Jedro

Potni nalogi, ki sprožijo izvedbo poslovnega dogodka in služijo kontroli obračuna potnih stroškov, predstavljajo poslovno listino v smislu 235. člena KZ-1, saj se z njimi dokazuje, da je zaposleni odšel na službeno pot in da je upravičen do povračila nastalih stroškov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 400,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 27981/2015 z dne 23. 9. 2019 obsojenca A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in krivdno povzročene stroške. Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je iz opisa dejanja v izreku izpustilo očitek, ki se nanaša na obdobje od januarja 2010 do aprila 2010. Sicer je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 180,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, ki uvodoma razlogov za vložitev izrednega pravnega sredstva ni opredelil. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in ocenila, da zatrjevane kršitve niso podane. Sodišče druge stopnje se je po njenem mnenju opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb, očitek kršitve materialnega prava pa ni bil konkretiziran. Lažni potni nalogi so bili po ugotovitvah pravnomočne sodbe podlaga za dvigovanje denarnih sredstev društva, zaradi česar je prišlo do premika finančnih sredstev, prav tako so bili tudi podlaga za izdelavo letne bilance društva, saj predstavljajo ključne podatke za pravilno izkazovanje stroškov v poslovnih knjigah. Izkazovanje prihodkov, odhodkov, poslovnega izida, denarnih tokov in gibanja kapitala je po Slovenskih računovodskih standardih (v nadaljevanju: SRS) 33, na katere napotuje 26. člen Zakona o društvih, del obveznosti, ki so zavezovala tudi B. B., kar je opisano tudi v izreku sodbe. Potni nalog kot tak je po navedbah vrhovne državne tožilke nedvomno poslovna listina, v konkretni zadevi pa je računovodski servis potne naloge tudi uporabil pri pripravi bilance. Zavrnitev dokaznih predlogov je razumno in sprejemljivo obrazložena, v ostalem pa zagovornik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke dvakrat skušalo vročiti obsojencu, vendar se je poštna pošiljka vsakokrat vrnila z oznako „ni dvignil“. Obsojenčev zagovornik je v izjavi navedel, da je v pritožbi določno opredelil, zakaj obravnavane listine ne ustrezajo računovodski listini in ne morejo biti uporabljene pri pripravi bilance. Zatrdil je, da dejanskega stanja ni dopustno ugotavljati na podlagi fotokopij listin, ki niso enake izvirniku, ter ponovil stališče, da je bila z zavrnitvijo dokaznih predlogov obsojencu odvzeta možnost učinkovite obrambe.

B.

