Jedro

Preuranjena je ugotovitev, da je tožnik s tem, ko je ponaredil zapisnike o ogledu škodnih dogodkov, predvsem pa s tem, ko je fotografijam spremenil meta podatke, izpolnil zakonske znake ponarejanja listin po prvem odstavku 252. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Za obstoj očitanega kaznivega dejanja je v tem primeru bistveno, ali je tožnik spisal zapisnike o ogledu škodnega dogodka, čeprav samega ogleda ni opravil ter ali je fotografijam priredil meta podatke tako, da so se iste fotografije pojavljale v več spisih. Ob sicer še ne dokazanem dejstvu, da je na podlagi tako ponarejenih zapisnikov s priloženimi prirejenimi fotografijami sklenil poravnave za škode, ki se niso zgodile, oziroma da je bila dejanska škoda bistveno manjša od priznane, bi bilo mogoče sklepati, da je podan tudi tožnikov naklep po storitvi tega kaznivega dejanja. Čeprav je sodišče prve stopnje opravilo presojo predstavljenih bistvenih dejstev, so ugotovitve v zvezi s tem nezadostne, zlasti pa sprejete s kršitvijo tožnikove pravice do kontradiktornega postopka. Sodišče prve stopnje tožniku ni omogočilo dokazovanje nasprotnega.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 1. 8. 2017, na ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo, ter da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2017 in mu za čas od 1. 8. 2017 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo v višini 2.237,20 EUR bruto in prijavo v zavarovanja (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 1. 8. 2017, na ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo, pač pa traja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, na priznanje pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter na plačilo denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1 v višini 40.269,60 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je bila odpoved tožniku podana prepozno, saj je tožena stranka zamudila 30 dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi. Postopek izredne odpovedi je bil nezakonit. Tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora v primernem terminu, čeprav je tožnik pravočasno in utemeljeno zaprosil za preložitev zagovora, saj je v tistem obdobju pričakoval otroka. Napačna je bila tudi sestava komisije, ki je odkrila nepravilnosti pri tožnikovem delu. Izredna odpoved tožniku ni bila vročena zakonito, saj je bila opravljena v nasprotju s 144. členom ZPP. Sodišče ni izvedlo večine dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Tako je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje zavarovancev škodnih dogodkov, ki jih je reševal tožnik, glede katerih je tožena stranka trdila, da zavarovancem škoda sploh ni nastala. Sodišče je zgolj pavšalno, na podlagi zaslišanja prič tožene stranke, ugotovilo, da škoda v spisih, ki jih je reševal tožnik, ni nastala, ne da bi pri tem izvedlo dokaze, predlagane s strani tožnika, ki bi dokazali nasprotno. Sodišče neutemeljeno ni postavilo izvedenca računalniške stroke, ki bi lahko pojasnil, če je tožnik res lahko spremenil meta podatke na fotografijah in ali je možno, da je vzrok pomešanja fotografij med spisi napaka v računalniškem sistemu tožene stranke. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da v izpostavljenih primerih ni opravil ogleda škodnega dogodka ter da je nepravilno obračunaval stroške čiščenja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je sprejeta odločitev napačna oziroma vsaj preuranjena. Sodišče prve stopnje je namreč napačno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Presoja zakonitosti izredne odpovedi pa večinoma temelji na utemeljenosti izredne odpovedi po tej alineji. Čeprav je sodišče prve stopnje opravilo tudi presojo zakonitosti izredne odpovedi tudi po 1. alineji navedene določbe, je pomanjkljivo raziskalo obstoj posameznih zakonskih znakov tožniku očitanih kaznivih dejanj. Pri tem pa tudi ni izvedlo s strani tožnika predlaganih dokazov glede dejstev, ki se neposredno nanašajo na (ne)obstoj takšnih zakonskih znakov kaznivih dejanj. Zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek izvedbe izredne odpovedi.

