Jedro

Odločba o pogojnem odpustu je ne glede na njeno kazenskopravno vsebinsko podlago upravni akt (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 440/2006 z dne 21. 4. 2006). Glede na določbe 109. člena KZ gre za upravno odločanje, pri katerem tožena stranka lahko v določenih primerih uporabi diskrecijsko pravico (prosti preudarek). Meje odločanja po prostem preudarku so podane v prvem stavku 4. odstavka 109. člena KZ: tožena stranka lahko prosti preudarek uporabi šele potem, ko ugotovi, da je pri obsojencu, o katerega pogojnem odpustu odloča, mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Šele v primeru, če je ugotovitev pozitivna, lahko na podlagi uporabe prostega preudarka pogojni odpust podeli ali pa odreče. O tem, kakšna so pri obsojencu pričakovanja glede ponovitve kaznivega dejanja, odloča na podlagi okoliščin, ki jih 4. odstavek 109. člena določa v drugem stavku. Pri pozitivnem odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za odločanje na podlagi diskrecijske pravice. Kadar gre za takšno podlago upravnega odločanja, sodišče nima pooblastila za sojenje v sporu polne jurisdikcije, saj je v zadevah upravnega odločanja na podlagi diskrecijske pravice pooblaščeno le za preizkus, ali je bila diskrecijska pravica upravnega organa uporabljena v zakonsko določenih mejah in v skladu z namenom, za katerega je podeljena (3. odstavek 40. člena ZUS-1).

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za pravosodje - Komisije za pogojni odpust, št. ... z dne 1. 6. 2005, se odpravi, in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti na 365,28 EUR odmerjene stroške upravnega spora v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, ponovno odločala o tožnikovi prošnji za pogojni odpust z dne 31. 5. 2000, potem ko je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo Up-336/03-17 z dne 10. 2. 2005 odločilo, da se sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up ... z dne 26. 2. 2003, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U ... z dne 17. 10. 2002 in odločba tožene stranke št. ... z dne 16. 8. 2000 razveljavijo in zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je bila tožniku s sodbo Okrožnega sodišča v A. opr. št. K ... z dne 6. 11. 1995, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v A. opr. št. Kp ... z dne 29. 5. 1996 izrečena kazen sedmih let zapora, ki je bila v postopku za izredno omilitev kazni s sklepom Vrhovnega sodišča IX Ips ... z dne 17. 1. 2002 znižana na šest let in šest mesecev zapora. Tožena stranka ugotavlja, da je obsojenec prestal več kot polovico izrečene kazni, ki jo je nastopil 9. 12. 1996 ter da je od 24. 6. 1998 zaradi zdravstvenih razlogov na prekinitvi prestajanja kazni. Ker je odtlej preteklo že več kot sedem let, komisija ni mogla ocenjevati tožnikovega vedenja med prestajanjem kazni; pri presoji, ali naj se tožnik pogojno odpusti, pa je v skladu s 4. odstavkom 109. člena Kazenskega zakonika (dalje: KZ) komisija proučila druge razloge, ki jih ta člen KZ primeroma navaja. Svojo odločitev, da tožnik ni upravičen do pogojnega odpusta, je utemeljila na dejstvu, da je tožnik z kaznivimi dejanji povzročil izjemno visoko škodo velikemu številu oškodovancev, katerim se vse do odločitve komisije ni povrnil ničesar, iz česar izhaja njegov povsem negativen odnos do storjenih kaznivih dejanj, zlasti še, ker celo teče odškodninska pravda pri Okrožnem sodišču v A. Tudi v pravdi opr. št. I P ... na podlagi tožbe, ki jo so jo vložili oškodovanci že 26. 9. 1997, postopek še vedno ni končan, saj se tožnik na pozive sodišča zaradi zdravstvenih razlogov ne odziva. Komisija meni, da spričo tega ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kot obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja, kajti njegovo zdravstveno stanje, kot izhaja iz predložene zdravniške dokumentacije, ki sicer ni takšno, da bi lahko prestajal kazen, mu prav gotovo ne preprečuje ponovitve kaznivih dejanj, za kakršna je bil obsojen. Samo zatrjevanje, da ima tožnik namen svoje življenje urediti, pa za presojo tega vprašanja ni upoštevno.

