Jedro

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ta listina vsebuje "dogovor o odpravi napak z dne 26.10.2022" in ta dogovor vsebuje materialno upravičenje, ki je pravna osnova za tožbeni zahtevek v tem postopku.

Sodišče druge stopnje sicer ne pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje o podrejanju tega dogovora določbam materialnega prava, ki bi bile izven določb gradbene pogodbe (izvensodna poravnava, 266. člen OZ). Med pogodbenimi strankami je bila dogovorjena gradbena pogodba (izgradnja novogradnje stanovanjskega objekta), zato zanjo veljajo primarno določbe OZ, ki se nanašajo nanjo.

Okoliščina, da je bil predmet izpolnitvenega ravnanja izgradnja nove stavbe, je bistveni razlikovalni znak, ki izključuje uporabo določb Zakona o varstvu potrošnikov, zato so napačni razlogi sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na določbo 37.c člena in razlago v sodni praksi. Z novelo ZVPot-F je bila v ta zakon prenesena Direktiva 2011/83/EU z dne 25.10.2011 (2. točka 1.a člena ZVPot). V skladu s 3. členom navedene Direktive pa se ta ne uporablja za: "(e) za izgradnjo, pridobitev ali prenos nepremičnine ali pravic na nepremičnini; (f) za izgradnjo novih stavb, bistveno spremembo namembnosti obstoječih stavb in najem stanovanjskega objekta za bivalne namene".

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prva tožena stranka (v nadaljevanju prva toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v roku 15 dni plačati 89.142,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2023 do prenehanja obveznosti, pri čemer je ta obveznost prve toženke solidarna z obveznostjo druge tožene stranke (v nadaljevanju druge toženke) do tožnika po pravnomočni delni zamudni sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju P 24/2023 z dne 15. 11. 2023 (točka I izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev prve toženke do tožnika v višini 37.477,24 EUR (točka II izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da sta prva in druga toženka dolžni tožniku nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 2.287,22 EUR, da je prva toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 3.087,09 EUR in da je druga toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 722,28 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do prenehanja obveznosti (točka III izreka).

2.Zoper sprejeto odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje prva toženka in sodišču druge stopnje predlaga, da "pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov pravdnega in pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude do plačila, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje".

Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da zapisnik sestanka z dne 26. 10. 2022 predstavlja samostojni pravni temelj tožnikovega zahtevka, posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da ta zapisnik predstavlja listino v smislu določbe 309.a člena ZPP, torej listino v postopku pogajanj pravdnih strank za mirno rešitev spora, ki je ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku. Svoje stališče utemeljuje z izpovedbo A. A., ki je ob zaslišanju potrdil, da se je kot predstavnik prve toženke sestanka udeležil v duhu mirne rešitve spora in da sta se predstavnika prve toženke strinjala, da bi odpravila svoj del domnevnih napak, ki so izhajale iz mnenja družbe B. d.o.o. in C. C., v kolikor bi se tožnik držal svoje obveze, da pridobi gradbeno dovoljenje za gradnjo kleti pod garažo. Da zapisnik predstavlja zgolj del pogajanj strank za mirno rešitev spora in ne dokončnega dogovora glede sanacije gradnje, jasno izhaja tudi iz same vsebine zapisnika, saj sta se pravdni stranki dogovorili, da se bosta še dne 8. 11. 2022 sestali na objektu, kjer se bo zapisniško določilo, kaj se bo opravilo ter dogovorjeni način sanacije.

S kršitvijo zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava je obremenjen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so predstavniki prve toženke na sestanku dne 26. 10. 2022 imeli pooblastila za sklenitev pravno zavezujočega dogovora. A. A. dne 26. 10. 2022 ni opravljal funkcije direktorja prve toženke, saj je bil kot direktor prve toženke na podlagi sklepa o imenovanju z dne 30. 11. 2022, v sodni register vpisan dne 6. 12. 2022 (ne pa dne 30. 11. 2022 kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje). Navedeno izhaja iz predloženega zgodovinskega izpiska iz sodnega registra (priloga B10), zato je zaključek sodišča prve stopnje, da prva toženka ni dokazala pričetka teka njegove funkcije poslovodje napačen. Dokazala je, da A. A. dne 26. 10. 2022 ni imel pooblastila za zastopanje prve toženke, s tem pa se je breme dokazovanja nasprotnega prevalilo na tožnika. Pooblastil, da bi prvo toženko zavezala k odpravi napak nista imela niti pri njej zaposleni D. D. niti odvetnik E. E.

Prva toženka pritožbeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede pobotnega ugovora. Zaključek, da v pobot uveljavljana terjatev za plačilo izvedenih neplačanih del še ni dospela v plačilo je nepravilen. Prva toženka je podala trditveno podlago glede obsega in cene izvršenih del ter glede tega predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke. Iz izpovedbe nadzornika F. F. na naroku dne 15. 10. 2024 izhaja, da je toženka predala gradbeni dnevnik in knjigo obračunskih izmer, ki jo je pregledal in delno korigiral. Tožnik je tako preko svojega strokovnega pomočnika - nadzornika gradnje pregledal in potrdil izvršena dela. S tem so v smislu določbe 642. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izpolnjeni pogoji glede zapadlosti terjatve za plačilo izvedenih del. Če pa naj le-ta ne bi zapadla, ker prva toženka še ni odpravila napak gradnje, je potrebno upoštevati, da je tožnik vezano na odpravo napak izbral možnost odprave napak na podjemnikove stroške. Z izdajo sodbe v predmetnem postopku, s katero je bilo ugodeno tožniku, se de facto šteje, da so bile napake odpravljene. S tem pa je po mnenju prve toženke tudi zapadla oziroma dospela njena v pobot uveljavljana terjatev za plačilo izvedenih del.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prve toženke kot neutemeljen, deloma pa kot prepozne in zato v smislu določila prvega odstavka 337. člena ZPP nedovoljene, zavrača njene pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

6.Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

7.6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodba in postopek pred sodiščem prve stopnje nista obremenjena z nobeno procesno kršitvijo, ki je predmet uradnega preizkusa.

8.7. Prva toženka v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje tudi zaradi bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ni del uradnega preizkusa, zato lahko sodišče druge stopnje ugotavlja to kršitev le, če jo prva toženka uveljavljala na zahtevan procesen način. Ker prva toženka teh zahtev ni izpolnila, sodišče druge stopnje obstoja te kršitve ni ugotavljalo.

9.8. Neutemeljeno uveljavlja prva toženka bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 309.a členom ZPP. Zaradi pravilne presoje, da zapisnik sestanka z dne 26. 10. 2022 (priloga A15) ne predstavlja listine v smislu 309.a člena ZPP in kot tak nedovoljenega dokaza v tem postopku, sodišče prve stopnje ni kršilo citirane procesne določbe, ker tega dokaza ni izločilo iz postopka. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ta listina vsebuje "dogovor o odpravi napak z dne 26.10.2022" (tč. 10. obrazložitve) in ta dogovor vsebuje materialno upravičenje, ki je pravna osnova za tožbeni zahtevek v tem postopku. Iz vidika uveljavljanja procesnih kršitev zato trditve niso utemeljene.

10.9. V pritožbenem postopku mora torej sodišče druge stopnje pred preizkusom pravilne uporabe materialnega prava (del uradnega preizkusa), ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Kot je bilo pojasnjeno v drugem odstavku tč. 5. obrazložitve te sodbe, tudi pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ni del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Prva toženka tudi tega pritožbenega razloga ne uveljavlja na procesno zahtevan način, zato je sodišče druge stopnje vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

11.10. Razlaga materialnega prava je del uradnega preizkusa. V pritožbenem postopku je odločilno vprašanje, kakšna je pravna narava oziroma kakšne pravne učinke ima dogovor, ki je bil med pogodbenimi in pravdnimi strankami sklenjen in zapisan dne 26.10.2022. Prva toženka nasprotuje razlagi sodišča prve stopnje, da ta dogovor predstavlja samostojen temelj oziroma pravni posel, na podlagi katerega tožnik upira zahtevek v tem postopku.

12.11. Sodišče prve stopnje je v tč. 10. obrazložitve pojasnilo oziroma razložilo vsebino dogovora. Ugotovilo je dejstva, ki se nanašajo na medsebojno vsebino dogovora (prava dejanska pogodbena volja, namen dogovora) in teh, dejanskih elementov, prva toženka v pritožbi ne graja temveč poudarja posamezne elemente le zato, da bi podkrepila svojo pritožbeno tezo, da iz tega dogovora tožnik ne more uveljavljati materialnopravnega upravičenja, ker je šlo le za dogovor o "poskusu mirne rešitve spora, ki pa ni uspel".

13.12. Sodišče druge stopnje sicer ne pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje o podrejanju tega dogovora določbam materialnega prava, ki bi bile izven določb gradbene pogodbe (izvensodna poravnava, 12. tč. obrazložitve; 266. člen OZ; 6. in 18. tč. obrazložitve). Med pogodbenimi strankami je bila dogovorjena gradbena pogodba (izgradnja novogradnje stanovanjskega objekta), zato zanjo veljajo primarno določbe OZ, ki se nanašajo nanjo. Okoliščine tega primera niso primerljive niti s primerom VSRS III Ips 18/2012 z dne 17.7.2012, ki je bil očitno inspiracija za sklicevanje sodišča prve stopnje na samostojno, od gradbene pogodbe neodvisno pravno razmerje. Bistveni razlikovalni znak je v tem, da je v citirani zadevi že pretekel prekluzivni rok in sta se pogodbeni stranki tega zavedali in kljub temu sklenili dogovor o odpravi napak. Ker torej jamčevalnih zahtevkov ni bilo mogoče več uveljaviti, je bila sprejeta razlaga o samostojni obveznosti. V okoliščinah konkretnega primera sodišče druge stopnje takšni razlagi ne bi pritrdilo, ker iz dejanskega stanja jasno izhaja, da so bili dogovori o odpravi napak sklenjeni na podlagi gradbene pogodbe in prva toženka ni ugovarjala, da je zakonski rok za uveljavljanje sodnega varstva že pretekel.

14.Pritrdilo pa tej razlagi ne bi tudi zato, ker je ostalo prezrto, da se lahko s tožbenim zahtevkom zahteva izpolnitev tistega upravičenja, kot izhaja iz materialnopravnega razmerja. Če bi tožnik kot pravno podlago uporabil omenjeni dogovor, ki bi bil neodvisen od jamčevalnega zahtevka iz gradbene pogodbe, ne bi mogel zahtevati plačila denarnega zneska, kot ga vtožuje. "Izvensodna poravnava", kar se omenja, je namreč pogodba materialnega prava (1050. člen OZ) in v njej sprejeta obveznost bi imela sodno varstvo. Toda le tista in takšna, kot je bila dogovorjena, to pa ni bilo plačilo denarnega zneska. Takšna pravna možnost pa je dopustna (le) v okviru jamčevalnih zahtevkov iz gradbene (in podjemne) pogodbe.

15.13. Okoliščina, da je bil predmet izpolnitvenega ravnanja izgradnja nove stavbe, je bistveni razlikovalni znak, ki izključuje uporabo določb Zakona o varstvu potrošnikov, zato so napačni razlogi sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na določbo 37.c člena in razlago v sodni praksi (VSRS II Ips 263/2016). Z novelo ZVPot-F je bila v ta zakon prenesena Direktiva 2011/83/EU z dne 25.10.2011 (2. točka 1.a člena ZVPot). V skladu s 3. členom navedene Direktive pa se ta ne uporablja za:" (e) za izgradnjo, pridobitev ali prenos nepremičnine ali pravic na nepremičnini; (f) za izgradnjo novih stavb, bistveno spremembo namembnosti obstoječih stavb in najem stanovanjskega objekta za bivalne namene". Zmotno je tudi sklicevanje na navedeno odločbo VSRS, saj z obravnavano zadevo ni primerljiva, ker se nanaša na premičnino (predelava avtomobila).

16.14. Zato ne drži razlaga sodišča prve stopnje, da se uporabljajo roki iz 37.c člena ZVPot temveč je potrebno uporabiti prekluzivni rok iz prvega odstavka 635. člena, v zvezi s 660. členom OZ. Vendar je ta rok v tej zadevi bil spoštovan, saj ta rok ne prične teči, če je izvajalec začel odpravljati napake ali pa je vsaj pokazal pripravljenost, da jih odpravi . Ker je prva toženka po lastnih navedbah že v septembru 2021 pričela z odpravljanjem napak in sta vse odtlej stranki poskušali sporna razmerja sporazumno urediti , dne 26. 10. 2022 pa je toženka sprejela še pisno zavezo, tožba pa je bila vložena 26.4.2023, ta rok ni pretekel.

17.15. Dogovor z dne 26.10.2022 sodi med jamčevalne zahtevke in pravilno je bil izbran primarni, odprava napake po izvajalcu in določitev primernega roka (637. člen OZ). Vse dejanske okoliščine, odločilne za presojo predpostavk izvajalčeve odgovornosti za stvarno napako ter utemeljenosti tožnikovega jamčevalnega zahtevka, izhajajo iz razlogov sodišča prve stopnje.

16.Prva toženka v pritožbi izrecno navaja, da se je na sestanku:"...strinjala, da bi odpravila svoj del domnevnih napak." in bistveno je, da v pritožbi ne graja nobenih dejanskih zaključkov, ki se podrejajo predpostavkam jamčevalnih zahtevkov: (1) zgrajen objekt ima napako, (2) vzrok za napako (kršitev) izvira iz izvajalčeve sfere, (3) pravočasno obvestilo o napaki (tretji odstavek 633. člena OZ, prvi odstavek 634. člena, prvi odstavek 663. člena OZ), (4) napaka se pokaže v jamčevalnem roku (drugi odstavek 634. člena OZ, prvi odstavek 662. člena OZ) in (5) sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku (635. člen, drugi odstavek 663. člena OZ). Glede slednje je sodišče druge stopnje napačno materialno presojo že pojasnilo.

17.Ob upoštevanju dogovora strank z dne 26. 10. 2022, s katerim se prva toženka kot izvajalka zavezuje odpraviti napake, ki so bile ugotovljene v mnenjih C. C. in družbe B. d.o.o., ki pravno gledano pomeni priznanje obstoja in obsega teh napak ter prevzem odgovornosti zanje, sta v zadevi izpolnjeni še preostali dve predpostavki za uspešno uveljavitev jamčevalnega zahtevka, t.j. obstoj napake in neizpodbita domneva, da vzrok za napako izvira iz izvajalčeve sfere.

18.Zakaj sklicevanje toženke na gradbeno dovoljenje za izgradnjo kleti in nezadostno seznanjenost z mnenjem družbe B. d.o.o. na presojo pravne narave listine nima relevantnega vpliva, je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (tč. 14 in 15 obrazložitve sodbe).

19.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede veljavnosti dogovora z dne 26. 10. 2022 zaradi domnevnih pomanjkljivosti pri zastopanju prve toženke. A. A. zapisnika ni podpisal kot njen zakoniti zastopnik, zato vprašanje od kdaj je opravljal funkcijo poslovodje prve toženke, za presojo veljavnosti sporazuma ni pravno pomembno. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bila prva toženka na sestanku zastopana po pooblaščencu odvetniku E. E., ki je tudi podpisal zapisnik z dne 26. 10. 2022. Pogodba, ki jo sklene pooblaščenec v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prvi odstavek 70. člena OZ). Obstoju in obsegu njegovega pooblastila prva toženka v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala. Pritožbene navedbe, da odvetnik E. E. ni imel pooblastil, da bi prvo toženko zavezal k odpravi napak, pri čemer prva toženka ne pojasni zakaj teh navedb ni mogla podati pravočasno, zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

20.S tem so izpolnjene vse predpostavke odgovornosti prve toženke za napake gradnje in njena dolžnost, da napake odpravi oziroma pravica tožnika, da uveljavlja jamčevalne zahtevke.

21.Ker toženka svoje obveznosti, da napako odpravi sama, ni izpolnila¹⁰ , ima tožnik po tretjem odstavku 639. člena OZ pravico zahtevati odpravo napak na izvajalčeve stroške, pri čemer ta pravica obsega naročnikovo (materialnopravno) upravičenje od izvajalca zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov, ki so potrebni za odpravo napake (po drugem izvajalcu)¹¹ . Tožnikov zahtevek za plačilo teh stroškov¹² je tako utemeljen na določilu tretjega odstavka 639. člena OZ.

22.Po vsem obrazloženem tako sodišče druge stopnje zaključuje, da je tudi pritožbena graja materialnopravne pravilnosti sprejete odločitve o (delni) utemeljenosti tožbenega, neutemeljena.

23.Materialnopravno pravilna je po presoji sodišča druge stopnje tudi odločitev sodišča prve stopnje glede pobotnega ugovora prve toženke. Pogoji za pobot terjatev so določeni v 311. členu OZ. Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli.

24.Prvi pogoj za nastanek pobota je torej obstoj nasprotnih terjatev, v obravnavanem primeru vtoževane terjatve tožnika in v pobot uveljavljane terjatve prve toženke za plačilo izvedenih del. Trditveno in dokazno breme glede dejstev, na katerih utemeljuje obstoj terjatve, ki jo uveljavlja v pobot, nosi toženka.

25.Izrecne določbe o tem, kdaj nastane terjatev podjemnika do naročnika oziroma kdaj pridobi pravico do plačila, OZ nima. Je pa to pravilo mogoče izpeljati iz osrednje značilnosti podjemnikove (oziroma izvajalčeve) storitvene obveznosti kot obligacije rezultata. Izvajalec pridobi pravico do plačila, ko je uresničen interes, zaradi katerega je naročnik sklenil pogodbo, t.j. ko izvajalec v celoti in pravilno opravi svoj posel. Opravljen pa je, če je naročnik prevzel izvršeno delo. To pomeni, da ga je pregledal in potrdil (tretji odstavek 642. člena OZ) ali pa prevzem zavrnil brez utemeljenega razloga (drugi odstavek 633. člena OZ)¹³ . Če ima opravljeni posel napake, podjemnik svoje obveznosti z izročitvijo posla (še) ni (v celoti) izpolnil.

26.Prva toženka je v pobot uveljavljala terjatev za plačilo izvedenih gradbenih del kot izhajajo iz tabele v prilogi B7, ki je del njene trditvene podlage. Glede na to, da bi toženka lahko zahtevala le plačilo tistih del, ki so bila v kvantitativnem in kvalitativnem smislu izvedena in prevzeta (ali brez utemeljenega razloga neprevzeta), in da je tožnik trdil, da so bila vsa dela, ki še niso bila plačana, bodisi opravljena z napako bodisi niso bila izvedena, prva toženka pa kljub ustreznemu pozivu v okviru materialnega procesnega vodstva sodišča prve stopnje, ni določno opredelila¹⁴ katera od del, opredeljenih v tabeli priloge B7, so bila opravljena brez napake (oziroma niso bila predmet graje in niso zajeta v dogovoru o odpravi napak z dne 26. 10. 2022)¹⁵ , sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne trditvene podlage za ugotavljanje obstoja v pobot uveljavljane terjatve. To samo po sebi predstavlja zadosten razlog za zavrnitev pobotnega ugovora. Brez določne opredelitve same terjatve tudi njene zapadlosti ni mogoče presojati. Zato tudi sodišče druge stopnje navedb v pritožbi glede zapadlosti toženkine terjatve, ne more preizkusiti in nanje odgovoriti.

27.Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje zato pritožbo prve toženke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Prvo toženka v pritožbi ne graja odločitve o stroških postopka. V okviru uradnega preizkusa sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobenih kršitev, zato je odločitev potrdilo tudi v tem delu (353. člen ZPP).

28.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo prva toženka krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno pripomogel k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, zato teh stroškov ni šteti kot potrebnih v smislu določila 155. člena ZPP.

-------------------------------