Jedro

Četrti odstavek 125. člena ZDR določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ob poteku poskusnega dela ugotovi, da poskusnega dela ni uspešno opravil. Po 2. odstavku 110. člena ZDR se mora izredno odpoved podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za odpoved, najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to določbo napačno zapisalo ''od seznanitve'' namesto ''od ugotovitve'', vendar to ne vpliva na pravilnost zaključka o pravočasni odpovedi. Rok za podajo odpovedi je namreč lahko začel teči šele ob poteku poskusnega dela in glede na to, da je bila odpoved podana takoj ob poteku poskusnega obdobja, ne more biti prepozna. Pri tem ni odločilno, da je sodišče prve stopnje štelo, da je začel teči rok za podajo odpovedi že 16. 7. 2012, ko naj bi tožena stranka tožnika ustno seznanila z negativno oceno poskusnega dela, saj je bila tudi ob upoštevanju tega datuma izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita. Ugotovi se, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo dne 8. 8. 2012 in je trajalo do 4. 9. 2013. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od vključno 8. 8. 2012 do 4. 9. 2013 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji izplačati nadomestilo plače v mesečni bruto višini, kot če bi delala, in po odbitku davkov in prispevkov izplačati mesečna neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu do plačila ter jo za isto obdobje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v bruto znesku 18.000,00 EUR, odvesti ustrezne dajatve ter tožeči stranki izplačati neto znesek, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“ Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče v nasprotju z 22. členom ustave brez ustrezne in razumljive obrazložitve zavrnilo dokazne predloge za tožnikovo dodatno zaslišanje in za zaslišanje dveh prič, ki sta slišali direktorja tožene stranke hvaliti tožnikovo delo. Sodišče je bilo v sodbi arbitrarno in samovoljno, saj ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je sprejelo odločitev. Ni je mogoče preizkusiti. Tožena stranka ima svojo podjetniško kolektivno pogodbo, na predložitev katere jo je pozival, a je ni predložila, ker bi se lahko ugotovilo vrsto kršitev, kar bi imelo za posledico nezakonitost odpovedi. Ker sodišče ni pribavilo kolektivne pogodbe tožene stranke, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče se tudi ni opredelilo do listin, iz katerih izhaja, da je direktor hvalil njegovo delo. Ni se opredelilo, zakaj bolj verjame direktorju in pričam kot pa tem listinam. Tudi se ni opredelilo do zamujenega 30-dnevnega roka za podajo odpovedi. Dogodki iz odpovedi se nanašajo na marec 2012, zato je odpoved z dne 24. 7. 2012 prepozna. Zaradi izostanka zagovora je odpoved nezakonita. Sodišče se ni kritično opredelilo do tožnikovih navedb o podvajanju dokumentov in datumov ter različnih podpisov in žigov na spornih listinah. Navedlo je, da je bila ocena poskusnega dela sprejeta 24. 7. 2012, čeprav se v spisu nahaja ocena z dne 13. 7. 2012. Dejanski datum sestave ocene je pomemben, saj ga omenja tožena stranka v odpovedi, ko navaja, da je delodajalec 10 dni pred iztekom poskusne dobe (skladno z 22. členom kolektivne pogodbe družbe) sprejel oceno o neuspešnem poskusnem delu. Torej je to lahko bilo le 13. 7. 2012. Odpoved je res obširna, a ni časovno konkretizirana. Prav tako ni bilo konkretiziranih meril o tem, kaj se od njega pričakuje. Meni, da je bil odločilen razlog za odpoved njegova dalj časa trajajoča odsotnost z dela zaradi bolezni. Sodišče je napačno tolmačilo, da za tožnika ne velja Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije. Tožena stranke je grobo kršila to branžno kolektivno pogodbo (objava prostega delovnega mesta s poskusno dobo, način spremljanja poskusnega dela, seznanitev delavca ob nastopu dela, imenovanje delavca za spremljanje poskusnega dela pred nastopom dela, seznanitev delavca s tem, kdo ga bo ocenjeval). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v ugodilno oziroma, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo o tožbenem zahtevku odločalo drugič. Prvič se je v sodbi opr. št. Pd 32/2012 z dne 21. 1. 2014 postavilo na napačno stališče, da bi lahko bila izpodbijana izredna odpoved po vsebini kvečjemu redna odpoved iz razloga nesposobnosti, ne pa izredna odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela in je posledično tožbenemu zahtevku ugodilo. Zaradi takšnega zmotnega materialnopravnega izhodišča je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1175/2014 z dne 4. 2. 2015 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tožnik, ko navaja, da je sodišče odločitev sprejelo arbitrarno in samovoljno, češ da ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je sprejelo odločitev. Sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev, so jasni in med seboj niso v nasprotju. Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo dokazne predloge za tožnikovo dodatno zaslišanje in za zaslišanje dveh prič, ki sta slišali direktorja tožene stranke hvaliti tožnikovo delo. Te dokazne predloge je zavrnilo kot nepotrebne, z obrazložitvijo, da nudijo izvedeni dokazi zadostno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku. Pri tem ni ravnalo v nasprotju z 22. členom Ustave RS, ki določa enako varstvo pravic strank v sodnem postopku.

8. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi po šesti alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec ne opravi uspešno poskusnega dela. V zvezi s to vrsto odpovedi zakon izrecno ne predvideva zagovora (83. člen ZDR), zato so neutemeljene pritožbene navedbe o kršeni pravici do zagovora.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da je bila izredna odpoved z dne 24. 7. 2012 podana prepozno in da se sodišče prve stopnje do tožnikovega ugovora o nepravočasni odpovedi sploh ni opredelilo. Tožniku je bilo v pogodbi o zaposlitvi, ki je začela veljati 24. 1. 2012, določeno 6-mesečno poskusno obdobje, kar pomeni, da se je izteklo 24. 7. 2012. Četrti odstavek 125. člena ZDR določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ob poteku poskusnega dela ugotovi, da poskusnega dela ni uspešno opravil. Po 2. odstavku 110. člena ZDR se mora izredno odpoved podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za odpoved, najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to določbo napačno zapisalo ''od seznanitve'' namesto ''od ugotovitve'', vendar to ne vpliva na pravilnost zaključka o pravočasni odpovedi. Rok za podajo odpovedi je namreč lahko začel teči šele ob poteku poskusnega dela in glede na to, da je bila odpoved podana takoj ob poteku poskusnega obdobja, ne more biti prepozna. Pri tem ni odločilno, da je sodišče prve stopnje štelo, da je začel teči rok za podajo odpovedi že 16. 7. 2012, ko naj bi tožena stranka tožnika ustno seznanila z negativno oceno poskusnega dela, saj je bila tudi ob upoštevanju tega datuma izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno.

10. Predvsem pa tožnik napačno navaja, da je rok za odpoved zamujen, ker se odpoved nanaša na dogodke iz pomladi 2012. Po tej tožnikovi logiki bi bila lahko odpoved pravočasna samo v zvezi z zadnjimi tridesetimi dnevi poskusnega obdobja, kar pa seveda ne drži. Tožnik tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je izredna odpoved nezakonita, ker ni dovolj časovno konkretizirana. Takšni ugovori bi utegnili biti relevantni npr. pri presoji pravočasnosti izredne odpovedi po drugi alineji 1. odstavka 111. člena ZDR zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ne pa pri presoji pravočasnosti predmetne odpovedi, ko je čas poskusnega dela in s tem časovni okvir odpovedi docela jasen. Ugovor o časovni nekonkretiziranosti odpovedi je neutemeljen tako glede vprašanja pravočasnosti odpovedi, kot tudi glede zahteve iz 2. odstavka 86. člena ZDR, da mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti odpovedni razlog. Kot navaja sam pritožnik, je tožena stranka odpoved obširno obrazložila.

11. Poleg tega je posebej izdelala tudi oceno poskusnega dela, ki jo je tožniku, kot že omenjeno, vročala posebej, še pred odpovedjo. Tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja, da se v spisu poleg ocene z dne 13. 7. 2012 nahaja tudi ocena z dne 24. 7. 2012. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, sta obe oceni (razen datuma) vendarle iste vsebine, ta vsebina pa je služila toženi stranki tudi kot podlaga za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če bi bile te listine različne oziroma nasprotujoče si vsebine, potem bi to eventualno lahko imelo za posledico nezakonitost odpovedi, zgolj zaradi opisanega pa odpoved ne more biti nezakonita. Tudi ne zaradi tožnikovih opozoril o tem, kje na katerem izvodu ocene ali odpovedi se nahaja žig ali podpis. Ključno je, da je obrazložitev odpovedi vseskozi enaka.

12. Tožnik v pritožbi vztraja, da je pravilni datum ocene poskusnega dela 13. 7. 2012, ker je tožena stranka v odpovedi navedla, da je oceno o neuspešnem poskusnem delu sprejela 10 dni pred iztekom poskusne dobe (sklicujoč se na 22. člen svoje kolektivne pogodbe). Tudi, če se tožniku pritrdi, za kar niti ni ovir, saj je tožena stranka oceno očitno podala 13. 7. 2012 in nato še enkrat ob odpovedi, to ni pomembno za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe. Navedeni rok 10 dni ni bistven in ni prekluzivne narave, sama ocena poskusnega dela pa za delavca tudi nima relevantnih posledic. Nenazadnje ZDR ocene poskusnega dela niti ne predvideva. Bistveno je, da je izredna odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela obrazložena tako, da je iz nje razbrati, zakaj je tožena stranka ocenila, da tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela. Iz navedenega izhaja, da ni pomembno dejstvo, da tožena stranka svoje kolektivne pogodbe ni predložila, saj uporaba določila o navedenem 10-dnevnem roku ne bi mogla vplivati na odločitev v tem sporu.

13. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, so določbe ZDR o poskusnem delu skromne in niti niso postopkovne narave. ZDR tudi ne vsebuje določbe, kot npr. Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1990 (Ur. l. RS, št. 14/1990 in nasl.), ki je v 16. členu določal, naj se v kolektivni pogodbi oziroma splošnemu aktu določi trajanje poskusnega dela ter spremljanje in ocenjevanje uspešnosti tega dela. Do 28. 6. 2013 veljavna Kolektivna pogodbe za kemično in gumarsko industrijo (Ur. l. RS, št. 37/2007 in nasl.) je tako res vsebovala več določil o poteku poskusnega dela, a je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da ta kolektivna pogodba za tožnika kot vodilnega delavca (direktor proizvodnje, pooblaščen za vodenje poslov v oddelku družbe A. d.o.o.) ne velja. Pravilno je upoštevalo 2. odstavek 3. člena kolektivne pogodbe, ki določa, da za poslovodne delavce in vodilne delavce ta kolektivna pogodba ne velja, razen če je s pogodbo o zaposlitvi določeno drugače. Pravilno je tudi ugotovilo, da v pogodbi o zaposlitvi ni določila, ki bi kazalo na to, da za tožnika kolektivna pogodba vseeno velja. Tožnikovo navajanje, da se je v pogodbi o zaposlitvi zavezal, da bo dela in naloge opravljal v skladu z veljavnimi akti in standardi pri delodajalcu, pa prav tako ne more spremeniti ugotovitve, da zanj branžna kolektivna pogodba v tem delu ne velja.

14. Celo, če bi tožena stranka v tožnikovem primeru morala uporabiti določila te kolektivne pogodbe (npr. 16. člen, po katerem se lahko poskusno delo uvede samo, če je tako navedeno v objavi prostega delovnega mesta, z načinom spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela pa je delodajalec dolžan delavca seznaniti ob nastopu dela, ali npr. 18. člen, da morajo biti delavci za spremljanje poskusnega dela imenovani pred nastopom dela delavca, delavec pa mora biti seznanjen, kdo ga bo ocenjeval), to ne bi moglo privesti do ugotovitve nezakonitosti odpovedi, saj s tem v zvezi ne bi šlo za grobe kršitve postopka, kot to neutemeljeno navaja pritožnik. Sploh pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi to, da je tožnik vedel glede česa bo ocenjevan in tudi, da bo njegovo poskusno delo spremljal direktor tožene stranke, ki je nato tožnikovo delo dejansko tudi spremljal. 15. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ali ustreza pričakovanjem delodajalca. Institut poskusnega dela tako pomeni varovalko, ki naj bi preprečevala zaposlitev kandidata, ki ni primeren za delo na določenem delovnem mestu, po drugi strani pa delavcu omogoča, da se seznani z delom in ugotovi ali mu ustreza ali ne. Ocena delodajalca, da delavec v času poskusnega dela ni izpolnil njegovih pričakovanj, mora biti takšna, da omogoča tudi preizkus.