Tožnik v upravnem sporu uveljavlja tožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da KZ v 4. odstavku 109. člena določa le dva pogoja za pogojni odpust in sicer polovico prestane izrečene kazni zapora ter utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Na podlagi obširne argumentacije tožbe meni, da sta oba pogoja pri njem podana in da sklepanje izpodbijane odločbe, da možnost ponovitve kaznivega dejanja pri tožniku ni izključena, kar tožena stranka opira na oceno tožnikovega zdravstvenega stanja in na napačno presojo okoliščine, da pravdni postopek, ki so ga oškodovanci sprožili zoper tožnika pred Okrožnim sodiščem v A., še ni končan zaradi tožnikovega neudeleževanja narokov, ni utemeljeno. Poudarja, da bi bilo treba pri odločanju upoštevati njegovo zdravstveno stanje, ki je takšno, da tožnik ni sposoben niti ponavljati kaznivih dejanj niti prestajati zaporne kazni, ter dejstvo, da je od prekinitve izvrševanja kazni do izdaje izpodbijane odločbe preteklo že sedem let ne da bi tožnik storil kakšno novo kaznivo dejanje. Tožnik predlaga, naj sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj izvede v tožbi predlagane dokaze, in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči, da se tožnikovi prošnji za pogojni odpust ugodi, podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi, naj sodišče toženi stranki naloži povrnitev stroškov sodnega postopka. V pripravljalni vlogi z dne 21. 9. 2006 tožnik obširneje pojasnjuje vsebino pravdnega postopka, ki teče pred Okrožnim sodiščem v A. pod opr. št. ..., in razloge dolgotrajnosti postopka, ki teče pred istim sodiščem pod opr. št. ... , kjer je šlo za nepravilno vročanje vabil, ter predlaga izvedbo dokazov, ki naj potrdijo njegove navedbe.

Tožba in pripravljalna vloga sta bili vročeni toženi stranki, ki je sodišču poslala del upravnih spisov, na navedeni vlogi pa ni odgovorila.

Tožba je bila vročena tudi Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije kot zastopniku javnega interesa, ki pa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

V sporu gre za vprašanje, ali je tožnik glede na okoliščine, ki jih je uveljavljal v prošnji za pogojni odpust z dne 31. 5. 2000, in okoliščine, ki jih dodatno uveljavlja v tem upravnem sporu, upravičen do pogojnega odpusta oziroma ali je odločba tožene stranke zakonita in pravilna.

Pogojni odpust je pravni inštitut ki se nanaša na modaliteto izvrševanja kazni zapora. Po veljavni zakonodaji gre v materialnopravnem smislu za inštitut kazenskega prava.(1) Pogoje za njegovo uporabo določa 109. člen KZ, o uporabi inštituta pa odloča poseben organ (tožena stranka) po postopku, določenem v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99-73/04), kolikor Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1, Uradni list RS, št. 22/00) glede postopka ne določa drugače. ZIKS-1 za odločanje o pogojnem odpustu ne predvideva odločanja v skrajšanem postopku (glej 2. odstavek 8. člena). Glede na določbe 144. člena ZUP to pomeni, da komisija lahko izda negativno odločbo o prošnji obsojenca oz. drugih upravičenih oseb le na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka. Odločba o pogojnem odpustu, ki jo izda tožena stranka, je namreč ne glede na njeno kazenskopravno vsebinsko podlago upravni akt (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 440/2006 z dne 21. 4. 2006). Glede na določbe 109. člena KZ gre za upravno odločanje, pri katerem tožena stranka lahko v določenih primerih uporabi diskrecijsko pravico (prosti preudarek). Meje odločanja po prostem preudarku, relevantne za primere, kot je obravnavani, so podane v prvem stavku 4. odstavka 109. člena KZ: tožena stranka lahko prosti preudarek uporabi šele potem, ko ugotovi, da je pri obsojencu, o katerega pogojnem odpustu odloča, mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Šele v primeru, če je ugotovitev pozitivna, lahko na podlagi uporabe prostega preudarka pogojni odpust podeli ali pa odreče.(2) O tem, kakšna so pri obsojencu pričakovanja glede ponovitve kaznivega dejanja, odloča na podlagi okoliščin, ki jih 4. odstavek 109. člena določa v drugem stavku. Tožena stranka te okoliščine lahko upošteva glede na določbe 138. člena ZUP, kar pomeni, da lahko prosto presoja, katere od okoliščin so za odločitev pomembne. Toda dejstva, na podlagi katerih presoja, ali je pri obsojencu mogoče pričakovati ponovitev kaznivega dejanja ali ne, mora ugotoviti po pravilih dokaznega postopka. Morebitni za obsojenca negativni zaključek, ki ga napravi na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin, mora biti utemeljen tako, da prestane logično in izkustveno kontrolo. Negativna odločitev o prošnji za pogojni odpust, ki temelji na negativni prognozi glede nevarnosti ponovitve dejanja, je namreč pravno vezana odločitev in ne odločitev na podlagi diskrecijske pravice.

