Jedro

Zaradi raziskave stanja v tožnikovem matičnem kraju in ugotovitve, da ni podlage za tožnikov občutek ogroženosti in strah pred preganjanjem, je neutemeljen očitek, da tožnika upravni organ ni individualno obravnaval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 277/2001-9 z dne 28.3.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikovo tožbo (1.točka izreka sodbe) zoper odločbo tožene stranke z dne 26.1.2001, s katero je zavrnila njegovo vlogo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora v roku enega meseca po pravnomočnosti odločbe zapustiti državo. Tožnika je tudi oprostilo plačila sodnih taks (2.točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da izpodbijana odločba temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in zakoniti pravni podlagi, pravilno pa so bile upoštevane tudi določbe postopka.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in zatrjuje, da je pribežal iz Kosova in je zapustil matično državo zaradi osebne varnosti ter z namenom, da bi v drugi varni državi zaprosil za status begunca. V vlogi za pridobitev tega statusa je laično navajal in predlagal dokaze, ker ni vedel in ni mogel vedeti, kaj je bistveno za odločanje v zadevi. Navedel je, da se ni hotel boriti, kar pa je bilo zanj bistveno. Prvostopni organ je v izpodbijani odločbi potrdil, da osebe, ki se niso hotele boriti ali so dezertirale iz OVK, spadajo v kategorijo oseb, ki na Kosovu še vedno niso varne. Tožnik je navedel v svoji vlogi, da se ni hotel boriti proti nikomer in za nobeno stran in da je Kosovo zapustil zaradi vojne. Tožena stranka je pri odločanju kršila določbe postopka, predpisane v Zakonu o azilu (ZAzil) in tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se uporablja subsidiarno, saj za tožnika v predmetni zadevi ni ugotavljala individualnih okoliščin o ogroženosti, temveč je navedla zgolj objektivne razmere v kraju L., od koder prihaja tožnik, češ, da so tam za Albance razmere varne. Res je, da so te razmere lahko za Albance varne oziroma varnejše, vendar za pritožnika osebno vrnitev v matični kraj vsekakor ni varna. Objektivne okoliščine, v katerih se nahaja, nikakor niso takšne, da bi se mogel vrniti brez škode za svojo fizično in psihično integriteto. Glede na izrecne določbe zakona je potrebno šteti dvom v korist stranke. Organ odločanja pa ni v zadostni meri obrazložil, zakaj meni, da pritožnik ne bi bil preganjan, čeprav on trdi nasprotno. Izpodbijana odločba nima utemeljitve o tem vprašanju, ampak zgolj pavšalno ugotovitev, da je navedeno območje področje varno. Pri tem niso bila upoštevana priporočila in ocene UNHCR o ogroženosti oseb, ki so se izognile služenju v OVK. Dejstvo, da tožnik na Kosovu nima več doma, je le ena izmed okoliščin, ne pa, kot navaja tožena stranka, da je pribežal iz razloga, ker nima prostora, kjer bi prebival. Neutemeljeni so tudi očitki izpodbijane odločbe, da je bil zaloten pri prevažanju po Sloveniji z izposojenimi avtomobili in da je imel pri sebi večjo vsoto denarja ter da je po vsej verjetnosti v vozilu prevažal večje število oseb. Vse to so domneve, ki niso utemeljene, prav tako pa tudi ni bil nikoli zaradi nezakonitosti svojih ravnanj obravnavan v ustreznem postopku oziroma pravnomočno obsojen. Pribežal je v Slovenijo zato, da bi zaščitil golo življenje. Zaradi pomanjkljivosti izvedenega postopka odločilne okoliščine in dejstva niso bila popolnoma ugotovljena in je to vplivalo na pravilno uporabo materialnih in procesnih predpisov. Sodišče prve stopnje teh pomanjkljivosti ni ugotovilo, zato je izpodbijana sodba nezakonita. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, razveljavitev sodbe in odločitev, da se mu prizna azil v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Pravilno je uporabilo določbe 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, Konvencijo o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Ženevska konvencija) in Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), potem, ko je popolno ugotovilo dejansko stanje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Pritožba neutemeljeno zatrjuje pomanjkljivosti pri ugotavljanju tožnikove ogroženosti, glede na njegovo izjavo, da se ni hotel boriti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka upoštevala vse relevantne okoliščine in na podlagi dostopnih informacij ugotovila in obrazložila, da v občini L., kamor spada tudi kraj Sedlare, od koder prihaja tožnik, Albanci niso ogroženi in je tam večinsko albansko prebivalstvo. Zato je tudi neutemeljen pritožbeni ugovor, da je upravni organ opustil individulalno obravnavaje tožnikove zahteve za pridobitev azila, saj je prav z raziskavo stanja v tožnikovem matičnem kraju lahko utemeljeno sklepal, da ni podlage za tožnikov občutek ogroženosti in strah pred preganjanjem.

Ugotavljeno je tudi splošno stanje v tožnikovem domačem okolju, ki, po presoji pritožbenega sodišča, dovolj zanesljivo kaže, da ima tožnik možnost za vrnitev. Zato ne držijo njegovi ugovori, da so organi odločanja z opustitvijo svojih dolžnosti kršili določbe materialnega zakona in temeljna načela pravil postopka in da so tudi nepopolno ugotovili dejansko stanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo 1. točko izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani.