Jedro

Poleg drugih ugovorov je tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje podala tudi ugovor, da je pravica tožeče stranke zahtevati izpolnitev obveznosti prenehala zaradi zastaranja (1. odstavek 360. člena ZOR). Glede na ta ugovor je sodišče prve stopnje utemeljeno najprej ugotavljalo obstoj ali neobstoj tistih pravnoodločilnih dejstev, ki so odločilna za materialnopravno presojo utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tega ugovora. Pri tem je, na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov, ki je tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP) najprej ugotovilo, da med pravdnima strankama v letu 1986 dogovor, na podlagi katerega bi morala tožena stranka tožeči stranki namesto plačila za opravljeno delo izročiti les za ostrešje hiše, ni bil sklenjen. Nadalje je ugotovilo, da je tožnik vsa dela, katerih plačilo v tej pravdni zadevi zahteva, opravil v začetku pomladi leta 1985. Tožba pa je bila vložena 14.6.1990. Od začetka pomladi leta 1985, ko je tožnik kot upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (plačilo za opravljeno delo) pa do vložitve tožbe (14.6.1990) je tako brez dvoma potekel celo najdaljši petletni splošni zastaralni rok, ki ga pozna naše pravo (371. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.400 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.6.1990 do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke in pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 39.443 Sit. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbjanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Celoten dokazni postopek je tekel le v smeri ugotavljanja utemeljenosti ugovora zastaranja, ki ga je podala tožena stranka. Tako izhodišče obravnavanja zadeve je bilo materialnopravno napačno in je imelo za posledico, da so druga dejstva, ki so tudi pravnoodločilna, ostala neugotovljena. Sodišče se sploh ni vprašalo, zakaj tožnik za opravljeno delo ni dobil plačila. Verodostojnost toženčeve izpovedbe, da ni bilo nobenega razloga za sklenitev dogovora, na podlagi katerega bi moral toženec tožeči stranki izročiti ostrešje namesto plačila za opravljeno delo, je vprašljiva. Že dejstvo, da tožnik opravljenega dela ni dobil plačanega dokazuje, da je bil dogovor o izročitvi ostrešja namesto plačila prav gotovo sklenjen. Tožnik je les za ostrešje potreboval šele v letu 1986. Zato pred tem letom zastaranje sploh ni moglo začeti teči. Reviziji naj se zato ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožena stranka navedla, da je odločitev sodišča pravilna. Tožeča stranka v reviziji le ponavlja trditve, ki so bile postavljene že tekom postopka pred nižjima sodiščema in ki so se pokazale za netočne. Zato naj se revizija zavrne kot neutemeljena. Revizija ni utemeljena.

Poleg drugih ugovorov je tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje podala tudi ugovor, da je pravica tožeče stranke zahtevati izpolnitev obveznosti prenehala zaradi zastaranja (1. odstavek 360. člena ZOR). Glede na ta ugovor je sodišče prve stopnje utemeljeno najprej ugotavljalo obstoj ali neobstoj tistih pravnoodločilnih dejstev, ki so odločilna za materialnopravno presojo utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tega ugovora. Pri tem je, na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov, ki je tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP) najprej ugotovilo, da med pravdnima strankama v letu 1986 dogovor, na podlagi katerega bi morala tožena stranka tožeči stranki namesto plačila za opravljeno delo izročiti les za ostrešje hiše, ni bil sklenjen. Nadalje je ugotovilo, da je tožnik vsa dela, katerih plačilo v tej pravdni zadevi zahteva, opravil v začetku pomladi leta 1985. Tožba pa je bila vložena 14.6.1990. Od začetka pomladi leta 1985, ko je tožnik kot upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (plačilo za opravljeno delo) pa do vložitve tožbe (14.6.1990) je tako brez dvoma potekel celo najdaljši petletni splošni zastaralni rok, ki ga pozna naše pravo (371. člen ZOR). Odločitev nižjih sodišč, da je pravica tožeče stranke zahtevati izpolnitev obveznosti zaradi zastaranja prenehala, je zato materialnopravno pravilna, revizija, ki zatrjuje nasprotno, pa neutemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče potem, ko je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) ugotovilo, da nižji sodišči nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka (1. odstavek 166. člena ZPP) temelji na določbah 1. odstavka 154. člena (načelo uspeha, kar zadeva z revizijo neuspešno tožečo stranko) in 1. odstavka 155. člena ZPP (načelo, da se vračajo le potrebni stroški, kar zadeva toženo stranko, ker stroškov njenega odgovora ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, če se upošteva vsebina tega odgovora in same revizije).