Jedro

Okoliščine, ki vplivajo na izbiro disciplinskega ukrepa, niso same po sebi že tudi tiste, ki utemeljujejo odločitev o pogojni odložitvi izvršitve ukrepa, čeprav so nekatere lahko celo iste. Bistvena je pozitivna prognoza, da je mogoče pričakovati, da bo že samo grožnja z izvršitvijo disciplinskega ukrepa vplivala na delavca tako, da ne bo več ponavljal kršitev delovnih obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma spremenilo odločitve disciplinskih organov tožene stranke in sicer v izreku disciplinskega ukrepa tako, da je izvršitev izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za čas enega leta. Sodišče tožbenega zahtevka v ostalem delu (na razveljavitev disciplinskih odločitev z dne 24. 11. 1989 in 15. 1. 1990) ni izrecno zavrnilo, ugodilo pa je reintegracijskemu zahtevku, zahtevkom za plačilo plač od januarja 1990 do aprila 2001 ter zahtevkom za plačilo regresa za letni dopust od leta 1990 do 2001. Sodišče je presodilo, da je tožnica storila očitane kršitve delovnih obveznosti in je zanje odgovorna, da je disciplinski postopek potekal zakonito in da so bili izpolnjeni pogoji za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Glede na ugotovljene olajševalne okoliščine ter glede na tožničino dotedanje delo in izrednost okoliščin, v katerih se je znašla, pa je podana pozitivna prognoza glede njenega nadaljnjega dela pri toženi stranki. Zato je izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa pogojno odložilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti oziroma tudi v delu glede disciplinskega ukrepa. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča, da je tožnica storila očitane kršitve delovnih obveznosti, da je disciplinski postopek potekal zakonito in da so bili izpolnjeni pogoji za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Dejstva, na katera je sodišče prve stopnje oprlo odločitev o odložitvi izvršitve disciplinskega ukrepa niso relevantna oziroma je sodišče nanje nepravilno sklepalo iz drugih dejstev. Zato tudi ni utemeljen zaključek o prognozi, da tožnica ne bo več kršila delovnih obveznosti.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi "nepravilno uporabljenega" materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni imelo podlage v postopkovnih predpisih in v dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da bi disciplinsko kršitev samo opredelilo kot hujšo kršitev zaradi katere je treba tožnici izreči obligatorni ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zakonskih elementov, da bi tožnici očitano kršitev delovne discipline opredelili kot hujšo kršitev, to je nastanka znatne premoženjske škode ali motnje delovnega procesa, tožena stranka ni zatrjevala ne dokazala. Ni naloga sodišča, da pri presoji zakonitosti disciplinskega postopka in disciplinskih odločb, v svojem dokaznem postopku ugotavlja dejstva, ki jih tožena stranka v svojih disciplinskih sklepih ni navedla in da v tej smeri izvaja dokaze. Sodba sodišča druge stopnje tudi ni odgovorila na tožničino pritožbeno trditev, da je zaradi dolgotrajnosti postopka kršena njena pravica do sojenja v razumnem roku.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija ne navaja, katero kršitev določb pravdnega postopka naj bi storilo sodišče. Revizija je izredno pravno sredstvo, v katerem mora revident izrecno ali dovolj določno navesti revizijske razloge.

Revizijsko sodišče ne more ugibati, katero procesno kršitev ima tožnica v mislih. Toliko bolj, ker se je sodišče druge stopnje (in predmet revizije je njegova sodba, ne sodba sodišča prve stopnje) jasno opredelilo o vseh dejstvih, ki so za odločitev bistvena. Edine revizijske navedbe, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, so v zadnjem odstavku revizije o tem, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na tožničino pritožbeno trditev o kršitvi ustavne pravice do sojenja v razumnem roku. Vendar so take trditve očitno napačne. Izpodbijana sodba se na 10 in 11 strani obrazložitve povsem jasno in zadostno opredeli do tožničinih tozadevnih navedb. Zato tudi ta zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Ob tem je treba še upoštevati, da se domnevne kršitve postopkovnih pravil v disciplinskem postopku, v sodnem postopku presojajo v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato navedb v reviziji, ki se nanašajo na domnevno pomanjkljiv dokazni postopek in na nestrinjanje tožeče stranke z dokazno oceno, ni mogoče upoštevati. Tožnica pa v obsežni reviziji uveljavlja predvsem to. Med dejanske okoliščine spadajo vse ugotovitve sodišče o tem, kaj je bilo tožnici v disciplinskem postopku očitanega in kako je bila očitana kršitev pravno kvalificirana, kaj so ugotavljali in ugotovili disciplinski organi tožene stranke in kakšna je bila vsebina izpodbijanih disciplinskih odločitev, tudi glede posledic očitanih kršitev delovnih obveznosti, in glede tega, kako je potekal disciplinski postopek.

