Jedro

Zatrjevano motilno ravnanje s postavitvijo sporne prometne signalizacije, to je dveh prometnih znakov na tretjini poti, po kateri tožnica sedaj s svojimi vozili ne more dostopati do svojih parcel, je ravnanje, ki je temeljilo na zakonu. Zato o protipravnosti motilnega ravnanja ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v postopku po tožbi zaradi motenja posesti z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 23. 2. 2023 (1. točka izreka), tožbo je kot prepozno delno zavrglo (2. točka izreka), v preostanku tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen (3. točka izreka) ter tožnici naložilo, da toženki povrne 767,09 EUR pravdnih stroškov (4. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper celotni sklep iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Najprej navaja, da ne drži, da je s spremembo tožbe z dne 23. 2. 2023 spremenila istovetnost tožbenega zahtevka oziroma zahtevala kaj drugega kot prej, temveč je zgolj podrobno konkretizirala nastalo motenje. Navaja, da je že v tožbi z dne 8. 10. 2021 zahtevala, da se ji ponovno omogoči uporaba sporne poti za vožnjo z osebnimi in tovornimi vozili ter dovoz do njenih nepremičnin, kar je v spremembi tožbe z dne 23. 2. 2023 zgolj dopolnila. Tudi prepovedni del tožbenega zahtevka je bil v prvotni tožbi splošen in je bil s spremembami samo določneje konkretiziran. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnica tožbo zaradi motenja posesti vložila pravočasno, ni pa imelo pravne podlage za zavrženje spremenjene tožbe. Nadalje se pritožuje zoper vsebinsko odločitev sodišča ter navaja, da je po sodni praksi tudi ustna prepoved motilno ravnanje. Postavitev tabel za prepoved ni nič drugega kot pisna prepoved z grožnjo možnosti kaznovanja s strani občinskega redarstva oziroma policije, če se tožnica ne bi podredila dani prepovedi nadaljnje uporabe ceste. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da promet na cesti v njegovi lasti ureja lastnik zemljišča, a tega ne more narediti na način, da nekomu odvzame dotedanjo mirno soposest. Toženka je oseba javnega prava in zato pri urejanju razmerij ne sme postopati na diskriminatorni način, kakor je postopala v tej konkretni zadevi, saj je prometna znaka postavila na način, da učinkujeta le za tožnico, medtem ko je vožnja za tovorna vozila gospodarskih javnih služb dopustna, prav tako pa lahko na obeh krakih iste ceste še vedno neovirano vozijo tovorna vozila drugih gospodarskih družb. Utemeljenega razloga za takšno razlikovanje ni. Tožnica je zaradi prepovedi prenehala poslovati, saj tudi njeni partnerji več ne dostopajo do njenih parcel, ker se bojijo sankcioniranja. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila postavitev prometne signalizacije zakonita, ker naj bi imela toženka za to pravno podlago. Javni cestni promet pomeni, da je cesta dostopna vsem pod enakimi pogoji, kar pa toženka tožnici ne zagotavlja. Toženka je tožnici onemogočila, da se navezuje na občinske javne ceste, s tem pa ji je onemogočeno dostopanje do svojih nepremičnin. Tudi sodna praksa stoji na stališču, da je možno zaradi spremenjenega posestnega stanja zahtevati odstranitev prometnega znaka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka pritožbene navedbe prereka, predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni ugovor o nepravilnem delnem zavrženju tožbe kot prepozne (2. točka izreka izpodbijanega sklepa) ni utemeljen. Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je tožnica v tožbi z dne 8. 10. 2021 postavila ugotovitveni (1. točka), odstranitveni (2. točka), prepovedni (3. točka) in stroškovni zahtevek (4. točka). Iz tako oblikovanega tožbenega predloga ni razvidno, da bi tožnica postavila zahtevek, kot ga navaja v pritožbi, to je, da ji mora toženka ponovno omogočiti uporabo sporne poti za vožnjo z osebnimi in tovornimi vozili ter dovoz do nepremičnin. Takšnega zahtevka v prvotni tožbi ni postavila, zato je sodišče prve stopnje spremenjeno tožbo v tem delu pravilno zavrglo kot prepozno.1 Pritožbeni ugovor glede neutemeljenega zavrženja prepovednega dela tožbenega zahtevka pa je pavšalen. Pritožbeno sodišče ob primerjavi prvotno vložene tožbe (list. št. 2) in modifikacije tožbe (list. št. 82) v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje v odločitvi o delnem zavrženju tožbe. Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz zavrnilnega dela izpodbijanega sklepa (3. točka), pravilno dopustilo spremembo tožbe glede natančnejše opredelitve identifikacijskih znakov parcel in lege obeh prometnih znakov, ter je pravilno ugotovilo, da je v preostanku prišlo do prepozne modifikacije tožbe, kar pomeni vsebinsko širjenje zahtevanega pravnega varstva in pritožba z nasprotnimi ugovori ne more uspeti.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožnica imela posest spornega dela poti med sedaj postavljenima prometnima znakoma, kot je razvidno iz prikaza parcel (priloga A7), ter da je pravočasno zahtevala posestno varstvo. Pravilno je ugotovilo, da je sporna pot makadamska nekategorizirana javna cesta, ter da javna cesta postane javno dobro s kategorizacijo.2 Nadalje je pravilno ugotovilo, da je, ker obravnavana javna cesta ne predstavlja javnega dobra, dopustno posestno varstvo.3

7. V nadaljevanju je ugotavljalo preostali dve zahtevani postavki za varstvo motenja posesti, to je, da je do motenja prišlo ter samovoljnost in protipravnost ravnanja. Ugotovilo je, da je bila toženka na podlagi Zakona o cestah (ZCes-1), veljavnega v času zatrjevanega motenja, pooblaščena, da določi omejitve uporabe ceste ali njenega dela glede na vrsto prometa. V zvezi s tem je sprejela odločbo z dne 10. 9. 2021 (B7). Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega zaključilo, da je sporna postavitev prometne signalizacije temeljila na izrecnem zakonskem pooblastilu in na njem temelječem konkretnem pravnomočnem in dokončnem pravnem aktu. Zato je izključena protipravnost in je bilo potrebno zahtevek zavrniti že iz tega razloga.

