njegova mati prispevala ustrezno preživnino zanj. Po pokritju vseh stroškov tožencu ostane mesečno za hrano, obleko in obutev le okoli 50.000,00 SIT in če bi moral plačevati še določeno preživnino tožniku, ki je polnoleten, ima svoj poklic in je zaposlitev prekinil na lastno željo, se sam ne bo mogel preživljati kot tudi ne bo mogel preživljati sina, ki pa se še redno šola. Znesek preživnine, ki bi jo naj po dogovoru, ki ga je tožnik sklenil sam s svojo materjo, prispevala tožnikova mati tožniku, je absolutno prenizek, saj tožnikova mati živi v izvenzakonski skupnosti in bi bilo potrebno upoštevati tudi dohodke njenega partnerja. Tožnikova mati je tudi lastnica nepremičnin, ki jih je podedovala in z njimi v celoti razpolaga in bi za preživljanje tožnika lahko prispevala več, kot se je zavezala z dogovorom. Toženec je v pritožbi navedel, da citirano sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, vendar je pritožbeno sodišče štelo, da jo izpodbija v delu, v katerem ni uspel, to pa je glede tč. 1 in 3 izreka napadene sodbe. Tožencu namreč ni mogoče priznati interesa za izpodbijanje citirane sodbe v delu, v katerem je bil tožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen, torej v delu, s katerim je toženec uspel v pravdi. Toženec v pritožbi tudi ni podal predloga za odločitev na pritožbeni stopnji, zato je pritožbeno sodišče štelo, da toženec s pritožbo smiselno predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da tožnikov zahtevek zavrne oz., da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je odgovoril na pritožbo in prerekal pritožbene navedbe ter podal navedbe o dejstvih, ki so nastala po izdaji izpodbijane sodbe in so torej pravno nerelevantna za odločanje o toženčevi pritožbi.

Toženčeva pritožba ni utemeljena, tožnikov odgovor na pritožbo pa ni bil potreben.

Pravna podlaga za toženčevo preživninsko obveznost do tožnika so določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), veljavne pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR, ki so stopile v veljavo 1.5.2004, saj je bila tožba vložena 8.1.2004. Utemeljenost tožbenega zahtevka je bilo zato potrebno presojati na podlagi določb I. odst. 123. čl., 102. in 103. čl. in na podlagi 79. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 75/76 s spremembami in dopolnitvami objavljenimi v Ur. l. SRS št. 1/89 in Ur. l. RS št. 64/2001).

Po presoji pritožbenega sodišča ne drži pritožbena trditev, da se v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ni opredelilo do pojma rednega šolanja, tožnikove prekinitve rednega šolanja in nadaljevanja šolanja na začetni stopnji. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa potrebna odločilna dejstva za zaključek, da se tožnik še vedno redno šola. Ugotovilo je, da je tožnik 4.9.2000 dosegel poklic avtomehanika in se zaposlil, da se je 1.9.2003 vpisal kot dijak v 1. letnik Srednje strojne in poslovne šole v M. in je v prvem in drugem ocenjevalnem obdobju redno izpolnjeval šolske obveznosti za pridobitev poklica strojni tehnik. Ta ugotovljena dejstva niso pritožbeno izpodbijana, na njihovi podlagi pa je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo zaključek, da tožnikovo ravnanje ustreza pravnemu standardu rednega šolanja, kot ga določa I. odst. 123. čl. ZZZDR, ker je redno vpisan v 1. letnik srednje šole in redno izpolnjuje šolske obveznosti. Določba I. odst. 123. čl. ZZZDR določa, da morajo starši preživljati svoje otroke, če se redno šolajo, tudi po doseženi polnoletnosti. Določba čl. 102 citiranega zakona določa, da morajo starši otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Nadaljnja določba čl. 103 istega zakona določa, da so starši dolžni po svojih močeh skrbeti za šolanje in strokovno izobrazbo otrok glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje. Celo določba 54. čl. Ustave RS določa pravice in dolžnost staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke. Namen vseh navedenih zakonskih določb je, da morajo starši podpreti otrokovo težnjo, če je po že končanem izobraževalnem programu dosegel poklic, pa se je kasneje odločil za šolanje zaradi pridobitve drugačnega oz. drugega poklica. Odločitev za nadaljnje šolanje po končani osnovni šoli je lahko posledica premalo pretehtane odločitve, ki naj bi bila sicer skupna odločitev otroka in staršev glede na dejstvo, da se otrok odloča takoj po končani osnovni šoli, ko je star 15 let. Zato takšna odločitev ne more imeti dokončnih posledic za otrokovo življenje. Tožnik ni izgubil upravičenosti, da ga preživljajo starši, če se je po končanem šolanju na srednji stopnji, pridobljenem poklicu in zaposlitvi po polnoletnosti odločil nadaljevati šolanje na isti stopnji s ciljem, da si pridobi drugačen poklic. Pravica do preživnine po polnoletnosti otroka je vezana na redno šolanje, torej izpolnjevanje šolskih obveznosti, ne pa na šolanje na višji stopnji od že dosežene.

Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je za odločitev o tožbenem zahtevku po višini sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje o premoženjskih razmerah toženca in s tem njegove sposobnosti prispevati za preživljanje tožnika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o višini mesečnih potreb tožnika, o višini že pokritih njegovih življenjskih stroškov z lastnimi dohodki, materino preživnino in otroškim dodatkom in o višini potrebnega toženčevega prispevka k tožnikovemu preživljanju v višini 35.000,00 SIT mesečno. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi vsa dejstva o toženčevem dohodku in izdatkih, tudi dejstvo o tem, da toženec preživlja še drugega sina, M., ki prejema 4.220,00 SIT otroškega dodatka in 5.165,00 SIT preživnine od matere.

Ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da toženčeva kreditna obveznost za odplačilo kupljene nepremičnine ne vpliva na njegovo preživninsko obveznost oz. zmožnost za preživljanje tožnika, ker ima preživninska obveznost prednost pred kakršnimkoli kreditom, ob neizpodbijanem dejstvu, da znašajo toženčevi mesečni stroški bivanja v stanovanju nekaj čez 50.000,00 SIT in da toženec prejema 197.386,00 SIT mesečne pokojnine, pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da po plačilu 35.000,00 SIT mesečne preživnine tožniku toženčevo preživljanje ne bo ogroženo. Tožencu bo za lastno preživljanje in za preživljanje sina M. ostalo mesečno okoli 110.000,00 SIT ob dejstvu, da so z otroškim dodatkom in materino preživnino stroški preživljanja sina M. pokriti do višini 9.385,00 SIT. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da tožencu ostane ob prisojeni preživnini tožniku le 50.000,00 SIT mesečno za stroške obleke, obutve in hrane zanj in za sina M.. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, ostane tožencu več kot 50.000,00 SIT za pokritje njegovih lastnih stroškov, obleke, obutve in hrane in prav toliko za enake stroške sina M.. Tako določena preživnina je skladna s tožnikovimi potrebami in z materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi toženca ob upoštevanju tudi tožnikove pridobitne zmožnosti za delno pokrivanje lastnih stroškov preživljanja in je izpodbijana odločitev v skladu z določbo 79. čl. ZZZDR, ki določa, da sodišče določi višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Pri tem pa pritožbeno sodišče še poudarja, da je dogovor o preživnini, sklenjen med tožnikom in materjo, izvršilni naslov. V skladu s tem dogovorom prejema tožnik 5.230,00 SIT preživnine od matere in je bilo sodišče prve stopnje to dejstvo dolžno upoštevati, ne da bi ponovno ugotavljalo materino zmožnost plačevanja preživnine tožniku. Zato utemeljeno ni izvedlo predlaganih dokazov za ugotovitev dejanskega stanja o njenih zmožnostih prispevati k tožnikovemu preživljanju.

Pritožbeno sodišče ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Toženec v pritožbi ni izrecno izpodbijal odločitve sodišča prve stopnje v delu o stroških pravdnega postopka (3. tč. izreka napadene sodbe sodišča prve stopnje). V določbi II. odst. 406. čl. ZPP je določeno, da so spori iz razmerij med starši in otroki spori o preživljanju mladoletnih otrok in polnoletnih oseb, nad katerimi je podaljšana roditeljska pravica, iz te določbe torej izhaja zaključek, da obravnavani spor ni spor iz razmerij med starši in otroki. Tožnik ni otrok v smislu čl. 406 ZPP, ker je polnoleten in nad njim ni podaljšana roditeljska pravica, zato gre v obravnavani zadevi za premoženjski spor med polnoletnim sinom in očetom. Materialno pravna podlaga za odločitev o pravdnih stroških so zato določbe 12. poglavja ZPP in ne določba 413. čl. ZPP, kot je to zmotno navedlo sodišče prve stopnje in s tem o pravdnih stroških odločilo v korist toženca. V skladu z določbo čl. 359 ZPP pritožbeno sodišče ne sme izpodbijati sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, zato pritožbeno sodišče ni spreminjalo odločitve sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov na prvi stopnji.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno (353. čl. ZPP).

Odločitev o toženčevih stroških pritožbenega postopka temelji na določbi I. odst. 165. čl. ZPP in I. odst. 154. čl. ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških tožnika v zvezi z odgovorom na pritožbo pa temelji na določbi I. odst. 155. čl. ZPP, saj odgovor na tožbo ni bil potreben, ker ni v ničemer pripomogel k odločitvi na pritožbeni stopnji.