Iz dejanskega stanja, ki je bilo podlaga izpodbijane sodbe, izhaja, da so se tako v disciplinskem kot sodnem postopku obravnavala vsa konkretna in časovno opredeljena dejanja nepravilnega vodenja evidenc v P. ob upoštevanju vsebine dela tožnice in njene odgovornosti na delovnem mestu vodje P. Po dejanskih ugotovitvah sodišča, je tožnica na podlagi predložene dokumentacije v disciplinskem postopku (zapisnik o opravljeni kontroli v P., poročilo inventurne komisije) ves čas vedela, kaj se ji očita in za katero časovno obdobje ter se je imela možnost zagovarjati in je to možnost že v disciplinskem postopku tudi izkoristila. Sodišče pri tem ni samo ugotavljalo drugih ali drugačnih kršitev, kot so bile predmet obravnave v disciplinskem postopku. V dokaznem postopku je z zaslišanjem tožnice in prič ter postavitvijo sodnega izvedenca le presojalo pravilnost in zakonitost odločitev disciplinskih organov.

Ravnanje tožnice je bilo kvalificirano kot "naj"hujša kršitev delovnih obveznosti po 12. točki 172. člena Pravilnika o delovnih razmerjih: storitev dejanja, ki ima znake prekrška, storjenega na delu ali v zvezi z delom. Tako je kršitev kvalificirana že v dokončnem disciplinskem sklepu in sodbi sodišča prve stopnje, in take kvalifikacije tudi izpodbijana sodba ne spreminja. Drugačne revizijske navedbe zato nimajo nobene dejanske podlage. Element kršitve so tudi posledice, navedene v prvem odstavku 172. člena Pravilnika: bistvene motnje v delovnem procesu, večja materialna škoda ali nevarnost za nastanek take škode. Za tako kršitev je v 173. členu Pravilnika predpisan obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Po ugotovitvah sodišča je nepravilno vodenje ali nevodenje evidenc o blagu, ki je spravljeno v prosti carinski prodajalni, predstavljalo prekršek po tedaj veljavnem Carinskem zakonu.

Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje - in na katero je revizijsko sodišče vezano - daje zadostno podlago za presojo, da je tožnica storila očitano kršitev delovnih obveznosti, da je zanjo odgovorna in da ji je bil izrečen disciplinski ukrep, ki ga je bilo za tako kršitev obvezno izreči. Tudi v takem primeru pa je na podlagi 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa, mogoče pogojno odložiti. Sodišče prve stopnje je to storilo z utemeljitvijo, da ugotovljene olajševalne okoliščine ter tožničino dotedanje delo in okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno, kažejo na "pozitivno prognozo glede njenega nadaljnjega dela pri toženi stranki". Sodišče druge stopnje pa je presodilo, da taka dejstva niso relevantna, oziroma je sodišče nanje nepravilno sklepalo iz drugih dejstev. Zato naj ne bi bil utemeljen zaključek o prognozi, da tožnica ne bo več kršila delovnih obveznosti. Tožnica predvsem ni izkazala, da bi bila preobremenjena z delom.

Tožnica v reviziji izpodbijane sodbe v tem delu ne izpodbija. Ne zatrjuje ne zmotne uporabe materialnega prava, niti izrecno niti smiselno pa tudi ne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ne sme presojati kršitev določb pravdnega postopka, ne more presojati, ali je sodišče druge stopnje svojo odločitev morda oprlo na drugače ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izpodbijano sodbo je v tem delu lahko presojalo le v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti.

Vprašanje pogojne odložitve izrečenega disciplinskega ukrepa je vprašanje pravilne uporabe (oziroma sploh uporabe) 90. člena ZDR (1990) - torej pravilne uporabe materialnega prava. Pri presoji pravilnosti in zakonitosti izbire disciplinskega ukrepa gre najprej za vprašanje upoštevanja vseh obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki jih je treba pri tem upoštevati, in v primeru izbire ukrepa denarne kazni ali prenehanja delovnega razmerja še, ali so morda izkazani razlogi za pogojno odložitev izvršitve takega disciplinskega ukrepa. Okoliščine, ki vplivajo na izbiro disciplinskega ukrepa, niso same po sebi že tudi tiste, ki utemeljujejo odločitev o pogojni odložitvi izvršitve ukrepa, čeprav so nekatere lahko celo iste.

Bistvena je pozitivna prognoza, da je mogoče pričakovati, da bo že samo grožnja z izvršitvijo disciplinskega ukrepa vplivala na delavca tako, da ne bo več ponavljal kršitev delovnih obveznosti. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da iz ugotovljenih olajševalnih okoliščin ni mogoče sklepati, da je s tem že izkazana tudi pozitivna prognoza, drugih okoliščin, ki bi utemeljevale tako prognozo pa tudi sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Zato je odločitev o potrditvi v disciplinskem postopku izrečenega nepogojnega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pravilna in zakonita.

Glede na vse navedeno je tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba, glede na ugotovljeno dejansko stanje, materialno pravno pravilna, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na drugem odstavku 22. člena ZDSS.