Jedro

Navajanje tožnika, da nima hišnega predalčnika in da ga ni mogel urediti, ne vpliva na to, da vročitev ni bila opravljena. Prav tako se tožnik ne more sklicevati na sodne počitnice, ki ne veljajo za vročanje v upravnem postopku. Pooblaščenec tožnika je imel možnost za čas odsotnosti iz pisarne imenovati zastopnika za vročitve, kar pa ni storil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana zavrgel kot prepozno pritožbo tožnika zoper odločbo istega urada št. DT-0610-2266/2008-34, (0803-68, 0703-17,26) z dne 10. 7. 2009, izdano v davčnem inšpekcijskem nadzoru (DIN). Iz obrazložitve je razvidno, da davčni organ ugotavlja, da je bila odločba vročena pooblaščencu tožnika dne 12. 8. 2009, trideset dnevni rok za pritožbo se je iztekel 11. 9. 2009, pooblaščenec tožnika pa v tem roku ni vložil pritožbe. Pooblaščencu je bil 27. 7. 2009 opravljen poizkus vročitve odločbe in je sporočilo o prispelem pismu bilo puščeno v hišnem predalčniku pooblaščenca in odločba 12. 8. 2009 vložena v hišni predalčnik pooblaščenca. Prvostopenjski organ se sklicuje na 4. odstavek 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) v povezavi z 240. členom ZUP.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, vendar ugotavlja, da je bila odločba vročena pooblaščencu tožnika 11. 8. 2009 in se sklicuje na določbe ZUP glede štetja rokov ( 100. člen in 101. člen ZUP). Iz vročilnice izhaja, da je bila vročitev odločbe opravljena na podlagi 87. člena ZUP. Iz spisa je razvidno, da je bilo sporočilo o prispelem pismu tožniku puščeno dne 27. 7. 2009, ker naslovnik pošiljke v nadaljnjih 15 dneh ni prevzel, se vročitev šteje za opravljeno z dnem poteka navedenega roka za dvig pošiljke. Rok za dvig pošiljke se je tako iztekel dne 11. 8. 2009 in se pošiljka šteje za vročeno s tem datumom. Iz sporočila o prispelem pismu, ki ga je namesto vročilnice Pošta Slovenije posredovala prvostopenjskemu organu po opravljeni vročitvi pa je tudi razvidno, da je bila tožniku v skladu z 87. členom ZUP vložena pošiljka v hišni predalčnik dne 12. 8. 2009 ob 10.37 uri. Sklicuje se na pojasnilo Pošte Slovenije, da je pismonoša poskušal vročiti naslovniku 27. 7. 2009 pismo, po neuspeli vročitvi je sporočilo o prispelem pismu vložil skozi režo na vratih poleg katerih je označen naslovnik, kar je razvidno iz slike. Naslovnik pisma ni prevzel v 15 dnevnem roku, zato mu je bilo le-to 16. dan vloženo skozi režo na vratih. V tem času je dostavo opravljal študent. Stalni pismonoša je pojasnil, da v primeru zaprte odvetniške pisarne, poštne pošiljke ali obvestilo o prispelih poštnih pošiljkah vlaga skozi režo na vratih. Tožnik navedbe, da je prejel pošiljko 17. 8. 2009 ni z ničemer izkazal. Tožnik bi tudi lahko že ob vložitvi pritožbe pojasnil, da ni prejel obvestila o prispeli pošiljki ter da je odločba puščena v hišnem predalčniku družbe A. d.o.o., pa tega ni storil. Pri tem se pritožbeni organ sklicuje na 2. odstavek 238. člena ZUP glede (ne)upoštevanja novih dejstev in novih dokazov. Trideset dnevni pritožbeni rok je po povedanem začel teči 12. 8. 2009 in se je iztekel 10. 9. 2009, pritožba pa je bila oddana na pošto priporočeno 15. 9. 2009. Pritožbo bi bilo potrebno kot prepozno vloženo zavreči tudi če se kot datum vročitve odločbe upošteva 11. 8. 2009. Pooblaščenec tožnika v tožbi izpodbija odločitev prvostopnega organa in tudi odločitev tožene stranke. Citira določbe 1. odstavka 87. člena ZUP in meni, da je bilo vročanje opravljeno v nasprotju z navedenim členom. Navaja, da ima na podlagi najemne pogodbe z dne 30. 1. 2008, registrirane pri DURS 14. 4. 2009, v najemu poslovni prostor na naslovu ... in da mu kot sorazmerno kratkotrajnemu najemniku ni bilo dopustno namestiti hišnega predalčnika, zato mu mora vročevalec vse pošiljke vročati neposredno v poslovnem prostoru. Pooblaščenec tožnika je bil od 15. 7. do 16. 8. 2009 odsoten iz pisarne (redni letni dopust je prilagodil terminu sodnih počitnic). Pisarna je začela poslovati šele v ponedeljek 17. 8. 2009 in je tega dne dejansko prejel odločbo s strani prokurista družbe A. d.o.o. B.B., ki je pojasnil, da se je pošiljka tistega nahajala v njihovem hišnem predalčniku in so jo še istega dne dobronamerno izročili neposredno pooblaščencu tožnika, ki je bil tako utemeljeno prepričan in v dobri veri, da je bila pošiljka prav tistega dne po pomoti vložena v hišni predalčnih družbe A. d.o.o. Šele iz sklepa davčnega organa z dne 8. 10. 2009 je izvedel, da naj bi bilo 27. 7. 2009 v hišnem predalčniku vloženo obvestilo o prispelem pismu, pošiljka pa 12. 8. 2009. Pooblaščencu ni znano kje in če sploh naj bi bilo 27. 7. 2009 menda puščeno obvestilo, zato mu ni mogoče očitati, da bi lahko že v pritožbi zoper odločbo z dne 10. 7. 2009 pojasnil potek vročitve odločbe.