7. Tako je irelevantno pritožbeno zavzemanje, da je bila izredna odpoved tožniku nepravilno vročena. Ne glede na zatrjevane nepravilnosti pri vročanju, je tožnik izredno odpoved (glede na vloženo tožbo in trditve) prejel 1. 8. 2017, kar je tudi bistveno. Šesti odstavek 139. člena ZPP namreč določa, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če je naslovnik kljub kršitvi pisanje prejel. 8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki nasprotujejo zakonitosti izvedbe postopka izredne odpovedi. Tožniku ni bila okrnjena pravica do zagovora, ki je bil predviden za 26. 7. 2017, s tem, ko tožena stranka navkljub tožnikovi prošnji v njegovem pisnem zagovoru z dne 24. 7. 2017 ustnega zagovora ni preložila, ker je tožnik v teh dneh pričakoval otroka. Da je tožnik pričakoval otroka v začetku avgusta, ko je imel tudi predviden očetovski dopust, ne pomeni upravičenega razloga za preložitev zagovora. Tožena stranka pa bi s takšno preložitvijo zagovora nenazadnje tudi ogrozila rok za podajo odpovedi.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki nasprotujejo sestavi komisije, ki je znotraj tožene stranke preiskovala sum storitve zavarovalniške goljufije s strani tožnika. Tožnik namreč ni zatrjeval, da je za podajo izredne odpovedi pri toženi stranki predvidena določena notranja pot oziroma z notranjimi pravilniki vzpostavljena komisija. Delodajalec lahko na poljuben način, seveda v skladu z ustavo in zakoni, preiskuje določena nezakonita oziroma nepravilna ravnanja svojih delavcev, zakonitost same izredne odpovedi oziroma obstoj v izredni odpovedi očitanih ravnanj pa presoja delovno sodišče, pri čemer je v tem primeru sestava komisije irelevantna, saj se presoja le utemeljenost oziroma obstoj ugotovitev takšne komisije.

10. Tožena stranka je tožniku (višjemu strokovnemu sodelavcu za kompleksne škode premoženjskih zavarovanj) 1. 8. 2017 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožniku je očitala, da je v več primerih opravil cenitve oziroma izdeloval obračune škod, sklepal poravnave, posredoval obračune v plačilo, in sicer za škode, ki niso nastale, pri čemer je v dokumentacijo prilagal oziroma shranjeval slike iz istovrstnih dogodkov, čeprav je šlo za druge dogodke, ki so izvirali iz drugih časovnih obdobij in so se zgodili na drugih lokacijah. Tožena stranka se je glede takšnih očitkov v izredni odpovedi sklicevala na več tožnikovih spisov, podrobneje pa je pojasnila tožnikov način reševanja zavarovalnih primerov glede zavarovancev A.A., B.B. in C.C. Tožnik ni bil prisoten na ogledih nastalih škod, saj na zatrjevane dneve ogledov ni imel v uporabi službenega vozila, zapisnik o ogledu pa je bil datiran pred prijavo škod. Fotografije v škodnih spisih niso bile ustrezne, saj niso izkazovale nastanka, vzroka in obsega škode, tožnik je tem fotografijam tudi spremenil metapodatke (ura in datum, ko naj bi fotografija nastala), prav tako pa so se fotografije iz določenega spisa pojavljale tudi v drugih spisih. Tožnik je zavarovancem priznal tudi previsok strošek čiščenja.

11. Tožena stranka je tožniku poleg naklepnih hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 očitala tudi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, in sicer kaznivega dejanja zavarovalniške goljufije pa drugem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. 12. Pritožba je delno utemeljena v delu, v katerem nasprotuje pravočasnosti podane izredne odpovedi oziroma se sklicuje na zamudo objektivnega roka za podajo izredne odpovedi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Drugi odstavek 109. člena ZDR-1 določa, da mora izredno odpoved pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, lahko pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

13. Objektivni (6 mesečni) rok za podajo izredne odpovedi zaradi naklepnih hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 teče od storitve hujših kršitev, ki pomenijo tožniku očitano ravnanje v nasprotju s Pravilnikom o postopku reševanja škod iz premoženjskih zavarovanj tožene stranke (v nadaljevanju Pravilnik). Relevanten je torej čas oziroma obdobje, v katerem naj bi tožnik nepravilno reševal v izredni odpovedi in kasneje v odgovoru na tožbo izpostavljene škodne spise. Čeprav je tožena stranka v postopku izredne odpovedi in kasneje v sodnem postopku navedla več škodnih spisov, v katerih je tožniku očitala hujše kršitve delovnih obveznosti, oziroma njihove opravilne številke (iz katerih sicer izhaja leto reševanja spisov, ni pa to nujno, saj ni dokazano), je določno opredelila čas očitanega nepravilnega ravnanja tožnika le pri spisih glede zavarovanca A.A. (zapisnik o ogledu je bil opravljen 10. 2. 2016, izplačilo zavarovalnine je bilo izvedeno 25. 2. 2016) in zavarovanke B.B. (zapisnik o ogledu je bil opravljen 10. 2. 2016, izplačilo zavarovalnine pa je bilo izvedeno 1. 3. 2016). Izredna odpoved, ki je bila podana 1. 8. 2017, je bila torej v delu, v katerem se tožniku očitajo naklepne hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, podana prepozno, saj je bila podana po preteku 6 mesečnega roka od nastanka utemeljenega razloga za podajo izredne odpovedi iz tega naslova.

14. V ostalem pa pritožbeni očitek o zamudi rokov za podajo izredne odpovedi ni utemeljen, saj je izredna odpoved v delu, v katerem se tožniku očita kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pravočasna. Izredna odpoved iz tega razloga je pravočasna, če je podana v 30 dneh od dneva, ko je pristojna oseba delodajalca ugotovila razlog za odpoved (ob predpostavki, da je ta čas še možen kazenski pregon, kar v tem primeru ni sporno). Oseba, pristojna za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bila po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje D.D., direktorica ... Iz sklepa o obsegu pooblastil na področju ... z dne 1. 6. 2017 namreč izhaja, da je direktor za ... pooblaščen za podpis odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za nadaljnji postopek v zvezi s tem. D.D. je bila o tožnikovih kršitvah seznanjena 17. 7. 2017, saj je tega dne dobila elektronsko sporočilo o ugotovitvah glede tožniku očitanih ravnanj, prav tako pa je tudi sama izpovedala, da je imela še istega dne sestanek, kjer so jo seznanili s tožnikovimi kršitvami. Odpoved pa je bila nato tožniku podana in vročena 1. 8. 2017, torej znotraj 30 dnevnega roka.

15. Glede na to, da je izredna odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 prepozna, je treba presojati zakonitost izredne odpovedi le po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je sicer opravilo presojo zakonitosti izredne odpovedi po obeh navedenih alinejah prvega odstavka 110. člena ZDR-1, a je ob ugotovitvi utemeljenosti izredne pogodbe po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 preuranjeno presodilo, da imajo očitane kršitve tudi vse znake določenih kaznivih dejanj, ob tem pa je kršilo tudi tožnikovo pravico do kontradiktornega postopka, saj ni izvedlo nekaterih s strani tožnika predlaganih dokazov, ki imajo neposredno zvezo z obstojem znakov v izredni odpovedi očitanih kaznivih dejanj (o tem v nadaljevanju). S tem je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Kaznivo dejanje zavarovalniške goljufije po drugem odstavku 211. člena KZ-1 stori, kdor v zavarovalništvu z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, ob sklenitvi pogodbe navede lažne podatke ali zamolči pomembne podatke, sklene prepovedano dvojno zavarovanje ali sklene zavarovalno pogodbo potem, ko je zavarovalni ali škodni primer že nastopil, ali lažno prikaže škodni dogodek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik naklepoma lažno prikazoval škodne dogodke tako, da je opravljal cenitve, obračunaval škode, sklepal poravnave, posredoval obračune v plačilo za škode, ki niso nastale. Ni hodil na oglede, v spise pa je priložil fotografije, ki niso bile skladne s Pravilnikom. Prav tako so se iste fotografije pojavljale v več spisih, saj jim je tožnik spremenil meta podatke. Tako naj bi zavarovancem pridobil protipravno premoženjsko korist, čeprav jim škoda ni nastala.

17. Za obstoj očitanega kaznivega dejanja je bistven oškodovalni namen. Res je, da bi takšen namen lahko izkazovalo sosledje dejstev, da tožnik ni opravljal ogledov škodnih dogodkov, da je prirejal fotografije in da je nato sklepal poravnave za škode, ki niso nastale oziroma so bile izplačane v bistveno previsokem znesku, kot bi jim bile sicer priznane. Sodišče prve stopnje je sicer temeljito predstavilo tožnikovo reševanje škodnih spisov glede zavarovancev A.A., B.B. in C.C. Do zaključka, da tem zavarovancem ni nastala škoda, pa je sodišče prve stopnje prišlo tako, da je na podlagi izpovedi prič tožene stranke ugotovilo, da nekateri drugi zavarovanci v spisih, ki jih je reševal tožnik, vračajo zavarovalnino na podlagi podpisanih poravnav. Ni pa se prepričalo, zakaj ti zavarovanci sploh vračajo zavarovalnino. Sodišče prve stopnje, ki se je za primer tožnikovih očitkov osredotočilo na omenjene tri zavarovance oziroma škodne spise, bi moralo glede teh nadalje tudi raziskati (ne)obstoj škode, ki je bila podlaga za izplačilo zavarovalnine. Dejstvo, da ostali zavarovanci vračajo prejeto zavarovalnino, lahko predstavlja zgolj podkrepitev razhajanja med nastalo škodo in izplačano zavarovalnino pri predstavljenih zavarovancih (A.A., B.B., C.C.). Pri tem pa mora sodišče prve stopnje tožniku omogočiti tudi dokazovanje nasprotnega, t.j. da je škoda tem zavarovancem dejansko nastala ter tudi, da je tožnik dejansko opravljal oglede. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je zaslišanje zavarovancev (vsaj nekaterih, torej tistih, na podlagi katerih sodišče prve stopnje gradi obstoj tožniku očitanih kršitev iz izredne odpovedi) iz konkretnih škodnih spisov nepotrebno, saj gre pri (ne)obstoju škode za odločilno dejstvo, dokazovanje katerega mora biti tožniku omogočeno.

18. Očitek, da je tožnik zavarovancem v teh izpostavljenih primerih izplačal previsok strošek čiščenja, tudi kaže na tožnikov oškodovalni namen, vendar le v primeru, da pri toženi stranki obstaja določna praksa oziroma navodilo delavcem, po katerem morajo zavarovancem v teh primerih (izlitja vode) obračunati stroške čiščenja do 3 % zavarovalne vsote za izliv vode, ne pa do 3 % zavarovalne vsote celotnega objekta. Tudi glede tega so ugotovitve sodišča prve stopnje pomanjkljive.

19. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Tudi tu je bistven oškodovalni namen (in s tem povezan nastanek škode), okoliščine, ki bi takšen namen dokazovale, pa sodišče prve stopnje ni raziskalo.

20. Preuranjena je tudi ugotovitev, da je tožnik s tem, ko je ponaredil zapisnike o ogledu škodnih dogodkov, predvsem pa s tem, ko je fotografijam spremenil meta podatke, izpolnil zakonske znake ponarejanja listin po prvem odstavku 252. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Za obstoj očitanega kaznivega dejanja je v tem primeru bistveno, ali je tožnik spisal zapisnike o ogledu škodnega dogodka, čeprav samega ogleda ni opravil ter ali je fotografijam priredil meta podatke tako, da so se iste fotografije pojavljale v več spisih. Ob sicer še ne dokazanem dejstvu, da je na podlagi tako ponarejenih zapisnikov s priloženimi prirejenimi fotografijami sklenil poravnave za škode, ki se niso zgodile, oziroma da je bila dejanska škoda bistveno manjša od priznane, bi bilo mogoče sklepati, da je podan tudi tožnikov naklep po storitvi tega kaznivega dejanja. Čeprav je sodišče prve stopnje opravilo presojo predstavljenih bistvenih dejstev, so ugotovitve v zvezi s tem nezadostne, zlasti pa sprejete s kršitvijo tožnikove pravice do kontradiktornega postopka. Sodišče prve stopnje tožniku ni omogočilo dokazovanje nasprotnega. Kot že pojasnjeno, je za presojo (ne)ogleda kraja škodnega dogodka potrebno zaslišati tudi določene zavarovance in na podlagi tega opraviti dokazno oceno, skladno z 8. členom ZPP. Tudi do zaključka, da je tožnik fotografijam prirejal meta podatke, je sodišče prve stopnje prišlo, ne da bi omogočilo tožniku dokazovanje nasprotnega. Tožnik je namreč povsem substancirano in utemeljeno zahteval, da se za obrambo pred takšnim očitkom postavi izvedenca računalniške stroke, sodišče pa je napačno štelo, da takšnega dokaznega predloga ni ustrezno oblikoval. 21. Sodišče prve stopnje je pomanjkljivo raziskalo obstoj zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj, saj je napačno štelo, da za ugotovitev zakonitosti izredne odpovedi zadostuje že obstoj očitkov po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je izredna odpoved iz teh razlogov prepozna, je treba dosledno ugotavljati očitane znake kaznivih dejanj, pri tem pa tožniku omogočiti pravico do izvedbe dokazov, s katerimi se želi razbremeniti očitkov iz izredne odpovedi iz odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 .

22. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da upoštevaje gornja stališča dopolni dokazni postopek oziroma dejanske ugotovitve in ponovno presodi utemeljenost zahtevka. Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti nakazanih večjih bistvenih pomanjkljivosti v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je za ugotovitev tega potrebno izvesti več dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje neutemeljeno prezrlo oziroma zavrnilo. Poleg tega je zaradi varstva pravic strank do pritožbe smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vrnitev zadeve v novo sojenje ne bo povzročila hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je postopek do sedaj potekal tekoče in brez večjih zastojev (tožba je bila vložena v avgustu 2017).

23. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.