Jedro

Sodišče prisodi odškodnino v višini, ki je bila v sodnih postopkih odmerjena v podobnih primerih (načelo objektivizacije), pri tem upošteva konkreten primer in konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije). Da sodišče odškodnino na takšen način lahko odmeri, jo mora primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri.

Izrek

I. Sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se: - v I. točki izreka sodbe znesek 8.500 EUR zviša na 10.500 EUR; - v III. točki izreka sodbe znesek 3.210,29 EUR zviša na 3.549,63 EUR.

II. V preostalem delu (v II. točki izreka) se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 306,33 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 8.500 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), v presežku do zahtevanih 15.000 EUR je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo, da tožniku povrne 3.210,39 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh zakonsko dopustnih razlogov. Navaja, da je sodišče tožniku za utrpelo nematerialno škodo odmerilo odškodnino v višini 8.500 EUR, pri čemer ni pravilno ovrednotilo pravnega standarda pravične odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah. Odmerjena odškodnina predstavlja 4,2 kratnik povprečne plače in je po obeh postavkah nižja kot je prisojena v primerljivih primerih. V nadaljevanju tožnik obrazloži, da je njegovo zdravljenje trajalo več kot štiri leta ter kakšne telesne bolečine je utrpel, nevšečnosti med zdravljenjem pa sodišče pri tej postavki sploh ni upoštevalo oziroma jih ni ustrezno ovrednotilo. Navaja tri podobne primere, v katerih so bile odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerjene od pet do šest povprečnih plač. Predlaga, da pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino zviša za znesek 3.000 EUR ter ustrezno spremeni tudi odločitev o stroških postopka, podredno, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo na plačilo odškodnine zaradi škodnih posledic, ki jih je utrpel v škodnem dogodku 10. 7. 2013, ko je na otroškem oddelku kirurškega oddelka bolnišnice okoli 1.30 ure zjutraj padel ter se poškodoval. Utrpel je zlom štirih sprednjih zob in hematom v bradi, zdravljenje pa je trajalo vse do 22. 12. 2017, torej več kot štiri leta. Tožnik je zahteval 8.000 EUR odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, sodišče mu je prisodilo 5.000 EUR. Nadalje je zahteval 4.000 EUR odškodnine iz naslova primarnega in sekundarnega strahu, sodišče mu je prisodilo 2.000 EUR. Zahteval pa je tudi 3.000 EUR odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, sodišče mu je prisodilo 1.500 EUR. Tožnik je skupaj zahteval 15.000 EUR odškodnine, sodišče mu je prisodilo 8.500 EUR.

6. Pasivna legitimacija toženke v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna, ugotovitvi sodišča, da je temelj vtoževane terjatve podan ter da tožnikov zahtevek ni zastaran, pa pritožbeno nista izpodbijani. Dosojene odškodnine tožnik prav tako ne izpodbija iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.500 EUR, zato je bil predmet presoje pritožbenega sodišča obseg tožnikove škode in odškodnina, ki jo je sodišče priznalo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah. Pritrditi gre pritožbi, da mora sodišče, ko odloča o višini odškodnine, upoštevati objektivni in subjektivni pristop. Navedeno pomeni, da sodišče prisodi odškodnino v višini, ki je bila v sodnih postopkih odmerjena v podobnih primerih (načelo objektivizacije), pri tem upošteva konkreten primer in konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije). Da sodišče odškodnino na takšen način lahko odmeri, jo mora primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri. Tožnik se v pritožbi sklicuje na tri primere Vrhovnega sodišča RS II Ips 635/2005 (VS001647), II Ips 62/2007 (VS001783) in II Ips 168/1995 (VS000293), pritožbeno sodišče pa se je oprlo tudi na primer II Ips 360/2009 (VS0012108).

7. V zvezi z utrpelim strahom je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev izvedenca zaključilo, da je tožnik utrpel primarni strah takoj po padcu, ko je ugotovil, da je prišlo do odloma sekalcev v zgornji čeljustnici, pri čemer pa je strah, da bo izgubil zobe, izzvenel po pregledu pri zobozdravniku in po ustrezni zaščiti zob. Ta strah je po oceni izvedenca trajal 10 ur. Nadalje je ugotovilo, da je tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka star 15 let, v več kot štiriletnem zdravljenju utrpel tudi dobra tri leta sekundarnega strahu za izid zdravljenja, kar je primerljivo s pritožbeno navedbo, da je tožnik trpel sekundarni strah štiri leta. Pri zgoraj navedenih štirih primerih gre po oceni pritožbenega sodišča v dveh zadevah (II Ips 635/2005 in II Ips 62/2007) za lažja primera. Nekoliko lažji primer od tožnikovega je tudi primer II Ips 360/2009, kjer je šlo za poškodbo treh zob pri fantu, ki je imel 16 let. Tožniku podoben primer pa je bil v zadevi II Ips 168/1995. V vseh zgoraj navedenih primerih je bila odškodnina za strah dosojena v nižjem znesku, kot jo je sodišče prisodilo v tem primeru (npr. v zadevi II Ips 360/2009 je bil prisojen strah v višini 800 EUR). Pritožbeno sodišče zato, kljub dejstvu, da je sekundarni strah glede posledic zdravljenja pri tožniku trajal nekaj več kot tri leta, zavrača pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje tožniku za utrpeli strah prisodilo prenizko odškodnino. Odškodnina je na zgornji meji podobnih primerov, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

8. Je pa pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Ni res, da sodišče nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo, saj je v 12. točki obrazložitve pojasnilo, da so za tožnika zagotovo bili nevšečni vsi obiski zobozdravnika od dneva poškodbe dalje do zaključka zdravljenja ter dolgotrajno endodontsko zdravljenje. Je pa res, da v izogib ponavljanju ugotovitev iz izvedenskega mnenja ni naštevalo vseh posegov, ki jih je tožnik imel in jih povzema v pritožbi. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tako tožnikove telesne bolečine kot nevšečnosti med zdravljenjem, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je bila odškodnina po tej postavki v višini 4,2 povprečne plače prisojena prenizko. V nekoliko lažjih primerih je bila po tej postavki odškodnina odmerjena v višini petih povprečnih plač, v podobnem primeru kot je tožnikov (II Ips 168/1995) pa v višini šestih povprečnih plač. Pritožbeno sodišče je zato prisojeno odškodnino za to postavko zvišalo za 2.000 EUR, to je na 7.000 EUR, kar znaša približno šest povprečnih plač.

9. Ob povedanem je pritožbeno sodišče na podlagi 351. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo spremenilo tako, da je v I. točki izreka znesek odškodnine 8.500 EUR zvišalo na znesek 10.500 EUR, v presežku do zahtevanih 15.000 EUR pa je tožnikova pritožba neutemeljena, zato je sodbo v II. točki izreka potrdilo.

10. Glede na to, da je pritožbeno sodišče odškodnino zvišalo, je pritožba utemeljena tudi glede uspeha v pravdi. Ta sedaj namesto 78 % znaša 85 % (100 % po temelju in 70 % po višini, kar znaša 50 % plus 35 %). Ker pritožba v izračun stroškov ne posega, znaša 85 % tožnikovih stroškov 3.635,09 EUR, 15 % toženkinih stroškov pa 85,46 EUR. Razlika v višini 3.549,63 EUR gre v tožnikovo korist, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 351. člen ZPP sodbo spremenilo tudi v stroškovnem izreku (III. točka izreka).

11. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za sestavo pritožbe v višini 375 točk, kar znaša 225 EUR, 22 % DDV znaša 49,05 EUR, sodna taksa 195 EUR, skupaj 469,05 EUR. Pritožbeno sporen je bil znesek 3.000 EUR, tožnik je uspel z 2.000 EUR, torej do 2/3, zato mu mora toženka povrniti 306,33 EUR pritožbenih stroškov (154. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).