5. Vložnik v prvem delu zahteve oporeka materialnopravni presoji nižjih sodišč, da so potni nalogi poslovne listine, ki so pomembne v poslovnem prometu. Trdi, da je poslovna listina, pomembna za pravni promet, lahko le obračun potnih stroškov, kot velja za pravila računovodske stroke in kar sprejema tudi sodna praksa. Zakon o društvih in Statut B. B. potnega naloga kot poslovne listine ne obravnavata, Slovenskih računovodskih standardov (SRS) pa sodišče kot pravne podlage ne navaja, pri čemer niti SRS ne omogočajo zaključka, da so potni nalogi poslovne listine. Po prepričanju vložnika sodi vprašanje, ali predstavlja potni nalog poslovno listino, ki je pomembna v pravnem prometu, na področje računovodske stroke, zato bi bilo treba angažirati sodnega izvedenca računovodske stroke. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga so bila prekršena obsojenčeva temeljna ustavnoprocesna jamstva (pravica do obrambe, pravica do poštenega sojenja, enakost orožij oziroma načelo kontradiktornosti), pri čemer zagovornik pojasnjuje, da sodišče po uveljavljeni sodni praksi ne sme zavrniti dokaznega predloga s stališčem, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno oziroma da dokaz zanesljivo ne bi uspel. 6. Kot je razvidno iz izreka pravnomočne sodbe, se obsojencu v konkretni kazenski zadevi v bistvenem očita, da je poslovne listine, ki jih mora voditi po zakonu in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali kot podlaga za davčni nadzor, uporabil kot resnične s tem, ko je kot predsednik B. B. v obdobju od maja 2010 do najkasneje konca marca 2012 računovodkinji društva C. C. predložil v knjiženje več lažnih potnih nalogov, v katerih je bilo lažno navedeno, da so posamezni trenerji društva opravili določeno število kilometrov službenih prevozov na različnih relacijah, čeprav je vedel, da službeni prevozi po teh potnih nalogih niso bili opravljeni, da potni stroški na podlagi teh potnih nalogov niso bili izplačani in da so bili potni nalogi izdani zgolj za potrebe gotovinskih dvigov iz transakcijskega računa društva oziroma za potrebe nakazila na druge transakcijske račune. Pri tem je v izreku sodbe opredeljeno, da so potni nalogi poslovne listine, ki jih je bilo treba voditi skladno z določbo 26. člena Zakona o društvih v zvezi s Slovenskimi računovodskimi standardi 33 in v zvezi z 28. členom Statuta B. B. 7. Vložnikove navedbe, da potni nalogi ne predstavljajo poslovnih listin, pomembnih za poslovni promet, ampak bi bili to lahko bili kvečjemu obračuni potnih stroškov, je mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pri tem je treba najprej poudariti, da je razlaga pojma poslovna listina, ki je zakonski znak inkriminacije po 235. členu KZ-1, pridržana sodišču, saj gre za pravno vprašanje, zato postavitev izvedenca računovodske stroke v ta namen ni dopustna.

8. Poslovne listine v smislu 235. člena KZ-1 so, kot ugotavlja novejša kazenskopravna teorija, zbirni pojem za vse tiste medije, prek katerih se v poslovnem prometu, ki teče znotraj gospodarskega poslovanja, evidentirajo, prenašajo, kontrolirajo, obdelujejo ter na koncu tudi shranjujejo podatki o poslovnih dogodkih in stanjih, ki so za poslovni subjekt pravnoposlovno pomembni, med drugim, v poslovnem prometu z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami oziroma v postopku davčnega nadzora.1 Pri tem se poudarja, da je pojem poslovne listine iz določbe 235. člena KZ-1 širši od pojma verodostojna knjigovodska listina, kot jo opredeljujejo Slovenski računovodski standardi.2 Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 15/2011 z dne 8. 9. 2011 že presodilo, da so potni nalogi poslovne listine, saj se z njimi dokazuje, da je zaposleni odšel na službeno pot in da je upravičen do povračila stroškov, ki jih je imel na podlagi potnega naloga. Z izplačilom teh stroškov pride tudi do premika finančnih sredstev, saj pomeni povračilo obračunanih stroškov odhodek za izdajatelja potnega naloga, njegova finančna sredstva pa se za te zneske ustrezno zmanjšajo. Potni nalogi so bili kot poslovne listine obravnavani tudi v zadevi I Ips 93/2008 z dne 13. 11. 2008, kjer je bilo poudarjeno, da so bili podatki v potnih nalogih lažni (fiktivni), saj so v nasprotju z računovodskimi standardi, ki zahtevajo, da se v poslovne listine vpisujejo resnični in verodostojni podatki, kar velja tudi za društva, izkazovali neresnične poslovne dogodke, na tej podlagi pa so bila tudi izplačila stroškov protipravna.

