Jedro

Kdor ve ali bi moral vedeti, da ni upravičen imeti stvar v posesti, jo uporabljati ali uživati, je nedobroverni posestnik. Pri uporabi tuje stvari ga zadenejo stvarnopravne reparacije po drugem odstavku 95. člena SPZ, plačati pa mora tudi nadomestilo za uporabo tuje stvari.

Pri nedobrovernem posestniku ni pomembno, ali je uporaba tuje stvari zanj pomenila objektivno korist ali ne, oziroma ali se je z njo in na kakšen način okoristil ali ne, ali pa bi se lahko, pa je to iz kakršnihkoli razlogov opustil. Osnovni kriterij je korist, ki bi jo lahko imel od stvari in ne zgolj korist, ki jo dejansko ima.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka III. in V.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe ustavilo postopek po tožbi prve tožeče stranke (točka I. izreka). Zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek za plačilo v točki II. izreka navedenih zneskov s pripadajočimi obrestmi.

Toženo stranko je obsodilo na plačilo uporabnine drugi in tretji tožeči stranki v zneskih, navedenih v točki III. izreka in s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV. izreka). O pravdnih stroških je v točki V. odločilo, da mora toženka v 15 dneh povrniti tožeči stranki 1.386,53 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Izpodbija obsodilni in stroškovni del odločitve. Predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in samo odloči o stvari ali vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Predlaga povračilo vseh stroškov postopka in pritožbenih stroškov. Po pritožbenih navedbah je zmotna in protispisna ugotovitev, da je nepremičnino uporabljala le toženka. Izpovedbe so napačno ocenjene. Zaključki so neprepričljivi, razlogi nepopolni. Z uporabo ni bila obogatena le toženka, pač pa v enaki ali večji meri tudi M. in M. P., kar bi moralo sodišče ugotoviti. Uporabnino bi moralo odmeriti in prisoditi skladno z ugotovitvami o obsegu koristi, ki odpade na posameznega uporabnika. Zmotna je presoja, da gre za stavbno zemljišče. V naravi gre za vrt. Tako se tudi uporablja. To vpliva na višino najemnine. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka je prodala svojo nepremičnino, na katero je bila vezana posest sporne nepremičnine. Ker ni bila posestnica, pravila Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o reparacijah zanjo ne veljajo. Tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazovala premoženjske koristi tožene stranke. Sodišče je tudi ni ugotavljalo. Toženka je imela korist le od jabolk in uporabe zemljišča za vrtno uto. Tožeča stranka bi lahko sporno zemljišče oddajala le kot vrt in ne kot stavbno zemljišče. Tega tudi ni zatrjevala. Svojega prikrajšanja oziroma namena oddajanja nepremičnine na trgu ni zatrjevala niti dokazala. Postavljen je bil napačen izvedenec. Uporabil je napačen kriterij namembnosti. Posledično je napačno izračunana najemnina. Zmotno je ocenjeval potencial zemljišča, ne pa dejanskega stanja. Sporna nepremičnina nima nobenega potenciala, ker ni primerna za gradnjo. Nejasno je ostalo, ali bi se sploh lahko oddajala. Izvedenec na te pripombe tožene stranke ni odgovoril. Zmotna je ocena o pavšalnosti njenih pripomb na uporabljeno formulo. Zahtevek za uporabnino je že zastaral. Izvedeniško mnenje je nejasno, nelogično (formula in parametri zanjo), samo s seboj v nasprotju (glede namembnosti zemljišča). Toženkin predlog za drugega izvedenca je bil zavrnjen. Kršena je pravica stranke do enakega varstva pravic in do poštenega postopka. Sodišče je nekritično povzelo izvedeniško mnenje. Razlogov sodbe ni mogoče kritično preizkusiti. Dokaz z novim izvedencem naj izvede pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi. Končno zaradi napačne odločitve o glavni stvari izpodbija še odločitev o stroških.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih.

Pritožba ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka od tožene stranke s tožbo, vloženo leta 1999, uveljavljala vrnitveni zahtevek za del parc. št. 955/1 k.o. X. V navedeni pravdi III P 216/99 je dne 15. 1. 2007 spremenila tožbo tako, da je poleg vrnitvenega zahtevka postavila še zahtevek za plačilo letnega nadomestila za uporabo vtoževane nepremičnine v višini po 689,00 EUR za vsako leto od 2001 do 2006 ter za zakonske zamudne obresti od vsakega 1. 1. v letu do plačila. Navedeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine (uporabnina) je bil izločen iz spisa III P 216/99 in ločeno obravnavan v tej pravdi (sklep na list. št. 52 spisa III P 216/99 v prilogi C1). Po večkratnih modifikacijah tožbe tožeča stranka v njej zahteva plačilo uporabnine za obdobje petih let pred vložitvijo tožbe do vrnitve nepremičnine tožeči stranki (od 2001 do novembra 2010) v zneskih za posamezna leta, kot jih je ugotovil izvedenec, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi do vsakega 1. 1. v letu do plačila.

Po ugotovitvah, da je bila toženka v pravdi III P 216/99 pravnomočno obsojena, da tožeči stranki kot lastnici vrne v posest vtoževani del parc. št. 955/1 k.o. X., da je toženka nepremičnino vrnila šele v novembru 2010, dotlej pa sporno zemljišče brez pravne podlage in dovoljenja tožeče stranke uporabljala sama, je sodišče tožbenemu zahtevku ob pravilni uporabi 95. in 96. člena SPZ v pretežni meri ugodilo. Delno ga je zavrnilo le v obrestnem delu, česar pa pravdni stranki ne izpodbijata in je torej sodba v zavrnilnem delu pravnomočna.

Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje, njegove razloge in odločitev v celoti sprejema kot pravilne. V nadaljevanju bo odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, utemeljeni v točkah 13 in 14 sodbe, da je bila le toženka v vtoževanem obdobju uporabnica in s tem nedobroverna posestnica sporne nepremičnine (razlogi v točki 23 sodbe). Opravljena je upoštevaje vse metodološke napotke in 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov, ne pa le tistih, ki bi utegnili biti pritožnici v korist in ki jih, iztrgane iz celote, izpostavlja v pritožbi. Ne drži, da so o toženkini izključni posesti izpovedovale le nekatere priče, kot zmotno navaja pritožba. V prvi vrsti je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje svojo izključno uporabo in posest sporne nepremičnine potrdila prav toženka sama. V pritožbi izpostavljene priče, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, so njeno izpovedbo potrdile. Na tej osnovi je zanesljivo ugotovilo, da je sporno nepremičnino uporabljala toženka in sicer tako, da je imela na njej barako in sode z vodo za zalivanje vrta ter da je na njej pobirala sadje. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj je torej verjelo toženki in pričam, ki so izpovedovale enako kot ona, in ne M. in M. P., ki sta skušala uporabo zemljišča prevzeti nase. Pritožba sprejete dokazne ocene ne more omajati s sklicevanjem na toženkino prodajo nepremičnine, s katero naj bi bila povezana uporaba sporne nepremičnine. Dokazni postopek namreč posesti novih lastnikov na spornem zemljišču ni potrdil. Po nadaljnjih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožba ne izpodbija, so tožniki zoper toženko kot lastniki že leta 1999 s tožbo zahtevali izpraznitev in izročitev vtoževane nepremičnine. Torej ne more biti dvoma o pravilnosti pravne presoje, da je bila toženka v vtoževanem obdobju (2001 – 2010) ves čas nedobroverna posestnica sporne nepremičnine. Kdor ve ali bi moral vedeti, da ni upravičen imeti stvar v posesti, jo uporabljati ali uživati, je nedobroverni posestnik. Pri uporabi tuje stvari ga zadenejo stvarnopravne reparacije po drugem odstavku 95. člena SPZ. Po stališčih teorije mora plačati tudi nadomestilo za uporabo tuje stvari (primerjaj Strajnar, Z.: Verzije - predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, PB 1/2012, stran 24). Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je sodišče pri odločanju o temelju zahtevka torej pravilno izhajalo iz navedenih materialnopravnih izhodišč in je nasprotno pritožbeno naziranje zmotno.

Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da tožena stranka brez pravne podlage in njenega dovoljena zaseda del njene nepremičnine, ki je stavbno zemljišče tako, da ima na njem barako in sadno drevje, da zaradi njenega ravnanja zemljišča sama ne more uporabljati za vrtnarjenje, postavitev hiške in za piknike, skupaj s preostalim svojim zemljiščem pa tudi ne za morebitno zidanje hiše ter da je zaradi neupravičene uporabe nepremičnine sama prikrajšana, toženka pa na drugi strani obogatena. Tožena stranka se je branila z ugovori, da je sporno zemljišče vrt in ne stavbno zemljišče, kar je treba upoštevati kot izhodišče za izračun uporabnine. Pri tem vztraja v pritožbi in trdi, da tožeča stranka niti ni ne zatrjevala ne dokazovala premoženjske koristi tožene stranke niti svojega prikrajšanja.

Opisana trditvena podlaga tožeče stranke je bila ustrezna in zadostna glede vseh predpostavk za plačilo uporabnine zaradi neupravičene uporabe tuje nepremičnine: o prikrajšanju tožeče stranke na eni strani, o obogatitvi tožene stranke na drugi strani, o odsotnosti pravne podlage in tožničinega dovoljenja za uporabo njene nepremičnine. Pritožbene navedbe v smeri procesnih kršitev 7. člena ZPP in posledično napačne materialnopravne odločitve je treba zavrniti kot neutemeljene.

Korist toženke je bila dovolj konkretizirana in ni odvisna od dejanske uporabe nepremičnine. Predstavlja jo toženkina brezplačna uporaba nepremičnine tožeče stranke. Prikrajšanje tožeče stranke pa je podano v odsotnosti koristi, ki bi jo tožeči stranki lahko prinašala uporaba lastne nepremičnine. Pritrditi je treba sodišču, da gre za hipotetično in ne za dejansko korist, kot zmotno meni pritožba. Po stališčih sodne prakse, ki jo je navedlo in pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, pri nedobrovernem posestniku ni pomembno, ali je uporaba tuje stvari zanj pomenila objektivno korist ali ne, oziroma ali se je z njo in na kakšen način okoristil ali ne, ali pa bi se lahko, pa je to iz kakršnihkoli razlogov opustil. Osnovni kriterij je korist, ki bi jo lahko imel od stvari in ne zgolj korist, ki jo dejansko ima. Vrniti mora namreč tudi plodove, ki jih ni obral (drugi odstavek 96. člena SPZ). Za obravnavani primer to pomeni, da ni pomembna le vrednost jabolk in uporabnina za vrtno uto, kot meni pritožba, pač pa povprečna tržna najemnina za zasedeno nepremičnino, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke.

Upravičeno je sledilo njegovemu mnenju in sporno nepremičnino vrednotilo kot funkcionalno zemljišče k obstoječim objektom. Da ne gre za kmetijsko zemljišče, za kar se je zavzemala tožena stranka in pri čemer vztraja v pritožbi, je ugotovilo upoštevaje opredelitev nepremičnine v predpisih (občinski odlok), podatkih GURS, kot tudi upoštevaje dejansko stanje v naravi, na katerega opozarja pritožba. Pri tem nepopolno izpostavlja le del dejanske rabe (vrt). Prezre pa ključno ugotovitev sodišča, da je šlo za razširjeno ohišnico s sadovnjakom, zelenico in pomožnim objektom. To pa po strokovnih merilih in kriterijih, ki jih je pojasnil izvedenec, predstavlja funkcionalno zemljišče k stanovanjski gradnji oziroma stavbno zemljišče. Ne more biti dvoma, da so za vrednotenje takih zemljišč pristojni izvedenci gradbene in ne kmetijske stroke. Nenazadnje med strankama niti ni bilo sporno, da je na spornem zemljišču ves čas stal tudi objekt, vrisan v katastrskih evidencah. Tako se izkaže, da so bili ugovori pritožnice o kmetijskem zemljišču in nepravilni izbiri izvedenca pravilno zavrnjeni že na prvi stopnji.

Sodišče je ugotavljalo višino uporabnine na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke. Oprlo se je na njegov izračun (formulo), ki je natančno in pregledno pojasnjena na list. št. 134 mnenja. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje o pravilnost in preverljivosti uporabljene formule, ki je pritožnica s pavšalnimi ugovori ni omajala. Prav tako so neutemeljene njene navedbe o obsegu in površini ovrednotenega zemljišča. Izvedenec je dovolj jasno povedal (to pa izhaja tudi iz same uporabljene formule), da je upošteval le vtoževano sporno površino in ne celotne površine, ki je v lasti tožeče stranke. Tudi na vse ostale toženkine pripombe k pisnemu mnenju, ki jih ponavlja v pritožbi (o namembnosti zemljišča, o tržni najemnini za sporno nepremičnino, o možnosti za zidavo na njej in o možnostih za oddajanje v najem), je sodišče vestno in natančno preverjalo z izvedencem. Po izčrpnih strokovnih pojasnilih izvedenca jih je argumentirano zavrnilo v točkah 18 – 20 sodbe. Očitki o nejasni in nepopolni sodbi oziroma absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in o nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju so torej odveč. Pritožbeno sodišče razlogom sodbe v celoti pritrjuje in se v odgovoru na pritožbene navedbe nanje sklicuje, ker jih zaradi natančnosti in popolnosti ni treba ponavljati.

Tudi absolutne bistvene kršitve pravil postopka s kršitvijo ustavne pravice do enakega varstva in pravice do poštenega postopka po 6. členu EKČP zaradi zavrnitve predloga za postavitev drugega izvedenca sodišče ni zagrešilo.

Tožena stranka se je o pisnem mnenju izvedenca izjavila in aktivno sodelovala pri izvedbi tega dokaza. Na njen predlog je sodišče pridobilo pisno dopolnitev izvedeniškega mnenja in izvedenca na obravnavi zaslišalo. Tožena stranka mu je postavila več vprašanj. Po zaslišanju je vztrajala pri novem izvedencu, ne da bi predlog podrobneje utemeljila. Sodišče je njene pripombe na pisno izvedeniško mnenje natančno obravnavalo in nanje odgovorilo v točkah 17 – 19 sodbe. Obrazloženo jih je zavrnilo, potem, ko je dokazno ocenilo celotno izvedeniško mnenje in ugotovilo, da je s strokovnega stališča pravilno, popolno in jasno. Ker v njem ni bilo nejasnosti ali pomanjkljivosti, je predlog za postavitev drugega izvedenca pravilno zavrnilo in to obrazložilo tako na obravnavi (primerjaj list. št. 225) in v sodbi (točka 20). S tem je zadostilo vsem postopkovnim pravilom iz 243. – 254. člena ZPP o izvajanju dokaza z izvedencem in ni kršilo načela kontradiktornosti ter ustavnih in konvencijskih pravic tožene stranke. Z neobrazloženim vztrajanjem pri drugem izvedencu, izraženim po izvedenčevem zaslišanju, v katerem je izčrpno in popolno odgovoril na vsa toženkina vprašanja in pripombe, ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti podanega mnenja. Zgolj nezadovoljstvo pritožnika z izvedeniškim mnenjem pa za postavitev drugega izvedenca ne zadošča. Pritožba pavšalno in brez navedbe konkretnih ugovorov navaja še, da je zahtevek za uporabnino sporne nepremičnine ali vsaj nekaterih od zatrjevanih zneskov že zastaral. Tako pavšalnega ugovora zastaranja, ki je sicer materialnopravne narave, ni mogoče vsebinsko preizkusiti niti v okviru uradnega preizkusa. Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), vendar le v mejah razlogov, ki jih navede pritožba za drugačno odločitev in s tem določi obseg izpodbijanja odločbe (primerjaj pravno mnenje VS RS, sprejeto na občni seji 12. 12. 2002; Pravna mnenja VS RS, II/2002, stran 10). Ker pritožba razlogov za zatrjevano nepravilnost za vrnitve ugovora zastaranja ne navaja, podrobnejšega odgovora ne terja.

Pritožbena graja stroškovne odločitve je bila izražena zgolj v povezavi z zatrjevano nepravilno odločitvijo o glavni stvari. Ker je slednja pravilna, pritožba o stroških pa ni konkretizirana, tudi v tem delu na pritožbo ni treba podrobneje odgovarjati.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pri sojenju ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni. Zato naj tudi ona sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).