Jedro

Postavitev električnega pastirja po končani zimi vsakič (vsako leto) ni novo, samostojno motilno dejanje. Spremembo režima (posestnega stanja) je pomenila le prva postavitev električnega pastirja, saj je bila ta odstranjena zaradi spremembe letnega časa, ne zaradi tožnikovega prostega prehoda. Zato začneta roka iz 32. člena SPZ teči od prve postavitve, tj. od prvega motenja.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, sklepa sodišča prve stopnje se razveljavita in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom 20. junija 2014 po tem, ko je ugotovilo, da sta toženca 11. 7. 2013 s postavitvijo električnega pastirja na južnem delu svojih parcel št. 785/1, 786, 787 in 788 k. o. X, motila tožnika v njegovi posesti dostopa in dovoza na njegovo parcelo 794, k. o. X, tožencema naložilo, da to ograjo odstranita in da se v bodoče vzdržita takih in podobnih dejanj. Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval „več ali drugače“ ter hkrati izdalo začasno odredbo z enako vsebino kot sklep v ugodilnem delu. Odločilo je tudi o stroških postopka, in sicer je tožencema naložilo, da tožniku plačata 1205,11 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude pa še z obrestmi. S kasnejšim sklepom je ugovor tožencev zoper izdano začasno odredbo zavrnilo.

2. Zoper oba sklepa se toženca pritožujeta, proti sklepu z 20. junija 2014 pa se pritožuje tudi tožnik.

3. V pritožbi proti sklepu o motenju posesti toženca nasprotujeta oceni, da gre za motenje, saj se prehod, ki ga tožniku sicer ne branita, dá omogočiti v pičlih nekaj sekundah (z enostavno odstranitvijo električnega pastirja). Opozarjata, da sta želela s tožnikom doseči dogovor, po katerem bi bil tudi sam na boljšem, v dopisu, na katerega se je sodišče oprlo, pa sta napovedala postavitev vrat, ki jih nato niti nista postavila, zato ta listina po njunem ne dokazuje ničesar. Nasprotujeta oceni, da je vsakoletno postavljanje električnega pastirja po koncu zime novo motilno dejanje; ker tak režim traja že od leta 2009, se leta 2013 s tem ni nič spremenilo, pravita. Sicer pa nasprotujeta še dokazni oceni glede izpovedb posameznih prič, menita, da se tudi tokrat sodišče ni opredelilo do vseh dokazov, kot bi se moralo. Vztrajata pa tudi pri tem, da prvi toženec z zadevo nima nič. Predlagata spremembo oz. razveljavitev izpodbijanega sklepa in opredeljujeta še pritožbene stroške.

Drugi toženec je pravočasno pritožbo še sam posebej dodatno utemeljil; poudarja, da je prehod kadarkoli po predhodnem dogovoru možen, da električni pastir ni nobena ovira, pač pa samo način gospodarjenja ter da je parcelo 785/1 formalni lastnik prvi toženec (njegov oče) z izročilno pogodbo že prenesel nanj. Čudi se, da je tožniku težko vprašati za prehod in meni, da gre za izsiljevanje ter za kršenje njegove lastninske pravice.

4. V pritožbi proti sklepu o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo pa toženca očitata pomanjkljivo obrazložitev in opozarjata, da se po ustaljeni sodni praksi taka, regulacijska, začasna odredba lahko izda samo izjemoma, v najbolj nujnih primerih, kar pa navedeni zagotovo ni, saj ima verjetno tožnik dovolj krme za svojo živino tudi sicer. Tudi tu predlagata razveljavitev oz. spremembo izpodbijane odločitve in zaznamujeta svoje pritožbene stroške.

5. Tožnik izpodbija zavrnilni del sklepa, tudi glede začasne odredbe, sklicuje se na vse formalno dopustne pritožbene razloge in predlaga spremembo ali pa razveljavitev in ponovno odločanje. Tudi on opredeljuje svoje pritožbene stroške. Sodišču očita, da njegovega dostopa ni obravnavalo kot funkcionalne celote. Gre za to, da toženca ograjo stalno premikata, tako kot sta tudi povedala, tudi on pa sodišču očita, da ni v redu ocenilo dokazov. Sicer pa opozarja, da zavrnitev dela zahtevka sploh ni obrazložena oz. so podani razlogi nasprotujoči si, češ da ostalo ni predmet zahtevka oz. pravde. Kar ni predmet pravde, se ne zavrača, meni tožnik.