16. Obrazložena ocena oziroma odpoved tožene stranke je takšen preizkus omogočila. Njene ugotovitve so bile: 1. prepočasno odvijanje oz. izvajanje potrebnih sprememb v oddelkih, za katere je bil tožnik odgovoren, zaradi česar je na linijah (..., šivalnica) prihajalo do zaostankov. Posledično produkti niso bili pravočasno preneseni v drug del proizvodnje, zaradi česar je prihajalo pri končni izdelavi in izdobavi kupcem do zamud, delodajalec pa je bil izpostavljen riziku plačila pogodbenih kazni in možnosti izgube končnih kupcev; 2. zaradi navedenih zaostankov so bili v drugem oddelku (mali deli) prisiljeni odrediti nadurno delo, kar je imelo za posledico povečanje stroškov dela; 3. zaradi zamud pri izdelavi produktov na linji ... in v šivalnici so se bistveno povečali transportni stroški. Ker zadostne količine proizvodov niso bile pravočasno na voljo, je bilo treba večkrat organizirati izredne transporte do končnih kupcev; 4. v oddelkih proizvodnje je skoraj dnevno prihajalo do pomanjkanja planiranih količin surovcev in prevlek, kar je pomenilo riziko neizdobav končnim kupcem; 5. pomanjkljiva koordinacija podrejenih delavcev, ker tožnik dela ni organiziral na način, da bi bili seznanjeni z organizacijo del in dnevnimi zadolžitvami, zaradi česar je prihajalo do stresnih situacij in nezadovoljstva podrejenih, o čemer je prejel generalni direktor številne pritožbe. Tožnik ni poskrbel za spoštovanje pravil o varnosti in zdravju pri delu, ker od podrejenih delavcev ni zahteval skrbne in stalne uporabe zaščitnih sredstev; 6. ob pregledu dnevnega izmeta je delodajalec pogosto ugotavljal, da se podatki, ki jih je predstavil tožnik, niso ujemali z dejanskim stanjem, kar je bilo ugotovljeno na podlagi tabel in kazalnikov, ki so v uporabi pri delodajalcu. S tem v zvezi je bilo ugotovljeno, da izmet narašča, da prihaja do manjka materiala zaradi skritega izmeta, da so bile neizdobavljene količine neustrezno knjižene in planirane količine niso bile izdobavljene. To je pomenilo tudi dodaten strošek zaradi popravila slabih izdelkov; 7. zaradi navedenega je bila s strani matične družbe uvedena dodatna kontrola za zavarovanje končnih kupcev; 8. tožnik je odgovoren za neuspešen prenos novega projekta ..., ki bi moral biti izpeljan do sredine 30. tedna. Zaradi pomanjkljivosti pri njegovem delu je bil projekt ustavljen v 26. tednu. Matična družba je ugotovila, da tožena stranka ni zadostno pripravljena na izvedbo projekta ..., zaradi česar niso dobili odobrene proizvodnje dodatnih referenc in dodatnega števila kosov. Razlogi za to izhajajo iz tožnikovega neustreznega izpopolnjevanja delovnih nalog, ker ni zagotovil pravočasnega uvajanja novih delavcev (namesto v marcu je podal zahtevo za zaposlitev novih delavcev šele v maju), ker ni vršil ustreznega nadzora nad učenjem novih delavcev, ni zagotovil ustreznega doseganja potrebnega števila obhodov na napravi … in ni odpravil močno povečanega izmeta na projektu (med 10 in 15 %, cilj je bil 5 %), ker ni zagotovil ustreznega odlaganja odpadkov, s čemer je tudi kršil predpise, ki urejajo odlaganje odpadkov.

17. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so razlogi iz odpovedi obstajali. Jasno je obrazložilo, zakaj se strinja z oceno tožene stranke o tožnikovem neuspešno opravljenem poskusnem delu. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno ocena sodišča prve stopnje. Pravzaprav tudi tožnik dokazni oceni ne očita drugega kot to, da sodišče pri tehtanju dokazov ni dalo teže listinam, iz katerih naj bi bila razvidna pohvala s strani direktorja tožene stranke. Nepopolno dejansko stanje pa pritožnik uveljavlja predvsem zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem dveh prič, ki naj bi izpovedali o tem, da sta slišali direktorja tožene stranke hvaliti tožnikovo delo in tudi zato, ker sam ni bil dodatno zaslišan.

18. Tožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni presodilo listin, na katere je opozarjal. Če se sodišče v obrazložitvi sodbe do vsakega izvedenega dokaza posebej oziroma izrecno ne opredeli, to še ne pomeni, da tega dokaza ni ocenilo. Dopustna je namreč dokazna ocena, ki poudarja ključne dokaze in z njimi povezana odločilna dejstva, iz katere pa posredno oziroma implicitno vseeno izhaja, kateri dokazi po presoji sodišča niso bili pomembni za sprejem odločitve. Dokazi, iz katerih naj bi izhajale splošne pohvale tožnikovega dela, ne morejo imeti večje teže kot v sodbi izpostavljeni dokazi, na podlagi katerih je sodišče ugotavljalo, ali ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odpovedi držijo ali ne.

19. Zaradi opustitve zaslišanja dveh predlaganih prič dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Predlagani priči nista iz delovnega okolja tožene stranke, da bi vedeli iz lastnega izpovedati o (ne)utemeljenosti razlogov za odpoved, pač pa gre za priči, ki sta po pritožnikovih trditvah na vikendu na morju slišali direktorja tožene stranke pohvalno govoriti o tožnikovem delu. Tožnik je bil v prvotnem postopku že zaslišan, v ponovljenem postopku stranki nista podali navedb, ki bi nalagale njegovo dodatno zaslišanje. Iz obširne izredne odpovedi je razbrati, kako specifično je delo v proizvodnji tožene stranke in kaj vse je relevantno za uspešno delo direktorja proizvodnje. Iz izpovedi direktorja tožene stranke ter prič, ki so njegovo izpoved potrdile, ter iz listinske dokumentacije, katero je v dokaz zakonitosti odpovedi predložila tožena stranka, jasno izhaja, da tožnik ni izpolnil pričakovanj tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, pomembna za odločitev o spornem predmetu, zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.

20. Tožnik je že v postopku na prvi stopnji navajal, da je bil v bolniškem staležu od 19. 7. 2012 do 5. 9. 2012 (delovno razmerje mu je prenehalo 8. 8. 2012). Dejstvo, da je bila odpoved podana v času, ko je bil v bolniškem staležu, ni pomembno, saj daje ZDR posebno varstvo za primer bolezni le v primeru redne odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, ne tudi v primeru izredne odpovedi.

21. V pritožbi tožnik navaja tudi, da je bil odločilen razlog za odpoved njegova dalj časa trajajoča odsotnost z dela zaradi bolezni. A poleg tega, da dalj časa trajajoči bolniški stalež niti ni dokazan (pri čemer ocena poskusnega dela z dne 13. 7. 2012 datira celo pred datumom začetka bolniškega staleža), ta pritožbena navedba predstavlja tudi nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

22. Tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da bi bilo treba raziskati dejansko stanje še glede ponudbe nove zaposlitve po poteku poskusne dobe, glede odobritve dopusta po poteku poskusne dobe ter glede komunikacije in dela po poteku poskusne dobe. Okoliščine iz časa po poteku poskusnega obdobja niso odločilnega pomena za presojo o tem, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zakonita.

23. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).