Tožena stranka oceno, da pri tožniku ni mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, opira na dejstvo, da se pravdni postopek, ki so ga oškodovanci sprožili že leta 1997, vleče, ne da bi bil končan, zaradi tega, ker se tožnik zaradi zdravstvenih težav oziroma zdravstvenih razlogov na vabila sodišča ne odziva, ter na dejstvo, da tožnikovo zdravstveno stanje, zaradi katerega je bilo sicer prekinjeno izvrševanje kazni, ni takšno, da mu ne bi preprečevalo ponovitve kaznivih dejanj, za kakršna je bil obsojen. Takšno sklepanje je po mnenju sodišča nepopolno, deloma pa tudi protislovno. Če je tožnikovo zdravstveno stanje takšno, da dopušča prekinitev prestajanja kazni, istega razloga, zaradi katerega naj bi se vlekel pravdni postopek, tožniku ni mogoče brez navedbe nadaljnjih okoliščin šteti v breme, prav gotovo pa ne kot podlago za sklepanje, da iz tega izhaja, da bo tožnik ponavljal kazniva dejanja. Tudi sklepanje, da je tožnikovo zdravstveno stanje takšno, da mu vendarle omogoča ponavljanje kaznivih dejanj, je po mnenju sodišča nepopolno. Tožena stranka pri tem namreč prezre, da je izvrševanje kazni pri tožniku bilo v času njenega odločanja prekinjeno že sedem let, vendar tožnik, vsaj po podatkih spisov, v tem času ni storil nobenega novega kaznivega dejanja. Prezre tudi, da je prav zaradi zdravstvenega stanja položaj, v katerem se nahaja tožnik, v primerjavi z položajem drugih obsojencev, ki za pogojni odpust prosijo med prestajanjem kazni, specifičen: tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja že dolgo časa kazni ne more prestajati, kar med drugim pomeni, da svojega odnosa do kaznivih dejanj ne more izkazovati z obnašanjem na prestajanju kazni, temveč ga lahko predvsem le z obnašanjem v času prekinitve prestajanja le-te. To posebnost njegovega položaja bi morala tožena stranka glede na odločbo ustavnega sodišča Up-336/03-17 z dne 10. 2. 2005 upoštevati, in sicer po mnenju sodišča tako, da bi morala tožnikovo obnašanje v tem obdobju ocenjevati enako, kot ocenjuje pri drugih prosilcih za pogojni odpust njihovo obnašanje med prestajanjem kazni, saj sicer tožnika postavlja v primerjavi z njimi v neenak položaj, kar pa je glede na navedeno odločbo ustavnega sodišča nedopustno. Te okoliščine, ki je po mnenju sodišča za presojo vprašanja, ali pri tožniku obstaja nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, če bi bil pogojno odpuščen, ena od ključnih okoliščin, tožena stranka, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, ni presodila, bi jo pa po mnenju sodišča vsekakor morala. Njena ocena, da je pri tožniku podana nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, je torej (vsaj) preuranjena. Tožnikov odnos do oškodovancev, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba, bi namreč po mnenju sodišča ob upoštevanju navedene specifične okoliščine lahko imel v prognozi glede možnosti ponovitve kaznivega dejanja pomembno težo le, če bi tožena stranka posebej utemeljila, zakaj prav iz dejstva, da tožnik povzročene škode še ni povrnil, neposredno izhaja nevarnost ponovitve kaznivih dejan.(3) Takšne posebne utemeljitve pa izpodbijana odločba ne vsebuje, Ker je bilo po navedenem dejansko stanje, kot podlaga izpodbijane odločbe, v bistveni točki nepopolno ugotovljeno in sodišče zato ne more rešiti spora, je odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), ki ga je uporabilo na podlagi 2. odstavka 105. člena istega zakona.

Tožena stranka naj v nadaljevanju postopka dopolni dejansko stanje v smislu zgoraj navedenih pripomb, pri čemer naj da tožniku možnost uveljavljanja navedb in dokazov o sedanjem stanju okoliščin iz 4. odstavka 109. člena KZ. Glede na to, da po podatkih upravnih spisov o tožnikovi prošnji za pogojni odpust z dne 18. 6. 2002 še ni odločeno, naj postopek po obeh prošnjah združi. Kolikor bo po tako dopolnjenem postopku ugotovila, da je pri tožniku izpolnjen materialni pogoj iz prvega stavka 1. odstavka 109. člena KZ, naj pri uporabi prostega preudarka med okoliščine, ki lahko vplivajo na njeno odločitev, uvrsti tudi dejstvo, da je zdravstveno stanje obsojenca v izjemnih primerih lahko celo razlog za upoštevanje omiljenega formalnega pogoja za pogojni odpust (5. odstavek navedenega člena).(4) Sodišče pripominja, da v sporni zadevi ni moglo slediti tožbenemu predlogu, naj po opravljeni glavni obravnavi samo odloči o pogojnem odpustu. Kot je bilo obrazloženo, gre pri pozitivnem odločanju o prošnji za pogojni odpust za odločanje na podlagi diskrecijske pravice. (5) Kadar gre za takšno podlago upravnega odločanja, sodišče nima pooblastila za sojenje v sporu polne jurisdikcije, saj je v zadevah upravnega odločanja na podlagi diskrecijske pravice pooblaščeno le za preizkus, ali je bila diskrecijska pravica upravnega organa uporabljena v zakonsko določenih mejah in v skladu z namenom, za katerega je podeljena (3. odstavek 40. člena ZUS-1).(6) Ker je tožnik v sporu uspel, mu mora tožena stranka povrniti stroške sodnega postopka. Pri presoji upravičenosti do povrnitve stroškov postopka je sodišče upoštevalo 16. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list Republike Slovenije, št. 50/57 do 70/00), odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-68/04 (Uradni list Republike Slovenije, št. 45/06) ter določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list Republike Slovenije, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP). O stroških sodišče odloči po predloženem stroškovniku tožeče stranke, upoštevaje Odvetniško tarifo (Uradni list Republike Slovenije, št. 67/03, v nadaljevanju OT), Zakon o sodnih taksah (Uradni list Republike Slovenije, št. 20/04, v nadaljevanju ZST) in dejstvo, da je tožnik v tem postopku v smislu prvega odstavka 154. člena ZPP uspel z zahtevkom na odločitev o zakonitosti izpodbijane odločbe, ne pa tudi z zahtevkom na odločitev o upravni stvari. Glede zamudnih obresti od stroškov sodišče še pripominja, da tečejo le, če dolžnik obveznosti ne izpolni v paricijskem roku, to je v času, ko je z izpolnitvijo obveznosti v zamudi. V skladu z navedenim je sodišče tožniku priznalo naslednje priglašene stroške: po tar. št. 30 OT znesek 229,5 EUR za sestavo tožbe, znesek 26,16 EUR za izdatke po 13. členu OT, znesek 63,72 EUR za upravno takso za tožbo po tar. št. 27 ZST in DDV v višini 45,9 EUR oziroma skupaj 365,28 EUR. Ostali stroški, ki jih tožnik uveljavlja v postopku, glede na navedeno niso utemeljeni.

op. št. (1): Glej Ivan Bele: Kazenski zakon s komentarjem – Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 570 ter 585 in naslednje. op. št. (2): Prim. 13. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-297/01 z dne 28.10.1998, objavljene v Uradnem listu RS, št.76/98: V neskladju z načelom pravne države pa tudi ni posredno - z izrazom "davčni organ lahko" - v obliki instituta diskrecijske odložitve prisilne izterjave pri nesuspenzivnem pravnem sredstvu (drugi odstavek 20. člena in drugi odstavek 45. člena ZDavP) dano pooblastilo za odločanje o odložitvi prisilne izterjave (do odločitve o pritožbi) po prostem preudarku. Pooblastilo za odločanje po prostem preudarku namreč ne daje davčnemu organu pravice, da pred izdajo odločbe ne bi ugotavljal dejstev in okoliščin, ki so pomembna za odločitev. Davčni organ mora navesti razloge, ki so pripeljali do odločitve; pri tem na podlagi dejanskega stanja izmed obeh pravno možnih odločitev (odložitev ali neodložitev izvršbe) izbere tisto, za katero glede na okoliščine konkretnega primera in ocenjeno možnost ugoditve pritožbi s svojega stališča oceni, da je najsmotrnejša in najprimernejša. Davčni organ torej tudi v primeru svoje diskrecijske pravice odločitev sprejme in izda v mejah pooblastila ter v skladu z namenom, za katerega mu je bilo pooblastilo dano, in po pravilih davčnega postopka. op. št. (3): Drugo vprašanje pa je, ali bi ta okoliščina lahko vplivala na odločitev po prostem preudarku, ki bi bila mogoča potem, ko bi tožena stranka ugotovila, da nevarnost ponovitve kaznivega dejanja pri tožniku ni podana. V to vprašanje se sodišče v danem položaju, ko pogoji za odločanje po prostem preudarku v izpodbijani odločbi niso bili ugotovljeni, ne more spuščati. op. št. (4): Prim. Bele, navedeno delo, str. 588. op. št. (5): Zmotno je tožbeno prepričanje, da ima obsojenec _pravico_ do pogojnega odpusta, če izpolnjuje pogoje iz prvega stavka 4. odstavka 109. člena. Zakon namreč določa, da je v takšnem primeru obsojenec _lahko_ pogojno odpuščen, ne določa pa da _se_ pogojno odpusti, kar bi pomenilo, da mora biti pogojno odpuščen. op. št. (6): Enako meni teorija; prim. Erik Kerševan v: Vilko Androjna/Erik Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 753.