6. Tožnik je odgovoril na obe pritožbi tožencev, se zavzel za njuno zavrnitev ter opredelil nadaljnje pritožbene stroške, toženca pa na njegovo pritožbo nista odgovorila.

7. Pritožbe so utemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je sicer večinoma odpravilo napake iz prvega sojenja in izdelalo korektno dokazno oceno glede večine spornih (pravno odločilnih) dejstev, toda ne glede vseh.

9. Sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku ni ugotovilo, kdaj sta toženca (prvi s soglasjem drugega) prvič postavila električnega pastirja in na ta način tožniku zaprla pot. Od tega vprašanja je odvisno, ali tožnik sploh sme zahtevati posestno varstvo. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. čl. Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Če je ta rok zamujen, morejo prizadeti zahtevati pravno varstvo (le še) na temelju same pravice. Drugemu tožencu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da daje sodišče v tem postopku varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (33. čl. SPZ).

10. Toženca zatrjujeta in dokazujeta, da sta režim postavljanja električnega pastirja zaradi paše konj po končani zimi uvedla leta 2009, tožnik pa se temu zoperstavlja s trditvijo, da je tako šele od lanskega julija. Če bi bilo tako, kot trdi slednji, je njegova zahteva za posestno varstvo pravočasna, sicer pa ne. Dokazno breme tega je na njem. Vendar sodišče zaradi napačnega izhodišča, da to ni pomembno, tega ni ugotavljalo. Menilo je, da je postavitev električnega pastirja po končani zimi vsakič (vsako leto) novo, samostojno motilno dejanje, kar pa ne drži. 11. Spremembo režima (posestnega stanja) je pomenila le prva postavitev električnega pastirja, saj je bila (potrditvah tožencev) ta (vsako leto) odstranjena zaradi spremembe letnega časa, ne zaradi tožnikovega prostega prehoda.(1) Zato začneta roka iz cit. 32. čl. SPZ teči od prve postavitve, tj. od prvega motenja. Na potrebo, da sodišče prve stopnje odgovori na vprašanje pravočasnosti (in s tem v zvezi ugotovi sporna dejstva), je pritožbeno sodišče opozorilo že v prejšnjem pritožbenem postopku v tej zadevi.

12. Opozorilo pa je tudi na to, naj bo sodišče prve stopnje (seveda ob predpostavki pravočasne tožbe) pozorno na obseg varstva. Varstvo posesti je mogoče nuditi le v obsegu, kolikor je bila posest dejansko izvrševana (in ovirana). V konkretnem primeru se to nanaša predvsem na vprašanje namena oz. pogostosti tožnikovih voženj čez parcele tožencev, saj je bilo ugotovljeno in niti ne posebej sporno, da je tožnik vozil le nekajkrat na leto za potrebe košnje trave.

13. Na tem mestu je treba v ozir vzeti tudi toženčevo trditev, da tožniku prehoda sploh ne brani(ta) (pritožbeno sodišče govori o tožencu, ker je dejansko aktiven le drugi) in da se ga dá omogočiti v pičlih nekaj sekundah, z enostavno odmaknitvijo (ali/in izklopom) električnega pastirja, da le tožnik predhodno napove, kdaj bi želel oz. potreboval prehod. Če je tako, se je treba vprašati, ali vendarle ne gre za šikanozno tožbo. Ekonomskega interesa za prehod (in s tem za motenje) tožniku sicer ni mogoče odreči, a če ima le-tega na razpolago civiliter, le z malenkostno spremembo napram nekoč - da se namreč napove (vpraša, prosi), potem je dejansko vprašljivo, ali sploh gre za motenje.