8. Takšnim ugotovitvam sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Sodna praksa je zavzela stališče, da posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temeljita na zakonu (tretji odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ).4 Iz izpovedb zakonitega zastopnika tožnice in predstavnice toženke, priče A. A., izhaja, da se je tožnica zoper toženkino odločbo z dne 10. 9. 2021 pritožila, vendar je bila njena pritožba zavržena z obrazložitvijo, da ima odločba o postavitvi prometnega znaka, čeprav gre za singularni pravni akt, naravo splošnega akta, zoper katerega pritožba ni dopustna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz navedene odločbe (B7) razvidno, da se je izkazala potreba po ureditvi prometne signalizacije. Zato sta bila postavljena sporna znaka. Iz izpovedb navedene priče pa izhaja, da je do postavitve takšne prometne signalizacije prišlo, da bi se preprečilo prašenje oziroma hrup, ker so bile podane pritožbe krajanov B. glede voženj s tovornjaki.

9. Ob navedenem gre pritrditi sodišču prve stopnje, da je zatrjevano motilno ravnanje s postavitvijo sporne prometne signalizacije, to je dveh prometnih znakov na tretjini poti, po kateri tožnica sedaj s svojimi vozili ne more dostopati do svojih parcel, ravnanje, ki je temeljilo na zakonu. Zato o protipravnosti motilnega ravnanja ni mogoče govoriti in je bil zahtevek zaradi pomanjkanja te predpostavke pravilno zavrnjen. Pritožbenim navedbam, da je bil cestni promet izključen točno zoper določeno osebo, to je zoper tožnico, s čimer so ji bile onemogočene vožnje po tem delu poti, ni mogoče pritrditi. Prometna signalizacija, ki je bila postavljena, velja za vse uporabnike tega dela ceste, razen za vozila javne gospodarske družbe, kar je življenjsko logično, saj mora toženka tudi ta del ceste vzdrževati. Pritožbene navedbe v smeri, da je toženka zaprla za promet samo tretjino poti v tistem delu, kjer tožnica dostopa do svojih parcel, in da je s tem prišlo do protipravnega ravnanja, so prav tako neutemeljene. Pravdno sodišče je vezano na odločitev v upravnem postopku, torej tudi na odločbo v prilogi B7, ki temelji na ZCes-1.5 Tožnica je imela v upravnem postopku, ko je bila njena pritožba zoper odločbo toženke zavržena, možnost uporabiti nadaljnja pravna sredstva, s katerimi bi lahko dokazovala svoje trditve, da je bila prometna signalizacija s postavitvijo dveh prometnih znakov na spornem odseku nepotrebna oziroma do nje šikanozna in diskriminatorna. Te možnost v postopku zaradi motenja posesti skladno z določili SPZ nima.

10. Pritožbeno sodišče glede zadnjega pritožbenega ugovora pritrjuje tožnici, da postavitev obeh znakov predstavlja določeno verbalno grožnjo s kaznovanjem, če tožnica prepovedi voženj ne bi upoštevala.6 Vendar navedeno, ob ugotovitvi, da protipravnosti ravnanja ni bilo podanega, na odločitev sodišča prve stopnje ne more vplivati. Glede pritožbenih zatrjevanj, da je tudi sodna praksa zavzela stališče, da je zaradi spremenjenega posestnega stanja dopustno zahtevati odstranitev prometnega znaka, pri čemer se tožnica sklicuje na sklep VSK Cp 648/2006, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega ni izkazala.7

11. Po ugotovitvi, da niti zatrjevane, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava niso podane, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena v povezavi s 353. členom Zakona o pravdnem postopku).

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžna povrniti stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP) v višini 375 točk, kar znaša 225 EUR, materialni stroški znašajo 4,5 EUR, skupaj 229,05 EUR, 22 % davek na dodatno vrednost znaša 50,49 EUR, vsi stroški skupaj pa 279,99 EUR.

1 Tožnica je podala modifikacijo tožbe na naroku, na katerem je sodišče zaključilo obravnavo. 2 VSK I Cp 698/2022, VSL II Cp 52/2022, VSC I Cp 1516/2017, VSK I Cp 402/2007, VSL II Cp 1506/2013, VSK CDn 214/2018. 3 VSL I Cp 618/2022, VSL I Cp 2103/2018, VSL I Cp 3384/2013, VSL I Cp 93/2010, VSC Cp 2010/2005. 4 VSL II Cp 1374/2014 in VSL I Cp 374/2012 (pri čemer je v obeh primerih šlo za kategorizirani javni cesti). 5 Zato ni bilo mogoče uporabiti, kar niti ni bilo pritožbeno zatrjevano, pravnega pravila exceptio illegalis. 6 VSL II Cp 1694/2004 in VSL II Cp 1397/2012. 7 Iz navedene odločbe izhaja, da je bil v motenjski pravdi zahtevek tožeče stranke zavrnjen iz razloga, ker je zahtevala zgolj odstranitev asfalta, na katerem je bil postavljen prometni znak, ne pa tudi odstranitve prometnega znaka. Torej se v tistem postopku sodišče ni ukvarjalo z dopustnostjo odstranitve prometnega znaka v motenjski pravdi.