9. Vrhovno sodišče ob povzetih izhodiščih tudi v obravnavani zadevi sprejema stališče, da predstavljajo potni nalogi, ki sprožijo izvedbo poslovnega dogodka in služijo kontroli obračuna potnih stroškov, poslovno listino v smislu 235. člena KZ-1, saj se z njimi dokazuje, da je zaposleni odšel na službeno pot in da je upravičen do povračila nastalih stroškov. Še toliko bolj razumna je takšna presoja v okoliščinah konkretne zadeve, kjer so bile inkriminirane listine poimenovane kot potni nalogi (ta izraz je uporabljal že FURS ob inšpekcijskem nadzoru, kasneje pa tudi udeleženci konkretnega kazenskega postopka), dejansko pa iz prilog A1 in A2 izhaja, da so na vseh inkriminiranih listinah po tri rubrike, in sicer potni nalog, obračun potnih stroškov in tabela opravljenih prevozov. Navedene listine so bile na glavni obravnavi vpogledane in v okviru obsojenčevega zagovora slednjemu tudi predočene, pri čemer je bilo zapisniško ugotovljeno, da gre za računalniški izpis z žigom B. B., da je na vsaki strani obračun potnih stroškov in zraven zapisane relacije, ki naj bi bile prevožene. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe so bile prav te listine predožene v knjiženje računovodstvu (sodišče prve stopnje med ostalim ugotavlja, da je iz konto kartice ŠD za leto 2011 razvidno, da je bilo tega leta za 14.012,51 EUR plačane kilometrine), zato, tudi upoštevaje načelo falsa nominatio non nocet, ne more biti dvoma, da so predmetne listine, t. i. „lažni potni nalogi“, vplivali na premik finančnih sredstev B. B. in da jih je zato treba šteti za poslovne listine v smislu 235. člena KZ-1. 10. Kot ugotavlja že vrhovna državna tožilka, je izkazovanje prihodkov, odhodkov, poslovnega izida, denarnih tokov in gibanja kapitala po Slovenskih računovodskih standardih (SRS) 33, na katere napotuje 26. člen Zakona o društvih v zvezi z 28. členom Statuta B. B., del obveznosti, ki so zavezovala tudi B. B. Glede na omenjene določbe, ki so opredeljene že v izreku izpodbijane sodbe, je moralo društvo zagotavljati podatke o svojem finančnem in materialnem poslovanju v skladu z računovodskimi standardi za društva in predpisi o računovodstvu, poslovne knjige pa so morale biti vodene na način, ki omogoča izkazovanje podatkov, potrebnih za sestavo računovodskih izkazov, kar predpostavlja tudi, da se vanje vpisujejo resnični in verodostojni podatki.

11. Po vsem obrazloženem se vložnikovi očitki o kršitvi kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP izkažejo kot neutemeljeni, enako pa velja tudi za zatrjevano kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca računovodske stroke, saj sodi, kot že pojasnjeno, vprašanje razlage zakonskega znaka poslovne listine v pristojnost sodišča. Zagovornik med svojimi izvajanji pod točko 1. citira tudi komentar prej veljavnega Kazenskega zakonika (KZ) o tem, kdaj je obravnavano kaznivo dejanje dokončano, vendar tega stališča na dejstva konkretne zadeve ne aplicira in v nasprotju s prvim odstavkom 424. člena ZKP ne obrazloži, v čem naj bi bil s tega vidika prekršen zakon. Vrhovno sodišče, ki na kršitve zakona ne pazi po uradni dolžnosti, zahteve v tem delu zato vsebinsko ni preizkušalo.

12. Zagovornik v nadaljevanju graja obrazložitev višjega sodišča, da je obsojenčevo „namigovanje“ na nezakonito delo računovodkinje povsem neupoštevno. Navaja, da je računovodstvo profesionalni subjekt, ki mora svoje delo opravljati s povečano skrbnostjo. Na tej podlagi trdi, da računovodkinja kopij potnih nalogov, ki niso knjigovodske listine, ne sme uporabiti kot računovodskih listin, takega navodila pa ni prejela niti od obsojenca.

13. Povzete navedbe obsojenca ne morejo razbremeniti. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je računovodkinja C. C. potne naloge, ki jih je v računovodstvo prinesel obsojenec, dejansko knjižila, njena morebitna civilna odgovornost za kršitev pravil računovodske stroke pa obsojenca ne more ekskulpirati. Protipravnost obsojenčevega ravnanja zaradi zatrjevanih napak pri računovodenju ni izključena, prav tako pa ni podan kakšen drug ekskulpacijski razlog, ki bi izključeval katerega od elementov splošnega pojma kaznivega dejanja.

14. Vložnikovo naziranje, da predložitev potnih nalogov računovodstvu ne more predstavljati pravnega prometa z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami, ni podrobneje obrazloženo. Zagovornik se v zahtevi sklicuje le na stran 549 že omenjenega komentarja KZ, pri tem pa ne navede, katero izmed tam zapisanih stališč naj bi bilo v tej zvezi relevantno, glede na to, da se omenjeni del komentarja nanaša na vrednotnice in vrednostne papirje. Vrhovno sodišče kot razumne sprejema razloge višjega sodišča, da predložitev inkriminiranih listin v knjiženje računovodstvu predstavlja promet z drugimi fizičnimi in pravnimi osebami v smislu drugega odstavka 235. člena KZ-1, saj je na tej podlagi prišlo do dviga denarnih sredstev iz transakcijskega računa B. B. in nakazila sredstev iz tega računa na druge transakcijske račune (14. točka drugostopenjske sodbe v povezavi z ugotovitvami sodišča prve stopnje). Kolikor pa vložnik v nadaljevanju trdi, da na podlagi navedenih potnih nalogov niso bili opravljeni dvigi denarnih sredstev, da sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo oziroma da za to v sodbi ni nobenega dokaza, s tem uveljavlja razlog, ki ga z zahtevo ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Zagovornik s trditvami, da je sodišče oprlo sodbo na obremenilno izjavo obdolženca, podano brez pouka, nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem ima očitno v mislih obsojenčevo izjavo, da so se gotovinska plačila krila s potnimi nalogi, česar obsojenec v kazenskem postopku po navedbah zahteve ni nikoli izjavil. 16. Vrhovno sodišče teh trditev ne sprejema, saj je iz razlogov pravnomočne sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje že pri povzemanju obsojenčevega zagovora zapisalo, da je v B. B. obstajal splošen dogovor o tem, da se gotovinska plačila krijejo s potnimi nalogi (1. točka obrazložitve na 8. strani prvostopenjske sodbe). Ta navedba ima podlago v spisovnem gradivu, in sicer v delu obsojenčevega zagovora, ki izhaja iz zapisnika o na glavni obravnavi z dne 2. 2. 2017 in pri katerem je obsojenec vztrajal tudi na znova začetih glavnih obravnavah na narokih dne 16. 5. 2017 in dne 28. 5. 2019. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je bil obsojenec v kazenskem postopku vsakokrat poučen v skladu z določbami ZKP, zato je treba sprejeti tudi drugostopenjsko presojo, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

17. Vložnikovo zatrjevanje, da sodišče obsojenčevo odgovornost v konkretni zadevi obravnava po načelu objektivne odgovornosti, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je v 13. točki sodbe obrazložilo, da se je obsojenec zavedal svojega ravnanja in ga hotel storiti, ko je računovodkinji predložil lažne potne naloge kot resnične, čeprav se je zavedal, da službeni prevozi po teh potnih nalogih niso bili opravljeni in potni stroški niso bili izplačani, kot tudi, da so bili potni nalogi izdani le za potrebe gotovinskih dvigov oziroma nakazil denarnih sredstev na druge transakcijske račune. Sodišče prve stopnje je s tem v pravnomočni sodbi utemeljilo obsojenčev direktni naklep, čemur je v celoti pritrdilo tudi višje sodišče (10. točka drugostopenjske sodbe), zato vložnikove navedbe o objektivni odgovornosti ne morejo biti uspešne.