14. Tako pa je utemeljena tudi tožnikova pritožba, saj (najmanj iz izreka sodbe) sploh ni jasno, kaj naj bi sodišče „kar je tožnik zahteval več ali drugače“, zavrnilo. Na 6. str. v 2. odst. je celo navedeno, da je tožbeni zahtevek utemeljen, pa tudi sicer iz obrazložitve ni razvidno, v čem naj bi bil tožnikov zahtevek zavrnjen (in zakaj). Iz ugodilnega dela izreka sklepa sicer izhaja, da gre ograjo „cca 50m pred severozahodnim delom meje med parcelama 794 in 788 (oboje v k. o. X)“. Na strani 10 spodaj in 11 zgoraj je glede tega obrazloženo, da sodišče tožencema ni naložilo odstranitve ograje po celotnem delu, preko katerega poteka dovoz tožnika na njegovo parcelo, ker da tožnik ni upravičen do varstva posesti v predelu, ki je blizu javni cesti in še, da to ni predmet tožbenega zahtevka ter da je bil po izpovedbi samega tožnika tam električni pastir postavljen že po vložitvi tožbe. To je nasprotujoče si in nerazumljivo; storjena je kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

15. Pritožba tožencev sicer neutemeljeno ugovarja stvarni pasivni legitimaciji prvega toženca. Razlogi, ki jo utemeljujejo, so podani v 2. odst. na strani 7. in so pravilni ter zadostni, nima pa jih pomena zgolj še enkrat ponavljati. Tudi če je po vložitvi tožbe prišlo do prenosa lastninske pravice na spornih parcelah s prvega na drugega toženca, je odločilno, da sta bila v času zatrjevanega motenja oba lastnika, da je drugi gospodaril tudi za prvega, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je z očitanim ravnanjem soglašal oz. ga odobril. 16. Pritožbeno sodišče je moralo zaradi navedenih pomanjkljivosti ugoditi pritožbama zoper sklep sodišča prve stopnje o motenju posesti, ga razveljaviti in spet vrniti zadevo v nov postopek temu sodišču (3. tč. 365. čl. ZPP).

17. Tudi pritožbi tožencev zoper odločitev o ugovoru zoper izdano začasno odredbo je bilo treba ugoditi in sklep razveljaviti. Pritožba utemeljeno opozarja, da gre za ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo, saj je vsebina predloga enaka vsebini samega zahtevka. Njen namen namreč ni zavarovanje bodoče izvršbe (izvršitve terjatve), pač pa začasna ureditev razmerja. Specifika tokratnega primera je še ta, da je že varstvo pred motenjem posesti provizorično, začasno, saj se, kot že poudarjeno, ne odloča na temelju pravice. Zaradi varstva pravic nasprotnega udeleženca je po pravni teoriji in sodni praksi takšna začasna odredba dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Sodišče mora - ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke - zelo omejevalno razlagati pojme grozeče nasilje oziroma težko nadomestljiva škoda. Pri izdaji regulacijskih začasnih odredb (kot pri vseh izjemah) je torej potreben restriktiven pristop. Poleg tega mora predlagatelj dokazati še, da bo mogoče vzpostaviti prejšnje stanje, če bi se izkazalo, da njegov predlog ni utemeljen.(2) Pritožba utemeljeno poudarja, da o tem (niti) sklep o zavrnitvi ugovora nima prav nobenih razlogov. Po 3. tč. 365. čl. ZPP je to terjalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pred sodišče prve stopnje.

18. Odločitev o stroških obravnavanih pritožb je pridržana za končno odločitev (3. odst. 165. čl. ZPP).

(1) Podobno je to pritožbeno sodišče sklepalo v sicer nekoliko drugačnem dejanskem primeru v zadevi I Cp 2325/2014: „Druga tožena stranka vrat [...] ni odklenila zato, da bi s tem ponovno omogočila nemoten dostop do nepremičnine tožeče stranke, pač pa izključno zaradi sanacije strehe tožničinega objekta. Zato ni mogoče šteti, da je bilo v tem času ponovno vzpostavljeno prvotno posestno stanje. Rok za vložitev motenjske tožbe je zato začel teči že, ko je tožeča stranka izvedela za prvo motilno ravnanje in motilca.“

(2) Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-275/97 z dne 16. 7. 1998.