Jedro

Za določitev zneska, ki ga davčni organ naloži delodajalcu, ne zadošča le ugotovitev, da delodajalec ni vložil ugovora in da zneska, določenega v sklepu o davčni izvršbi, dolžnici od denarnih prejemkov ni odtegnil, pač pa je potrebno ugotoviti obdobje, v katerem je bila tožeča stranka delodajalka davčne dolžnice, kot tudi višino zneska, ki bi ga tožeča stranka glede na omejitve, določene v sklepu o davčni izvršbi, morala in smela odtegniti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Koper, št. ... z dne 7.8.2006, se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

Obrazložitev

Davčni urad Koper je z izpodbijano odločbo, navedeno v uvodu te sodbe, tožeči stranki kot delodajalcu naložil plačilo neodtegnjenega dolga po sklepu o davčni izvršbi št. ... z dne 19.4.2006, v znesku 1.457.376,00 SIT, v roku pod izvršbo. Sklep o davčni izvršbi je bil tožeči stranki vročen 22.5.2006. Ker le-ta zoper sklep ni vložila ugovora in se po njem tudi ni ravnala, je Davčni urad izdal izpodbijano odločbo na podlagi 151. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04, 139/04 in 109/05-ZDavP-1), Ministrstvo za javne finance RS, pa je pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločbo kot neutemeljeno zavrnilo z odločbo z dne 19.2.2007. Tožeča stranka v tožbi, s katero izpodbija odločbo Davčnega urada Koper navaja, da se njej naloženo plačilo dolga nanaša na dolg A.A., ki je pri njej opravljala delo le začasno. Zatrjuje, da družba izpolnjuje vse davčne obveznosti in da ji je zato nerazumljivo naložena obveznost z izpodbijano odločbo za delavko, ki je odpotovala in izterjava zato ni več mogoča. Sodišču smiselno predlaga, da odločbo Davčnega urada Koper odpravi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno dejstvo, da je bilo tožeči stranki kot delodajalki dolžnice A.A. s sklepom o davčni izvršbi z dne 19.4.2006, ki ji je bil vročen dne 22.5.2006, naloženo, da del denarnih prejemkov dolžnice vplača oziroma vplačuje na prehodni račun davčnega urada in da tožeča stranka zoper navedeni sklep ni vložila ugovora. Za tožečo stranko, ki je že v pritožbenem postopku zatrjevala, da je za čas, ko je bila dolžnica pri njej zaposlena to je do 25.7.2006, izpolnila naloženo ji obveznost, ostaja sporen znesek, ki ji je naložen z izpodbijano odločbo.

Po določbi 1. odstavka 151. člena ZdavP-1, odgovarja delodajalec, ki ne vloži ugovora, za opuščeno odtegnitev in izplačilo celotnega zneska davčnega dolga, ki bi ga moral po sklepu o izvršbi odtegniti do izdaje odločbe za plačilo neizplačanega zneska dolga.

Iz navedene določbe izhaja, da mora davčni organ pred izdajo odločbe predpisane v 151. členu ZdavP-1, ugotoviti, ali je delodajalec davčni dolžnici v času, ko je pri njemu prejemala denarne prejemke, v skladu s sklepom o davčni izvršbi, te prejemke zarubil. Za določitev zneska, ki ga davčni organ s takšno odločbo naloži delodajalcu, torej ne zadošča le ugotovitev, da delodajalec ni vložil ugovora in da zneska določenega v sklepu o davčni izvršbi dolžnici od denarnih prejemkov ni odtegnil, pač pa je potrebno ugotoviti obdobje, v katerem je bila tožeča stranka delodajalka davčne dolžnice, kot tudi višino zneska, ki bi ga tožeča stranka glede na omejitve določene v sklepu o davčni izvršbi, morala in smela odtegniti.

V izpodbijani odločbi in v predloženih spisih pa ni podatkov niti o višini denarnih prejemkov, davčne dolžnice, ki jih je izplačevala tožeča stranka in niti čas do katerega je bila tožeča stranka delodajalec davčne dolžnice. Ob zatrjevanju tožeče stranke, da od 25.7.2006 ni več delodajalec davčne dolžnice in da je za čas od prejema sklepa pa do 25.7.2006 glede na nizke prejemke davčne dolžnice izpolnila obveznost naloženo s sklepom o davčni izvršbi, je po presoji sodišča izpodbijana odločitev zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vsaj preuranjena. Po oceni sodišča je zato zmotno tudi stališče tožene stranke, da delodajalec, ki opusti odtegnitev in izplačilo denarnih prejemkov, odgovarja za celoten znesek določen v sklepu o davčni izvršbi torej tudi za obdobje, ko ni bil več delodajalec davčne dolžnice. Zato bo šele po ugotovitvi zneska, ki bi ga morala tožeča stranka kot delodajalec odtegniti od prejemkov davčne dolžnice, davčni organ lahko v odločbi izdani na podlagi 151. člena ZdavP-1 določil znesek, ki ga bo, če ga ni odtegnila in plačala, naložil v plačilo tožeči stranki.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo v skladu z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06-ZUS-1). Davčni organ, ki mu je zadeva vrnjena v ponoven postopek (3. odstavek istega člena), bo zato moral v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 izdati novo odločbo. Ker na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe, sodišče samo ne more rešiti spora, z dokazi, predlaganimi v tožbi, pa tožeča stranka ne izkazuje vseh dejstev, ki so za pravilno in zakonito odločbo pravno pomembna, je sodišče o tožbi odločilo na seji senata.