Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za presojo (ne)dobrovernosti je odločilen odgovor na vprašanje, na kakšni podlagi je tožničina pravna prednica nastopila posest na spornem zemljišču.
Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba toženca proti prvi in drugi točki izreka prvostopenjske sodbe zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je tožnica izključna lastnica nepremičnine parc. št. 14/7 (travnik v izmeri 460 m2) in parc. št. 14/4 (travnik v izmeri 1628 m2), obe vpisani pod vl. št. 346 k.o. ... in odredilo zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Žalcu vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice (prva in druga točka izreka sodbe). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v zvezi z uporabnino za sporni nepremičnini.
2. Sodišče druge stopnje je v zvezi s pritožbo toženca spremenilo prvo in drugo točko izreka prvostopenjske sodbe tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede odločitve o nasprotni tožbi in pravdnih stroških pa je pritožbeno sodišče razveljavilo prvostopenjsko sodbo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Tožnica je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča (torej glede zavrnitve njenega tožbenega zahtevka) iz razloga „bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega predpisa“. Bistvena kršitev postopka naj bi bila storjena pri odločanju sodišča druge stopnje. Prvostopenjsko sodišče je najprej odločilo s sodbo P 141/2001, 8. 10. 2003. Na pritožbo toženca je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Sodišče se ni strinjalo s stališčem prvostopenjskega sodišča glede pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, je pa sodišče potrdilo odločitev, da obstaja pravna podlaga pridobitve lastninske pravice po 24. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Razveljavitev se je nanašala le na obseg pridobitve lastninske pravice. V ponovljenem sojenju je prvostopenjsko sodišče sledilo napotilu pritožbenega sodišča in ugotovilo obseg zgradb in funkcionalnega zemljišča na spornih parcelah. V izpodbijani sodbi pa je pritožbeno sodišče odstopilo od svojega stališča, opredeljenega v svoji prvi odločitvi in spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča v nasprotju z določbo 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Takšna odločitev naj bi tudi pomenila kršitev 2. člena in 22. člena Ustave RS. V času vložitve tožbe je veljal ZTLR in zato sodišče ne bi smelo uporabiti pravnih pravil ODZ. Stališče revidentke je, da je lastninsko pravico na spornih nepremičninah priposestvovala. Sodišče je izjavo z dne 3. 3. 1975 presojalo zgolj kot soglasje za gradnjo, kar pa ne drži. Iz vsebine jasno izhaja, da gre za odstop pravice razpolaganja z zemljiščem in postane tožnica imetnica pravice uporabe družbene lastnine. Že zato tožnica ni bila „nepošteni graditelj“. Tožnica je bila kljub temu, da je vedela, da še ni vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine, v dobri veri, da je zemljišče njeno. Kot zakonita posestnica je sporni nepremičnini priposestvovala v 10 letih.
4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in vročena tožencu, ta pa je nanjo odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.
6. Sukcesivna sprememba pravnega stališča pri odločanju pritožbenega sodišča samo po sebi ne predstavlja revizijsko relevantne kršitve določb pravdnega postopka in tudi ne posega v ustavne pravice strank.
7. Za materialnopravno presojo pravilnosti sodne odločitve o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka so pomembna naslednja relevantna dejstva , ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje: - prvotni lastnik F. P. je dne 3. 3. 1975 dal sporni parceli „na razpolago“ pravni prednici tožnice kot bodoči imetnici pravice uporabe družbene lastnine in ji dovolil, da takoj prične z gradnjo proizvodne hale in ostalih objektov; - parceli sta bili izročeni „pod pogojem“, da bo pridobitelj izročitelju zagotovil nadomestno zemljišče; - na spornih zemljiščih so bila izvedena obsežna gradbena dela, ki so vključevala izgradnjo proizvodne hale, asfaltirano parkirišče, obračališče za dovoz in odvoz materiala ...; - tožnica ima (upoštevaje tudi pravno prednico) sporne nepremičnine v posesti od leta 1975 dalje.
8. Tožnica je oprla nastanek svoje lastninske pravice na spornih zemljiščih tudi na institut priposestvovanja, pri čemer je zatrjevala svojo neprekinjeno posest na zemljiščih od leta 1975 dalje. Stališče nižjih sodišč je, da priposestvovanje ni nastopilo, saj pravna prednica tožnice ni bila dobroverna zato, ker je vedela, da nepremičnina ni njena, saj ji je bila prepuščena posest le pogojno. Takšno materialnopravno stališče v zvezi z ugotovljenim relevantnim dejanskim stanjem, je napačno. Nedobroveren je namreč le tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi moral to vedeti. (1) Za presojo (ne)dobrovernosti je odločilen odgovor na vprašanje na kakšni podlagi je tožničina pravna prednica nastopila posest na spornem zemljišču. Pravna prednica tožnice je bila ob nastopu posesti nedvomno v pogodbenem razmerju s takratnim lastnikom F. P. Razlaga pogodbe predstavlja pravno vprašanje (o tem se je Vrhovno sodišče že večkrat izreklo(2)). Lastnikova izjava z dne 3. 3. 1975 lahko predstavlja le sprejem ponudbe v zvezi s sklenitvijo menjalne pogodbe na podlagi katere bi tožničina pravna prednica postala lastnica spornega zemljišča, njegov dotedanji lastnik pa lastnik nadomestnega zemljišča (parc. št. 284/3 oziroma 284/4 in 5). Izročitev nadomestnega zemljišča zato predstavlja pogodbeno izpolnitev in ne pogoja v smislu dogovorjene sestavine pogodbe (accidentalia negotii), kot to razlaga pritožbeno sodišče. Povsem nesmiselno je namreč, da bi bila takojšnja izročitev spornih zemljišč (vključno z dovoljenjem, da se tam izvedejo obsežni gradbeni posegi) povezana z bodočim negotovim dejstvom ali bo zagotovljeno ustrezno nadomestno zemljišče. Dobrovernost posestnika je bila tako zasnovana na menjalni pogodbi, na podlagi katere je posestnik tudi opravil navedene gradbene posege. Menjalna pogodba predstavlja tudi veljavni pravni naslov, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in zato posest ni bila le dobroverna, temveč tudi zakonita.(3) Priposestovanje nepremičnine je zato nastopilo najkasneje po preteku 10 let od uveljavitve ZTLR(4). Pravna prednica tožnice je tako nedvomno najkasneje leta 1990 pridobila ekvivalent lastninske pravice na spornem zemljišču, pri čemer se vsebinsko nič ne spremeni, če je bila glede na časovne okoliščine takrat na zemljišču oblikovana družbena lastnina.(5) Glede na očitno stanje spornih nepremičnin (objekti) tudi ni podana toženčeva dobra vera v smislu določb drugega odstavka 44. člena v zvezi z 266. členom Stvarnopravnega zakonika.
9. Opisano materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča narekuje odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke, kot je vsebovana v 1. in 2. točki izreka prvostopenjske sodbe. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo sodbo pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje bo moralo odločiti o toženčevem zahtevku iz nasprotne tožbe. Odločitev o stroških tega postopka ima zato podlago v četrtem odstavku 165. člena ZPP.
Op. št. (1): Primerjaj Nikola Gavella: Posjed stvari i prava, Narodne novine, Zagreb, 1990, stran. 85. Op. št. (2): Primerjaj npr. odločbi VSRS II Ips 252/98 in III Ips 86/2002. Op. št. (3): Primerjaj določbo prvega odstavka 72. člena ZTLR.
Op. št. (4): Primerjaj drugi odstavek 28. člena ZTLR.
Op. št. (5): Primerjaj določbo prvega odstavka 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL).