Jedro

Le časovni zamik pri vložitvi prošnje za azil ob neugotovljenih okoliščinah, ali gre za preganjanje v smislu ZAzil, še ne more biti podlaga za zavrženje prošnje kot očitno neutemeljene v skrajšanem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 21.12.2007 zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila kot očitno neutemeljeno. Odločila je, da mora po pravnomočnosti odločbe nemudoma zapustiti Republiko Slovenijo. Ugotovila je, da prošnja temelji na namernem zavajanju in se postopek zlorablja. Mladoletni tožnik je lažno predstavil razloge. Tožena stranka navaja dejstva, ki po njeni oceni kažejo na lažno predstavitev razlogov. Ugotavlja tudi, da iz tožnikovih izjav izhaja, da v matični državi ni bil preganjan zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini.

Sodišče prve stopnje je presodilo drugače. Ugotovilo je, da okoliščine, na katere se sklicuje tožena stranka, ne predstavljajo dokazov za to, da naj bi tožnik lažno predstavil razloge. Tudi ni bilo ugotovljeno, ali gre resnično za preganjanje ali pa za spor zasebne narave, zato je odločbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v pritožbi kot ugovore ponavlja razloge, zaradi katerih je zavrnila tožnikovo prošnjo ter izpodbija napotek glede potrebe izvedbe rednega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločbo oprla na 1. alineo 2. odstavka 25. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena v času odločanja tožene stranke veljavnega Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 52/2001 - uradno prečiščeno besedilo in 134/2006 - odločba US). Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil se prošnja za azil kot očitno neutemeljena zavrne, če temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Tožena stranka kot razlog zavajanju oziroma zlorabo navaja tudi okoliščine iz 36. člena ZAzil, po kateri se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje. Na lažno predstavitev naj bi kazalo dejstvo, da tožniku ni bila ciljna država Republika Slovenije, temveč Italija. Za azil ni zaprosil takoj, ko je ladja prispela do končnega pristanišča, da za pomoč pri iskanju zaščite ni zaprosil starejše ženske, ki jo je srečal v S., ter da ni zaprosil za azil, ko je bil prejet s strani slovenskih varnostnih organov, niti takoj potem, ko je nastanjen v Centru za tujce. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje tudi s tem, da iz tožnikove izjave izhaja, da v izvorni državi ni bil preganjan zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedene okoliščine ne predstavljajo dokaza za to, da naj bi tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje. Skladna s podatki spisa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik tako v razgovoru s policisti ob prijetju, kot pri podaji prošnje za azil navedel, da je bila njegova ciljna država Italija, in torej izjav ni spreminjal. Če je vložil prošnjo za azil kljub temu v Sloveniji, mu zaradi tega ni mogoče očitati zavajanja ali zlorabe azilnega postopka, saj je bil v Sloveniji prijet in je njegovo ravnanje, ko je zaprosil za azil, povsem smiselno. Tudi okoliščina, da je za azil zaprosil v treh dneh in ne čisto takoj, še ne more kazati na dejstvo, da bi zaradi tega navajal lažne razloge za azil. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je časovna odmaknjenost od prihoda prosilca za azil v Slovenijo pa do vložitve prošnje, sicer lahko v določenih primerih podlaga za prošnjo, da gre za zavajanje oziroma zlorabo, vendar to ne more biti splošno pravilo, temveč je potrebno to dejstvo ocenjevati od primera do primera različno v povezavi z vsemi ostalimi okoliščinami, kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje. V tem primeru bi morala tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka upoštevati, da gre za prosilca iz oddaljene države, ki ne zna slovenskega jezika, ki je še mladoleten in kot izhaja iz prošnje za azil, ima končanih 6 razredov osnovne šole. Manjši, le tridnevni časovni odmik od prihoda tožnika v Republiko Slovenijo, ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin, kot so njegova starost, znanje jezika, izobrazba, ne sme iti tožniku v škodo v tem smislu, da bi mu samo zaradi časovnega zamika odrekli kredibilnost. Pritožbeno sodišče soglaša, z razlogi sodišča prve stopnje, da so neutemeljeni očitki, da je tožnik zaprosil za azil šele po treh dneh bivanja v Centru za tujce. Prosilcu je treba dati možnost, da pojasni razloge za časovni zamik pri vložitvi prošnje.

Pritožbeno sodišče se glede na vse navedeno strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ni podan razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz razloga 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnikova prošnja sicer kaže na to, da bi utegnil biti podan razlog iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, po kateri se prošnja za azil zavrne, če je prosilec prišel izključno iz ekonomskih razlogov, ali če je iz njegove prošnje očitno, da v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožnik je namreč med drugim res navajal, da je razlog za zapustitev izvorne države spor v sorodstvu zaradi dedovanja. Če bi šlo v obravnavanem primeru le za običajen družinski spor zasebne narave, je očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Toda - kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje - je takšno sklepanje vendarle preuranjeno in bi bilo potrebno za ugotovitev, ali mu v njegovi državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil dodatno ugotoviti dejansko stanje. Tožnik je na vprašanje glede preganjanja odgovoril pritrdilno, vendar je bil njegov odgovor nejasen. Lahko bi se izkazalo, da okoliščine kažejo na preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. To pa bi lahko bilo preganjanje v smislu ZAzil. Pravilen je zato napotek prvostopenjskega sodišča, da bi tožena stranka morala dodatno ugotavljati, ali je šlo za preganjanje zaradi pripadnosti kakšni družbeni skupini ali pa le za spor zasebne narave. Toda v tem primeru bi bilo potrebno odločiti v rednem in ne v pospešenem postopku. Dejansko stanje v tej smeri zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dovolj razjasnjeno.

Glede na navedeno pritožbeni ugovori, v katerih tožena stranka vztraja pri svojih dosedanjih stališčih in razlogih, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.