Jedro

Za odločitev v sporu zaradi motenja posesti ni pravno odločilno, ali imajo tožniki možnost dovoza oziroma parkiranja svojih avtomobilov tudi drugje, to je ob desni strani hiše. Zato ni pomembno, da so si tožniki na desni strani hiše zgradili nadstrešek, s čimer naj bi si po navedbah tretje toženke onemogočili dovoz z vozili po svoji strani hiše.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da so tožene stranke solidarno dolžne v roku 8 dni na delu nepremičnine z ID znakom: parcela X 000/1, ki v naravi predstavlja dovozno pot iz nepremičnine z ID znakom: parcela X 000/2 (...), odstraniti ograjo rjave barve skupaj s kovinskimi nosilci (točka I. izreka). V točki II. izreka je toženim strankam prepovedalo, da v bodočnosti še kdaj motijo posest tožečih strank na delu nepremičnine z ID znakom: parcela X 000/1, ki v naravi predstavlja dovozno pot na način, da bi na njej postavljale enake ali podobne umetne ovire kot je ograja z nosilci, ki bi ovirala dostop ali dovoz z vozili tožečim strankam iz nepremičnine z ID znakom: parcela X 000/2 (...). Odločilo je tudi, da so tožene stranke solidarno dolžne v roku 8 dni tožečim strankam povrniti 771,08 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III. izreka).

2. Zoper ta sklep se pritožuje tretja toženka. Iz vsebine pritožbe izhaja, da uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje popolno in natančno ugotovilo dejansko stanje, vendar je ugotovljeno dejansko stanje zmotno presodilo in na podlagi zmotne presoje neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da stoji levi stebriček, na katerega so montirana vrtna vrata, na obstoječem robniku, ki se nahaja na sosednji parceli, desni stebriček pa je postavljen v notranjost žive meje, kar je razvidno iz fotografij v spisu. Širina med stebričkoma znaša 259 cm, ki se zmanjša za 12 cm zaradi nosilcev in debeline vrat tako, da je prehod še vedno širok 247 cm. Dovozna pot med sosedovo ograjo in hišo po uvozu z osebnim vozilom skozi vrtna vrata je široka samo 198 cm. Tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče popolnoma zmotno presodilo. Sodišče je na ogledu izvedlo poskus uvoza z osebnim vozilom, ki ga je izvedla tožeča stranka tako, da je poskušala zapeljati skozi vrtna vrata s strani. Uvoz skozi vrtna vrata z osebnim vozilom je možen samo tako, da se vozilo predhodno poravna. Takšen način uvoza pa je bil edini možen tudi pred postavitvijo vrtnih vrat. Sodišče ni upoštevalo, da se takoj po uvozu vozila skozi vrtna vrata dovozna pot zoži za približno pol metra, ker znaša širina med hišo in sosednjo ograjo komaj 198 cm in je na tem delu možen uvoz samo z manjšimi vozili. Potrebna je spretnost šoferja s tem, da mora biti vozilo pred tem popolnoma poravnano - izravnano z vozno potjo. Uvoz s strani, kot ga je na ogledu izvedla tožeča stranka, ni bil možen niti pred namestitvijo vrtnih vrat. Vedno je bilo potrebno pred uvozom na samem cestišču poravnati osebno vozilo. Tožena stranka je namestila vrtna vrata tako, da se možnosti uvoza niso poslabšale, saj bi predvsem sebi otežila dovoz na dvorišče. Tožeče stranke že nekaj časa sploh ne stanujejo v hiši na ..., hišo oddajajo v najem in dovoza ne koristijo, poleg tega imajo tako velike avtomobile, da ob hiši dovoz z njimi ni možen. Tožena stranka nima niti najmanjšega namena kakorkoli ovirati tožečo stranko pri uporabi nepremičnine. Nasprotno pa so tožeče stranke na svoji strani hiše naredile nadstrešek in si s tem dovoz z vozili po svoji strani hiše onemogočile, uveljavile pa so dovoz po levi strani hiše, mimo vhoda v stanovanje tožene stranke in mimo oken njenih bivalnih prostorov. Tožeče stranke imajo poleg tega pred svojim delom hiše parkirni prostor za najmanj dva avtomobila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tretje toženke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki pred postavitvijo sporne ograje dovoz ob levi strani hiše souporabljali veliko let za parkiranje manjših avtov zadaj za hišo na dvorišču in za dostop do treh garaž, ki so jih uporabljali oni. Tožniki so se res odselili in svoja stanovanja oddali v najem, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja strank (tožnikov, prvega toženca in druge toženke) ugotovilo, da tožniki zaradi odselitve niso opustili soposesti spornega dovoza, ampak so posest še naprej izvrševali, vendar ne več vsakodnevno, ampak redkeje, glede na potrebe. Tretja toženka z navedbami v pritožbi, da tožniki ne stanujejo v hiši, jo oddajajo v najem in dovoza ne koristijo, ne uspe omajati pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je skrbna in natančna. Prvi toženec in druga toženka sta namreč potrdila izvrševanje posesti spornega dovoza s strani tožnikov, v svoji izpovedbi je le to zanikala zgolj tretja toženka, ki ji sodišče prve stopnje ni verjelo in njeno izpovedbo pravilno ocenilo za neprepričljivo.

6. Za odločitev v sporu zaradi motenja posesti ni pravno odločilno, ali imajo tožniki možnost dovoza oziroma parkiranja svojih avtomobilov tudi drugje, to je ob desni strani hiše. Zato ni pomembno, da so si tožniki na desni strani hiše zgradili nadstrešek, s čimer naj bi si po navedbah tretje toženke onemogočili dovoz z vozili po svoji strani hiše. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugotovilo, da tožniki že od postavitve prizidka z garažo pred več leti dalje z avtomobilom niso dostopali na dvorišče zadaj za hišo po desni strani sporne parcele, to je tam, kjer sedaj gradijo nadstrešek.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da uvoz iz ... na sporni predel onemogočajo ali pa vsaj znatno ovirajo ne le lesena ograja z vrati, pač pa tudi oba nosilca, ne glede na to, da je levi nosilec na sosedovem robniku, desni pa ob živi meji, kar poudarja pritožba, ko želi povedati, da se stanje v primerjavi s prejšnjim ni poslabšalo. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je stebriček oziroma nosilec tog, debeline približno 10 cm, in pomeni oviro pri uvozu. Robnik je namreč nizek in je zračni prostor nad njim prost, stebriček že prej obstoječe zelene ograje pa je od njega oddaljen. Tudi živa meja na desni strani je mehkejša in prilagodljivejša kot pa stebriček. Če se k temu prišteje še širina pantov in odprtih vratnih kril oziroma ograje, pa je uvoz z manjšim vozilom še dodatno onemogočen ali vsaj znatno otežen. Manever uvoza pa še dodatno onemogočata ali vsaj znatno otežujeta še kljuka vrat in poštni nabiralnik na ograji. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se takoj po uvozu vozila skozi vrtna vrata dovozna pot zoži za približno pol metra, ker znaša širina med hišo in sosednjo ograjo komaj 198 cm in je na tem delu možen uvoz samo z manjšimi vozili. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tako dejstvo, da je med zidom hiše in robnikom razdalja zgolj 200 cm oziroma na najožjem delu zgolj 198 cm (med zidom in zeleno ograjo pa 214 cm), kot tudi dejstvo, da je bil zaradi tega že pred postavitvijo ograje možen le uvoz z manjšimi vozili, ne pa tudi z vozili večje širine. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da sporna postavitev ograje predstavlja samovoljno protipravno motilno ravnanje, s katerim so toženci ne le spremenili dotedanji način izvrševanja soposesti, temveč so ga onemogočili ali pa vsaj znatno otežili (35. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ1).

8. Tretja toženka sedaj prvič v pritožbi navaja, da je uvoz skozi vrtna vrata z osebnim vozilom možen samo tako, da se vozilo predhodno poravna ter da je bil takšen način uvoza edini možen tudi pred postavitvijo vrtnih vrat. Tretja toženka ne navede, zakaj tega dejstva ni navedla že v postopku na prvi stopnji. Tožeča stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo (l. št. 71 spisa) navedla, da je na mestu, kjer stoji ograja, uvoz onemogočen, saj je iz ... potrebno zaviti pod kotom, zaradi česar je potrebna širša pot od tiste ob hiši. Tretja toženka te navedbe, da je potrebno zaviti pod kotom, ni prerekala z navedbo, da je bil že prej uvoz možen le tako, da se vozilo predhodno poravna. Tega dejstva ni zatrjevala niti na ogledu, ko je bil opravljen neuspešen poizkus vožnje na dvorišče skozi odprta vrata iz leve in desne strani ceste. Zato pritožbeno sodišče teh novih navedb skladno z določbo 1. odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tretje toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (to je v delu, ki se nanaša na tretjo toženko) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tretja toženka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami.