Jedro

Poleg določbe 6. člena ZDoh-1 je potrebno v predmetni zadevi pri ugotavljanju rezidentskega statusa tožnice po ZDoh-2 upoštevati tudi specialno ureditev ugotavljanja rezidentskega statusa, navedeno v drugem odstavku 7. člena ZDoh-2, ki prav tako predstavlja nacionalno materialno-pravno določbo. Ker v konkretnem primeru davčni organ pri izpodbijani odločitvi ni upošteval vseh relevantnih določb nacionalnega materialnega prava, torej ZDoh-2, veljavnega v odločanja davčnega organa v obravnavani zadevi (6. člen in 7. člen ZDoh-2), je bilo po presoji sodišča tudi materialno pravo napačno uporabljeno in posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije 4218-13285/2018-3 z dne 4. 7. 2018 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, prvostopenjski, tudi finančni organ) zavrnila tožničin zahtevek z dne 23. 1. 2018 za določitev statusa nerezidenta Slovenije v skladu z Zakonom o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) za obdobje od 1. 1. 2018 dalje. Tožnica trpi stroške tega postopka. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica 23. 1. 2018 po pooblaščenki vložila vlogo za ugotovitev nerezidentskega statusa na podlagi vabila davčnega organa in vlogi priložila potrdilo o rezidentskem statusu Združenega kraljestva Velike Britanije. Odločitev utemeljuje na 1. točki 6. člena ZDoh-2, po katerem se zavezanec šteje za rezidenta Slovenije, če v kateremkoli času v davčnem letu med drugim izpolni pogoj, da ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Sklicuje se na spremembo sodne prakse v letu 2015 na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015, po kateri mora davčni organ na področju ugotavljanja rezidentskega statusa fizične osebe svojo odločitev utemeljevati samo na podlagi določb nacionalne zakonodaje. Tako je potrebno v postopkih ugotavljanja rezidentskega statusa posameznika presojati zgolj na podlagi ZDoh-2, ne pa tudi prelomnih pravil iz Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanju davčnih utaj davka od dohodka in premoženja (v nadaljevanju KIDO). Posameznik pa se šteje za rezidenta Slovenije že, če izpolnjuje vsaj enega od pogojev, navedenih v 6. členu ZDoh-2. Ker ima tožnica prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., Ljubljana, izpolnjuje pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2 in šteje za rezidentko Slovenije od 1. 1. 2018 dalje.

3. Iz uradne evidence je razvidno, da je tožničin zakonski partner nerezident Slovenije od 24. 10. 2012 dalje, tožnica pa je predložila potrdilo o svojem rezidentskem statusu Združenega kraljestva Velike Britanije, iz katerega izhaja, da tožnico Združeno kraljestvo Velike Britanije šteje za svojo rezidentko od 1. 4. 2013 do 28. 12. 2014. Na podlagi navedb pooblaščenke davčni organ smatra, da je tožnica glede na to, da v tujini prebiva z zakonskim partnerjem, v tujini zaposlena in je prenesla življenjski in osebni interes v Združeno kraljestvo Velike Britanije, s čimer se lahko smatra za nerezidenta Republike Slovenije. Glede na vsa dejstva in okoliščine in predložene dokumente v postopku ugotavljanja razidentskega statusa v Sloveniji za tožnico je davčni organ odločil, da se tožnica šteje za nerezidentko za davčne namene v Republiki Sloveniji od 24. 9. 2013 dalje. Spremembo dejstev in okoliščin, ki vplivajo na status rezidentstva, pa mora davčni zavezanec sporočiti davčnemu organu v zakonskem roku.

4. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožničino pritožbo zavrnilo. Kot podlago za odločitev navaja 1. točko 6. člena ZDoh-2 po katerem zavezanec šteje za rezidenta Slovenije, če ima v kateremkoli času v davčnem letu med drugim uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Tožnica pa ta pogoj nesporno izpolnjuje Ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnica izpolnjuje pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2 je pravilna. V nadaljevanju tožnici pojasni, da izpodbijana odločba ne posega v pravnomočno odločbo z dne 4. 3. 2015, marveč zgolj definira obdobje, ki je zajeto v izreku te odločbe. Povedano drugače se tožnica od 24. 9. 2013 do 31. 12. 2017 šteje za nerezidentko Slovenije, od 1. 1. 2018 dalje pa se šteje za rezidentko Slovenije za namene ZDoh-1. Tako so neutemeljeni tožničini ugovori o nezakoniti obnovi postopka. Davčni organ pa mora spoštovati obvezno razlago materialne določbe veljavne v času odločanja. Novela ZDoh-2 (drugi odstavek 7. člena), na katero se tožnica sklicuje, določa, da se zavezanec ne glede na 6. člen ZDoh-2, šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčenja dohodka, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice. Po mnenju pritožbenega organa se s citirano določbo ne spreminjajo postopki določanja rezidentskega statusa, kot so se izvajali po novejši sodni praksi iz leta 2015 (na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015) na področju ugotavljanja rezidentskega statusa. V skladu s to sodno prakso mora davčni organ pri presoji rezidentstva fizične osebe svojo odločitev utemeljevati samo na podlagi določb ZDoh-2, ne pa tudi po prelomnih pravilih za dvojne rezidente iz mednarodnih pogodb v primerih, ko zavezanec izkazuje hkratno rezidentstvo druge države, s katero ima Slovenija sklenjeno mednarodno pogodbo. V izogib dvojni obdavčitvi ima tožnica pravico uveljavljati ugodnosti, ki jo daje mednarodna pogodba. Status dvojnega rezidentstva in s tem uporaba prelomnih pravil iz mednarodne pogodbe se tako presoja samo v okviru postopka uveljavljanja ugodnosti po mednarodni pogodbi. Z dopolnjenim 7. členom ZDoh-2 pa se določa, da se fizična oseba, ki je dvojni rezident in za katero je bilo ugotovljeno (v postopku uveljavljanja ugodnosti po mednarodni pogodbi ali v postopku skupnega dogovora), da se za namene mednarodne pogodbe šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice, ne bo več štela za rezidenta Slovenije po ZDoh-2 in posledično v Sloveniji ne bo več upravičena do davčnih olajšav, do katerih je upravičen samo rezident Slovenije po ZDoh-2. Po povedanem se rezidentski status v tem konkretnem postopku pravilno presoja po določbah domače - nacionalne zakonodaje, torej po ZDoh-2. Zavezanec pa se šteje za rezidenta Slovenije, če izpolnjuje katerikoli pogoj iz 6. člena ZDoh-2, torej tudi že, če ima v Sloveniji uradno prijavljeno stalno prebivališče. Da ima tožnica v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče pa v danem primeru med strankama ni sporno. Po povedanem je pritožbeni organ tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. 5. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter uvodoma povzema potek postopka. Tožnica je januarja 2018 prejela vabilo davčnega organa za ureditev rezidentskega statusa s pozivom, naj odjavi stalno prebivališče v Sloveniji, sicer bo davčni organ po uradni dolžnosti izdal odločbo in odločil na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga. Tožnica ni odjavila stalnega prebivališča v Sloveniji in je po pooblaščenki davčnemu organu sporočila, da je njen status že pravnomočno urejen. Dne 4. 3. 2015 je bila namreč izdana odločba Finančne uprave RS, s katero je finančni organ odločil, da se tožnica za davčne namene šteje za nerezidenta Slovenije od 24. 9. 2013 dalje. Tako je bilo o tožničinem statusu pravnomočno odločeno, okoliščine, relevantne za določitev rezidentskega statusa na strani tožnice pa se od tedaj niso spremenile. Tožnica je imela ves čas uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Spremenjena sodna praksa pa ne more biti razlog za izdajanje novih odločb o zadevah, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno, kar pojasni. Nato je davčni organ izdal odločbo o zavrnitvi tožničinega zahtevka za določitev statusa nerezidentke Slovenije od dne 1. 1. 2018 dalje, čeprav tožnica takšnega zahtevka sploh ni podala. Tožnica tudi sicer ni vložila zahtevka, kot to napačno navajata prvostopenjski in pritožbeni organ. Tožnica se je ves čas sklicevala na pravnomočno odločitev finančnega organa z dne 4. 3. 2015 o rezidentskem statusu tožnice (status nerezidentke Slovenije od 24. 9. 2013 dalje, opomba sodišča). Po navedenem davčni organ ni imel pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe in je kršil 212. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar pojasni. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 2033/2014 z dne 10. 3. 2015. 6. Tožnica v nadaljevanju navaja, da je imela uslužbenka Ministrstva za finance navodilo, da mora obnoviti postopek in izdati novo odločbo, v kateri bo ugotovila, da je tožnica rezidentka Slovenije od 1. 1. 2018 dalje, razen če odjavi uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, kar je pojasnila tudi tožničini pooblaščenki. Pooblaščenka je nato 23. 1. 2018 davčnemu organu poslala dopis s potrdilom, da je tožnica davčna rezidentka Združenega kraljestva Velike Britanije in da naj izda odločbo v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDoh-2. Izpodbijana odločba pa po mnenju tožnice pomeni izigravanje pravnega reda Republike Slovenije, podana pa je tudi zloraba pooblastil finančnega organa. Davčni organ se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015), ki pa jo napačno tolmači. Vrhovno sodišče RS je namreč navedlo, da je potrebno pri presoji rezidentstva fizične osebe odločitev utemeljiti samo na podlagi določb nacionalne zakonodaje. Davčni organ pa je v predmetni zadevi sporno odločitev utemeljil zgolj na določbi 6. člena ZDoh-2, ni pa upošteval tudi drugega odstavka 7. člena ZDoh-2, veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe. Tako davčni organ ni upošteval pravilno sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in v zadevi ni presojal po veljavni nacionalni zakonodaji, ki pa ni enaka tisti, kot je bila v letu 2015, po kateri je presojalo Vrhovno sodišče RS s sodbo X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo pritožbenega organa odpravi in priglaša stroške postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke. Iz dopisa tožničine pooblaščenke z dne 23. 1. 2018, danega na podlagi vabila za ureditev rezidentskega statusa izhaja, da je tožnica vložila vlogo za ureditev rezidentskega statusa in davčnemu organu predlagala izdajo ustrezne odločbe. Izpodbijana odločba ne posega v pravnomočno odločbo z dne 4. 3. 2015, marveč le opredeljuje obdobje, ki je zajeto v izreku te odločbe. Povedano drugače, tožnica od 24. 9. 2013 do 31. 12. 2017 šteje za nerezidentko Slovenije, od 1. 1. 2018 pa za rezidentko Slovenije za namene ZDoh-2. Zato ne gre za nezakonito obnovo postopka. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015. Ker se rezidentski status presoja zgolj ob upoštevanju domače zakonodaje, torej ZDoh-2, se posameznik ob izpolnjevanju kateregakoli pogoja iz 6. člena ZDoh-2, šteje za rezidenta Slovenije. Čeprav se dejanske okoliščine od 2013 do 2018 niso spremenile, je upravni organ vezan na razlago materialnih določb, kot jo podaja sodna veja oblasti. Določba drugega odstavka 7. člena ZDoh-2 ne spreminja postopkov odločanja o rezidentskem statusu, kot so se izvajali po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS iz leta 2015 na področju ugotavljanja rezidentskega statusa. Ta se ugotavlja le na podlagi nacionalne zakonodaje, ne pa tudi na podlagi določb mednarodnih pogodb (prelomnih pravil za izogibanje dvojnega obdavčenja). V izogib dvojni obdavčitvi dohodka ima zavezanec pravico uveljavljati ugodnosti, ki jih daje mednarodna pogodba. To pomeni, da se status rezidentstva in s tem uporaba prelomnih pravil iz mednarodne pogodbe presoja samo v okviru postopka uveljavljanja ugodnosti po mednarodni pogodbi. V nadaljevanju navaja vsebino drugega odstavka 7. člena ZDoh-2. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

8. Tožnica v pripravljalni vlogi poudarja, da ni vložila zahtevka in da dopis tožničine pooblaščenke ni mogoče šteti kot sklepčnega zahtevka. Obnove postopka ugotavljanja tožničinega rezidentskega statusa tožnica ni zahtevala, kot to skuša prikazati toženka. Davčni organ zmotno povzema in zmotno razlaga sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 124/2015, kar pojasni. Napačno je tudi stališče toženke, da naj bi se prelomna pravila iz mednarodnega sporazuma (KIDO) po razlagi toženke uporabljala samo v okviru postopkov uveljavljanja ugodnosti po mednarodni pogodbi. S tem v zvezi toženka ločuje med ugotavljanjem rezidentstva za namen ZDoh-2 in ugotavljanjem rezidentstva za namene mednarodne pogodbe. V nadaljevanju navaja vsebino 4. člena relevantne KIDO. Enako uporabo KIDO povzema tudi sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015, iz katere izhaja, da v primeru če, obe državi pogodbenici davčnega zavezanca štejeta za svojega rezidenta po nacionalnih predpisih, mora uporaba prelomnih pravil Konvencije, (zgolj) za namene Konvencije, pripeljati do rezidentstva le ene države. Le tako je možno odpraviti dvojno obdavčitev. KIDO ureja in se uporablja tudi za namene določanja rezidentstva in ne le za uveljavljanje ugodnosti in za ugotavljanje davčne obveznosti, kot to zmotno razlaga toženka. Konvencija (KIDO) nikjer ne določa, da se rezidentstvo po 4. členu Konvencije (KIDO) ugotavlja: „samo za namene tega sporazuma“, kot to zmotno navaja toženka, temveč se uporablja v vseh primerih, ko bi sicer prišlo do dvojnega obdavčenja. Določitev rezidentstva po Konvenciji (KIDO) zavezuje obe državi pogodbenici, tudi pri obravnavi zavezancev po nacionalni zakonodaji. Po povedanem ni podane pravne podlage za ločevanje med rezidentstvom za namene Konvencije (KIDO) in razidentstvom za namene nacionalne zakonodaje.

