Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Podjetniška kolektivna pogodba toženke v letu 2005 prvič opredelila dodatek za stalnost in v letu 2021 sprejela določbo, ki v 48. členu PKP določa, da dodatek za stalnost pripada za doseženo delovno dobo v družbi v višini 0,2 % osnovne plače za vsako dopolnjeno leto pri toženki. Glede na določbi 11. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, po katerih se prevzetemu delavcu delovna doba šteje, kot da ni spremenil zaposlitve, gre pri prevzemu delavca za ohranjanje kontinuitete. Tako je treba pri priznanju delovne dobe tožnice pri toženki upoštevati celotno zaposlitev od 1. 1. 1986 dalje. Tako ni možno upoštevati pritožbenih navedb, da glede na dikcijo 75. člena ZDR‑1 tožnici gredo le tiste pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli na dan prenosa, ker dodatka za stalnost tožnica ni imela ne pri javnem podjetju B. in tudi ne pri družbi C. d. o. o., do dodatka za stalnost pred letom 1999, ko se je zaposlila pri toženki, ni upravičena. Dejstvo je, da se tožnici delovna doba od 1. 1. 1986 šteje, kot da ni spremenila zaposlitve, tako da je do dodatka za celotno dobo zaposlitve upravičena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati za obdobje od avgusta 2017 do vključno aprila 2023 mesečne bruto zneske kot izhajajo iz točke I izreka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenih datumov, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.016,49 EUR v roku 8 dni v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka), svoje stroške pa krije sama (točka III izreka).

2.Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je brez kakršnihkoli listinskih dokazov, le na podlagi zaslišanja A. A., ugotovilo, da je bila tožnica 1. 12. 1996 iz javnega podjetja B., kjer je bila zaposlena od 1. 1. 1986, prevzeta v družbo C. d. o. o. Nedvomno pa je bila na podlagi prenosa dne 1. 1. 1999 prevzeta iz družbe C. d. o. o. k toženki, pri kateri je sklenila delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da družbi javno podjetje B. in C. d. o. o. nista pravni naslednici toženke. Prejšnji delodajalki tožnice javno podjetje B. in družba C. d. o. o. dodatka za stalnost nista imeli, prav tako ga ob prevzemu tožnice tudi ni imela toženka. Podjetniška pogodba toženke je ta dodatek prvič opredelila v podjetniški kolektivni pogodbi v letu 2005. V letu 2021 je toženka s socialnimi partnerji uskladila in podpisala trenutno veljavno PKP, ki v 48. členu določa da dodatek za stalnost pripada za doseženo delovno dobo v družbi v višini 0,2 % osnovne plače za vsako dopolnjeno leto delovne dobe v javnem podjetju D. Namen je bil dodatno nagraditi pripadnost delavca družbi in ne pri predhodnih delodajalcih, kar sta prepričljivo izpovedali obe zaslišani priči E. E. in F. F. ZDR-1 v 75. členu določa, da je pri prevzemu delavcev prevzetim delavcem zagotavljati iste pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli na dan prenosa pri svojem delodajalcu. Tako bi bili do dodatka za stalnost lahko upravičeni le, če bi ga imeli že pri bivšem delodajalcu. Pritožba se sklicuje na zadevo Pdp 575/2021. Ker niti zakon niti panožna kolektivna pogodba toženke ne zavezujeta k uvedbi dodatka za stalnost, toženka ni dolžna plačevati dodatka za stalnost. Tožnica se je pri toženki zaposlila s 1. 1. 1999, ta je pravico do dodatka prvič opredelila v februarju 2005 in nat0 v januarju 2021, zato tožnici ta dodatek pripada le za obdobje zaposlitve pri toženki.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), ki se uporablja skladno z 19. členom ZDSS-1, v okviru razlogov navedenih v pritožbi; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tista, ki jo uveljavlja toženka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

5.Tožnica je vložila tožbo zaradi premalo izplačanega dodatka za stalnost. Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica od 1. 1. 1986 do 1. 12. 1996 zaposlena pri javnem podjetju B., od 1. 12. 1996 do 31. 12. 1998 je bila delavka družbe C. d. o. o., od 1. 1. 1999 pa je delala pri toženki, s katero je družba C. d. o. o. sklenila dogovor, na podlagi katerega je prevzela tožnico.

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno in popolno izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila tožnica iz javnega podjetja B. poleg še dveh sodelavcev prerazporejena na delo v družbo C. d. o. o. To je ugotovilo na podlagi skrbne dokazne ocene vseh dokazov in ne le izpovedi priče A. A., kot to navaja pritožba. Javno podjetje B. je na podlagi sklepa št. ... pristopilo k štirim pogodbam o prevzemu delavcev in sicer z javnim podjetjem D. d. o. o., G. javno podjetje, d. o. o. in javnim podjetjem H. d. o. o. (ta tri so bila ustanovljena z Odlokom o ustanovitvi javnih podjetij) in družbo C. d. o. o., ki je bila ustanovljena 25. 10. 1996 z namenom, da za navedena tri javna podjetja opravlja računovodski servis oziroma storitve. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tudi s to družbo sklenjena pogodba o prevzemu delavcev in tako je bila tožnica prerazporejena na delo v to družbo, pri čemer se je pravilno oprlo na določbo 15. člena takrat veljavnega ZTPDR (skladno z določbo 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS), ki je urejal prevzem delavcev na delo v drugo organizacijo, 11. člen takrat veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo o prevzemu delavcev. Za odločitev v obravnavani zadevi je najpomembnejši izmed treh določenih pogojev ta, da se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo k drugemu delodajalcu, upošteva kot podlaga za uveljavljenje pravic iz delovnega razmerje in se upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Ob upoštevanju Odloka o ustanovitvi podjetij in sklepa o pristopu je pravilno ugotovilo, da se tožnici od 1. 1. 1986 dalje, ko se je zaposlila v javnem podjetju B., od koder je bila dne 1. 12. 1996 prevzeta v družbo C. d. o. o. in tam zaposlena do 31. 12. 1998, nato pa je bila s 1. 1. 1999 prevzeta k toženki, upošteva delovna doba, kot da ni spremenila zaposlitve. Tožnica je bila tako kar dvakrat prevzeta.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Podjetniška kolektivna pogodba toženke v letu 2005 prvič opredelila dodatek za stalnost in v letu 2021 sprejela določbo, ki v 48. členu PKP določa, da dodatek za stalnost pripada za doseženo delovno dobo v družbi v višini 0,2 % osnovne plače za vsako dopolnjeno leto pri toženki. Glede na določbi 11. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, po katerih se prevzetemu delavcu delovna doba šteje, kot da ni spremenil zaposlitve, gre pri prevzemu delavca za ohranjanje kontinuitete. Tako je treba pri priznanju delovne dobe tožnice pri toženki upoštevati celotno zaposlitev od 1. 1. 1986 dalje. Tako ni možno upoštevati pritožbenih navedb, da glede na dikcijo 75. člena ZDR‑1 tožnici gredo le tiste pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli na dan prenosa, ker dodatka za stalnost tožnica ni imela ne pri javnem podjetju B. in tudi ne pri družbi C. d. o. o., do dodatka za stalnost pred letom 1999, ko se je zaposlila pri toženki, ni upravičena. Dejstvo je, da se tožnici delovna doba od 1. 1. 1986 šteje, kot da ni spremenila zaposlitve, tako da je do dodatka za celotno dobo zaposlitve upravičena.

8.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela.

Zveza:

Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) - člen 11 Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (1997) - SKPgd - člen 15 Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (1989) - ZTPDR - člen 15 Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (1991) - UZITUL - člen 4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.