Jedro

Tožnik je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker je kot natakar izdajal gostom pijačo brez izstavljenega računa. Upoštevaje, da je pravilnik za vodenje poslovanja tožene stranke natančno določal, da je natakar dolžan gostu vročiti račun in da je tožnik vedel, da je račun treba izstaviti, je krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 15. 12. 2008 nezakonita in se razveljavi ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu vpisati delovno dobo v delovno knjigo, plačati vse zaostale prispevke in davke iz delovnega razmerja, ter mu izplačati vse zaostale plače za čas prenehanja delovnega razmerja skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti vsakomesečnega plačila plače dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka tožniku očitala, da je „izdajal in obračunaval gostom pijačo brez izstavljenega računa“ in samo to je bil odpovedni razlog, zato je sodišče prve stopnje lahko presojalo le o tem odpovednem razlogu. Iz izvedenih dokazov pa jasno izhaja, da navedeni odpovedni razlog ni utemeljen, saj je tožnik izdajal gostom pijačo, račun pa je izstavil kasneje, ko je gost želel plačati, oziroma ko je rekel, da želi plačati. Samo izdajanje pijače ne more in niti ni vezano na istočasno izdajanje računa. Tožnik je vedno izstavil račun, tudi v očitanih dveh primerih, vsekakor pa ga ni mogel vročiti strankam, če so denar pustile na mizi in odšle (ker so stalne stranke, vedo za cene). Očitek torej, da ni izdajal računov, je neutemeljen, prav tako pa ni nikjer zapisano, da je treba račun izdati ob postrežbi gosta. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni verjeti, da zaradi preobilice dela ni mogel gostom vročiti računa. Vsi gostje so odšli, brez da bi zahtevali račun, zato so bili računi izstavljeni kasneje. Neblokiranje hrane in pijače sploh ni navedeno kot odpovedni razlog v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato sodišče prve stopnje odpovednih razlogov ne more razširjati. Pojasnjuje, da v pravilniku za vodenje poslovanja (6. člen) blokiranje hrane sploh ni navedeno kot dolžnost, navedeno je le blokiranje pijače. Da je bila praksa, da se pijača ni blokirala ob izdaji, je jasno razvidno iz izpovedi predpostavljenega D.L., ki je sam povedal, da bi odnesel pijačo (in jo tudi je) tudi brez prehodnega blokiranja in to celo on, ki je nadrejeni. Tudi to, da je on v tem spornem primeru odnesel pijačo na mizo, jasno kaže, da je bila tega dne res gneča v restavraciji in bi sodišče moralo glede tega verjeti tožniku in ne obratno. Kdor tega ne vidi tako, gleda neživljenjsko na situacije, katerim smo priča vsi, kadar smo gostje v restavracijah ali podobnih lokalih. Sodišče bi moralo verjeti tožniku in ne D.L., ki je trdil, da so na sestankih neprestano govorili o tej problematiki, kar pa ni potrdila niti priča tožene stranke A.K. Samo neblokiranje ne predstavlja nobenega prekrška, računi pa so bili izdani, zato tudi ne more biti prekrška. Kdaj se izstavi račun oziroma kaj je pravočasno izdani račun, Zakon o DDV ne določa, določa le obveznost izdaje računa. Sicer pa tožniku ni nihče očital nepravočasnega izdajanja računov, ampak so mu očitali neizdajanje računa, kar pa ob vsem povedanem in ob predložitvi računov v spisu ni resnično. Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje, oziroma je iz izpovedb prič ter listinskih dokazov napravilo napačne zaključke, zmotno pa je tudi uporabilo materialno pravo ter kršilo 15. točko 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, oziroma da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadeve v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izpovedbi dokazov, ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V konkretnem primeru o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in med samim zapisnikom. Sodišče prve stopnje je odločilo po svojem prepričanju in na podlagi skrbne presoje dokazov, takšni odločitvi pa sledi tudi pritožbeno sodišče. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku iz krivdnega razloga (A2), ker je dne 20. 11. 2008 med 12.00 in 15.00 uro, pri opravljanju dela natakarja v restavraciji J., izdajal in obračunaval gostom pijačo brez izstavljenega računa, in sicer: dvakrat bela kava, dvakrat kava z mlekom, enkrat malica in enkrat bela kava. Na neizpolnjevanje obveznosti ga je ustno opozoril vodja restavracije D.L. v prisotnosti vodje strežbe T.N. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju tožnika in prič zaključilo, da ob dejstvu, da je pravilnik za vodenje poslovanja tožene stranke natančno določal, da je natakar dolžan gostu vročiti račun v skladu z zakonom na dodano vrednost in da je tožnik vedel, da je potrebno gostom izstavljati račune, je takšna opustitev tožnika kršenje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki onemogočajo nadaljevanje dela. Po izpovedbi tožnika je odnesel račun stranki takrat, ko ga je ta zahtevala. Spornega dne je postregel dva gosta na terasi in nato prejel še naročilo svojega znanca in mu tudi postregel s kavo in malico. Med tem časom naj bi prišla večja skupina gostov, ki jo je bilo potrebno takoj postreči, zato sta gosta na terasi in njegov znanec denar pustila na mizi, ker naj bi cene poznala. Tako naj bi se dogajalo vsakodnevno in so gostje (po njegovi izpovedbi) odhajali, ne da bi vzeli račun. Njegov predpostavljeni vodja D.L. ga je opozarjal naj naročeno blokira, vendar pa mu je dejal, da bo blokiral kasneje. Zavedal se je, da je neizstavljanje računa prekršek, vendar je menil, da je obseg dela prevelik, da bi lahko sproti izstavljal račune. Sporna računa je blokiral kasneje, ko je imel čas, sicer pa je menil, da so podobno ravnali tudi njegovi sodelavci. Zgodilo se je, da je tudi on koga od sodelavcev opominjal na blokiranje naročenega, zato je bil prepričan, da njegova kršitev ni tako huda. Vodja restavracije in tožnikov predpostavljeni D.L. je pojasnil, da je tožnika dne 20. 11. 2008 opomnil, da ni blokiral dveh postreženih kav na terasi, prav tako pa tudi ne čaja in malice v restavraciji. Od postrežbe do časa blokiranja je poteklo dve uri oziroma za malico pol ure. Prepričan je bil, da je imel tožnik dovolj časa za blokiranje naročenega, saj se je z gostom, ki je jedel malico pri šanku dlje časa pogovarjal, večja skupina gostov pa je bila v tem času že postrežena, sicer pa mu je tožnik dejal, da bo račun za svojega znanca poravnal sam. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedbi predpostavljenega, da je potrebno vse izdano blokirati takoj, ko se naročeno odnese gostu ali takoj, ko je gost postrežen in da takšna sprotna evidenca natakarju olajša delo, saj je mogoče na blagajni voditi vse izdane pijače in hrano za vsako mizo posebej in nato izstaviti račun, ko ga gost zahteva. Ob dejstvu, da je pravilnik za vodenje poslovanja natančno določal, da je natakar dolžan gostu vročiti račun v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost (ZDDV-1, Ur.l. RS, št. 117/2006) in da je tožnik vedel, da je potrebno gostom izstavljati račune, je sodišče prve stopnje štelo opustitev tožnika za utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela. Zaupanje delodajalca v delavca je bilo omajano, saj morajo v primeru manjka le-tega pokriti vsi natakarji. Sicer pa je menilo, da tožnika predpostavljeni ni bil dolžan opominjati na blokiranje in izdajo računov, ker bi to moral storiti tožnik brez ustnih opominov v okviru svojih delovnih dolžnosti. S opustitvijo je bila tožena stranka izpostavljena nevarnosti, da ji bo v primeru inšpekcijskega nadzora izrečena globa in tudi, da bodo nastali manjki, ki jih bodo dolžni plačati vsi natakarji.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami je potrebno dodati le še to, da pravilnik za vodenje poslovanja tožene stranke (B2) v 6. členu določa, da se v skladu z ZDDV-1 izpostavljajo računi (po 81., 82. in 83. členu) in je natakar dolžan gostu vročiti račun po 83. členu ZDDV-1, če je končni potrošnik. Za kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja je potrebno izhajati iz pogodbene narave delovnega razmerja in iz obveznosti, ki jih ima delavec v delovnem razmerju. Obveznosti so lahko določene v pogodbi o zaposlitvi, ali pa izhajajo iz drugih pravnih virov, konkretno tudi iz Zakona iz delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki v 7. poglavju opredeljuje obveznosti pogodbenih strank. Med drugim je dolžnost delavca, da vestno opravlja delo na delovnem mestu (31. člen), da upošteva zahteve in navodila delodajalca (32. člen), da spoštuje in izvaja predpise o varstvu in zdravju pri delu (33. člen), da se vzdrži vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovale poslovnim interesom delodajalca (35. člen). Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo ugotovitve tožene stranke, da je bila toženka izpostavljena nevarnosti, da ji bo v primeru inšpekcijskega nadzora izrečena globa in tudi, da bodo nastali manjki, ki so jih dolžni plačati vsi natakarji. Za krivdni razlog, ki je pravna podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, gre namreč takrat, ko delavec lažje in ne huje krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer pa je ta kršitev takšne narave, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Če bi tožnik huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in to naklepoma ali iz hude malomarnosti, bi bila podana podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Tožena stranka je pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnika pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi (B3), mu omogočila zagovor pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in mu skupaj z vabilom vročila tudi obrazložen razlog odpovedi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj krivdnega razloga pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi tožnikove kršitve 31. in 32. člena ZDR in 6. člena pravilnika za vodenje poslovanja tožene stranke. Zato je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2008 zakonita in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno tožnikov zahtevek zavrniti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da celo predpostavljeni, ki je pomagal pri strežbi, ni opravil blokiranja naročene pijače. Vodja restavracije je izpovedal, da je spornega dne tožniku pomagal pri strežbi (odnesel je kavo na teraso), ne opravlja pa blokiranja, to je namreč natakarjeva dolžnost (da blokira naročeno). Ko je opazil, da pijača in hrana, ki je bila postrežena, ni bila blokirana, je na to opozoril tožnika. Neutemeljeno je tudi pritožbeno razlogovanje, da se mu očita, da je izdajal in obračunaval gostom pijačo brez izstavljenega računa, čeprav je račun (dve uri) kasneje, ko so gostje že odšli, izstavil in ga v dokaznem postopku predložil. Bistveno namreč je, da je tožnik ravnal v nasprotju z zakonsko predpisanimi pravili o opravljanju dolžnosti iz svojega področja, čeprav je vedel za svoje dolžnosti, ki izhajajo tako iz zakona, kot tudi iz pravilnika ter iz same narave dela, pa teh dolžnosti ni opravljal, oziroma jih je opravljal v nasprotju z njimi. Tožnik je celo zavestno kršil ta pravila, saj je v zagovoru dejal, da mu je popolnoma jasno, da mora naročeno takoj blokirati in je na to opozarjal tudi sodelavce. Dejstvo namreč je, da je v delovnem razmerju delodajalec dolžan organizirati, voditi in nadzirati delovni proces ter prevzemati riziko poslovanja. Vsekakor pa se je tožnik dolžan vključiti v ta proces s svojim delom tako, da upošteva delodajalčeva navodila. Pomembno dejstvo namreč je, da ga je na neizdane račune opozoril vodja obrata, saj bi tožnik lahko denar spravil v žep, manjko pa bi morali plačati drugi sodelavci.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravnoupoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.