Ponovno navaja, da pooblaščenec tožnika sploh nima hišnega predalčnika, prav tako je bila v času od 15. 7. do 16. 8. 2009 odvetniška pisarna v celoti zaprta. Vročevalec 27. 7. 2009 odločbe ni mogel vročiti, prav tako v hišnem predalčniku pooblaščenca tožnika ni mogel pustiti ne obvestila o prispelem pismu ne odločbe, ter bi moral odločbo v skladu s 4. odstavkom 87. člena ZUP vrniti pošiljatelju oz. davčnemu organu, česar pa ni storil, temveč je očitno pošiljko vložil v edini hišni predalčnik brez napisa v nadstropju, kjer se nahaja tudi poslovni prostor pooblaščenca tožnika misleč da hišni predalčnik pripada pooblaščencu, kar pa ne drži. Razlago za navedeno ravnanje najde v tem, da vročanje ni opravil stalni poštni uslužbenec, temveč drug poštni uslužbenec, ki očitno ni bil seznanjen, da pooblaščenec nima hišnega predalčnika in je tako pošiljko vložil v napačni hišni predalčnik, ki pripada družbi A. d.o.o., ki ima sicer sedež na naslovu ..., vendar v objektu oddaja stanovanja. Sklepno navaja, da pooblaščencu tožnika odločba z dne 10. 7. 2009 ni bila vročena v skladu z določbami ZUP o osebnem vročanju. Kljub temu je bila pooblaščencu tožnika odločba z dne 10. 7. 2009 dejansko vročena s strani tretje osebe 17. 8. 2009, ki ni pooblaščen za sprejemanje pisanj s strani pooblaščenca tožnika ter bi zato moral davčni organ šteti, da je bila odločba tega dne vročena pooblaščencu tožnika ter da je bila pritožba tožnika 15. 9. 2009 vložena pravočasno.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno ali je pravilno opravljena osebna vročitev odločbe pooblaščencu tožnika oz. ali so izpolnjeni pogoji za zakonsko fikcijo vročitve po 87. členu ZUP. Po navedeni določbi se odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni in je o vročitvi treba obvestiti organ, ki je vročitev odredil, z vročilnico (1. in 2. odstavek). Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše (3. odstavek). Vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja (4. odstavek).

Torej gre za predpisan postopek, ki mora biti dokazljivo izkazan. V obravnavanem primeru je iz poročila o prispelem pismu razvidno, da je 27. 7. 2009 bila poizkušana vročitev odločbe DT- 0610-2266/2008-34 (0803-68,0707-17,26) in da je sporočilo vloženo v naslovnikov hišni predalčnik z opozorilom na pravne posledice, če pisma ne bo prevzel v navedenem 15-dnevnem roku. Rok za pritožbo teče od dneva vročitve, ki je v tem primeru opravljena z dnem preteka tega roka, to je 11. 8. 2009 (in ne 12. 8. 2009, kot zmotno ugotavlja prvostopni organ, kar pa na konkretno odločitev ne vpliva) in se je tridesetdnevni rok za pritožbo iztekel 10. 9. 2009, ki je zadnji dan za vložitev pritožbe. Rok za pritožbo teče od vročitve odločbe (235. člen ZUP, 86. člen ZDavP-2) in ne od dneva, ko se je stranka seznanila z vsebino odločbe. Kolikor pooblaščenec tožeče stranke kot dan vročitve navaja 17. 8. 2009, ko naj bi se seznanil z vsebino odločbe, je njegovo stališče v nasprotju z določbami ZUP in pisno dokumentacijo, saj tožnik za svoje trditve ne ponudi nobenih dokazov. Zatrjevanje pooblaščenca tožnika, da je 17. 8. 2009 prejel pisanje, ne da bi bil pred tem seznanjen s pisnim sporočilom, je namreč protispisno, okoliščine vročitve pa so razvidne tudi iz dopisa Pošte Slovenije. Okoliščina, ki jo tožnik poudarja, da sploh nima hišnega predalčnika, pa ne vpliva na drugačno odločitev, saj je iz slike, ki se nahaja v upravnih spisih razvidno, da je na vratih pooblaščenca tožnika reža, skozi katero lahko poštni uslužbenec spusti obvestilo v skladu z 3. odstavkom 87. člena ZUP. V obravnavani zadevi okoliščina, da je pooblaščenec tožnika najemnik poslovnih prostorov in da v času od aprila do julija 2009 ni mogel urediti poštnega nabiralnika, na odločitev ne vpliva. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na sodne počitnice, ki ne veljajo za vročanje v upravnem postopku, pooblaščenec tožnika pa je imel možnost za čas odsotnosti iz pisane imenovati zastopnika za vročitve, kar pa očitno tudi ni storil. Ker torej v zadevi ni sporno, da se je 15 dnevni rok za prevzem pošiljke iztekel 11. 8. 2009 ter se po 4. odstavku 87. člena ZUP s tem dnem vročitev šteje za opravljeno, je pritožba, ki je bila vložena priporočeno po pošti dne 15. 9. 2007 tudi po mnenju sodišča vložena prepozno.

Po povedanem je odločitev prvostopnega organa, potrjena z razlogi tožene stranke, pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.