18. Vložnik navaja, da kopije potnih nalogov v spisu, na katere se opira pravnomočna sodba, niso identične z originali, zato obstaja najmanj dvom, da jih je obsojenec predložil računovodkinji. Zahteva pri tem uveljavlja, da fotokopija listine, glede katere sodišče ne more ugotoviti, ali je identična izvirniku, ne more služiti kot dokaz, zato je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

19. Kot izhaja iz obrazložitve pravnomočne sodbe, so bili po prepričanju sodišča prve stopnje potni nalogi iz prilog A1 in A2 spisa točno tisti, ki so bili s strani obsojenca predani računovodkinji C. C., kar je nadrobneje utemeljeno na 15. strani prvostopenjske sodbe in čemur je pritrdilo tudi višje sodišče v 12. točki drugostopenjske sodbe. Ob navedenem vložnikovih trditev, da kopije potnih nalogov v spisu niso identične izvirnikom, ni mogoče razumeti drugače kot edinole uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar z zahtevo ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnikovo stališče, da fotokopija listine v kazenskem postopku ne more služiti kot dokaz, pa tudi na načelni ravni ni utemeljeno, saj dokazna presoja sodišča ni vezana na nobena posebna dokazna pravila ali z njimi omejena, pri čemer tudi določba prvega odstavka 339. člena ZKP dopušča dokazovanje z listinami, ki niso nujno izvirnik.

20. Navezujoč se na vprašanje fotokopije kot dokazne listine vložnik uveljavlja še kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga za pridobitev bilance društva. To naj bi obsojencu onemogočilo dokazovanje, ali so bili potni nalogi iz izreka sodbe dejansko uporabljeni v prometu, kot trdi izpodbijana sodba.

21. Vrhovno sodišče na podlagi razlogov pravnomočne sodbe in podatkov spisa ugotavlja, da sta obsojenec in njegov zagovornik predlagala pridobitev vseh bilanc društva od leta 2004 oziroma od leta 2006 do leta 2010. Pri tem dokazni predlog ni bil ozko in določno usmerjen v razjasnjevanje vprašanja, ali so bili potni nalogi dejansko knjiženi s strani računovodstva, zato je tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe z razumnimi razlogi utemeljilo, da ugotavljanje poslovanja društva v navedenem obdobju nima povezave z očitki obtožbe, ki so segali v čas med letoma 2010 in 2011. Glede na vložnikove navedbe v zahtevi je treba temu dodati, da so bili v dokaznem postopku med drugim vpogledani računovodski izkazi B. B. za kritično obdobje, izpis konto kartice za leto 2011, kot tudi dokumentacija FURS, zato ne drži, da je bila obsojencu onemogočena obramba v zvezi z uporabo potnih nalogov v poslovnem prometu in s tem kršena njegova pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. 22. Zagovornikove navedbe, da obsojenec v postopku nima enakih možnosti in orožij obrambe, da sodišče favorizira obtožbo in da mora obsojenec dokazovati svojo nedolžnost, kot tudi, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do zatrjevanih kršitev materialnega in procesnega prava, ostajajo v uvodnem delu zahteve tako posplošene, da nanje ni mogoče vsebinsko odgovoriti. V zadnjem delu zahteve vložnik vendarle pojasni, da je sodišče v postopku favoriziralo obtožbo s tem, ko je državnemu tožilcu večkrat omogočilo spremembo obtožbe, vendar s temi navedbami kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ne more utemeljiti. Državni tožilec lahko skladno s 344. členom ZKP na podlagi lastne ocene dejanskega stanja spremeni obtožni akt, sodišče prve stopnje pa v konkretni zadevi glavne obravnave ni ponovno odprlo zaradi naklonjenosti kateri izmed strank, temveč zato, ker je v spis prejelo dodatne dokazne listine kot odgovor na predhodno opravljene poizvedbe.

C.

23. Ker zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

24. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 400,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. 7112, 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), z upoštevanjem obsojenčevega premoženjskega stanja, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe, in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

1 Tako J. Kozina: Komentar k 235. členu KZ-1, v: Veliki znanstveno komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Ur. l. RS in PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 901. 2 Prav tam, str. 902.