9. Tožba je utemeljena.

10. V danem primeru je med strankama sporno, ali je finančni organ z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito zavrnil tožničino vlogo za določitev statusa nerezidentke Slovenije v skladu z ZDoh-2 za obdobje od 1. 1. 2018 dalje.

11. Med strankama je prvenstveno sporno ali je tožnica sploh vložila vlogo za ugotavljanje rezidentskega statusa, saj tako v pritožbi, kot tudi v tožbi navaja, da navedene vloge ni vložila in da davčni organ ni imel podlage za izvedbo predmetnega upravnega postopka. Po presoji sodišča je tožničin ugovor neutemeljen. Iz tožničine vloge z dne 23. 1. 2018 nesporno izhaja, da je v tej vlogi predlagala, da naj v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDoh-2 ostane nerezidentka Slovenije kljub temu, da ima v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in je davčnemu organu tudi predlagala, da naj izda v najkrajšem možnem času ustrezno odločbo. Vlogi je priložila potrdilo o statusu rezidentke Združenega kraljestva Velike Britanije od 1. 1. 2017 do 19. 1. 2018 (do dneva izdaje potrdila), v skladu s 4. členom Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Vlado Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja (v nadaljevanju KIDO VB). Glede na navedeno, se je predmetni postopek tudi po presoji sodišča pričel na podlagi tožničine vloge z dne 23. 1. 2018 za ugotovitev tožničinega statusa nerezidentke Slovenije in je tako po presoji sodišča neutemeljen tožničin ugovor, da ni vložila vloge za ugotavljanje rezidentskega statusa in da davčni organ ni imel pravne podlage za vodenje predmetnega postopka.

12. Z izrekom izpodbijane odločbe je davčni organ zavrnil tožničin zahtevek z dne 23. 1. 2018 za določitev statusa nerezidenta Slovenije po ZDoh-2 za obdobje od 1. 1. 2018 dalje. Pri tem postane pravnomočen zgolj izrek upravnega akta. Glede na predhodno citirano vsebino izreka izpodbijane odločbe davčni organ z izrekom izpodbijane odločbe po mnenju sodišča dejansko ni odločil o tožničini zahtevi, saj z izrekom ni odločil o tožničinem rezidentskem statusu po ZDoh-2. Poleg navedenega izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe po presoji sodišča nista skladna. V izreku davčni organ zavrne tožničin zahtevek za določitev statusa nerezidentke Slovenije in v obrazložitvi po eni strani navaja, da ima tožnica uradno prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., Ljubljana in tako izpolnjuje pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2, zato se ob upoštevanju nacionalne zakonodaje ZDoh-2 šteje za rezidentko Slovenije. Po drugi strani pa nato v nadaljevanju obrazložitve navaja, da na podlagi navedb pooblaščenke davčni organ smatra, da je tožnica, glede na to, da v tujini prebiva z zakonskim partnerjem, je v tujini zaposlena in je prenesla življenjski in osebni interes v Združeno kraljestvo Velike Britanije, s čimer se lahko smatra za nerezidenta Republike Slovenije. Glede na vsa dejstva in okoliščine in predložene dokumente v postopku ugotavljanja razidentskega statusa v Sloveniji za tožnico je davčni organ odločil, da se tožnica šteje za nerezidentko za davčne namene v Republiki Sloveniji od 24. 9. 2013 dalje. Sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe med drugim preizkuša tudi procesne kršitve v zvezi z obrazložitvijo upravnega akta in sicer: razumljivost, konsistentnost in logičnost obrazložitve. Po presoji sodišča pa obrazložitev izpodbijane odločbe tem zahtevam ni zadostila. Na podlagi prvega odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev upravnega akta obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovitve dejanskega stanja narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Po mnenju sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe ne izpolnjuje predhodno navedenih zakonskih pogojev in je tudi iz tega razloga izpodbijana odločba nezakonita.

13. Sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega in pritožbenega organa, da zanju velja načelo zakonitosti in da je potrebno pri odločanju v upravnem postopku upoštevati tudi ustaljeno sodno prakso. V skladu s sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015 mora davčni organ na področju ugotavljanja rezidentskega statusa fizične osebe svojo odločitev utemeljevati samo na podlagi določb nacionalne zakonodaje, torej ZDoh-2. Načelo zakonitosti pa pomeni tudi upoštevanje vseh veljavnih predpisov v času odločanja upravnega organa. Relevanten materialni predpisi, ZDoh-2 pa se je spremenil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2R), ki je stopil v veljavo 1. 1. 2017 in je v času izdaje izpodbijane odločbe (4. 7. 2018) že veljal. S citirano novelo (ZDoh-2R) se je spremenila določba 7. člena ZDoh-2, ki je bila dopolnjena z novim drugim odstavkom, ki glasi: „(2) Ne glede na 6. člen tega zakona se zavezanec šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčenja dohodka, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice.“ Po povedanem davčni organ odloča v upravnih zadevah na podlagi materialnega prava, ki velja v času odločanja upravnega organa. V konkretni zadevi predstavljajo nacionalno pravo vse relevantne materialno-pravne določbe ZDoh-2, veljavne v času odločanja upravnega organa.

14. V skladu z določbami ZDoh-2 je davčna obveznost posameznika odvisna od njegovega statusa, to je, ali je rezident ali nerezident posamezne države. Na podlagi 6. člena ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje kateregakoli od šestih pogojev, taksativno navedenih v 6. členu ZDoh-2. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da tožnica izpolnjuje pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2, ki določa, da je zavezanec rezident Slovenije, če v kateremkoli času v davčnem letu izpolnjuje pogoj, da ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Tožnica ima nesporno uradno prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., Ljubljana. Poleg določbe 6. člena ZDoh-1 pa je po presoji sodišča potrebno v predmetni zadevi pri ugotavljanju rezidentskega statusa tožnice po ZDoh-2 upoštevati tudi specialno ureditev ugotavljanja rezidentskega statusa, navedeno v drugem odstavku 7. člena ZDoh-2, ki prav tako predstavlja nacionalno materialno-pravno določbo. Ker v konkretnem primeru davčni organ pri izpodbijani odločitvi ni upošteval vseh relevantnih določb nacionalnega materialnega prava, torej ZDoh-2, veljavnega v odločanja davčnega organa v obravnavani zadevi (6. člen in 7. člen ZDoh-2), je bilo po presoji sodišča tudi materialno pravo napačno uporabljeno in posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

15. Ker so bila po povedanem v obravnavanem primeru bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP; 2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1) in je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno ter posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj ob upoštevanju stališč sodišča v tej sodbi o zadevi ponovno odloči. Pri odločitvi naj davčni organ upošteva tudi pravnomočno odločbo Finančne uprave RS DT 4218 315/2015-08-212-15 z dne 4. 3. 2015, s katero je bilo odločeno, da se tožnica za davčne namene šteje za rezidenta Slovenije od 24. 9. 2013 dalje. V ponovnem postopku naj davčni organ očitane kršitve odpravi.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in listin iz upravnega spisa razvidno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, zato ni bilo treba na glavni obravnavi izvajati dokazov, ki jih je predlagala tožnica.

17. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožnici glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnica v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR.